Sosedov sin/XIV

Sosedov sin XIV Josip Jurčič

Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kmetje in vozniki zdaj Antona obsujejo.

"Kaj sta imela? Kaj ti je naredil Brašnarjev?" vpraša eden.

"Jaz bi skoraj vedel," reče drugi.

"Jaz tudi," pristavi tretji.

"Da bi se vsakega potepina sin z menoj šalil!" huduje se Smrekar kakor sam s seboj.

"Vidite!" reče prvi.

"Ženil se je pri tvoji hčeri, jaz te reči vse vem," reče drugi.

"Kaj veš?" vpraša Smrekar.

"Mnogo, česar ti ne."

"Povedi!"

"Tako malo slepe miši sta lovila, Štefan in tvoja dekle, a tebi so bile oči zavezane."

"Lažeš!" zakriči Anton jezen.

"Ne laze ne, ljudje že dolgo o tem govoré," pove drugi.

"Ne bodi hud, da ti pripovedujem; to je samo, ker te rad imam."

"Vina na mizo!" zavpije Smrekar in reče takoj nekoliko mirnejši: "Ne znajo še mene. Jaz hudiča izženem iz mladih glav, ako še toliko časa v njih sedi."

"Palice vendar ne, Anton! Te megle se še vse lepše razpodé. Svojega dekleta ne smeš pretepati! Ona ni, da bi jo dolžil; on ji je malo pamet sesvedral, pa se že zopet vse zlepa zamaši."

Tako je govoril star kmetič, ali Anton je dejal:

"Vsak po svoje; jaz že vem, kaj imam storiti. Vsem vam jezike zavežem. Zakaj niste poprej ust raztegnili in +meni+ povedali, hudiči! Po zobeh nosite mene in mojo hišo, to baš zna vsaka baba. Ali ste vi možje? Pa samo, da vem! Videli bomo, kdo bo greben nosil, ali mi stari ali mlada sémena! -- Daj vina!"

Krčmar in kmetje so razumeli Antonovo jezo porabiti. Vedoč, da nocoj vse plača, pili so, kolikor je kateri mogel. Nekateri so se mu izkušali prikupiti s tem, da so mu bolj na drobno razpovedovali, kako se govori o tej stvari; drugi so ga tolažili ter zabičevali mu, da hčere ne sme kaznovati, nego naj jo, kar najhitreje more, možu dá in tako bo vse pri kraju.

Pozno ponoči je že bilo, ko Anton plača, ukaže napreči, dobi hlapca pri krčmarju, da bi šel na Štefanovem mestu z drugim, zdaj praznim vozom, ter zapodi proti domu.

Kmetje okrog njega so se ga bili vsi nalezli. Samo on se nocoj ni mogel popolnoma upijaniti, četudi se je hotel. Grizlo in jelo ga je znotraj in nedolžni konji, ki so morali v največjem diru teči proti domu, čutili so gospodarjevo jezo ter niso mogli uteči njegovemu biču.