Sova ponočnjačka

Sova ponočnjačka
Vera Albreht
Nace (1955)
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albrehtova, Sova ponočnjačka, Novi rod, 1923, let. 3, št. 5, str. 73-74.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na kašči, tam kjer so v jeseni spravljali žito, ko so ga omlatili, tam se je bil razdrapal zid. Par opek je padlo na tla in ker jih niso zazidali, je postajala luknja čimdalje globokejša in prostornejša. Komaj da bi bila v kvar, jedva si jo opazil na sivem zidu, nekako nad vhodom, vendar tako visoko, da je zlepa ne bi dosegel.

To luknjo si je izbrala Sova Ponočnjačka.[1] Ne zase, imela je dosti duplin v vrbovju ob potoku, kajti drevje je trohnelo čimdalje bolj in nihče ga ni posekal. Vendar vse preveč paglavcev je bilo tam na paši. Stikali in brskali so po vseh luknjah, s koli so drezali v najgloblje dupline, ne, to ni bilo nič za Ponočnjačko, še jajčka bi ji utegnili pokrasti ali celo ptičke goličke. Kaj neki! Pa se domisli očka skovir[2] na kaščo: « To bi bilo nekaj zate, mamica Ponočnjačka! Luknja je globoka, za šest tvojih malčkov bo dovolj prostora. Dež vas ne bo močil, njiva je blizu, miši pa kar mrgoli okrog hleva in skednja.»

In res! Sova Ponočnjačka je pričela zbirati perja in mahu, bilk in slame in postlala si je v temni luknji gnezdece — lepše posteljce bi ne pripravila mamica svojemu fantičku kraljičku.

Tam je čepela in valila drobna jajčka, včasih je bila že tako lačna, da se ji je kar zameglilo pred očmi, pa se je zbala, da se ne bi jajčka prehladila in je rajša vsa lačna zadremala.

Nekega jutra pa, ravno je napregal hlapec Nace[3] konja v mlin, začuje Ponočnjačka pod sabo drobno čivkanje. Zrahljala je pisano perje in pokukala začudeno podse. In res! Mladiči goliči so široko odpirali kljune in jokali, jokali! Lačni so bili, pa še kako lačni! Le brž, Ponočnjačka, po hrane!

Deževalo je zunaj, pa ona se ni bala ne dežja, ne dneva. Po dnevi je bila Ponočnjačka bolj brljava, zato ji je bilo težko najti črvička. Včasih se je zaletela z debelo glavo ob tram, namesto na črvička, je planila na košček lesa — ali nazadnje ji je prišlo pa le kaj pod kljun, da je mladiče potolažila do noči, kajti takrat se ji ni bilo treba bati ničesar.

Tako je letala in prinašala, grela in pitala dobra Ponočnjačka mesec dni, da so bili mladiči že krepki in porasli, skoraj godni, da polete ž njo iz luknje. «Še malo naj vam zrasejo krilca, potem pa povabimo očeta skovirja, kadar bo najlepše sijala luna, da zleti na jablano in vas občuduje, otročički moji!» In še bolj se je zaganjala za živežem, iskala ga po vrtu in njivi, na travniku in v gozdu, le da bi otročički čimpreje dorasli.

Slab dan je bil, deževalo je in spet je poletela Ponočnjačka iz luknje, kajti bala se je, da ne bi preglasno čivkanje mladičev privabilo ljudi. Privabilo jih je! Slišala sta jih pod kaščo hlapec Nace in pastir Martine. «Sove, smrt kličejo! Zazidajva jih!» je dejal praznoverni hlapec Nace in Martine se je smejal. Prinesli so dolgo lestev, prislonili jo prav pred luknjo, hlapec Nace je nanesel opeke in Martine apna. Mladiči so vpili in prosili, čivkali in jokali, nič ni pomagalo! Naložila sta opeko na opeko, z apnom jo zamazala in že je bila luknja zazidana.

Jedva so odnesli lestev, ko je priletela Ponočnjačka z debelim črvičkom, vsa premočena in upehana. «Kaj? Kje pa je luknja? Zmotila sem se, dežuje, preko očesc mi curlja, pa ne vidim dobro». Obletela je tiho prhutaje vso kaščo, okrog in okrog, a luknje ni našla. «Tukaj, tukaj mora biti!» in zaletela se je v nemem obupu z debelo glavo ob zid, da se ji je stemnilo pred očmi. «Otročički moji, golički!» je zavpila v blaznem strahu, ko je začula za zidom, kako so le še nalahno čivkali in umirali v temi, brez zraka in hrane. Zdaj je spoznala strašno krivico, ki so ji prizadejali ljudje. V blaznem strahu in onem ogli moči je krpala z debelim kljunom zid, s krempeljci odmetavala apno, vse tja do pozne noči …

Danilo se je že, Nace je napajal konje, a Sova Ponočnjačka se je še vedno zaletavala v zid. Rdeča kri ji je curkoma lila iz kljuna in lobanje. Še enkrat! Pognala se je z vso silo — z zlomljeno perutjo je padla mrtva na tla.

Opoldne jo je našel pastir Martine, nataknil jo je na kol in jo žvižgaje nesel v polje. V koruzo jo je zasadil, vranam v strašilo.

Opombe uredniceUredi

  1. Priimek Albreht napisan brez c.
  2. Prevod v češčino: Vera Albrechtova, Sova ponočna, Venkov, Praha, 20.9.1925, str. 13-14, O, F. Babler.
  3. Glej tudi: Vera Albreht, Sove, str. 30-34, Nekoč pod Gorjanci, ilustrirala Melita Vovk, 1960, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  4. Vera Albreht, Nace, Slovenski poročevalec, 27. 2. 1955, let. 16, št. 48, str. [6], v prilogi Najdihojca, str. [1].
  5. Vera Albreht, Nace, ilustrirala S. Žnidaršič, Pionir, 1955/56, št. 3, str. 74-76.
  1. V naslovu zgodbe je beseda ponočnjačka napisana z malo, v besedilu pa z veliko začetnico.
  2. Narekovaji so postavljeni obratno, kot jih postavljamo sedaj.
  3. Nace je bil hlapec na posestvu družine Trenc na Draškovcu pri Šentjerneju, rojstnem kraju Marije Trenc, por. Kessler, matere Vere Albreht.