Spokornik
| Spokornik Ivan Podržaj |
| |||||||||||||
Ob sveti indijski reki je živel v davnih časih mlad spokornik, ki ga ne omenja nobena verska zgodovina, čigar spomin pa je ohranila tradicija pravovernikov, ki živijo še danes po naukih svete vede Upanishad.
Ta spokornik je lepega večera stopil iz svoje jame ob sveti reki, se pokril s kožo divjačine, ki mu jo je pošiljala sama božanska Vritra, vzel izdolben kamen in se bližal reki, da se napije njene vode.
Komaj se je približal reki, je zagledal na bregu žensko bitje, ki je ravnokar vrglo v vodo čašo, izdolbeno iz belega gorskega kamna. Spokornik je za trenutek obstal, ker pa ni sovražil živih bitij, je nagovoril nepričakovano prikazen:
— Pozdravljena, sestra moje duše!
In žensko bitje mu je odgovorilo:
— Pozdravljen, brat, moja duša je hrepenela po tvoji ...
— Čutil sem tvojo bližino, zato prihajam k tebi, sestra moje duše.
— Govoriš resnico, brat moje duše?
— Tako mi nebeške Vritre, govorim ti resnico!
— Stopi bližje in poglej mi v oči!
In spokornik ji je pogledal v globoke, svetle oči. Ni je pričakoval, toda govoril je resnico, ker je živela prikazen še vedno v njegovi spokorniški duši ...
— Res je. Moja vera je resnica tvojih besed.
— In ti si dvomila? Ti, sestra moje duše?
Žensko bitje je sprejelo spokornika za roko in ga peljalo pod visoko drevo.
— Glej, brat! Zadnji žarki obsevajo sveto reko. Kmalu bo noč. Trudna sem, ti si pa svež, ker je tvoja duša razumela skrivnost življenja. Kakor vešča tavam nesrečna hči večnega trenutka in ne najdem miru, ki ga potrebuje moja duša za svoje zveličanje ...
— Tudi ti, sestra? Toda vedi, da sem le človek, ki ga je rodila želja drugih po življenju. Moja duša ni svetejša od tvoje. Polna je pregreh telesa, ki ne najde nikoli in nikjer blažnosti, po kateri hrepenijo vsi njegovi udje. Mi vsi smo obsojeni, da iščemo miru, ki pa ne more biti delež naših v pregnanstvu živečih duš ...
— Slab je tvoj nauk, brat! Pričakovala sem odrešilne besede, ti pa me obsojaš k nadaljnemu trpljenju. Imej usmiljenje z menoj in povej mi vse, kar nosiš v srcu!
Spokornik je vzdihnil in se obrnil.
— Ne boj se me, brat, saj sem sestra tvoja!
— Ne bojim se sestre, toda bojim se ...
— Mene? Mar nisem kakor ti? Diham, čutim, mislim kakor ti in ljubim ...
— Ne, ti ne ljubiš! Ti ne moreš ljubiti, ker si ženska, samo ženska!
Že je ovil spokornik kožo divjačine tesneje okoli sebe, vrgel izdolben kamen ob skalo in hotel zbežati, ko je padlo žensko bitje pred njegove noge in ga prosilo tolažbe v imenu najvišjega božanstva.
— Mir s teboj, sestra, in ne skušaj boga, ki ne dovoljuje našim dušam, da bi ga spoznale v pravi božanski ljubezni!
— Mir, mir ... Kako lepa je ta beseda iz tvojih ust!
— Lepa želja, ki se izpolni v naročju večne volje ...
In spokornik je stopil k reki, razprostrl roki, pogledal proti nebu in pričel z vzvišenim glasom:
Življenje človeka je iskra večnega hrepenenja v vsemirju. Prikaže se v luči in izgine v temi. Toda ne vse, kar izgine v temi, je obsojeno na smrt ...
Kakor lotos v svetišču narave, tako pričakuje duša človeka, da se razcvete in odcvete, kajti cvet je znamenje novega življenja v bodočem semenu ...
Ne razume vsak resnice življenja. Le malo jih je, ki slutijo v hrepenenju človeka luč božanstva in smernico večne volje, ki živi od vekov v nas ...
In mi živimo od vekov v njej, ker so naše duše del njene celote, ki je bistvo vsega, kar živi in kar daje življenje. Kdor razume to, razume vse ...
Vera v večno življenje je mrtva brez ljubezni, ki je začetek in konec vsega življenja. Ljubezen je gibalo večne volje in kdor ljubi, se ne izgubi ...
Mir, ki ga išče duša človekova, je porok večnosti, ki ne miruje in ne more mirovati. Kdor pa išče miru v ljubezni, ne razume življenja in njegove resnice ...
— Moje upanje je torej prazno in moja ljubezen brez cilja?
— Vsako upanje je prazno, ker upanje ni resnica.
— In ljubezen?
— Ljubezen je življenje in njen cilj resnica življenja. Močno dušo ljubijo brez upanja, ker njih je zmaga in gotovost.
Obrnjen proti ženskemu bitju je nadaljeval spokornik z resnim glasom:
— Ženska se boji resnice, zato ne more ljubiti, kakor je napisano v sveti knjigi višjih čednosti. Ni vsak poklican, da ljubi. Ljubljena pa mora biti vsaka duša in v ljubezni drugega se očistijo njeni madeži, da more tekmovati v boju za resnico in se zveličati ...
— Tvoji nauki so mrtve črke, kakor je bila mrtva duša onega, ki je proglasil za resnico zmoto svojega življenja!
— Ne pregreši se, sestra, nad poslancem božjim, ki je razumel razodetje najvišjega božanstva!
— Naj me kaznuje duh vesoljstva in naj mi ugasne luč oči, ako ne čuti moja duša ljubezni, ki mi je odprla tajna vrata v svetišče življenja in resnice!
— Ti ljubiš, sestra? Kako naj razumem besede božanskega razodetja? Kdor ne veruje v njih resničnost, je izgubljen, pravi poslanec božji.
— Božanstvo, ki živi v nas in mi v njem, ne more groziti bitju, ki je del njega samega. Pridi, brat moje duše, ki hrepeni po tvoji, ker tako hoče neskončna moč večne sile! Pridi in poglej to nebo, ki se blesti nad nama v sijaju večnega hrepenenja! In ta voda, sveta vsakemu pravoverniku, je ravno tako blizu nama, kakor je blizu nebo, ker vse je božanstvo in vse ljubezen. Nebo in zemlja, ti in jaz, vse je eno, vse v enem ...
Kakor da bi se bil vzbudil iz omotice, je sledil mladi spokornik ženskemu bitju, ki ga je vodilo ob sveti reki v tiho skrivnostno noč. Njegova duša je molčala, le srce mu je trepetalo v novem pričakovanju. Čutil je, kako se poraja v njegovih onemoglih žilah mladostno življenje, ki ga je ubijal kot nedolžno žrtev pred žrtvenikom nepoznanega božanstva. Nobene sledi ni bilo za njima. Šla sta v življenje in življenje je šlo z njima ...
Ko so drugo jutro prišle množice pravovernikov pred jamo mladega spokornika, da slišijo besede razodetja božjega, so našle jamo prazno in se razkropile v prepričanju, da jih je božanstvo kaznovalo za njih pregrehe.