Sosedov sin
XVI
Josip Jurčič
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Smrekar je bil vajen zgodaj vstajati. Zbudil se je zjutraj ob isti uri, če je šel spat ob devetih ali po polnoči, če je legel popolnoma trezev in spočit ali če malo vinski in utrujen.

Po njem so se morali vsi drugi ravnati razen matere Smrekarice, katera je smela svoj spanec za pol ure podaljšati, ako se ji je zljubilo, pa samo, odkar je bila hči Franica toliko dorasla, da je imela vse gospodinjstvo tako v rokah kakor ona sama.

Tudi jutro po tem večeru je bil Anton vstal ob svoji uri, zajtrkoval po stari navadi malo brinovca in šel iz hiše v hlev h konjem pogledat, če imajo krme, če so v snagi itd. Po veži gredoč je videl svojo hčer v kuhinji, pogledal jo, pa tiho mimo nje šel. Nazaj prišedši, je celo v kuhinjo stopil, iz velikega ognja, pri katerem je Franica kosilo kuhala, žareč ogel za pipo vzel ter molče zopet odšel, tako da si je mati, ki je ravno iz hiše stopila, mislila: ne bo take sile, ne!

Mati je bila že namenjena, hčeri očitati in izpovedati jo, da se je tako zelo mogla spozabiti ter neumno ljubezen z Brašnarjevim Štefanom začeti. Pa ko je videla bledi hčerin obraz in sled prečute noči ln solz, prestrašila se je ter je prav ljubeznivo govorila ž njo o vsakdanjih kuhinjskih in gospodinjskih rečeh.

O pol osmih je bilo kosilo. Mati si je posebej kuhala kavo; oče in hči sta navadno rajša kosila krepke jedi z družino. Danes hčere ni bilo pri mizi.

"Kje je Franica?" vpraša oče.

Mati pove, da je zunaj, da ne more jesti.

"K mizi se pride k molitvi, naj se jé ali ne jé," odgovori Smrekar jezno in takoj potem Franica pride. Med kosilom, katerega je hči prav malo in prav posiljeno pokušala, ni oče govoril ničesar.

Ko je bilo dokončano, vsak hlapcev, naredivši pol križa, razmršene lase malo s prsti popravi in klobuk nasadi, a dekle pobere žlice, sklede in kar je bilo na mizi. Potem reče Smrekar: "Le pojdite na delo!" Obrnjen k Franici spregovori:

"Ti tukaj ostani!"

Sama sta bila v hiši. Oče zaklene duri odznotraj. Hči sedi na klopi, bleda, z povešenimi očmi, z rokama mrtvo v naročaj spuščenima, kakor kip iz belega kamna. Oče s prekrižanima rokama stopi na sredo hiše in reče:

"Semkaj predme stopi!"

Franica vstane in stopi predenj, povzdigne proseče oči k očetu, pa videč, da je njegov pogled oster, strog in jezen, povesi jih koj.

"Poklekni!"

Deklica pade na kolena ter se spusti v glasen jok.

"Kdo sem jaz?"

Smrekar mora svoje vprašanje ponoviti, preden hči jokaje s slabim glasom odgovori:

"Moj oče."

"Moli mi deset božjih zapovedi!"

Hči začne božje zapovedi praviti, ali pride komaj do druge in dalje ne more, beseda ji zastaja v grlu. Oče menda to vidi in reče:

"Kaj uči četrta zapoved?"

"Spoštuj očeta in mater..."

"Prav.:.. Da boš dolgo živela in da se ti bo dobro godilo na zemlji. -- Ali ti mene spoštuješ?"

"Spoštujem."

"In me slepiš! Jaz menim, da si dobra, pametna hči, a ti za menoj natihoma zveze sklepaš z beračem, s sinom takega človeka, ki veš, da ga jaz videti ne morem. Kaj je to? Kaj bo iz tega! Drugega nima nego sam sebe in svoj prazni žep, pa se +ti+ meniš ž njim? Kaj imaš ž njim?"

"Pregrešnega nisem imela nikdar nič ž njim," odgovori dekle.

"Kaj? Pregrešnega nič! Deklina, ko bi to tvoj oče slišal ali mislil, potlej bi drugače govoril s teboj. Pregrešnega!

Potlej pa pojdi, kakor je svet dolg in širok, očeta in matere iskat, v tej hiši bi ga ne imela več, ako bi to, še to prišlo! Veš, kaj govorim?"

Deklica hoče s tal vstati.

"Kleči!" zagrmi oče. "Obljubi mi, da se ne boš od danes, od te ure več pečala ž njim, da ž njim tudi govorila ne boš!"

Hči se hoče okleniti očetovih kolen, ali on odstopi in reče:

"Obljubi!"

"Obetam," spregovori ona.

"Vidiš, kaj tukaj na steni visi?" reče on, kažoč na puško, ki je bila nad posteljo obešena. "Rajši ga ustrelim, nego da bi... že veš, kaj mislim. Zahvali se svoji materi, da te sinoči nisem dobil, sicer..."

Rekši, se mož obrne proti durim in izide.