Sosedov sin
II
Josip Jurčič
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ko voziček po cesti drči, doide suhega, dolgega moža v zanošeni letni obleki in s kosmato kučmo na glavi.

Smrekarjev Anton podrži konja in pravi:

"Če imaš kaj težke peté, pa k meni sedi, Brašnar!"

Brašnar se nasmehne, skoči na voz, posadi se dobro na mehki sedež poleg Antona ter pokrije z desnim levi čevelj, da se ne bi videla luknja, katero je palec preril. In Anton požene.

Brašnar je bil Smrekarjev sosed. Nekdaj je bila Brašnarjeva hiša najtrdnejša vse vasi. Zdaj pak je bila najbolj zadolžena, poslopje opuščeno, njive negnojne in slabo obdelane. S pijančevanjem in neštevilnimi pravdami je Brašnar zapravil skoro vse, kar je bil po očetu dobil. Ker je v svoji mladosti nekaj let v mestno šolo hodil in se nemški govoriti in pisati naučil, obšla ga je bila prevzetna misel, da ima izvrstno umno glavo. Dobil je prvo pravdo, katero je z nekim sorodnikom imel. Pripisoval je to samo svoji bistroglavnosti. Da bi se še bolj podkoval, prebere zakonoznanske knjige, kar jih dobi v roke. S pravo strastjo se začne tožariti. Kdor je imel kako pravdo, prišel je k njemu; on se je vsega lotil, bodi si krivično ali pravično. Vsako tožbo je gnal do poslednje stopinje in, če jo je izgubil, začel jo je za nekaj časa malo zasuknjeno in predrugačeno še enkrat od spodaj. Kmetstvo je zanemarjal, novce je rabil in zabredel je v dolgove. Njegov dom bi bil imel pred dvema letoma prodan biti; rešil ga je samo s tem, da ga je edinemu sinu prepisati dal in da je odstopil od svojega slabega gospodarstva.

Zdaj je bil pravdar in mešetar obenem. Vsak, kdor se je tožil, prišel se je k Brašnarju posvetovat. Plačila sicer za take svete Brašnar ni dobival, a pil je. Ker je bila potreba vinske pijače močnejša od vesti, pomagal je na tihem obema nasprotnikoma v pravdi, če sta mu oba obilo vina kupávala.

Ali pravdati se človek ne more vsak dan, želja po pijači pak se zmerom vrača. Zatorej je bil Brašnar tudi mešetar; na vsakem semnju je za voli in krave kúp delal; kjer se je kaj kupčevalo, tam je kričal Brašnar. Tako je malo dni minilo, da bi ne bil pijan zaspal, četudi je bil ubožen.

Kar se Brašnarjevega znanja dostaja, pritegnemo sicer, da mnogo tiste modrosti, katero si je sam prisvajal, bilo je samo v njegovem domišljevanju. Res je pa, da si je bil po dolgi izkušnji tako izurjenost v sodnih in pravdnih rečeh pridobil, da bi bil mnogega mladega doktorja v zadrego spravil. Tudi od nature je bil obilo obdarovan: imel je močan, sicer oster glas; vse je hitro razvidel in govoril je, dokler je kdo hotel, ter najtehtnejše dokaze je znal preobračati, da se ga je še okrajni sodnik, ki ni bil poseben bistroglav, jako bal, kadar je imel ž njim opraviti.

Večkrat je gosposka posezala po njem ter ga iskala kaznovati zaradi "zakotnega pisarstva"; pa noben kmet ni hotel proti njemu pričati -- in sodstvo, četudi ni verjelo, da Brašnar kmetom samo iz prijaznosti dela, moralo ga je zaradi nedokazov na miru pustiti. Ali namesto kvare je žel Brašnar še dobiček iz takih razporov z gosposko. Razširila se je med ljudmi namreč misel, da je Brašnar tako pretkan, da mu še cesarski možje do kože ne pridejo, akotudi bi ga radi v žlici vode utopili, ker jim zaslužek jemlje. Brašnar je bil dovolj pameten, to dobro sodbo o sebi še bolj utrditi in na svoj prid obračati.

"Koliko jarmov volov pa danes kupiš?" vpraša Brašnar Antona.

"Kakšnih pet jarmov pravim, da bi jih," odgovori bogatin Anton ter nasproti vpraša, poredno po strani pogledavši, ubožnega soseda: "Koliko jih misliš pa ti?"

Brašnar ume ta zasmeh, stisne spodnjo ustnico med zobe, pa se takoj nasmeje, rekoč: "Ni hudir! Ti nas lahko v kozji rog uganjaš, če se o bankovcih menimo; ali ako bi te jaz v pravdi imel, pa bi te krivil kakor vrbovo šibino, če imaš tudi polno mošnjo, a jaz prazno!"

"Dobro, da ti nisem nič dolžan. Ti bi se me precej lotil s pečatom?"

"Precej na kotomácijo," reče Brašnar.

"Ne vem, ali bi me res tako krivil ali bi se kaj drugače pokazalo," reče Anton ter pogleda soseda s takim nasmehom, kakor bi hotel reči: "Kaj boš ti, sirota lačna!"

"Ali boš kaj za vino dal, Anton?" vpraša Brašnar.

"Tako menda ne mine, da ga ne bi polič pil," odgovori Anton, "pa ti ga menda tudi kaj posrkneš, ka-li?"

"Bi ga, ali novcev ni," pravi Brašnar.

"To je pa že žaltavo maslo, če tega ni."

Rekši, udari Anton po konju. Ljudje, ki so po cesti živino gnali ali prazni šli v semenj, pozdravljali so ju vsevprek ali z glavo kimaje ali s kakim vprašanjem, ki je bilo nerazumno zaradi voznega ropota. Oba sta bila vsem znana moža: eden zastopnik novčne, drugi duševne aristokracije kmetske.

Žalostno je bilo samo to, da je bil duševni zastopnik, pravdar Brašnar, manj spoštovan in da je ogromna večina "dobrih juter" merila samo na Smrekarjevega Antona.

"Če boš voli kupoval, mene pokliči, ni treba drugega mešetarja iskati. Menda vendar sosedu bolj privoščiš kak krajcar zaslužka in kapljo vina nego kateremu od bogve kod." pravi Brašnar, ko sta se semnju bližala.

"Tega ne, tega," reče hudobni Smrekar. "Po nemški znaš jezik majati kakor birič in komisar; pravdarski dohtar si, učen kakor cesarski minister, pa bi te jaz za mešetarja jemal? To ni spodobno!"