Spet nam je snega nasulo

Spet nam je snega nasulo
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Spet nam je snega nasulo, Ljubljanski dnevnik, 25. 2. 1956, št. 47, [str. 5].
Dovoljenje: {{licenca- Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Spet nam je snegá nasulo
prek noči kar do kolen. že do kolen.
Joj, prezgodaj je pogledal
medved iz luknje v čas leden.

Naletava, naletava
preko hribov in dolin,
medo pa nič več ne spava,
kaj počel bo kosmatin?

Mlad pestún se bo z mladiči
že zabaval v zimskih dneh,
naj le padajo kosmiči,
valjal jih bo kar po tleh,

na večer pa jih zanesel
bo v brlog med listje spat,
jim s kožuščkov sneg otresel.
zbrisal smrček in podplat –

sicer bo medvedka huda,
če pestún nič ne velja,
saj imata dosti truda
z medvediči kar oba.

O, še morala bo mati Dolgo morala
še obračati oči
v prazen lonec, ki pred vrati
čaka na pomladne dni! čaka na pomladne dni.
 

Opombe urednice uredi

  1. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, IN = 6795, tipkopisa št. 5/41 in 5/42. V št. 5/42 je pesnica upoštevala popravke iz št. 5/41.