Spomin (France Koblar)
| Spomin. France Koblar |
| |||||||||||||
O ti kranjska pesem, ti gorenjski vrisk v tujem svetu, kako sta lepa! Pojejo vaju študenti veselootoženih src in prav zato sta čudovita, kakor da bi stopila pravljica na tlakovano cesto, — saj se glasita v tem mestu brez lepe pesmi.
Ljudje gredo mimo, poslušajo in postajajo, celo mesto — utrujen vojak — se začudeno zgane v polspanju; a ni mu mar za lepoto, preutrujen je in srce mu je že davno okamenelo.
A pesem se je glasila naprej, tiho in otožno:
- Je pa davi slanca padla
- na zelene travnike.
Prišla sta mimo — ona se je okrenila in postala — a takoj je morala naprej. Prihodnja veža pa je pogoltnila oba.
Pa saj mi ne boste verjeli, če zapišem, da je bila Slovenka, ki ji je zastala noga sredi poti — a vendar je res! Moj Bog — greš po cesti zamišljen v svojo revščino in samoto, ljudje te srečavajo, nihče se ne zmeni zate, ti za nikogar — a naenkrat ti zatrepeta srce, na uho ti je prigostolela domača govorica, ozreš se, tuji obrazi gredo mimo tebe — samo podobni so domačim. Ali včasih govoriš ti, marsikdo se ozre za tabo — morda z istim čuvstvom kakor ti poprej in o sreča — zgodi se tudi, da te nagovori popolnoma tuj človek: »Jaz sem tudi Slovenec!« — in oba brata.
Domovine ne izgubiš, najdeš jo povsod — čim dalje, tembolj si je vesel. Včasih roma kakor desetnica in išče kruha, včasih hodi pot izgubljenega sinu — odhaja in se vrača, pa je podobna hlapcu, ki je s talenti odšel, da si pridobi novih in ne misli več, da se vrne; ostane na plodni zemlji in ne vpraša po tujem nebu, ker se je zagledal v prst, ki mu nosi in rodi zakladov — a domovino še nosi, ker ni pričel še nihče, ki bi vzel blažen spomin nanjo.
Ti domovina spomina, ali si še domovina krvi in srca? Morda je samo beseda, ki še ni utonila med novimi glasovi, ampak živi zadnje hipe umiranja?
Ob oknu je slonela.
Tramvaji so utrujeno ropotali gorindol, avtomobili so brenčali, a vse le posamič, poredko, bilo je že pozno. Tudi pesmi ni bilo več čuti, a donela je še vedno. Ni je prevpil glas težkih vozov, in premotil takta ropot cestne železnice — donela je še lepše, slajše, donela bliže. Pesem je zašla v srce, znala si je poiskati dom, kjer se je ustavila.
A čuj, oglasila se je še druga podobna pesem! Odkod — odkod? Tam daleč se je glasila nekoč — spomin povej; pesem sredi vasi. V čumnati je spalo dekle in jo poslušalo. Okno je stražil roženkravt in rdeča zavesa je trepetala v poletni noči. Pesem pa se je glasila in se bližala — pod oknom pa je za hip postala — morda se je takrat iztegnila tudi roka in otrgala razcvetel nagelj. In potem se je pesem oglasila še lepše in končala z vriskom onkraj vasi.
Spomin se je ob pesmi spet vrnil k srcu in ga narahlo zamajal.
Še naprej? — Da, vstajajo. Spomin in srce si pomagata, vstajajo obrazi. Temni, nerazločni so — a prihajajo bliže, zibljejo z ustnicami — že je čuti njih glas. Spoznavajo se.
»Pa boš res šla? Daleč?«
»Ne, samo za poizkušnjo — zunaj je boljše.« In tovarišice so ji voščile srečo.
»Pa piši, pa piši,« — »Dobro naj se ti godi,« — »In kmalu se vrni!« »Bom, bom« — je govorilo tisto dekle — a tega obraza ni med njimi, ni v spominu, — samo glas zveni jasno.
»Da — to sem govorila jaz sama — se je spomnila gospa ob oknu.
Pripravljala je obleko. Pri peči je sedel oče. Tudi poleti je bil tu njegov prostor, matere ni bilo več.
»Ali res greš?«
»Grem, da vam pomagam! Tuja gospodinja je pri hiši, brat se je oženil, odveč sem — dekla.«
»Pa ne pozabi, da sem te v skrbeh in težavah odredil in molitve ne pozabi. In samo še ena noč od tujine ...
Srce je bilo nestrpno, želelo je novega sveta. Okno je zatrepetalo.
»Zakaj greš? Pozabiš me!«
»To si čuden!«
»Saj vem — ali obljubi mi, da se kmalu vrneš, potem bova svoja.«
»Saj veš, verjemi!«
In tam pod kozolcem je zavriskal, njej je bilo takrat — ali se še spominja — ni ji bilo hudo.
Šla je. Iz mesta v mesto, hitro naprej.
Spomini, čemu, saj tudi srce molči! Naprej, naprej! Ah, srce ve tako malo! Bila je k sreči lepa, in veliko mesto zahteva lepih ljudi; pravica se deli po obrazu, sreča se jim sama ponuja. In sreča, ti si dom? Da, zakaj ne! Bel kos kruha je slajši od ovsenega, lep obraz se lepše prilega lepi hiši kakor slamnati, in kdo ne pozabi ob polni skledi na glad? In tako se začne živeti, iz hipov v leta — do smrti. Za vedno? Morda naenkrat pade sekira, ki preseka vez sreče, pride spomin in potrese srce. Konec je trpkost.
Spomini, naprej, naprej! Vse stoji, ni niti enega več — a v globini srca se zbirajo solze, morda planejo kdaj na dan.
V postelji se je nekaj zganilo — otročji glas je zaklical tako tuje in zajokal — bil je njen otrok; in tam je spal mož. Predramil se je in je nevoljno opomnil, čemu še čaje.
Tiho, bolest! Dom, kje si?
Domovina, komu si podobna? Včasih romaš kakor desetnica in iščeš kruha, včasih hodiš pot izgubljenega sinu, včasih pa si podobna hlapcu, ki je odšel s talenti in ne misli več, da se vrne.
In kje si?
Le tam doli ležiš, majhna med malimi, a v srcu si mnogim.