Sovraštvo (Cvetko Golar)
| Sovraštvo Cvetko Golar |
Objavljeni pod psevdonimom Janez Jalen.
| |||||||||||||
»Da bi jaz, pa da bi jaz samo pogledala še kdaj katerega teh moških! O, ne! In časih sem še celo govorila ž njimi in se smejala njihovim neslanostim in plesala v njihovem objemu. In mislila sem celo, da bi se v katerega zaljubila. O groza, o strah, sam bog me varuj in sveti Miklavž!«
To moram reči, da je bila Pavlinova Pepca hudo razkačena. Drobne pesti je stiskala in žugala — sama ni vedela komu. In z zobmi bi bila rada škripala, a zaboleli so jo, preden je dala duška svoji divji jezi. Zakaj zgodilo se je nekaj strašnega.
Njeni prijateljici je bilo ime Marička. In Marička je imela fanta, ki se mu je reklo Marijanček. Kako je bila zaljubljena vanj! Do ušes je bila zaljubljena in še malo čez. O, kako ga je rada imela!
»Ti ne veš, kako ga imam rada,« je pravila Pepici.
»Ti ne veš! Rajši ga imam kakor luno in zvezde. Ha-ha!«
Smejala se je Marička in njene oči so se smejale, a njene ustnice so koprnele in hlepele. Marijančku se je potemtakem zelo dobro godilo, ali prišel je tisti žalostni večer, ko mu je Marička zapela tožno pesem:
»Prišla je pepelnička,
jaz nisem več devička.«
In tedaj je bilo vsega konec. Dekle je bledelo, fant pa se je izogibal, dokler ni na lepem izginil. Marička je dala sinu nalašč svetega Jurja za patrona, dasi je bil rojen na dan svetega Marijana. Zato se je Pepica trikrat priverila, da nikdar več niti pogledala ne bo nobenega fanta, ker se je njeni prijateljici zgodila takšna krivica. In ker je bila Pepica resoIutna gospodična, zato je gotovo, da bo držala svojo obljubo, vsaj tako dolgo, dokler jo ne prelomi.
Ali pri vsem tem ne smemo pozabiti, da so Pavlinovi stanovali v mestu. Oče in mati in gospodična, vsi trije. Svojo hišo so imeli, zelo lepo in veliko in gosposko stanovanje. Prijateljici Pepica in Marička sta se shajali v peti sobi, ki je imela zelo lep razgled na vrt. Tam sta polagali roki na Jurčka, ki je bil zelo lep sin lepe matere Maričke, in sta prisegali večno sovraštvo vsemu moškemu svetu.
Kakor dve zarotnici sta bili in oči so jima tlele smrtnega gnjeva in strupenega ognja.
Kakor goreča roža so bila lica Pepice Pavlinove, in kakor rožen plamen je gorel obraz Marički. In bili sta kakor boginji maščevanja, grozni in srditi, in bili sta kakor ljuti ogenj, pripravljeni, da smrtno ranita moškega protivnika.
V tem pa se je zgodilo nekaj drugega. Tisti nečedni kajon, ki se mu pravi Marijanček, in ki je nevredni oče lepega sinu lepe Maričke, je namreč velik pijanec in pretepač in še poet povrhu. Ko se je bil naveličal uboge gospodične Maričke, jo je pobrisal na deželo in tam je začel uganjati nespodobne komedije. Ta salaboltar je bil — žalostna mu majka — precej čednega obraza in zelo gladkega jezika, ter je tako dolgo mamil in slepil kmečke punice ter trgal bele lilije in lomil zelene venčke, da so ga kmečki korenjaki nažgali in nabrisali na življenje in smrt. Razklali so mu troje reber, kri so mu izpustili na trinajstih mestih, s korobačem jih je dobil enointrideset. Razdejan in razmesarjen je obležal v koprivah, in cerkovnik je že letel v cerkev, da mu zazvoni z navekom, ko se nenadoma Marijanček zbudi iz smrtne omotice.
»Hudiča, torej v koprive ste me vrgli, razbojniki,« je dejal s slabotnim glasom. »Čakajte, to vam poplačam! Z gadi vas bom nažgal in in z modrasi vas nasekal, od vraga proklete duše.«
Kmetje so se prestrašili tega divjega srda, naložili so Marijančka na voz in ga odpeljali v mesto. In ker v mestu ni bilo drugega stanovanja, so ga sprejeli Pavlinovi pod streho. In tako je ležal zdaj tam v peti sobi z razgledom na vrt in milo ječal in še milejše vzdihoval in prosil, naj se ga usmili nagla smrt.
Ali — kaj je storila Pepica, ki je prisegla večno sovraštvo moškemu svetu? Kako je dala duška divjemu svojemu gnjevu in ognju po maščevanju?
Bila je temna in črna noč, ko se Pepica ogrne s črnim plaščem in črno masko dene na obraz. In tako gre v sobo k bolnemu Marijančku.
»Pripravi se, hudobni fant, zdaj je prišla tvoja ura! Jaz sem vrag! Marš, zdaj greš z menoj!«
Bolni Marijanček vzdigne glavo in pravi:
»Pozdravljen ljubi vrag! Silno sem te vesel. Hitro me odnesi s seboj, da se vsaj enkrat zopet ogrejem pri dobrih ljudeh. Pozdravljen, dobri vrag!«
Pepica se jako začudi.
»Kaj?« pravi z grobim glasom. »Jaz te peljem v peklo. Kaj si storil z Maričko?«
»Oh, sedaj sem te spoznal. Saj ti nisi vrag, žalostna mi majka. Ti si Pepica. Oh, Pepica, če bi ti vedela!«
Pepica molči in grdo gleda, ker še vedno misli, da je vrag.
»Oh, tako te imam rad! In meni je tako dolgčas. In strašne bolečine trpim!«
Marijanček vzdihne in tudi vrag vzdihne.
»Ostani še malo pri meni! Pepica, dušica! Strašno sem bolan in žejen!«
In vrag se naglo razjoka.
In ves, kakor je — s črnim plaščem in črno masko — prinese vode in sede kraj postelje. Gladi ga po vročem obrazu in hladi njegovo čelo.
»Pepica, ne hodi od mene! Kako me žge in peče vse telo in rane gore. Imej z menoj usmiljenje!«
In Pepica se ga usmili. Poljubi ga na ustne in leže kraj njega.
To se je začudila zjutraj Marička, ko najde spečega vraga poleg Marijančka! Ni vedela, ali bi se smejala ali se jezila.
A bilo ni nič hudega. Nesrečni njen fant je ozdravel. Uravnali so mu rebra, rane so mu zašili. In na Belo nedeljo se je oženil. Oh, in sedaj je vesel in srečen. Toliko ima otrok, da jih skoraj ne more prešteti, in denarja ne more izmeriti. Priženil je dvanajst tovorov dragocenih oblek in pohištva, trinajst skrinj zlata in dragih kamnov in sto kamel.