Sosedov sin/XXIX
| Sosedov sin XXIX Josip Jurčič |
Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.
| |||||||
Več čevljev debel sneg je ležal po deželi. Od petka do nedelje je nepretrgoma šel in drevje po Smrekarjevem vrtu je bilo vse belo. Po vejah ga je viselo po pedenj na debelo in, kar je bilo šibkejšega drevja, pripogibalo se je k tlom trudno in otožno pod težo. Smrekar je stal do rogovile v snegu sredi vrta, počasi iz svoje pipe kadil ter hlapcu kazal in zapovedoval, kako je z dolgim drogom sneg ogrebati, da se še več vej ne odčehne, nego se jih je že. Zdaj in zdaj je za kakovih deset korakov pregazil, posebno s kake slive debelo sneženo breme otresel ali morda zamišljen z nogo sunil kakov odlomek s tega ali onega drevesa. Vse, kar se je odlomilo, smililo se mu je bolj nego druge krati sto goldinarjev izgube, ker sadni vrt je tako rad imel kakor konje ali pipo.
V hiši sta sedeli mati Smrekarica in Franica. Poslednji se je poznala še bolezen, kajti lice ni še imelo nekdanjega rdečega cveta. Odkar se je bila iz mesta vrnila, bilo je precèj spremembe v hiši in v vasi. Kakor sonce, če ga nam temna noč zakrije, zdi se nam drugo jutro mnogo lepše in vse drugačno, tako je bila po znanem dogodku v Smrekarjevi hiši nekako vsa druga razmera med hčerjo in roditeljema.
Gotovo da je bila vso to spremembo naredila hčerina huda bolezen in roditeljski strah, da jo izgubita. Oče namreč nikdar, niti z najmanjšo besedico, ni v misel vzel hčerinega pobega od poroke, ni ji ničesar očital; vedno je prijazneje in ljubezniveje govoril ž njo; da, celo z družino se mu je bilo izgubilo precej poprejšnje trdobe. Mati je hčer -- to seve šele po več dneh -- opominjala, kaj je bilo tega vsega treba. Zakaj ni bolj odkrito in naravnost govorila ž njo, z materjo, da neče Pogreznikovega Petra? A vse to je bilo govorjeno z neko ljubeznijo, ki je hčeri prej izvabila skrivno solzo iz očesa nego odgovor z jezika.
Danes sedita obe, vsaka pri svjojm oknu, hči šivaje, a mati ima že več minut posel s tem, da bi konec utrgane niti na vretenu svojega kolovrata našla iz krotavíce ter ga zopet vdela v vretensko uho. Ko se ji nazadnje posreči, poseže z roko po kolesu, da bi kolovrat zopet zavrtela, kar vendar gredoč pozabi, kajti skozi okno pogledavši na vrt, reče hčeri:
"Glej, glej, s kom oče govori!"
Franica pogleda tudi skozi okno, pa se hitro obrne; zardi se v lice ter upogne k šivanju. V snegu zunaj je stal Smrekar, na podrto staro jablano z nogo oprt in govoril s sosedovim sinom Štefanom.
Mati se obrne od okna in začne presti, malo z glavo kimaje, kakor je nanašalo kolesno vrtenje in pritiskavanje z nogo kolovratne preslice nizdol ali popuščavanje kvišku. Matka je gotovo med delom nekaj prijetnega premišljala, kajti gubanci po obrazu so se nekako gladili ter na obeh plateh ustnic so se po nekoliko rejenem obrazu delale dovoljne globelce. Hči je materino zamišljenost porabila, da je zvedavo, a skrivaj dvakrat pogledala skozi okno na vrt, kjer je še zmerom oče s Štefanom govoril pri podrti jablani.
"Ali sta se že kaj pogovarjala z očetom?" vpraša naposled mati s pomenljivim nasmehom.
Hči pogleda od dela in vpraša po malem hipcu: "Kaj?"
"I, saj veš kaj! Malo ven pogledi!"
Deklica ne odgovori.
"Saj meni smeš povedati! Kaj nisem tvoja mati? Glej, kako bi bilo lepo in prav, ako bi mi bila vselej vse povedala! Ni še nič rekel oče?"
"Nič ne!" odgovori dekle na pol tiho in sramežljivo.
Mati nekaj časa prede, potem, ustavivši kolovrat in pretikaje kobilico, reče:.
"Vesela bodi in moli, da imaš tako pametnega očeta! Včeraj sva se menila; vse bo prav in kakor je božja volja."