Sosedov sin
VII
Josip Jurčič
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Vsaka praznota ima nekaj žalostnega in otožnega v sebi. Brašnarjeva hiša je bila odznotraj prostorna; javorova, že malo črviva miza je bila nekdaj po dolgem in povprek vsaj za dvanajstero družine umerjena. Če so torej okrog mize sedeč večerjali samo trije: Štefan, hlapec Blaž in teta Marjeta, čutili so morda, kako pusto je videti na velikem prostoru tako malo ljudi, in molčali so vsi, eden bolj od drugega, ljena hoja stare lesene ure za vrati.

"Čast bodi Bogu!" reče teta Marjeta, ko je bila večerja v kraju, ter naglo pristavi: "Zdaj pa le molit pa spat! Blaž, nič ne hodi rose otepat in kričat po vasi, da ljudje ne bi mogli spati!"

Toda hlapec Blaž ni bil voljan sitne tete poslušati; mislil si je: dan je gospodarjev, noč je moja, in poišče si med drugimi krpami na peči kamižolo, vrže jo čez pleči in odide na vas k tovarišem, ki so bili že zbrani za Smrekarjevim plotom ter se kmalu potem vzdignili in proti sosednji vasi gredé zapeli:

Mesarja bom vzela,
bom zmerom vesela,
bo tele zaklal,
srce mi poslal,
telečje al' svoje
al' pa še oboje itd.

Štefan navije uro, natlači pipo tobaka, zažge jo s trščico na leščerbi, ki nad mizo visi, ter ide potem venkaj v hlad pred hišo na klop sest. Lepa svetla noč je; čuje se petje vaških fantov, ki čez polje gredó. Štefan po glasovih zna, kateri je v družbi, katerega ni. Kar je gospodar, ne zahaja več redno mednje.

Eden izmed sosedov pride čez vrt, sede k njemu na klop, poprosi ga "luknje" tobaka ter se začne pomenkovati o kupčiji na predvčerajšnjem semnju, o današnjem vročem dnevu in pripoveduje, da je njegova krava žabična, pa da ne ve, kako bi jo bilo bolje zdraviti itd.

V hiši teta Marjeta preobleko zgiblje in pogleduje k peči na klop, kjer spi stari Brašnar. Prišel je šele danes opoldne iz semnja, vina poln, ter potem legel.

Gane se, zastoka in vstane s trdnega ležišča na goli klopi.

"Uj gniloba gnila!" zahudi se teta Marjeta. Brašnarju se zazeha, mane si oči ter krivencá za omizje. Tam podpre suho brado in upre zardele oči v Marjeto. Ko vidi, da Marjeta neče vedeti, kaj ima to pomeniti, zagodrnja:

"Nu, ali bo kaj?"

"Nič bi ti ne dala, nisi vreden, da bi te pes povohal," reče Marjeta, pa gre vendar ter prinese s peči skledo, katero jame Brašnar, najprvo malo ogledujoč menda nečislano jed, naposled vendar počasi prazniti.

Marjeta nekaj časa molčé gladi in zgiblje preobleko, potem naglo prestane, zagrne z zastorom oči ter jame na glas jokati.

"Teh godcev pa res ni treba. Kaj tuliš!" reče Brašnar.

"Kaj ne bi! Kako ne bi!" odgovori stara sestra. "Nisi še dosti globoko nas pokopal, treba nam je bilo še te sramote na hišo, da si se pogoljufil in te po semnjéh pretepajo. Da bi te bili vsaj ubili, ti nesnaga grda! Ali nimaš nič srama več..."

"Precej mi molči! Kaj to tebe briga!"

"Briga naju s Štefanom, briga! Nisem ga še videla jokati, ubogega siromaka, odkar je zrastel, samo sinoči, ko mi je pripovedoval, kako grdobo si v semnju naredil in kako so s teboj delali. Sram te bodi!"

Ko Brašnar to sliši, vrže žlico iz rok. Jesti ne more več, njegova sestra še dalje toži, on pak leže ter ne odgovori ničesar. Mogoče je, da ga je vendar malo ganilo in omečilo, ko je slišal, da je bilo sinu hudo zaradi njega.