Sonet (Miran Jarc, 2)
Sonet (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
Vsak zase — kakor tipka na klavirju,
ki ji od vekov je določen glas,
enakovreden drugi — vsak od nas
odmeva iz sebe v zboru po vsemirju.
A dva in trije — morda se razzvočje
rezkó zaseče v harmonije slaj ...
Skrivnostni godbenik že ve, zakaj
tesnó v soigre združil nas obroč je.
Brez disonanc, ki vzgibajo gladino
omrtvujočega mirú, kakó
bi igra se razpletala v borenje?
Odkod življenj bi pestrost, ki nam vro
nenehoma? Obrni pa v davnino
spomin: vse je ubrano le zvenenje.