Spomin na otročje leta
| Spomin na otročje leta Andrej Skopec |
| |||||||||||
Prijetno je se spomniti, kakó smo z brati, sestrami in s sosedovimi otroci se v otročjih létih igrali, skakali, kramljali in še tudi marsikako pesmico zapeli, ki sami nismo vedli: kaj de poméni. Večkrat sim se že ene take pesmice spomnil, posebno, kér mi je bila, akoravno nisim vedil, kaj de za pràv poméni, pràv ljuba. Ne zamirite, vam jo bom zapel, potem pa razložil, kakor jo zdaj razumem. Za Krajnca mislim ni takó prazna, kakor bi kdo pri pervim zaslišanji mislil, kér nam s prostimi besedami obertništvo in rokodelstvo starih časov razodene. Takóle se glasí:
Pojdem v Iblano po podgano, ‒ v Loko po moko, ‒ v Krajnj po panj, ‒ v Teržič po mešič, ‒ v Kamnik po pihavnik, ‒ v Smelednik po sklednik, ‒ na Verhniko po perhniko, ‒ v Idrijo po rudarijo, ‒ v Železnike po žebelnike, ‒ v CeIjovec po ponovec, ‒ v Terst po perst, ‒ v Reko po mléko i. t. d.
Kdo pač vé, koliko je ta pesmica, ktera je sploh znana, stara in kdo jo je zložil? Zdi se mi, de so jo naši spredniki imeli za oznanilo: kje, v kterim kraji ali mestu se ta ali ta reč prodája ali kupuje, in to je bilo potrebno, kjer večidel zavoljo pomanjkanja potov ali očitnih oznaníl ljudjé križem dežele niso lahko zvedli, kje se to ali to kupuje ali prodaja.
Takó je bila Iblana (Ljubljana), poprej Emona, staro glavno mesto dežele, polna ljudí, rokodelcov, kupcov, na cesti med Dunajem in Terstam, med Gorenskim in Dolenskim. Tù se je, kakor zdej, vse prodalo; zató pravi pesem „pojdem po podgano,“ ‒ podgano imeti se pa pravi polno mošnjo denarjev imeti, torej: kar imam na prodaj, v Iblano ponesem, bom za gotov denar prodal. ‒
Loka stojí v sovodji (med vodama) Sore in Poljanšice. Ti vodi ste dosti deréči in takó močni, de mline ženete, pa ne preveliki, kakor Sava, de bi ju ne bilo moč prejeziti. Okrog Loke mislim je še nekaj stariga polja; ne delječ proč je veliko Sorško polje in tudi Krajnj z lepim, gotovo starim poljem, le dve uri od Loke. Krajnci! če mi ne véste pràv dobro spričati, de je vaš mlin na Savi zares pràv star, mi le verjemite, de so naši spredniki, predin so široko in deréčo Savo prejezili, v Loko v mlin nosili, in Ločani so prej kot vi spod svojih kamnov moko prodajali. V dostikrat suhim in gerdim Kokriškim grabnu, in na čolnih Krajnci tudi niso še mlinov imeli. ‒
V Krajnji je pa čbelarska kupčija dobro tekla. Zakaj od Kamnika do Teržiča in clo do Blejskiga kota so bili, kakor so še zdej, pràv pripravni kraji za čbelarstvo. Poljanci, podgorci in gorjanci so lahko čbelarili. Gorjancam, podgorcam in tudi poljancam so kmalo spomladi čbele na resji, na smreki in na cvetlicah med brale. Na ajdo so pa gorjanci, kakor čbele na Krajnjsko, Šenčurško in Cerkljansko polje nosili ali vozili. V Krajnji so bile pa kupčije za čbele, med in vosek. ‒ Železnikarji že z imenam spričujejo, de že od nekdaj žebélnike in žeblje kujejo. ‒ Okoli Smelednika noter do Šmarne gôre je posebno dobra zemlja za lončarje, sklednikarje in pečarje; torej je to rokodelstvo tem krajam že marsikter goldinar dobička privabilo. ‒ Verhnika leží poleg véliciga Ljubljanskiga mahú (Morast), kjer je na tavžente centov šote (Torf), ktera je perst sperhnjenih ali strohnjenih zeliš, in ktero so morebiti že nekdaj za eno ali drugo potrebo rabili, ali pa so s tem pregovoram (na Verhniko po perhniko) le povedati hotli, de Verhnika poleg maha leží. ‒ De je v Idríi živo srebró domá, mi ni treba praviti, to celi svet vé. ‒ Teržič tudi v sovodji med Bistrico in Mešenikam stojí. Mešenik pertêče spod Ibela (Ljubelja), je pràv gorák potok iz studencov, in ravno zató za usnjarje pràv dober; tudi pozimi nikdar ne zamerzne in ima dosti padca. Nekdanji usnjarji so že na pravim koncu glave imeli, de so tukaj usnjarnice (Ledererwerkstätte) postavili, mehove in usnje prodajali. To tudi še današnji usnjarji pričujejo, ki vsako leto več zverhama naloženih vozov kož ustrojijo. ‒ Koroška dežela je že od nekdaj z železníno kupčevala, in CeIjovec je bil véliki terg za železnino vsake baže, takó tudi za ponve i. t. d. ‒ Zakaj se pravi: v Terst po perst, v Reko po mléko ‒ tega pa jez za gotovo ne vém; naj nam kdo drug razloží.
Andrej Skopec, zdaj misijonar v Ameriki.