Spomenik sinu
| Spomenik sinu |
Objavljeno pod kratico I. L.
| |||||||||||||
Povedati vam hočem zgodbo, ki se mi zdi vredna, da ostane zapisana. Pred nekaj dnevi je dobila naša šola dve srbski knjigi iz Beograda. Bil sem res radoveden, kdo se je spomnil tam naše gimnazije, da nam pošilja knjige za šolsko knjižnico. »Pavel in Virginija. Da, to je naslov knjigi. Torej srbski prevod znane ljubke povesti Bernardina de Saint Pierre. Saj vsak, ki je količkaj čital francosko, pozna to zgodbo. Imamo tudi slovenski prevod v nekem »Letopisu Slov. Matice«, ki pa je, žal, slab in zastarel. Bilo bi res potrebno, da bi čim prej dobili naš slovenski prevod. Pa kako, da so nam iz Beograda poslali ravno to knjigo, ko bi vendar rabili še toliko drugih izvirnih srbskih. Odprem prvo stran, glej posvetilo: »V spomin svojemu dragemu in prezgodaj umrlemu sinu Mitji izdali neutolažljivi roditelji Paraskeva in Kosta z deco Jelisaveto in Jankom«.
Na drugi strani je slika, ki kaže mladega študenta lepega inteligentnega obraza z elegantno zunanjostjo, ki dela dojem, da slika predstavlja v modernem svetu, vzgojenega mladeniča; prej bi v njem videl pariško uglajenega gojenca nega sina srbskega trgovca. Na tretji strani pod naslovom »Pavle in Vrirginija« pa čitamo: »Prevel iz francoskega jezika Dimitrij K. Kritič«.
In zdaj razumemo vse. Rodbina Kritič je znana trgovska družina v Beogradu. Ko se je začela svetovna vojna, se je družina preselila na jug, in tako je Mitja prišel leta 1916 na bitoljsko gimnazijo v Volosu. Lukič, menda njegov profesor, je v predgovoru nam podal kratek govor, ki ga je govoril 15. februarja 1919. V Solunu na grobu našega Mitje. Iz njega izvemo, da se je Milja rodil leta 1900. in da je bil izredno marljiv in nadarjen dijak. Ko se je meseca septembra 1917. začel zopet pouk na bitoljski gimnaziji v Volosu, se je vanjo vpisal tudi Mitja, ki je bival s starši v Volosu. Vstopil je v V. in VI. razred, koncem leta 1918. pa v VII. razred. Takrat je bilo konec vojne, pod katero je tudi srbska šola in mladina mnogo trpela. Naravno je, da si je vsa družina zaželela nazaj v osvobojeni, dasi razbiti Beograd. Koncem decembra so odšli. Na poti pa se je Mitja prehladil in družina se je morala ustaviti v Solunu. Tam je Mitja umrl. Šele 5. maja 1921. leta so pripeljali njegovo truplo v Beograd. Mitja torej ni videl več svojega ljubega Beograda. Zapustil pa je v rokopisu prevod »Pavla in Virginije«. Dasi ni imel miru in udobnosti (družina se je leta 1015. izselila v Solun), je vendar ves čas žrtvoval knjigam in je ves živel za lepo literaturo. Posebno je ljubil dela francoskih mojstrov. Francoščino je popolnoma obvladal, ustvaril pa si je tudi lep lahkoten srbski slog. Tako je že v šesti gimnaziji začel prevajati de Saint Pierrovo delo in ga je popolnoma pripravil za tisk. Pa je prišla nenadoma smrt. Ne vem sicer, kakšen spomenik so mu roditelji postavili na grob. A postavili so mu najlepši spomenik s tem, da so izdali njegov prevod »Pavla in Virginije« in ga poslali po par eksemplarov srednjim šolam po Jugoslaviji. Kdo bi pri nas sicer kdaj vedel da je živel ta dobri, nadarjeni srbski dijak, nada in radost svojih staršev. A zdaj! Kdor bo čital večno lepo povest o »Pavlu in Virginiji«, bo videl njegovo sliko in bo čital o njem. Videl bo v njem zgled marljivega srbskega študenta. Ob času, ko trpi domovina pod svojimi grozotami in mora on sam prebivati v tujini, dočim v Beogradu propada njegov dom — misli deček na bodočnost in pripravlja kulturno delo za svoj narod. Kako lep zgled mladega človeka. In poleg njega vidimo njegovega očeta, srbskega trgovca. Pri nas bi morebiti marsikateri oče ne znal ceniti literarnega dela svojega sina: kot trgovec bi morebiti celo mislil, da je škoda, da se sin ukvarja s takimi stvarmi, namesto da bi mislil na trgovino. Srbski trgovec Pa je znal ceniti kulturno delo svojega sina in je omogočil, da je prišlo na dan in je s tem sinu in sebi postavil najlepši spomenik.
Mi, ki tako radi govorimo o kulturnosti, glejmo, to je kulturnost. Nekaj lepega in svetega se mi je zdelo v tej knjigi. Rodila jo je ljubezen. Izšla je iz mladih rok, ki so se urile, da se posvete kulturnemu knjižnemu delu, in izšla je iz vrst srbskega trgovca, ki se je vedno zavedal, da mu pripada v narodu — vloga mecena. Vse tam od Dositeja Obradoviča, ki so ga podpirali srbski trgovci v Dalmaciji, v Zagrebu, v Trstu — pa do današnjih dni se je zavedal srbski trgovec svoje dolžnosti do narodne kulture. Ti knjiga nam to zopet potrjuje. Ne vemo, ali bi prišlo pri nas komu na msel, da bi na ta način postavil spomenik svojemu sinu?
Med vojno je umrl češki materi sin, ki se je poskušal v pesništvu: mati je vso njegovo premoženie naložila kot ustanovo za nagrade za mlade pesnike, ki nastopijo z dobrimi liričnimi zbirkami. Gotovo ni mogla postaviti sinu lepšega spomenika.
Vemo, s kakšnimi težavami se bori mlada umetnost pri nas. Vemo tudi, da imamo kot mal narod premalo onih bogatih višjih slojev, ki so drugod podpora umetnosti. Zato ---
Hotel sem povedati samo zgodbo o »Pavlu in Virginiji«, ki se mi je zdela vredna, da ostane zapisana.