Sorriento
| Sorriento Ivan Podržaj |
| |||||||||||||
Bil je lep pomladanski večer ob Tirenskem morju.
Sedel sem pod oleandri in sanjal o sreči, ki me čaka nekje na svetu ...
V čolnu ob samotnem molu je pripravljal star ribič mreže za nočni lov. Ko je zazvonil večerni zvon se je odkril, toda molil najbrž ni, ker je obdržal pipo v ustih — in ko je zagledal dekle, ki je prišlo tiho v opankah, jo je hitro vprašal, če je prinesla, kar je naročil in če je Franco že povečerjal.
— Tu je, kar ste naročili, stric Nicoletto! Franco je povečerjal in pride takoj.
— Dobro, Marija!
Dekle je želelo ribiču mnogo sreče ter se oddaljilo.
— Pa idi naravnost domov, Marija!
— Že dobro, stric Nicoletto! Vaša Marija je dobra deklica.
Ko je šla mimo mene, je za hip obstala, me začudeno pogledala, se ozrla proti molu in hitela dalje ...
Tudi jaz sem se začudil. Videl sem jo že prvi dan, ko sem se vračal po gorenji poti v mesto. Ostala mi je v spominu kakor lepa slika, ki sem jo občudoval ter se veselil, da sem jo videl ... Ko sem jo pa videl drugič, tretjič, je lepa slika v mojem spominu oživela in se preselila v srce, ki je vztrepetalo pred njeno lepoto ...
Bila je krasna. Otrok narave in morja. Črne svetle oči, črni napol razpleteni lasje, temna živa polt, vitko sveže telo, nad vsem pa očarljiva milina nedolžne dekliške duše. Živordeča halja jo je odevala kakor žgoč plamen, ki je segal naravnost v moje srce.
Zahrepenel sem po sreči in ljubezni ...
Vsak večer sem sedel pod oleandri in sanjal o sreči nekje daleč na svetu, in ta sreča se mi je smehljala v bitju nje, ki ji nisem vedel imena ...
Zato sem se začudil, ker je prišla tako nepričakovano, in ker nisem niti slutil, da sem ravnokar slišal njen glas in zvedel za njeno ime.
Tik pred ovinkom se je ozrla še enkrat. Vstal sem in šel za njo.
Dohitel sem jo sredi pota na griček, od koder sem že večkrat občudoval lepo rivijero z ličnim mestecem in vilami vse doli do peščenega rtiča, kjer sameva s cipresami in pinijami prenapolnjeno malo pokopališče ...
— Dober večer, gospodična!
— Dober večer, gospod!
Odzdravila je prijazno, čeprav iznenadena. Odgovarjala je nekoliko vznemirjena na vprašanja, ki sem jih skušal govoriti v njenem narečju.
— Gospod, vi ste tujec, kaj ne?
— Z druge strani vaše domovine, gospodična.
— Dalmatinec?
— Ne, ampak Slovenec!
— Že vem. Vi ste iz naše Slavije?
— Ne, gospodična. Izpod Triglava.
— To je daleč ...
— Daleč ... daleč ...
Prepričan sem, da ni vedela, kako daleč je naš Triglav od njenega Sorrienta. Mogoče ni vedela nikdar, tudi takrat ne, ko mi je pošiljala komaj čitljiva pisma, polna najlepših spominov in vročih izrazov čiste dekliške duše ...
— Kdaj se vrne stric Nicoletto? In Franco? Ali je vaš brat?
— Kako veste ta imena?
— Zakaj se čudite, gospodična Marija?
— Tudi moje ime vam je znano? Vi ste pa čuden tujec! ...
Spomnil sem jo na molo.
— A, saj res! Videla sem vas šele pri povratku. Doli sem šla kar po stezi.
Bila je malo v zadregi. Njene besede pa so bile tako preproste, da niti za trenutek nisem dvomil o njeni odkritosrčnosti.
— Vidite, tam doli sta stric Nicoletto in Franco! Vrnila se bosta pozno v noč, ali pa komaj proti jutru. Kakršna bo pač sreča!
— Brezdvomno bosta imela mnogo sreče, ker ste tako želeli vi, ki ste dobra deklica!
Opazil sem, da ni bila vajena poklonov.
Prišla sva na vrh grička ...
— Kako lep večer je nocoj!
— Taki večeri pri nas niso redki. Mi smo jih vajeni, tujci pa jih občudujejo.
— Mar jih vi ne občudujete, gospodična?
— So lepi, da! ...
Odgovorila je skoraj tiho in me pogledala kakor otrok, ki pove resnico, pa se ne zaveda resničnosti svoje trditve.
Prijel sem jo za roko.
— Toda, gospod!
Odmaknila je sramežljivo roko in zaprla oči.
— Moram domov!
— Da, da! Obljubili ste stricu, da greste naravnost domov ...!
— Tudi če bi ne bila obljubila!
Sem sama nocoj, ker je šel Franco s stricem in ni mogel po sestro, ki hodi v mesto v samostan sester sv. Klare, kjer se uči šivanja in vezenja ... In naša hiša je skoraj na samem, ker so vse druge bolj skupaj.
Pokazala je na majhno enonadstropno hišo sredi zelenja in cvetja ter pripomnila:
— Tam je naš dom!
— Tam? ... Tam sem vas videl prvič! Stali ste pred lopo in se razgovarjali ...
— S sestro, ki vas js imela te Nemca!
— Torej so spominjate?
Povesila je glavo in molčala ...
— Zakaj pa za Nemca?
— Ker imate plave lase.
— To vendar še ni dovolj! Saj so tudi pri vas taki ljudje!
— Pa so bolj črni!
Moral sem se zasmejati in zasmejala se je tudi ona ...
— Je Franco vaš brat?
— O, ne! Sestrin zaročenec. Imata se tako rada!
— In vi, gospodična?
— Kaj menite?
— Ste kar sami?
— Saj sem vam povedala, da sem sama, ker je ostala sestra v mestu ... Ravno zato moram domov.
— Ne mislim tega, gospodična, ampak če ste še vedno sami?
— E, dragi gospod, mame, ki je bila tako dobra in lepa, nisem poznala nikdar, oče pa spi tamle doli že tretje leto. Stric Nicoletto je moje vse, odkar ljubi Franco Emilijo, ki je tako srečna z njim! ...
Zakrila je obraz z rokama in vzdihnila:
— Bolje je, ne misliti na žalost! In vas to ne zanima!
— Mislite, gospodična?
— Naravno ...
— Nimam pravice do vaših skrivnosti in vaše življenje je tako oddaljeno od mojega ... vendar me zanima vse, kar je v zvezi z vami ...
— Ne šalite se, gospod!
— Ko bi me poznali, gospodična, bi gotovo ne izrekli teh besed ...
— Kako naj vas poznam, ko pa ... Ste že dolgo v našem kraju in kaj delate? Kje stanujete?
— Ne gre za to, gospodična Marija! Sicer pa stanujem v mestu ...
— Torej ste prišli samo sa sprehod?
— Ne samo na sprehod ... Vsak večer sem tam doli. Ta kos vaše rivijiere je najlepši, ker je vse tako tiho in mirno .... In ne samo to! Mogoče se boste čudili, ker ste dobra in plemenita deklica — toda ne, ne ... Ne povem vam, ker se boste smejali ...
— Mogoče se bom čudila, toda smejala se ne bom!
— Obljubite?
Prijel sem jo za roko, ki je ni odmaknila.
— Obljubim ...
Držal sem njeno, od narave lepo, toda od vsakdanjega dela raskavo, toplo desnico, ki je, gola do rame, nemirno počivala med mojimi trepetajočimi prstmi ...
Dvomim, da sem pozneje kdaj držal lepšo in nedolžnejšo dekliško roko, če tudi me je objelo dvoje čisth rok v najnesebičnejši ženski ljubezni ...
In govorilo je srce:
V tišini in lepoti vašega kraja sem zasanjal o čudežni, neizpolnjivi sreči, kajti sreča, ki jo zasanja človek v sanjah tišine in lepote, se ne uresniči nikdar ...
Življenje brez sanj je življenje duše, ki je otrpnila v boju za obstanek telesa ...
Zgodaj sem spoznal to resnico, prezgodaj, da bi mogel zapreti oči pred svetlobo, ki prihaja iz svetišča večnega hrepenenja ...
V spoznanju te resnice sem šel po svetu kakor človek, ki no ve, kam gre njegova pot ...
Zašel sem, ker ni bilo nikogar, ki bi mi ob razpotju pokazal od utrujenosti zasenčeno smer v obljubljeno deželo.
Tujec sem med tujci iskal obrazov, ki bi me spominjali na kratke trenutke prve mladostne sreče, izgubljene v objemu skrivnostne smrti ...
Devet večerov sem presanjal pod oleandri. Cilj vseh mojih sanj pa je bila čudovito lepa slika, ki sem jo videl ne daleč od te ciprese, ki posluša besede mojega srca ... Ta slika je bila tako nebeško lepa, da sem blagoslavljal razpotje, kjer sem zašel na pot, ki se mi je zdela kriva ...
Vedno tesneje in višje sem stiskal njeno desnico, ne da bi vedel, kaj delam. Tudi ona ni vedela, kajti njena levica se je približala desnici — moje srce pa je govorilo:
Odkar sem videl to sliko, sem pozabil, da sem tujec med tujci ... V moji duši se je rodila nerazumljiva želja, da bi ostal za vedno na tej tihi in lepi rivijeri, pod oleandri in cipresami, v senci citron in pinij ... V okvirju slike, ki je prevzela vse moje misli in zasužnjila vsa moja čustva ... Še nikdar ni bila nobena moja želja tako mogočna in tako neizmerna ... Moje hrepenenje po tej čudežni sliki pa je tako brezmejno, da presega vso neskončnost vsemirja in vse njegove skrivnosti ...
Kakor v omotici sem jo pritisnil k sebi, jo objel in poljubil na vroče čelo — in ona se ni uprla ...
— Marija, draga Marija!
Ni odgovorila, le z desnico je zakrila obraz in zaihtela.
— Zakaj ste žalostni?
Hotela je, da izpustim levico, ki sem jo še vedno držal v strahu, da zbeži in me pusti samega.
— Mar niste rekli, da se bom smejala?
— Motil sem se ...
— Da, motili ste se in se še motite!
— Ne govorite tako, draga Marija!
— Spustite me za ljubezen božjo! Pozno je ... In vi ste — tujec! ...
— Tujec, da, tujec sem!
— Nisem mislila tako ... Neznanec ste ... Nihče vas ne pozna ...
Izpustil sem njeno roko. Odmaknila se je za korak in skoraj tiho vprašala:
— Sedaj se vrnete v mesto?
— Moram, ker jutri odpotujem.
— Odpotujete? ... V domovino? ...
— Naprej ... ne vem, kam ...
— Ne veste kam?
— Ne, ne vem ...
— Mogoče pa še ostanete?
— Nemogoče ...
— Nemogoče? Ali naj vam verjamem?
— Morali boste verjeti! Jutri zvečer bom zadnjič gledal na to tiho in lepo rivijero ...
— Torej odpotujete s parnikom?
— Da, Marija!
— V Napoli?
— Do tja. Potem pa ne vem, kam.
— In morate?
— Moram ... moram ...
— In se ne vrnete več?
— Težko in bogve kdaj ...
Pristopila je bližje in me prijela nalahno za roko.
— Ste sklenili, da odpotujete, že včeraj mogoče?
— Včeraj, predvčerajšnjem ...
— Preje nego ste govorili z menoj?
— Preje, preje!
— Preje nego ste me videli?
— Nisem mislil, da bom govoril z vami ... Zgodilo se je slučajno, da ste šli mimo mene in da ste se ozrli ...
— Pa ste rekli, da ste že devet večerov sanjali pod oleandri ...
— In deseti, enajsti večer bom sanjal ... vse večere bom sanjal ...
— Kaj mislite?
— Kar more in mora misliti tujec!
— Nehajte vendar s tem tujcem!
— Da niste pričeli vi, bi ne bilo treba nehati meni!
— Uboga jaz!
— Uboga draga Marija! ... Vas smem spremiti do doma?
— Če hočete ... Sicer pa kaj ne, da ne odpotujete že jutri? ...
Z roko v roki sva prišla do lope pred njenim domom ...
Ne vem, kakšen bi bil spomin na ta večer v moji duši, da se ni zbala sumljivih korakov in šepetanja v bližini gosto s trto ovite lope.
— Morava se ločiti ... Ne zaradi mene, ampak zaradi ljudi ... Tudi zaradi vas ne! ... Bojim se, da bi ljudje povedali stricu kaj slabega ...
— Marija! Razumem in verujem. Spomin na vas mora ostati čist in neomadeževan, ker ste tako dobra in lepa deklica! ...
— In vi se vrnete, kaj ne? Kmalu? Gotovo?
— Moje misli ostanejo pri vas ...
— In moje vas bodo spremljale, dokler se ne vrnete in vse življenje ...
— Dokler se ne vrnem in vse življenje ...
Še en pozdrav, še en poljub — in hitel sem navzdol, da ji izpolnim željo, izrečeno v bojazni za svetost dekliškega imena ...