Spet so češnje dozorele
Spet so češnje dozorele Vera Albreht |
|
Spet so češnje dozorele,
kosi v goste so prišli,
šoje letajo vesele,
zdaj so rešene skrbi.
Dokler vsa ne bo obrana,
bo v njej glasnih ptičkov roj,
s pečkami so tla postlana,
v travi jih leži nebroj!
Pa še nekdo v rogovili
v tačkah sočni sad drži!
Z zobki grize, škrta, pili,
da se rdeči sok cedi
po belem mu trebuščku:[1]
polhek je, ki ni šel spat,
mednje v sivem je kožuščku
v vrh prišel obirat sad.
Z očki črnimi mežika,
dvignjen nosi rep košat,
ko med pirom v vejah stika,
nepovabljen nočni svat.
Opombe urednice
uredi- Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, IN = 6795, tipkopis, št. 5/43.
- Vera Albreht, Spet so češnje dozorele, Zbornik Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine, str. 35-36, Novo mesto, 2021.
- ↑ V tipkopisu: mu po belem trebuščku: