„Kam, oče preljubi, se tako mudí?
Kaj goni Vas tako viharno?
Oh, sever pred hišo nemilo bučí,
da skoraj mi serčice mlado duší,
brez Vas mi ostati ni varno!“ –
„„Déte nježno, sinček mili!
Krepko stoj, razmotri se; –
iti moram, tek me sili:
Ti kraljuj zdaj – zdrami se!““
Takó znad Triglava čarobnih verhov
donelo je iz svitle meglice,
o blisku in gromu jék čudnih glasov
gre dalje v šumenju penéčih valov
vodá in v šumljanju vodice.
Zdrami se! – Kak réka vabi
in vodíca, ki šumljá; –
iti mora, ne pozabi,
vse naprej, kar moč ima!
In ura odbije, vsušé se vodé,
meglica preíde s Triglava:
Oblaki, meglice, šumeče vodé
v spominu že jutro še komaj živé –
ip – déte – ga nam namestava!
Toraj z upom napredujmo,
pozdravljujmo nove dní; –
le naprej, naprej! – to čujmo,
in – da modri Bog živí!
