Sosed gora/Nerojen

Nerojen

Lončen vrč vzame
in gre z njim po vodo,
po to lepo in bistro,
ker je žejna močno.
Pri prastarem vodnjaku
se v vodo zastrmi –
z dna jo tiho pozdravi
dvoje mrtvih oči.
Pa se malo zamisli,
si preplete lase,
vrč v vodo zažene
in se vrne v polje,
pa če bi bil le eden
kdaj koga utopil –
ne boš se rodil.

Belo srajčko ti veze
in prepeva tako,
kako bi lahko
vse drugače bilo.
Pa naenkrat utihne,
srajčko odloži,
se v iglo zagleda
in se je zboji –
vidi nož v tvojem grlu
in iglo v očeh,
vidi nož v tvoji roki
in vrv v dlaneh –
pa če bi bil le eden
kdaj kri prelil –
ne boš se rodil.

Zjutraj vrt okopava,
lepe rože sadi,
jim skrbno priliva
in jim govori.
Pa malo prisluhne
vetru z grobov,
motiko odvrže
in se vrne domov.
Čuti vonj svoje kože,
sladkobno prsten,
čuti tebe kot rožo,
polno semen,
ta jih je, drugi seje,
ta bi nove plodil –
ne boš se rodil.