Sosedov sin/IV
| Sosedov sin IV Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Čeden človek je ta Štefan. Zna se mu, da gleda nekaj na obleko. Lepo sukneno kamižolo nosi, črne irhaste hlače se ga dobro oprijemljejo, svilena ruta je vrhu žametovega brezrokavnika okusno zavezana za vratom in klobuk iz zajčje dlake predrzno sedi vrhu lepega čela; izpod klobuka padajo precèj dolgi, kodrasti, črni lasje; pod nosom je malo brk: skratka, ves drugačen je od svojega očeta -- Brašnarja.
Po svojem očetu ni Štefan imel nobene druge lastnosti nego telesno velikost. Moč, širjavo čez pleča in lepo vzrastle ude mu je dala narava; po materi, ki mu je bila v njegovem štirinajstem letu nmrla, pak je nasledoval poštenost, dobro srce in še mnogo dobrih dušnih lastnosti.
Šele dvaindvajset let star, bil je že dve leti samostojen gospodar, odkar je namreč bil njegov zapravljivi oče prisiljen, odstopiti mu svoje nepremično imetje. Da to gospodarstvo ni bilo posebna sreča, umeje se lahko. Dobil je opuščeno zemljišče, nobenega repa v hlevu in kup dolga, od katerega je bilo treba obresti plačevati. Oče je živel od njegovega dela, a sam redko za kako orodje prijel.
Pa četudi se je bilo Štefanu z vsemi temi in drugimi neugodnostmi boriti, pripridil in zboljšal je bil v teh dveh letih že mnogo. S pomočjo svoje tete, Brašnarjeve sestre, in edinega hlapca, ki ga je bil v službo vzel, lotil se je kmetovanja, dobil nekaj živine v hlev in tako mu je dobro od rok šlo, da ni samo obresti plačeval, nego tudi poslopje nekoliko popravil in letos že celó majhen del dolga plačal. Kmetje so ga hvalili in dejali: "Ta je priden in pameten, Bog mu bo srečo dal in kmalu bo na trdnin nogah stal, to boste videli."
Pač je mladeniču časih težko delo in skrb se mu je še bolj zagrenila s to mislijo, da je očetova lahkomiselnost kriva njegove neugodnosti. Nikdar pa nihče ni slišal, da bi se bil potožil, ter nikoli ni očetu rekel žal besede. Da je z očetom malo govoril, tega je bil več stari Brašnar sam kriv nego sin. Bodisi da je starca vest pekla ali da ni imel Štefana rad, ker je videl, da se ni čisto nič po njem vrgel, ali ker ni nobenega človeka rad imel: kakor se ni za njegovo izrejo brigal, tako se tudi zdaj ni pečal zanj. Minilo je časi po več dni, da nista besede govorila. Če je oče po štiri dni zdoma bil in peti dan pijan prišel domov, ni ga sin vprašal: kje ste bili, kaj ste delali? In če je oče šel sinu, kar se je redko zgodilo, pomagat orati, držal je plug molčé brazdo za brazdo ter ni vprašal: kaj boš sejal ali sadil? Če sta si imela kaj povedati, povedala sta si ob kratkem ali pa sta si izvolila kriv pot, namreč teto Marjeto, ki je temu pripovedovala, kaj je oni rekel. Štefan je bil takega očeta vajen ter niti mislil ni, da bi mogel biti drugačen.
S Smrekarjevo Franico je Štefan leto dni vkup v farno šolo hodil, preden so jo bili dali v mesto. Tedaj sta bila prijatelja, kakor so baš sosednji otroci. Ko je deklica iz mesta prišla, zdelo se je Štefanu, da ima že nekaj bolj gosposkega na sebi. Ni si upal ž njo govoriti, da, celo ogibal se je je. Šele počasi se ji je zopet približal.
Rad jo je imel, vesel je bil, kadar je mogel ž njo govoriti. Pa bila mu je samo kakor prijateljica, več -- več si misliti ni mogel. Dovolj mu je bilo in srečen je bil, da mu je na njegov ogovor prijazno odgovorila, kadar sta bila kje med ljudmi, ona, bogata Smrekarjeva hči, pa njemu, ki je bil le Brašnarjev sin.
"Kaj boš kupoval na semnju?" vpraša ga deklica.
"Teti je čevljev treba, usnja bom kupil."
Pa ni bilo res. Teti ni bilo čevljev nič treba in usnja ni bil namenjen kupovati. Zlagáti se je moral, ker resnice ni mogel povedati. Resnica pa je bila, da Štefan, ki se je težko od doma in nujnega dela ločil, šel je samo zato v semenj, ker je vedel, da tudi Smrekarjeva Franica gre, in sicer peš gre ter sama. Kako je to zvedel, to Bog zna.
"Drugega kupička nimaš?" vpraša Franica.
"Nič drugega. -- Pač! Prstan bi hotel tudi kupiti, tak, kakor ga ti imaš tukajle."
Rekši, jo prime za levo roko in gleda tenek, zlat prstan ali morda gleda lepo ročico ali oboje, prstan in ročico, ne vem.
"Čemu ti bo tak prstan, kakor je moj? Saj ga ne boš mogel nositi, premajhen bi bil tvoji roki," pravi deklica.
"Saj ni, da bi ga moral nositi na prstu."
"Kaj pak?"
"Ko bi baš takega dobil, kakor je ta tvoj, prosil bi te, da bi menjala in bi jaz tvoj prstan imel."
"Potlej bi bila pa kakor mož in žena," smeje se dekle.
"Prstan tega še ne stori, treba fajmoštra."
Deklica se zasmeje in začne govoriti druge stvari. Sama pa zavede govorico zopet na prejšnjo reč, vprašaje:
"Ti bi rad moj prstan imel?"
"Rajši od ne vem česa."
"Čemu ti vendar bo?"
"Imel ga bom!"
"Ali dosti ni vreden. Komaj tri goldinarje morda."
"Jaz bi ga ne dal za sto kron srebra."
"Ná ga!"
Štefan je imel prstanek v roki. Vesel je bil, da bi bil visoko v zrak poskočil. Ko bi bila krvi od srca zahtevala za plačilo, dal bi jo bil rad!