Sosedov sin/XIII
| Sosedov sin XIII Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Drugi večer pozno sta ustavila Smrekar in njegov pomagač Stefan iz mesta domov gredé v kmetski pricestni krčmi, da bi konji zobali in pili ter sama tudi "malo rdečega videla", kakor je dejal Smrekar, ki je bil ta dan nekaj bolj beseden, kajti dobro in lahko je bil prodal.
V krčmi je bilo mnogo voznikov in kmetov okoli več omizij; vendar tistih, s katerimi je Anton posebno rad govoril, nocoj ni bilo, ker so bili že odšli. Zatorej sede s Štefanom malo bolj na samo, tjakaj na ogel v kot.
"Le pij, kolikor moreš; vsega ne zapijeva, kar imava, hvala Bogu," reče Smrekar, ko sta imela najboljšega vina pred seboj.
"Klobukov nama ne vzemó," reče Štefan.
"Bogme de ne! -- Glej, pečenino nama nese. Reži, saj ne bomo vekomaj živeli."
Smrekar je sam nocoj tudi precèj pogosto pil. Jezik se mu vedno bolj in bolj razvezuje; Štefan ga ni še nikoli videl tako prijaznega poleg sebe. Pripovedoval je razne reči iz prejšnjih let: kako je počasi obogatel; kako je tu in tam srečno kupčeval; kako so ga gospodje po mestnih magazinih izkušali prekaniti, pa se jim ni dal, in več takega.
"Ti nisi neumen, fant!" reče Smrekar Štefanu. "Zdaj te res vije, pa počasi naprej prideš. Kmetstva se drži, tvoje zemljišče je dobro; pa tudi trgovstva bi smel po malem poskusiti, kadar si malo opomoreš; to je dobro, brez njega bi ne bilo Smrekarja, kakor je."
"To želim že od nekdaj. Takoj drugo leto si konja kupim," odgovori Štefan.
"Dolg plačuj pa leso za seboj zapiraj, pa boš po vsem svetu lahko hodil in ljudje te bodo radi imeli. Pošten si in tudi ostati moraš. Jaz tvojega starega nimam posebno na dobrem, a tebe imam jako rad in, kadar ti bo velika sila, pri meni se oglasi. Na!"
Štefan prime roko, ki mu jo je Smrekar pomolil, in reče: "Vi ste dober mož. Denarja vas ne bom prosil ter ničesar drugega. In če me boste slišali, storim vam, kar si morete misliti, da vam živ človek stori."
"E, kaj boš! Jaz ne iščem ničesar. -- Zmerom ne bom. Ni se mi treba ubijati po svetu. Lahko bi ležal doma v senci, sama navada človeku miru ne daje. Kadar enkrat zeta v hišo dobodem, menim, da bi to trgovstvo malo popustil. Staram se, pa ni dobro, če si človek vedno in vedno spanec utrguje."
"Ni treba vam toliko trpeti, storili ste že zase zadosti."
"Res je tako! Ti si pameten, kaj meniš, katerega zeta čem vzeti? Kateri bi bil najbolj pravi?"
Štefana rdečica zalije o tem vprašanju, gleda prédse v kozarec, molči nekaj časa, pije in reče malo boječe:
"Vzemite zeta, ki ima Franico rajši od vsega drugega, ki vas ima v čislih kakor očeta in ki bo materi stregel na starost kakor pošten sin."
Smrekar, ki je bil že malo vinski in dobre volje, nasmehne se, izpije kozarec vina in vpraša: "Kateri je tak, kateri?"
"Vam treba zeta, ki je pošten, da mu ne more noben človek očitati..."
"Vse res, takega bi jaz rad. Pa nekaj denarja je spodobno in mora biti. Voda, tudi čista, ne vzame se s čistim vinom, samo voda z vodo, vino z vinom; sicer je pijača le za žejo."
To Štefana malo popari; ali misli si: zdajle je lepa prilika, morda je ne bo nikdar več take; torej naj velja, kar hoče.
"Jaz nimam denarja ni imovine, pa obojega si upam pridobiti; a ne podam se nikomur in, ko bi se dalo menjavati za vse, kar smo in imamo, ne menim se z nobenim..."
"Pamet imaš; jaz sem bil v tvojih letih in sem še zdaj tak. Vsak človek je sebe vreden."
"Pošteno vam govorim, oče sosedov, vzemite mene za zeta, nikdar se ne boste kesali, do smrti..."
"Oh!" zavpije Smrekar pa ves obraz se mu spremeni in usta se raztegnejo v zaničljiv nasmeh.
"Jaz nisem hotel, da bi kdo drug zame pri vas govoril..." začne Štefan dalje. Smrekar mu ne dá govoriti.
"Fant! Ti si pijan!" reče. "Ali veš, kaj govoriš?"
"Vem. Vaša Franica me ima rada in jaz njo..."
Ko Smrekar to sliši, plane pokonci, oči upre v Štefana, kri mu zalije obraz ter na glas zavpije: "Lažeš, berač! Poberi se mi, da te videl ne bom. Izpred oči! Ako ne..."
Ljudje od drugih miz so obmolknili in gledali razdraženega Smrekarja. Štefan je spoznal, da je prenaglo delal, ni vedel nekaj časa kaj storiti, hitro pak je čez malo hipov vstal, položil za račun nekoliko desetic na mizo ter naglo odšel.
Smrekar prime Štefanov denar na mizi in ga skozi odprto okno vrže ven v temo. Potem sede, kolne in poln kozarec vina izlije vase.