Sosedov sin/XXVIII

Sosedov sin XXVIII Josip Jurčič

Besedilo je l. 1990 digitaliziral Miran Hladnik.

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Po polnoči je bilo. V hiši, v sobi pri tleh, so bili okrog bolnice zdravnik z očetom in materjo. Nocoj se je imela bolezen odločiti in čakali so.

Na dvorišču je bilo več vozov. Na enem je ležal precèj velik mlad človek v slami, s komolcema glavo podpiral in nemirno se metal sem ter tja. Vselej je glavo vzdignil, kadar so kaka vrata zakričala ali se kaj drugega ganilo.

Iz konjskega hleva, s svetilnico v roki, pride domač hlapec, mane si zaspane oči ter tava preko dvora. Prišedši do onega voza, obstane, odstopi dva čevlja in z robato kletvijo svetilnico vzdigne, da bi si posvetil, kdo tukaj leži.

"Kaj te vrag trese, ka-li, Štefan? Kaj mi slamo drobiš na dragoletnikovem vozu ter se dolgopetiš po dolgem in širokem? Rajši v hlev pojdi; moja postelja je še gorka. Jaz ne bom več smel zatisniti očesa. Danes je tržni dan, pa je treba še ovsa dobiti ter napasti in napojiti one suhe kljuke Strženove, ki je rekel že ob štirih napreči -- da bi ga zlodej jemal! Saj groš ti prekleto izbira in izbira, preden ga človek vidi. -- Spat, spat, Štefan!"

In gledaje na zvezde, reče mršavi hlapec, svetilnico povzdignivši, kakor bi si hotel po nebu posvetiti:

"Glej, gostosevci so že za sosedovo gredo in svete Katarine kolesa ni že več videti. Ura je dve po polnoči tako gotovo, kakor si ti pijanega Brašnarja sin, če se ne huduješ."

"Miruj in pojdi!" reče Štefan.

"Kajpak, kajpak! -- Povedaj mi ti rajši, ko se že tako lepo poznava od nekdaj, s kom si se doma razprl ali stepel, da se zdaj že tri dni tako tiho in na pol skrivaje poteplješ tod okoli ter si kakor Pavliha, ko je mislil, da ga je medved snel?" -- "To tebi ni nič mar."

"Vidiš ga! Kaj nisva prijatelja? Kaj nisem pri tvojem očetu služil, ko ti še hlač nisi znal obuvati?"

V tem hipu se duri blizu velikih vrat odpro ter v vežo stopi zdravnik, gospodinja s svetilom in Smrekarjev Anton Štefan plane z voza ter naglo pristopi bliže. Ker je v temi stal, zato ga niso od luči mogli videti. Slišal je ves pogovor in, kar je slišal ter kar je Smrekarjev razjasnjeni obraz pričal, kar so doktorjeve obljube zatrjevale, vse je bilo tako veselo, da bi bil zavriskal in poskočil: bolezen se je na bolje obrnila!