Moj slavni brat tako-le je dejal:
»Naravnost čudovit je ta teran« —
(zanj dušo vragu bi prodal) —
»bogme, zaslužil si sonet, Tonin Abram!«
Pa če ostalo bi le pri besedi,
dovoli brat, da jaz sonet izprožim;
čeprav ne bo sonet ta čisto v redi —
vsaj trudim se, da ga po moči zaokrožim.
Teranček mene, to se ve, da ni navdušil,
na ženski ni, v dobrotah tacih se spoznati,
jaz bolj slavim gostiteljev prisrčnost:
kdor v Tupelčah, pri Abramu je ni okusil,
ta nič ne ve o kraški duši zlati;
ne ve, kaj kraška sta dobrota in domačnost.
