Spomin (Anica Černej)
← Moje poti (Anica Černejeva) | Spomin Anica Černej |
Molk → |
|
V moji sobi so stene kot strune:
rahlo jih boža roka daljin.
V meni še pojejo srečanja bela,
v meni drhti še topel spomin.
Dnevi in tedni padajo v sobo,
da bi izbrisali drage sledi —
jaz pa jih čuvam kakor svetinjo,
ki mi tesno ob srcu leži.