Spomin (Janez Trdina)
Spomin Janez Trdina |
|
Usahnila narava cela,
krije jo odeja bela;
okovane trdno vode
vse so s steklom i kristalom.
Tvojega vendar spomina
sled ne zajde v tej puščavi,
se narava spremenjuje:
tebe zmer le oznanuje.
Snegokrite so planjave,
polna dol i breg beljave:
svetle, jasne duše tvoje
mi ponovita podobo. ——
Okamneli so potoki,
rahli vali drče spolzne;
sem ki pride, marsikoga
spodleti predrzna noga.
Tudi ti ledena kora,
mrzla si, kot zdaj natora,
ko se hotnik približuje,
sveto čistost zalezuje.
En pogled le treščiš vanjga,
hujše udari ga ko strela.
Pot do tebe led mu bila,
več ne bo ga k teb' vodila.