Sonet (Fran Roš, 2)
Sonet Fran Roš |
|
Otožen, sam bolan sameva gaj
odeja žalna, težka ga odeva
in v njem odmeva čuti, ni, ne speva
na licih smrt mi igra smehljaj.
Ah, bili dnevi jasni so, nekaj,
a šli so vsi in pesem ne odmeva
veselo v njem in sonce nanj ne seva
in vzeme težkih sanjah stoče gaj.
A da prek polja pojde vesne dih
tak tih in topel kako, lahek vzdih
tedaj se tudi gaj iz sanj predrami.
A daleč še je vesna za gorami.
Da pride v zarji, da njen meč gorče
pokolje temo, čakam ves drhteč.