Sosedov sin/VIII
| Sosedov sin I Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Ljudje še vendar niso tako hudobni, kakor časi mislimo. Naše kreposti sicer pišejo res radi v vodo, ali naših slabosti in pregreh tudi zmerom ne vrezujejo v kamen, s časom jih sem ter tja tudi pozabijo.
Tako so o Brašnarjevi nezgodi v poslednjem semnju nekaj dni po vsem okrožju govorili. Dobil se je kdo tudi, ki je pošteno dejal: "Ne lučajmo ga s kamenjem, saj imamo vsak svoje breme. Mož je bil morda pijan, pa ni vedel, kaj dela, in, če je tudi dva goldinarja zmaknil, kaj, za vino mu je bilo treba!" A kmalu so ljudje to reč pozabili bolj ali manj.
Stefan se je nekaj dni ljudi ogibal. Mislil je, da vsakemu, kdor ga bode videl, na um pride, kako je njegov oče malovreden človek. Zlasti Smrekarjevi Franici je s poti hodil, četudi ga je v srce bolelo.
Neki dan, ko je na polje šel, pa jo je vendar moral srečati. Sešla sta se na razpotju in Franica ga je še malo pripočakala, da je prišel do nje.
"Zakaj si bil ondan iz semnja tako naglo pobegnil? Lahko bi se bil peljal z nama z očetom," reče.
Stefan se zardi. Deklica, ki se je morda domislila, da mu opomin na semenj ne more biti prijeten, prevrže govorico na drugo stvar in reče:
"Tvoj lan sem zdaj mimo grede ogledovala. Lep je, samo malo preredko si ga vsejal."
"Preredko se ti zdi?"
"Ko bi bil mene vprašal prej, pa bi te bila naučila. -- Ali me vzameš za terico jeseni?"
"Vem, da ga ne greš tret, ako bi ti vse predivo dal," reče Štefan.
"Kaj meniš, da ne bi znala trlice v roko vzeti?"
"Znala, vem, da bi kakor vsaka druga, ako bi hotela."
"Nu, enkrat se mora začeti. Res nisem še trla, pa ko bi letos, začela bi najrajša pri tebi, zato -- ker bo lan tako lep."
"Res? In jaz bi tebe najnaprvo prosil za terico, ko bi te mati in oče pustili iti tret, kar pač ni mogoče, in sušil bi s takim veseljem, da bi se ti samo trlo pod rokami."
Deklica se nasmehne in vpraša: "Zakaj te pa ni nič v vas zvečer k nam?"
"Ali boste drevi kaj časa svetili?"
"To se ve da. – Ali prideš?"
"Gotovo, če le ne umrjem."
"Umrjem! Beži, kdo bo to mislil, dokler je mlad in krepak ko ves svet!"
"Umreti jaz tudi ne mislim še tako naglo, to sem le tako dejal, da gotovo pridem."
"Le pridi."
Razideta se, Franica domov, Štefan po svoji poti na polje.
To je zlata in belega srebra vredno dekle, misli si Štefan, ter si ne more kaj, da se ne bi še enkrat obrnil ter za njo pogledal. In glej! V istem hipu se je tudi deklica obrnila, da bi za njim pogledala, in tako sta se v eni misli, v enem dejanju srečala. Drug pred drugim sta se svoje radovednosti sramovala, deklica se zasmeje od daleč sem in Štefan se tudi zasmeje.
In smejala sta se ta dva, ne toliko zato, ker bi se jima bilo smešno zdelo, da gledata drug za drugim, ako tudi se dobro znata ter vesta, kakova sta po postavi in po obleki; smejala sta se od veselja ali bogvedi zakaj.