V ječi je mrak in žalostno srce,
in še misli so zvezane moje —
V svobodo bi radostno ven brez mejé,
pel bi, a kako naj srce mi zapóje?
Tesnó, razrovano je v duši mi,
ko vrag se obupa smeje —
kdo grozo brezupno razruši mi,
in dušo ledeno ogreje?
A kdo je na okence zdaj potrkljál?
Poglej jo, zunaj je drobna sinička —
in spomin kot žarek mi je" zasijal:
Pozdravljena, ljubljena ptička!
Ali si ti moja, siničica?
Ali si tista, ki te deček je vjel
v jesenskem jutru s srežom ovitim,
in divje, veselo zapel,
zaprl te v gajbico temno in skrito
in vzel ti solnce in plan valovito,
In jaz sem te videl, jetnico,
in tiho, skrivaj odprl ti temnico?
O kakšen klik je srebrn
zakliknil na veji visoki,
ko zopet si v zarji, svobodi široki.
letela čez vrt in jablan in trn!
Ali si ti moja, siničica?
