Spokornica Tina
| ← Materina povest (Lojze Golobič) | Spokornica Tina Francka Zupančič |
Kraljica majnika (Francka Zupančič) → |
| |||||||||||||
Sami sta bili, ječarica in Tina, v dolgočasni čakalnici ženske kaznilnice, skozi katero je odhajala Tina po dolgih dveh letih zopet v prosto življenje. Skozi zamreženo okno je bilo videti majhno, mračno dvorišče jetnišnice.
»Pogum, Tina, pogum,« je prigovarjala prijazna ječarica dekletu; »koliko je še nesrečnejših izgubljenk, ki so se še po večjem zlu zopet vrnile na pravo pot! — Zlo, ki si ga storila ti, je bilo storjeno hipno v prvi bojazni pred sramoto!« In dvoje materinsko - mehkih rok je dvignilo brezmocni roki dekleta in dvoje dobrotnih oči se je zatopilo v brezupno praznoto in zapuščenost strte duše. »Njegova je glavna krivda; a pravega zločinca, žal, ne zadene vedno kazen in roka pravice.« —
Tina se je zahvalila, zahvalila trudno za dobre besede. »Povrni vam Bog! A zame bi bilo najboljše, da bi ležala mrtva pod zemljo!« In njene oči so zrle v zadnji kot sobe, kjer je na starem, okajenem in zaprašenem razpelu viselo telo Krista, okorno delo neveščega kaznjenca. Nad razpelom se je svetlikala oljčna vejica — kakor se smehlja in prisveti košček pomladi v tmino zime.
»Ne govori tega; vse bo še dobro in sedaj Bog s teboj!« Tina je vzela culico s skromno obleko v roko in odprla duri, še enkrat se okreneč: »Bog Vam povrni vse!«
»Že dobro, že dobro, Tina!« Solznih oči je zrla ječarka za dekletom, ki je, odhajalo počasnih, trudnih korakov po stopnicah nizdol, se za trenutek ustavilo pred velikimi durmi jetnišnice in potem nadaljevalo boječe svojo pot po široki, a prazni cesti.
Domislila se je neke druge grešnice, one spokornice, ki je današnji dan zadobila mir v krvi križa, one grešnice, kateri je Gospod odpustil mnogo, mnogo, ker je ljubila mnogo. Spominjala se je Marije Magdalene ... Bil je veliki petek.
Temnosivo nebo je oteževalo mračnost smrtnosive pokrajine. Nad mehkim zelenjem mladih trat je vela tiha melanholija. Sveže obrezana trta je plakala tisoč solz; na vsakem snežnobelem cvetu je žarela krvavordeča kapljica. Ni ti treba gledati črnocblečenih ljudi, ni ti treba prisluškovati tužnemu ragljanju lesene raglje in ne vstopiti v cerkev, ker že čutiš in vidiš v tugi in žalosti vsega stvarstva in slednje stvari: Krist je umrl.
In šla je Tina, šla po cesti in prekoračila v naglici veliki trg, povešenih oči, ogibajoč se pogleda radovednežev in škodoželjnih oči. Zavila je v stransko, ozko ulico, ki jo je vedla navzgor, v smeri proti domu. Duh trohnečega listja se je vzdigal iz tal; tu in tam je še pustila zima v zatišju krpo snega, a že se je nad vlažno trohnobo vzpenjala princezinja trobentica v družbi nežnega princa zvončka in obdajal ju je ves dvor v novih rumenih, belih in modrih pomladnih krilcih. Danes seveda so bili mirni in tihi, kot da bi imel vsak izmed njih nekaj, kar ga teži.
In Tina je šla navzgor ... Ure daleč je še do doma. A kaj prav za prav hoče doma? ... Tedaj ji je divje vzkipelo v prsih: »Maščevanje!« ...
Oni nesrečni dan, ko so jo tirali na sodišče in v ječo, jo je oče izgnal in preklinjal za odhajajočo. Ubogi, zadolženi kmetič, ki je vse svoje življenje krvavo delal in poleg trpkega uboštva mu je donesla usoda še težo take sramote: Vdal se je pijači in kmalu umrl v bedi. O, krvavozaznamovan, za vedno zaznamovan dan sramote! Za ograjami so stali ljudje in krčili pesti, vpili za njo in vse se je trlo gledalcev, ko so jo odvedli v kaznilnico. Pozdravljali so jo s kamenjem in razžaljena in osramočena čast vasi je neugasljivo plamenela. A koncem vasi se je prikazal izza zadnjih hišic prestrašen, boječ obraz; dvoje rok se je dvignilo proti nebu — proseč prizanesljivosti ali odpuščanja? »Pavle, Pavle ... slepar, zapeljivec!« ... zastal ji je vzklik v grlu ... iztegnila je roko, hoteč ga razkrinkati pred vsem svetom in obtožiti sokrivde. Ne ... in vendar tega ni storila ... Ni storila radi one ljubezni, ki ji je iskala odmeva v srcu nesrečnikovem; radi one ljubezni varane, ki jo je darovala podležu in jo je tako sramotno izrabljal? Radi one prve in najgloblje ljubezni njenega neoskrunjenega življenja? ... Ni ga izdala, tudi potem ne, ko so ji pri razpravi razkrili nje sramoto do golega, ranjali ure in ure nje sramotni čut in navsezadnje izrekli obsodbo. Tam zadaj v prvi klopi se je vzdignil sivolas mož in vpil z močjo blaznega, da nima več hčere in najsi pogine na cesti. Rohnel je, preklinjal in udarjal ob križ prisege na sodni mizi ... a na Boga edinega niti veroval ni več ... O, tedaj ni bila več v sodni dvorani; v dolini Jozafat so sodili ubogo grešno dušo; tisočeri so jo preklinjali in jo slačili do golega. Grozen človek na vzvišenem sodnem stolu je rohnel obsodbo in besede njegove so bile kletev pogubljenja ... in vmes dvoje prosečih rok, dvoje moledujočih oči na obupnem, smrtnobledem obrazu ... Nebo je grmelo, pod nogami se ji je treslo in zmanjkovalo tal, temna noč jo je obdala ... Glej in zasvetil je križ, majhen križ v tmini in mehak glas je šepetal: »Nočem zlomiti upognjene bilke in nočem ugasniti tlečega stenja.« ... Zgrudila se je v sodni dvorani kot mrtva na tla ...
In sedaj je prišel dan, veliki dan maščevanja; — edina tolažilna misel mračnih let v kaznilnici. Pred vso vasjo hoče razkriti oči v oči podležu njegovo krivdo. Kot pohojen črv naj se zvija, da bo berač nanj pljunil, da ne ostane niti trohice več na njem dobrega, vse življenje — po tej težkozaželeni uri maščevanja, uri poplačila.
Taščica je preplašeno zletela s smreke ob potu dalje v gozd. Tina je zrla živalco, ki je izginila v zelenju iglavcev. Ni li zletela današnji dan na drevo križa in nosi od tedaj krvavordeče lise perja, od tedaj, ko je tolažilno obletavala s sulico prebodeno telo Krista, ki je še umirajoč in z žreblji pribitimi rokami molil k nebu: »Oče, odpusti jim!«
Tina je dospela do cerkve in vstopila. Govor je bil ravno končan in duhovnik je zapuščal prižnico. Prav za prav je hotela iti kar dalje, toda zadnje besede o odpuščanju in spravi, ki jih je čula venkaj pred svetišče, so dele dobro njeni razdvojeni duši in blažilno je vplival nanjo znan zaupljiv glas duhovnika, ki je še nikdar ni zaničeval. Ustavila se je med ženskami, ki so se gnetle zadaj pri cerkvenih vratih; nobena se ni ozrla nanjo. Zdelane, žuljave roke so prebirale že obrabljene jagode na molkih in njih polglasna molitev je bila kakor vzdihovanje neodrešenih duš. Deteta v naročjih so se oklepala z zalitimi ročicami potnih vratov mater in začudeno zrla mnogobarven kras pestrih steklenih lučic ob vznožju božjega groba. Kaj je utripalo nekam močneje v Tinini duši? Ji trkalo nanjo? Odkod ta nenadna pekoča bol, ki ji je stiskala srce in jo dušila v grlu in pekla v očeh? Bile so solze izgubljenega sina, ko je jedel v tujini, daljni tujini tuj kruh in s hrepenenjem svoje mlade duše koprnel nazaj po miru svojega detinstva. Veliki petek je bilo, ko jo je mati, ubogo, krvavozdelano ženšče, prvič vzela s seboj v cerkev, pokazala blaženostrmečim očem sij lučic: »Glej Tinica, glej, te lučice so angelčki, ki čujejo pri mrtvem Bogcu in takšen angelček boš smela biti tudi ti, Tinica, če boš pridna ...«
Pred božjim grobom je zarožljala verižica kadilnice; oblački dima so se vzdigovali in med sklonjenima angeloma ob grobu, ki sta nosila goreči sveči, se je počasi prikazalo Najsvetejše, kot da bi je vzdigovale nevidne roke angelov. Bela zvezda hostije se je lesketala v lunici in skrivnostipolno oko Boga evharistije je počivalo blagoslavljajoče na ljudstvu, na vsakem posamezniku in nad najubožnejšo dušo. Tako je zrl Gospod nekoč globoko v spokorno dušo v hiši Simona farizeja, ko mu je grešnica močila nogi s solzami in ju sušila z lasmi, ko je z neizmerno ljubeznijo zadoščala za neštete svoje grehe ... Nič več ni Tina ustavljala in dušila potoka svojih solza. Na koru je zadonel zvonek mladeniški glas; škrjanček je zažvrgolel v majniškosvežem cvetju in tiha bolest je zatrepetala kot da bi ljubljenec izmed dvanajsterih plakal na srcu Gospodovem: In nastala je tema, ko so križali Judje našega Gospoda Jezusa Kristusa. In z močnim glasom je zaklical okrog devete ure: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« In je nagnil glavo in izdihnil.
In vsa množica se je oglasila in glasilo se je zopet kakor grmenje viharja krog križa na Golgati in vmes jok in plač pobožnih žena in doneč hvalospev odrešenih duš. Zadnja trpka trdovratnost izmučene, strte duše je izginila kot izgine zimski led v toplem pomladnem dihu. »Zato o Gospod, o Kriste, te molim in te hvalim in te slavim, ker si s svojim svetim križem ves svet odrešil.«
Čigav je bil glas, ki je plakal tam zadaj v temi iz globine kesanja, pevajoč v božjo, blaženo tihoto spev njegove usmiljenosti? ... »... s svojim svetim križem si ves svet odrešil.« ... Objela je vznožje križa, pritisnila vroče lice na sveti les, curljajoča kri se je razlila po zlatolasi glavi spokornice, ki je zalesketala kakor z rubini kronana; smrtnoranjena glava je počasi klonila k tlom, dvoje umirajočih oči je dalo Mariji Magdaleni zadnji mir: »Ker si veliko trpela, sem ti veliko odpustil!« ... Zato, o Kriste, te molim in te hvalim in te slavim ...«
Ženske so se ozrle na glasno ihtečo, se suvale in odmikale. Tina je zapustila cerkev ... Žive duše ni bilo na pokopališču ... Tina je odpahnila zarjavela železna vrata, šla mimo mrtvašnice in čitala imena na novopostavljenih križih. O, koliko jih je umrlo v dveh letih, koliko mladih, ki se niti nadejali niso smrti! Toda njim je dobro; čudežen mir prihaja iz grobov. Domotožje je navdalo zapuščeno Tino. Resni in nemi so se vzdigovali griči domovja nad vaškim pokopališčem, kot mogočni, dalekosežni križi zasajeni v rodno zemljo, da čuvajo mir umrlih. Pomladni dih je vel v tišini. V cvetočem leskovem grmu ob pokopališkem zidu je drobil škrjanec: »Vstajenje! Vstajenje!« In Tina je naglo obstala pri zadnjem grobu. Bil je še svež, svež, morda izza par dni. Še je bila prst na njem neusedena; sveža barva še znati na križu, raz katerega je vel črn pajčolan, pritrjen na bornem vencu iz belo-papirnatih rož. Vmes se je videlo v lesu križa vrezano ime. Začudeno so se odpirale Tini oči in brezkrvne ustnice so ga mehanično trepetale — a ni mogla pojmiti. Vzklik, bolesten, grozen, se je razlegel v sveti tišini Golgate, razlegel črez pokopališče do vasi. — Tak je bil klic v strašni noči na gori, ... »Eli, Eli lama sabakthani ...« Na križu je bilo njegovo ime, ime zapeljivca ...
Tedaj je zakrila Tina obraz z rokami in se ob svežem grobu zgrudila na kolena.
V cerkvi se je pričela molitev ob križu. Nežni akordi so doneli v svetišču kakor žalni spev angelcev ob grobu v vrtu Jožefa Arimatejskega. V božjem hramu je plakala tožba Gospodova: »Popule meus, quid feci tibi? Aut in quo contristavite? respondo mihi ...«
Spokornica ob grobu je krvavela iz tisoč ran svoje duše in njena bolestna beseda je vpraševala mrtvega: »Zakaj si mi to storil ...?«
»Quia eduxi te de terra Aegypti, parasti crucem Salvatori tuo...« in šume valovi potoka Cedron v nočni tišini. Vetrič šušti v oljčnih vejah Getzemane in v dalji se sveti baklja izdajalca — »ego dedi tibi sceptrum regale, et tu dedisti capiti meo spineam coroneam ...« ... Rdeča kri je kapljala iz trnjeve krone v srcu izdane; glej, dala sem ti prvo ljubezen svoje duše in ti si mi jo povrnil s sramoto in nehvaležnostjo.
Udarci biča po golem telesu; mučni udarci kladiva zadone, žreblji prebijejo roke in noge — — Ego te exaltavi magna virtute, et tu me suspendisti in patibulo crucis ... Plakajo mrliči v grobeh ... Z vseh križev se glasi zopet in raz visokega misijonskega križa sredi mrliške vasi: »Popule meus, quid feci tibi ...«
Ko so prihajali prvi ljudje iz cerkve, je Tina vstala, vzela culico pod pazduho in blagoslovila gomilo: »Bog ti odpusti, Pavle, kakor ti odpuščam jaz!«
Vzravnana je šla po poti nazaj, odkoder je prišla. Nekam daleč v svet, kjer je lahko rabiti dobro voljo in delavni roki. Pri zadnjem ovinku, preden je zavila cesta v gozd, se je ozrla nazaj proti selu; ozrla se je zadnjič. Košček velikopetkovega solnca se je vzpenjal za gorami; krvavordeče je obseval najvišji vrh snežnika. Žarek je zasvetil nad kroglo cerkvenega stolpa in odseval daleč v svet, nad pokojem počrnelih lesenih hišic in nad visokim križem pokopališča. Očarujoč svit je ošinjal mučeniško telo Gospoda, njegove rdeče, izkrvavljene rane. In Tina je odpuščajoče prekrižala iz daljine — mrtvega v grobu ob vznožju Krista.