Sosed gora/Kvatrna noč

Kvatrna noč

O kvatrni noči
ne šivaj, ne pleti,
ne predi, ne vezi,
ne puščaj luči,
o kvatrni noči
so čudne moči,
o kvatrni noči
se čuvaj ljudi.
Je z južnimi sapami
kvatrna noč
presukala meni
in njemu glavo,
da v naju je steklo
neznano kolo,
da v najinih glavah
do jutra se melje,
do jutra se mrvi
črno proso.
Bo kruh iz te moke
neznano grenak,
bo spomin te noči
neznano težak,
se mesi, se mesi
črno testo
za najino bridko
popotnico,
ker me je klical
s tujim imenom,
ker me je vical
s tujim bremenom,
do ranega jutra
kolo me vrti,
do ranega jutra
me breme teži
in vso noč se vijeva
v kupu črepinj,
zadajava si
zmeraj več bolečin.
V tihem sovraštvu
se bova razšla,
v tihem sovraštvu
tega sveta.
In že se zdani.
In že me več ni.
Iz mojega trupla
se torklja rodi.