Spomin o groznej noči v Lipici
| Spomin o groznej noči v Lipici |
Spisal Dr. .....c V izvodu časnika v NUK-u s svinčnikom razvezana šifra avtorja: [Jelenec?]
| |||||||||||||
Kdor je Lípico poznal pred tridesetimi leti in bi jo denes zopet videl, začudil bi se. Bila je jednake vrednosti a ponižnejšega obraza. Gledal si nizko zidane hleve sè slamo krite. Grad je bil starínsko, malo ne zelenobljeno poslopje. Po dvoriščih in drugih prostorih je rastla trava, ali bolje rečeno, plevel. Le konji, tudi tedaj tako bistrooki in lepi, radovedno so te pogledovali, ako si mimo hlevov zadrdral proti gradu, kder te je vzprijela poštena stara gostoljubivost, katera samoti posebno ustreza. Tedaj je morda menj nego li zdaj vedel svet o Lipici, a živeli so tudi bolj po svojej volji in kakor so hoteli, kateri so tam gospodarili. Od Dunaja do Lipice je daleč po cesti, a drat še nij oznanjal z naglostjo, kaj se godi po svetu. Lípiški gospodje mej svojimi lepimi konji na kraškej zelenici so bili v resnici kakor arabski poglavíce v svojih puščavah. V mladosti sem tudi jaz tja zahajal in vselej rad. Po zimi sem po hlevih vrabce preganjal, a po letu po maklénih dléske streljal. Tega se najbolje spominam. Črez mojo voljo so se me vrabci skoraj iznebili, kajti v šolo je bilo treba iti, in le na dleske sem še hodil o vélikih počitnicah. A dogodljáj, ki je Lípico zelo izpremenil, odgnal je tudi mene, da sem naposled i dleskov pozabil.
Huda vročina je pritiskala, ko sva po poludné z lovcem Pavlom pohajala po lesu. Dobro pomnim, da je on bil tedaj ustrelil lisico, a jaz le malo dleskov, kajti vročina jih je mamila, da so kar žedéli in se ne preletavali. Truden in ves od vročine zdelan sem šel zgodaj spat in sem res trdno zaspal. Ob desetej uri planeta v mojo sobo sestrin mož in kuharica, in ker sem le mirno ležal, ustrašila sta se tako, da sta malo ne okamenéla. Mislila sta, da sem uže gotovo mrtev. Sestrin mož me jame stresati, a jaz ga debelo pogledam, kaj bi to bilo. On mi reče: „Hoj H ...! treščilo je v tvojo sobo!” Ugledavši po sobi kosove raztreščenih vrat, skočim po konci, hoteč pobegniti k sestri in otrokom. V tem hipu blisk in tresk zopet v vrt pri gradu! Strah me je k tlòm pritisnil ter omamilo me rjovenje, nikoli poprej slišano. Sestrin mož me prime za roko in strepetal sem v otročjo sobo, kamor se je bilo zbralo vse, kar je živelo prebivalcev v gradu.
Okolo devete ure na večer namreč so se bili začeli črni oblaki pomikati od morja, a izginili so bili zopet. Okolo desete ure se je potem nebo naglo zatámilo ter hitro se zabliskne in trešči tikoma gradú. Ležalo je uže vse, razven štirih služabnic in lovca Pavla, ki so bili v družinskej sobi. Prestrašil se je vsak in prebudili so se vsi speči, razven otrok in mene. Ali jedva mine prvi strah, zabliskne se zopet in trešči nad murbami malega dvorišča sredi gradú baš v tista vrata, skozi katera se je iz sobe, kder sem spal jaz, po prehodu šlo mimo omenjenega dvorišča pred grad. V sredi tega prehoda skozi druga vrata se je prišlo na velik mostovž, okolo katerega so bile vse ostale sobe te postáti, a tik vrat je bila družinska soba. Tudi v to sobo je zašla uže razkrojena strela, ter omamila obe dojilji in lovčevega psa. Nastane strašen krič, in pes, predramivši se, jame rjoveti in zavijati, ter za njim še pet drugih, ki so bili v gradu zaprti, in mnoge mačke so začele vse ob enem vreščati. Sestra plane k otrokom, nje mož in kuharica po sobah gledat, kam je treščilo, in kde morda uže gorí. V mojej sobi sta zagledala raztreščena vrata, in kakor sem povedal, mene prebudila.
V otročjej sobi sem skočil na prazno posteljo ter stisnil se pod odejo. Uže preje kadaj me je bilo strah, a kadar sem stisnil glavo pod odejo, bilo mi je treba le malo trenotij, da sem zaspal. Zdaj nijsem nikakor mogel. Jedva sem se malo pomiril, a zopet blisk in tresk! To je bilo vse eno na enem, in tak naliv, tak vihar, da se nij dalo priti pred grad. Za vsakim bliskom in treskom se je razlegalo grozno pasje rjovenje, mačje vreščanje ter ženski plač; kajti služabnice, posebno obe dojílji omedlevale so malo ne po vsacem blisku. Zaman so izkušavali mačke in pse odgnati iz mostovža in izpred vrat; vse je do človeka tiščalo.
Posebno mi je v spominu sestra, tedaj krasna mlada gospá. Vseh četvero svojih otrók je imela na enej postelji ter pred njimi klečala. Dvakrat sta nje mož in lovec poskušala priti pred grad in do hlevov, da bi videla, kaj delajo konji in če kde gorí. Nikakor nijsta mogla. — Uže kake pol ure je to trajalo. Rekel bi, da je nas bil brezup osvojil; vsak je le še tiho vzdahnil, kadar se je zopet in zopet za blisknilo in treščilo. Sestrin mož, tedanji starejšina v Lípici, on je bil jedini, katerega nij bila groza do konca strla. Tolažil je svojo ženo, opominal in grajal služabnice, ki so plakale in svojim grehom prisvajale to božjo kazen. Druga dva uradnika sta strmela; nekoliko mlajšima od svojega starejšine nedostajalo je še moške kreposti. Jaz sem se zaman trudil misliti, da tudi tega bode konec ter da jutri pride zopet lep dan; prirojena preširnost in pogum, pridobljen uže o raznih prilikah, vse me je ostavilo. Dobro vem, da sem sam v sebi mislil: zdaj ne uídem. A vendar sem ušel, ali najgrozovitejši stres nas je še čakal.
Kakor še nikdar poprej mahoma živ ogenj šine mej nas ter v hipu nas omami vse. Hotel sem zaupiti, a glas mi je odpovedal, lovil sem sapo in kri se mi je curkom vlila iz nosa. Poleg mene je sestrin mož omedlevšo svojo ženo budil k živlenju, a dvoje večjih otrók je viselo na materi in dojenčka sta trepetaje kričala. Tri služabnice so v nesvésti ležale sredi sobe. Trpelo je do tri minute predno smo se zopet spoznali drug druzega, potem smo omedlevše služábnice umivali z vode. Treščilo je bilo v dimnik, ki je šel iz sobe, v katerej smo se tedaj vsi tiščali. Ob tistim času je poslopje bilo nizko, zatorej trésk jedva štiri sežne nam nad glavami. Božja milost je hotela, da se blisk nij spustil dolu po dimniku v sobo, nego uže pod streho se razkrojil in tamkaj razgrajal po starej razlaki ter posebno po dveh zabojih, kjer je bila spravljena mašna obleka, a vžgal vendar nij.
Prebili smo grozo. Še je trebilo kake dvakrati, ali uže nekoliko dalje. Okolo polu noči so se videle sem ter tja uže zopet zvezde. Cele tri četrti ure je neprestano, jaz drugače ne morem reči, kar v nas streljalo. V Brezovici in v Sežani niti dežja nijso imeli, a v Trebičah[1] vrlo malo. Vsi oblaki in vsa nevihta se je bila skopičila baš nad Lípico. Treščilo je dvakrat v grad, dvakrat v vrt, tikoma gradú, trikrat v hleve in sploh v hosto ob njem tolikokrat, da so se štirimi konji dva dni domov vozili odbite veje in polomljeno drevje.
Kadar je nevihta toliko prestala, da je bilo moči iti pred vrata, takoj séstrin mož in uradniki gredó po hlevih. Hlapci so pripovedovali, da so bile uže o prvem tresku kobile vse pokonci. Katere so imele žrebeta, spravile so jih sredi hleva, ter jih tamkaj obstopile, kakor odvračajo pogibel. Kadar je treščilo, tedaj so razbijale nazaj ter vnanje hotele črez druge poskakati v sredo, in vrhu tega, da so se oglašale tako strahovito in posebno škripale z zobmi, da je bilo hlapcev tega še bolj groza, nego li bliska in groma. Stari hlapec, imena mu uže ne pomnim, rekel mi je drugo jutro, da hoče rajši takój umreti, nego li še kedaj poslušati tak vrisk in tako škripanje konjskih zob.
Troje žrebet so bile kobile pohodile, da so poginila, ter nekoliko brejih kobil je kasneje izvrglo. Jahanci in vozni konji, ki so bili privezani, ti so vedno od zidú vlekli nazaj, trepetali in bili z nogami ter se tako potili, da je pot curkoma od njih tekel. Dejal bi, da je ta nevihta bila najhuje zadela kuretino, katere je bilo v Lípici vedno obilo. Prenočevala je navadno po murbah malega dvorišča sredi gradú. Dva in trideset mrtvih je zjutraj ležalo po tleh. Sklatil jih je bil drugi tresk, ki je nad murbami šinil v vrata moje sobe. Po lipah in orehih okolo gradú je tudi spavalo silno mnogo tičev, posebno vrabcev, katerih je potolklo na stotine, ker je treskalo tudi po tem drevji. Po nekatera mesta jih je bila voda splavila na kupe. Kdor nij vedel, kaj se je godilo, ter gledal drugi dan razbitih streh in dreves ter odčisnenih vej po tleh, misliti mu je bilo, da je sovražnik streljal na Lípico.
Človek in blago, vse je bilo drugi dan preplašeno, od vseh stranij so ljudje hodili ogledovat in povpraševat. Meni se je dopoldne često zopet kri vlila iz nosa. Tudi se mi je dremalo, ali ko sem le oči zatisnil, spreletela me je groza in bal sem se spanja. Enako se je godilo drugim. Preveč nas je bilo razkrušilo, da bi se bili mogli veseliti, ker smo odšli ogroznej pogibeli. Opoldne so se ljudje privezli od mojega doma in to mi je stoprav vrnilo pogum. Naganjal sem, da se domov odveremo, ker bi ne bil za ne vem kaj dalje ostal v Lípici in več let potem nijsem tamkaj hotel nočevati.
Osem dni pozneje pride komisija z Dunaja in ukreneno je bilo, da treba po hišah in hlevih najprvo postaviti bliskvodov. Kaka nesreča, da je tresk samo enkrat vžgal!
Mogoče, da se je visokoj gospodi nepripravno zdelo nove bliskovode staviti na stare strehe ali bodisi da, tako je bilo tudi poprej ukreneno, skratka, grad se je uže prihodnje leto izpremnil v novo krasno poslopje, slamnate strehe so izginile ter Lípica se je prerodila, kakeršna se nam zdaj kaže. Še je povedati, da so se vse ženske bile zaobljubile po raznih božjih potih, moja sestra z menoj vred na Marijino Selo (Mariacelj). Jaz sem bil božjega pota pozabil, a sestra ne. Deset let pozneje me je opomnila ter nij dela odlastka, da mi je bilo treba res njo in drugo najino sestro izpremiti na tem božjem potu.
Ker sem jaz gospodaril, a sestri sta plačevali, godilo se nam je vrlo dobro.
- ↑ Vasi, katerih najdaleja je uro hoda od Lipice.