Spomini (Edinost)
| Spomini Jastrebovič |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
Pri Orlu je bilo danes vse živo. — Nek vojak je namreč svojemu sosedu in sploh vsem pri mizi kvasil o kočevarjevem Matičetu, kateri se danes ni mogel njih družbo udeležiti, ker bil je zadržan. Začel je vojak glasno:
Glejte, glejte, Kočevarjev Matiče, ko je oni dan dobil tisti goldinar od doma in se s tem malo opil, šel je k svojej Marjeti ves vesel, in kaj mislite, kako ga je sprejela? — Ona nemara, da je on Kranjec, Slovenec; — sicer pa zna on nekaj taljanščine — in ta reva zgrabi jo za ramena. smeje so jej reče:
Poskušati hočeva, kdo je močnejši! — Nu ona, ki so je tudi malo poprej okrepčala in napila potrebnih muči; — Matiče ni zapazil, da tako grozno diši po žganju — zažene se vanj tako močno, da je Matiče na tla telebil in skoraj sablo zlomil pod ogromnim hrbtom. Vrhu tega mu je tudi rekla: Pasjeglavec, junec, ščavo, garempret in še obilo drugih pridevkov! — On jo jo tolažil, obečal jej, da jo poroči in rekel celo, da se radi njene primožitve na Ipavsko vsi Ipavci, trdi Kranjci potalijanijo. — Na to je še par gorkih pljusk dobil po lici! — Nu, on je pa vedel, da ljubezen tirja žrtve. Udano je trpel z oteklimi lici; Marjeta ga je vendar le rada imela! Taki izgredi so se pa pripetili le tedaj, če je ona izpraznila veliko steklenico na polici, katera je vsako jutro bila polna ljube „žgavke“, ako je imela Marjeta cvenka.
Jurjev Jurče je tudi uže prijel za sablo, usta razstegnol ter z enim očesom v strop, z drugim pa pod mizo pogledal. Hotel je namreč — kakor je on rekel — neko prav lepo „gšihte“ o svojej „»libte“ povedati. — A poznali so ga, da zmeraj ono trobi, kar še težko, da bi bilo res! Kajti nekateri so celo trdili, da je to čul od nekega starega vojaka in ga posnemal, zato so mu pa zaprečili to znova praviti. — Kmalo na to so zapustili krčmo in na mizi prazne steklenice.
Pri drugej mizi so bili tudi vojniki, a ti so bili „Tajčarji“, kar so naprsne zvezde svedočile; Slovenci so bili zmeraj še kot namostniki „frajtarjov“. — Ti brkasti čudaki so si tudi pravili svojo „rajbergšihte“, katerih pa nočemo priobčiti, ker ne maramo vedno prevajati.
Pojmo k onemu omizju, tam je bolj mirno in kakor na skrivnem, vendar živo, veselo, polno dovtipov in poštenih burk! Slovenci so. Vsi mladi, čvrsti, okretni, vredni zanimanja. Vsak — celo naša lepa bralka ve, da so dijaki. — No, saj vemo, da ona se časi rada prička s kakim one vrste, in če ga ima morda v svojih dobrohotnih mrežah, spravi ga rada časi z vso njegovo učenostjo v žakelj in v zadrego. E, pa pustimo take le male grešiče!
Trem damo precej tu prava krstna imena: Makovec Slava, Stašanski in Jernačev. Ti trije so si bili skoraj podobni: lopo sredne rasti, vitki, potrebne in željene brke, katere so vedno med prsti imeli, pokrivale so jim užo skoro neprozorno gladko kožo na prikupljivem obrazu. Oni so bili kakor zastopniki vsega omizja, vendar v potrebnem soglasji z drugimi. Srednji bi bil včasi rad imenovan in je celo svoje ime zapisal večkrat Strašanskv mesto Stašanski, kar pa ni hotel povedati zakaj. Mi ga tedaj pišemo, kakor nas volja! — Za zadnjega pa je rekla Rezika Mravlakova, da je škoda, da nema lepšega imena, ker je on tako lep! Tako je trdilo celo več gospodičin, katerim tisti rogati, ko smrt strašni „č“ smrdi. Drugi še kaki štirje po številu so bili nekaj manji in različno imenovani, kakor Resodnjak, posebno živ in zaljubljenih ljndi velik dražljivec. Cinkovič pa Cigojov sta mu rada vse pritrdila. A Slava jih je včasi presneto obrisal, ko so se mu zakadili v svete reči, ljubezni se zadevajoče, zato ni Furlan nikdar maral z njimi preveč opravkov imeti.
Danes je tedaj, prične Slava, zadnji dan našega bivanja tu za letos, zato smo se zbrali, da se kakor k slovesu še o čem pogovorimo, svoje uže tolikrat odkrito srce še enkrat odkrijemo, razjasnujoč si vse tajno drug drugemu v tolažbo in veselje. Trčimo tedaj s željo na veselo svidenje, na vedno prijateljstvo in srečo! — Na to je odmeval cvenk kozarcev po sobi od omizja. Uže so hoteli kako zdravico zapeti, a Cinkovič je pomignol, da ne, ker bi so morda „tajčarji“ rogali in kljubovali slovenskoj zdravici.
Jernačev si malo popravi ovratnik, pogleda dobrovoljno Makovca in reče:
Pa veruješ li mi, da ti ni tvoja izvoljena tako udana, kakor se ti to dozdeva? — Jaz sem nekaj opazil … ! — Strašanskega to veselo dirne, vendar pa porudi. A Slava z dolgim glasom de:
Kaj pa ne bi ti opazil in povedal vsega, ha, — reci tedaj, ala! (Dalje)
Ne veruješ tedaj? ha, dobro! — Do sedaj je le na eno okno stavila kitico, a sedaj so tudi nekje drugje in na sprehodu so tudi bolj čudno vede, veš. … Bojim se, da ne bo zakonskega veselja s teboj delila, da je ne posloveniš! Res da so njeni roditelji Slovenci bili, a žep jim je narodnost poropal. Za bogastvom hlepe in nas — kakor tudi ona, če se ne motim — le sovražijo! Zdi se mi, da jim le Talijani godijo!
Besednjak in Cinkovič sta imela take zbadljive besedo na jeziku in take odgovore, da je bilo veselje; celo Furlan se je bil nečesa domislil, a vide, da ne bi bilo zdravo, kaj reči, molči. — Zakadijo se potem v druge pogovore, smeje se Strašanskemu, na katerega je prej povedano tako vplivalo in mu obraz mavrici podobno bojilo. — Strašanski bi se bil marsičesa rad prepričal; ali še raje ne bi bil tu. — Pa zaman, kar je, pa je!
Kje si z glavo, reče Makovec, da bi jaz o njenej zvestobi dvomil? Dobro jo poznam! Slovenka je tudi vrla: talijanščino celo pozabi, ter se pod mojim vplivom nauči slovenščine. — Nepokvarjeno, mlado in krasno dekle je! — Prijatelji primejo za čašo, oreč: Živela lepotica Mohorčič! — Strašanskega je to zelo vznemirjalo. Trknel je tudi on in se kolikor mogoče vedel mirno. A svetlo oko Makovčevo ga je vedno izbegavalo.
Nek mračen duh je zavladal v družbi! Pekoča ljubosumnost je stopila v srce Slavi, kateri se je zamišljeno časi potegnol po čelu. Enak je bil Strašanski. — Drugi četirje so se pa odsmijali, ko sta Besednjak in Furlan razložila, kako sta se enkrat po noči pod neko okno spravila, katero pa ni bilo pravo in vsled tega se je tam vlila taka ploha, da sta v jasnej noči morala domov do niti mokra!
Steklenica zaropota in Rezika pride po plačilo. — Ona je navadno počasi štela novce. Če jo je kedo vščipnol, malo je zakričala ter z nova jela šteti. — Strašanski — proti navadi — jej ni nocoj očesa privoščil. Nu, saj sta pa dovolj Cinkovič in Cigojev; zadnji jo je pri slovesu z obema rokama za lica prijel in tudi poljubil bi jo bil, ko bi mu ona ne bila zapretila!
Izidejo na prosto. V sobi so ostali edino še od vina užgani nemškutarski častniki, katerih so je pa Rezika bala. Ona se ni pri njih tako rada okretavala, kakar pri prejšnjih. — Ti bi se bili radi imenovali „reines deutsches Blut“, zato so svoja slovanska imena pačili n. pr. iz Grandušek je postalo, Granduschegg!! —
Naše prejšnje družbe je šla večina spat; kajti pozno je uže bilo. Gotovo se uže nahajajo v sladkih mislih na dom in na premilo, katera tam kje za gorami biva, tam v Ipavi, ali pa še dalje, katero bo vsak k malu videl in rad poslušal, kar mu bo pripovedovala! — Tudi Slava in Strašanski se po slovesu držita, kakor da gresta v posteljo k počitku. A Slava je imel nemirno srce, ni mogel leči in vsnuti. — Ne vem, kolikor če naj stane, mislil si je, še nocoj jo moram skušati. Da bi tedaj mogoče bilo? neverjetno! — Nu pa saj uže vsi spe, jaz pa tako ne morem; niti mi ne bo zamerila, če jo po noči nadlegujem; saj je zadnji dan to! Poslovi pa se človek nikoli ne zadosti!
Prišedši do okna, zagleda se vanj, premišljujoč, kako bi vspel do svojega cilja. — Kar se prikrade izza druzega ogla skoro pred njega neka lepa, ravna moška oseba, plaho se ozirajoča sedaj sem, sedaj tja, pa spet v okno Bogoričeve Evgenije. — Ali kakor bi z jasnega treščilo, še veči vtisek je napravil pogled in spoznanje teh dveh! Zadnji se je ves zmešan obrnol in se v ulici zamešal, jezeč se nad svojo naglostjo! — Slava ni svojim očem veroval; hotel se je prepričati, more se res kaj takega še pripetiti! Urno se približa stanovanji Strašanskega. Tu postoji, in res čuje čez nekaj časa, da so se duri odprle in zaprle!
Slava vzdahne: Res, on je bil; prijatelj Strašanski! strašen si mi! — Ni vredna, da jo grem več klicat. Taka je kakor so navadno mnoga dekleta, dekleta izneverjena svojemu rodu … ! Da, — pa morila vendar ni še vse res kakor pribito. —Ali Jernačev pa marsikaj ugane!
Tako je premišljeval na pol v snu, na pol budeč, pa sanjal je do dneva in se prebujeval in stresal iz težkih sanj. — Sedaj se mu je prikazala ona s porogljivim posmehom, sedaj mesto nje kaka pošast, katere so ga prijatelji oteli; spet se mu je pokazal Strašanski, ves srečen z ovenčano Evgenijo smeje se! — Takrat se je pa Makovec zbudil in z zobmi zaškripal.
Drugi dan vidimo, — kakor je to uže od nekedaj navada na našej zemlji, vendar pri slovesih več nego sicer — žalost in veselje, da celo zavist in jezo! — Precej zjutraj si čul pred Templarjevo hišo poslavljajoče se učenčke in take ljudi. Bibič je trdil, da teh petnajst dni naredi leto več nego za polovico kraje. A Vittorovič se je celo upal reči, da ko bi tudi v začetku leta še vsaj za en mesec odvzeli, da ne bi bilo treba niti sem priti in leto bi bilo po njegovem računanji še krajše; velika noč bi potem prišla vsako drugo leto na vrsto in pust bi pal na petek!
Na parniku, ki se je prav zdaj odmikal, nahajala se je tudi naša sinočna družba in zraven njih še preobilo drugih istega poklica. — Šale, petje, godba, smeh razlegalo se je daleč po gladini jadranskega morja! Furlan in Cinkovič peljala sta s sabo Hrvata Viševiča iz Zagreba, kateri si je želel ogledati slovenski svet, krasno Ipavo. Bodočega leta sta pa zagotovila, ona dva na milej hrvatskoj zemlji sprovesti z njim počitnice!
Besednjak, nikdar sit šalo, praša nekatere, ki niso peli:
Ste li videli, koliko solza so — pevske rožice potočile tam na bregu? — Tebe, Višević, ste dve zelezovali. — O, to je bilo kaj krasnega!
No, Višević je rekel, da ne mara za nje; povedal je tudi, kako je vso drugače to na Hrvatskem, lepša dekleta. Do Trsta je opisaval svoj lep zavičaj.
Strašanski je vedno tipal po jopnem žepu, kjer je imel najdraže svoje, kar mu je živo pred oči stavilo — božanstveno Evgenijo! Pred odhodom mu je bilo to poslano na njegovo moledovalno pismo in zraven tega tudi lepo kitico cvetek, majhen listič: vse to znak neizmerne ljubavi!
Makovec ga je meril z očitovalnim pogledom, vendar ni hotel nič reči in kaliti splošnega veselja. V Trstu si še enkrat dade roke vsi; tudi Strašanski je segnol Slavi v roko, potem pa stopil na voz, ki ga je čakal. Slava in večina drugih popotnikov je šlo na postajo. — Drugi dan pa so bili uže doma vsi ali večina. — Besednjak je uže pokukal pri sosedovih, če je uže morda vstala lepa Mičica, katera ga je pa skrivši skozi okno opazovala. — Cigojev in Jernačev sta opazovala naš Nanos, kateri se je držal, kakor bi voščil dobro jutro ! — Cinkovič in Furlan sta tudi uže opazovala z Viševičeni pomembno šumenje in šepetanje čiste vode Ipave …
U … rprji je bilo to vse drugače, pusto in mrtvo! Manevlava Bieidi je rekla, da njih signorina vsake počitnice zbledi in sploh vse signorine. Da so tudi so ti mladeniči „žlavi“, vendar so zlata vredni, in ako bi se še ženiti hoteli, potle bi to res nekaj neslo … rprji; ali dobro je, kar je; saj časi se vendar le vrže kaka beseda! Naš glavar pa se jezi na nje zelo, menda zato, ker — časi ko se malo spozabi svojih dolžnosti, misleč, da je v Abrucih opomnejo ga v kakem listu — hm, ali jo ptiček ! —
Kako da ne greš nikoli v Ajd.; saj vendar je tam tako prijetno, reče Jernačev. In mi, ki smo uže vajeni Talijanašem, dobimo tam tudi kaj dela, celo nemščina se tam preveč goji!
Pustimo to, pretrže mu Slava, a v Ajd. ne grem, ker se ne maram sniti s Strašanskim; saj veš, kake razmere so med nama. On se me tudi ogiblje, ker ve, da je na krivej poti; a jaz se nerad spuščam v prepir. Čas uže vse poravna.
Makovec umolkne, ker ju ravno nek mož pozdravi, kateri jo prične marsikaj spraševati, kako se njiju starišem godi, naj jih pozdravita in še kar si bodi, kakor je navada v krčmi; kajti danes je bilo tu mnogo ljudstva; priredili so namreč neko veselico. — Jernačev je vsake toliko se ozrl nekam tja po strani, kjer je sedela nežna stvar z lepim obrazom v društvu sorodnikov in roditeljev. Tudi ona mu jo to odvračala dobrotljivo, kakor je spodobno! — Ona dva sta si tudi večkrat pri mesečini razkladala kaj zanimivega in reči moramo, da dan, ki je to sladke trenotke zabranjeval, bil jima je jako soparen in dolgočasen. No ob nedeljah je bilo še kaj; pa saj vemo, kako so redke, posebno za take, ki se radi imajo! Roditeljem nista hotela te sreče naznaniti, uživala sta jo raje sama! …
Po prostornih sobah jo vse gostolelo. — Grudov hlapec je bil celo take voljo danes, da je trdil, da on ne more od malih nog trpeti žalostnega človeka, ampak s takimi da se on kar skrega! Oh pa danes, reče dalje, od kar svet stoji, ni bilo še tako lepo! Samo koliko vina je na mizah, finega domačega vina! — On je pa s tem cikal na soseda, ki se je pri mizi tako kislo in meržasto držal. Zato pa, ko je poklical še en liter na mizo, udari z njim ob njo, pogleda kislega soseda in reče:
Pij, bodi živ! obrca je freni. Loj, slušaj zunaj petelina, kako je vesel in poje še on, ki nič ne ve in nema novcev za vino.
Naša pivca sta bila spet sama, zato pa reče Jernačev:
Kako je pa prav zaprav; jeli ona, ali si ti kaj popustil, ali kako je sploh med tabo in Evgenijo? silil je vanj.
He, kako? Takrat, ko sem so ločil in jej greh očital, bila je žalostna zelo. Z solznimi očmi se je rotila in mi zagotavljala svojo vročo, čisto ljubezen; trdila, da ona Strašanskega ne pozna ni za dobro ni za slabo, in takega še več! Jaz sem bil takrat potolažen in uverjen, da je nedolžna. Kmalu, ko sem domov prišel, spet sem jej pisal in jo skušal z nova, na kar mi je to le odgovorila; da pismo Jernačevemu, kateri bere:
Ah, kako srečna in željno sem tvoj biserni list dobila, tolažilo sedaj osamljenej! Le to mi povej, dragi, čemu me mučiš s takimi prašanji; ni mar dovolj to, da se mojo oko zastonj ozira, da bi te videlo!?
Sedaj pa — ker se je nekdo približal s pripravljenim ušesom — bral je Jernačev potihoma dolgo pismo dalje. Potem pa razklada Slavi, da enake vsebine pisma dohajajo tudi Strašanskemu, le da poslednjemu ne taji, da ima Slavo, katerega pa da s časoma popusti povsem in le njemu pokloni celo, zanj plamteče srce!
Smeh in vrisk se je začel po sobi; kajti nikdo ni mogel umeti, da Mešončev Francelj, gospodar, on! in se pusti ženi vladati ter na njeno zapoved pobriše iz krčmo domov! — Zunaj so dečki in paglavci kričali ter se mu kakor muho k nogam zaletavali:
Vi Francelj ste pa res mož! hahaha! — Pravo! le po hrbtu! Saj tudi veliki so lehko tepeni. Kar po njem Meta; saj zmeraj pije.
Meta je tudi njim pomerila; zakaj nekaj jej je vendar bilo za čast njene polovice, ali prav zaprav tretjine. — Meta je bila gospodinja in gospodar in tudi telesno veča za ono tretjino od Franceljna, svojega moža. — Nekateri so vendar od pivcev rekli, da kaj takega se vedno lehko pripeti, da je vse mogoče, če prav je Francelj pil na sosedov račun, kar ni hotela slišati močna Meta.
Nagibalo se je uže k mraku. Nek ud čitalnice je šel okrog pivcev pobirat milodar za družbo sv. Cirila in Metoda. Še precej, vendar primeroma malo se je nabralo za ta blagi nam Slovencem toli koristni namen one družbe. — Na dvorišči vidimo sedaj spet svoje znance, ki se pozdavljajo. Le Strašanski ni prišel; on je sporočil, da je nekaj bolan danes. — Na srcu je bolehen, pritakne Cinkovič, ki je nato pregledoval, katere je Višević, kot najbolji pevec, držal. Ogledavali so si potom pozorišče in k temu potrebne priprave. Vse jo bilo v lepem redu. Na to so se razšli, ta sem, oni tja občudovat naravo, katera tako lepo cvetko rodi. — Cinkovič in Besednjak sta se sem in tja rila, samo da sta se ošuljila katere, s katero bi bilo potem dobro peto majati. Viševič je pa pozorno opazoval lepe slovenske navade. — Kedo bi mu zameril, če je tam pa tam v gnječi kakej kaj malega pošepnol na uho, ali pa tudi nasprotno poslušal kaj enacega? — Le Slava se je bolj trdo držal!
Veselica se je pričela; prva uloga se je izvrstno izvršila, enako so bili vsi tudi potem zamakneni v igralce. — Jernačev on sam ni skoraj nič slišal; taka nesrečnica je bila tudi Lojzika, katero je on — kakor vemo, še prej tam zunaj krivkal. Ko je vse zrlo na oder, ona dva sta se pa vjela z očmi in tresoče roke so jima nehote silile skupaj, tega — se ve da — ni nikedo zasledil.
Noč je bila zunaj pa prav lepa. Vidmarjev Zanut je ni maral zamuditi, in — ker se mu ni ljubilo k veselici, saj je vedel, da bi zapravil denar, ki je bil le za pijačo in tobak — šel je vasovat malo v poštenem imenu v bližno vas. Šel je mimo veselice. Pred vrati zapazi dva gospoda, najbrže uradnika, ki sta se menila, kako jutri to veselico očrneta po nemških listih. Zanut se ni dosti brigal zato: skozi eno uho notri, skozi drugo ven; saj peti inu nista ovirala in kaj če še …
Pred osmimi dnevi zvršena veselica je ostala vsem v lepem spominu. Jernaču se je v svojo odškodbo, ko ni nič slišal, nič videl, sporazumel z Lojzikinimi roditelji. Skrbna mati je videla težnje svoje mlade edinice, pospešila je zato hojo Jernačevega v svojo hišo, s čemur je tudi njega rešila srčnih boli! …
Tretji dan po tej veselici napotili so so naši znanci na Čaven. Nekateri se temu niso mogli načuditi, kako se ti mladeniči trudijo na ta hrib in pa nikakega opravila nemajo tam gori! — Še k maši, k maši gre človek težko, kar je gotovo trikrat bliže; ti pa tako daleč, dve uri hoda in pa samo uro navit! — mislil si jo kedo. — Iz tega hriba ponudi se ti najlepši razgled čez ipavsko dolino. Vse njene vasi in trge, vse koto njene in zanimivosti moreš videti. Pred očmi se ti vse razodene, ne veš kam bi pogledal raje — kaj bi bolj občudoval. Reka mala „radost očem“ krasi to dolino kakor mlado nevesto cvetna kita. Obdelana polja in vinogradi svete se pod žarkimi trakovi solnca: ves kraj zdi se človeku kakor obširen vrt, tako da moraš reči z Vilharjem: „Ipavska dolina je lepota sveta!“
Oglodali so si naši mladi potniki gori tudi malo jezero, kjer so je nekdaj „Letoven“ kopal in vodo pil. — Ta žival je prebivala večinoma v bližnjem gozdu. Bila je strašen stvor! — Ako se je časi ta Letoven razsrdil, izplul eo iz jezera vso vodo, katera je potem drla po njivah, travnikih in poteh ipavske doline. Potem se je še togotneje vzdignol — mogel je tudi leteti, zato Letoven — ter letal po gozdu in dolini. S tem je pa napravil velik veter za seboj, tako da kader je on letel, kar drevje se je lomilo in hiše odkrivale! To je bilo Ipavcem šiba božja, zato so pa takrat plačevali manje davke nego sedaj, ki še shajati ne mogo!
Strašanskega ni bilo z njimi na Čavnu, zato so pa sklenoli ga obiskati, in to na šmarni dan s to potjo, ko pojdejo v Log. Tega dne bo tudi v trgu veselica, katere se tudi on gotovo udeleži; kajti na šmarni dan, kedor le more, ne zamudi lepe prilike, da ne bi se šel malo vedrit k izviru ipavskemu. — Ob gospojnici (šmarnem dnevu) ne hodijo sem le Ipavci, temveč tudi iz mnogih drugih krajev privre obilo ljudstva sem. Tega semnja se vsak veseli. Med cesto in reko stoji na širokem polji krasna cerkev s tremi zvonovi in tu se ta dan moli ter marsikaj proda in kupi.
Zavoljo tega se hoče kak mladenič živega snesti, ker radi osodnega denarja mora doma ostati. Zagotovil je namreč, svojej miljeni, da jej bo delal družbo! A danes ga mora na vsak način noga boleti, ne da bi ga bil čevelj razglodal; o ti jezna sreča!!
Cesta je polna voz. Prek reke pa hodi po travnikih krdelo razposajenih dečkov, kateri se vsakih dvajset korakov okopljejo pa zopet dalje gredo, pojo svojo veselo pesem. Zapeljiva Ipava je marsikaterega zvabila med tednom v se, da je bil potem radi tega ošeškan, a danes je časa dovolj, ni se bati!
Dekletom in fantom je ta dan tedaj tudi velikega pomena. Marsikaterej bo danes kupljen lep spomin, kateri jo bo po noči in čez dan spominal dragega kupca! — Danes je Strašanski tudi hodil z našimi znanci, akoprem se nista mogla tribati z Slavo. Nu vendar so bili vsi zadovoljni ; hodili so sem in tja po sejmu pa opet na pivo v pivarne le za danes pripravljene. Viševič je pravil, da je v Ipavi vsak dan lepše.
Ko se je mrak povračal, pričelo se je ljudstvo znatno zgubljati. Mladež jo večinoma šla, kakor tudi gospoda, v Trg. — Tam je bilo tudi kaj prijetno v tem romantičnem kraji, lepem trgu, kateri na konci ipavske doline kakor glava stoji, oklenjen od gornjih strani z ne prav nizkimi hribi. — Naši prijatelji so se uže divili dražestnemu krnju in krasnemu izviru Ipavico. V čitalnico so tudi šli, ali takrat je bilo notri žalibože preveč nemških listov, Viševič bi rekel švabski naše zanikernosti mora marsikak propasti, to pa le v našo škodo, a sovražniku našemu v korist in veselje!
Mi postarani ljudje, — rekel bi kak mož, — ne pojdemo v Trg za danes; zakaj sedaj so kratke noči, in oddaljeni bodo stoprav jutri s poldnem doma. Od tam se človek ne more kar tako odtrgati. — Žena bi si tudi na zadnje mogla še kaj misliti o takem moži! …
Grozdje je bilo skoraj popolnoma dozorelo. Veselja poln je gledal kmet obložene trte. Varoval in gradil je vedno. Sitne otroke pa je strašil, da ne smejo sedaj k trtam, še manj pa zobati; kajti on jo videl „rese“, ki je imelo ušesa liki metla, zobe pa še veče! „Krvavo stegno“ da se tudi vedno klati krog trt iskaje takih majhnih požrešnežev, ki radi zobajo! — Ali Janezek Joškov se ni bal ni rešeta ni Krvavega stegna, če prav je imel hudo (raztrgane) hlače, ampak on se je s kokoši zagnal pod vrt po majhen grozdek. On ni celo veroval, da mu je „pelk“ na nosu ostal, kajti ko bi so bil prijel in potipal, izdan je bil! —
Sicer je pa zdelo, da Janezek zahaja v škodo. Nekega dne, ko jo porednež ponovil svojo grešno navado, reče mu stric: Ti Janezek si zobal, pa je ven! vse je v hlastinah! —
Ker je pa on svojeglavno zanikal, reče mu stric: — Čakaj, bomo videli, kaj pravijo bukve! — Stric, da tudi nevešč branju, izusti učeno, ko zapre knjigo; Tu notri se pravi, da si zobal in bukve mislim da ne lažejo! a? —
Sem da, ali malo, odgovori Janezek ostrašen. — Nesrečne knjige je on potem vse živenje črtil in v šolo bi bil raje nesel kos kruha, kakor najlepšo knjigo!
Mati Makovčka je odbirala razno perilo in je stavila posebe za pot. Tako je tudi več drugih mater storilo; kajti kratki in lepi čas počitnic se je skrčil na zadnja dva dneva. — Ljuba mati tedaj marsikako opominjevalno besedo na srce polaga svojemu sinu, kako naj med svetom živi. Žalibog, da človek v onem času ne jemlje toliko ozira na zlata vredne besede, kolikor na petice, katere mu je i ista dobrohotna roka dala. Vendar so pa ti sladki nauki in spomini, kakor zvezda, katera v svetnej skušnjavi in prestopkih zopet pravo pot pokaže, opominjajoč h krepostnemu živenju. Materino v ljubezni nepresezno srce vpokorava in kroti tudi še tako od tujega vpljiva pokvarjenega sina! Le spomin na njo ga strese in dostikrat se taka zapeljana ovca vrže spet v njeno odpustljivo naročje. — Blagor mu, kedor jo sluša in spoštuje v vsem!
Z velikega trga v … rprji se je strašno odmevalo po vsem mestu, kakor nekdanjega Ciklopa rjovenje, ko se je hrib stresal! — Danes si jih je mestna godba tukaj dajala! — Dolgokvaki, medli Lahi so se danes iz več mest sem potrudili, tako, da so v Trstu za ta čas ostali sami Slovenci! — Godba je grozno vikala, da pokaže svojim gostom nenavadno spretnost. Tu bi se bilo marsikaj v Avstriji ostro prepovedanega zgodilo, ko ne bi žendarmerija pazno gledala. Seveda velečastiti gospod glavar bi še kar bodi dopustil. On ne pohvali žendarma, če zgrabi kakega odpadnika!
Na vseh oknih ob trgu so visele skozi glave z dolgimi in kratkimi lasmi, zanimajoč se morda več za kake osebe, nego li za godbo! — Cordier polugospod jako lačen ljubezni, tudi je zijal na trg. Kar mu pade košček metle na glavo; ozrši se na vzgor, zagleda lepo, dozdaj nepoznato glavico, ki se mu je smehljala. Po večkratnem vzajemnem pogledovanji zatelebala sta se drug v drugega vsa, čisto vsa! Nič drugega si nista več želela kakor edino sestanka. — Ali po izpolnjenej želji bilo je vse drugače! kajti njeno zaljubljeno oko je moralo priznati, da ima polugospod Cordier noge prekratke, vrat dolg in tenak in čez trebuh da je mnogo širi, kakor pa čez prsa. — Ona pa, kakor je on videl na svojo žalost — ker jej je prej dušo in srce daroval — bila je malo nakrivljena, vdrtih prs in z ramami skoro do ušes; še največ mu je pa bilo do tega, da ni prej zvedel, da ima ona eno nogo krajšo, eno pa manjo: bila je čotasta!
E, mačko v mehu kupovati, to je zadnje. Oba sta zaklela one usodne poglede in namige ter si želela: on žene lepše, ona pa moža mnogo lepšega!
Besednjak in njegovi štirje tovariši Cinkovič, Cigojev, Furlan in Viševič so se tudi rili med to množico ter opazovali mestne signorino bezbrižno, če so se kaj spremenile. — Strašanski je pa doma od svoje gospodinje to le zvedel, ko jo je spraševal o gospici Evgeniji:
Vi nikar ne mislite, da gospica Evgenija za Makovca manj mara. Nego za vas, ali pa za nekoga drugega kaj manj kakor za oba vaju!
Za koga drugega? kaj pravite! pretrže on glasno.
Le počakajte, vse vam ob kratkem povem — miri Strašanskega, ki jo začudeno gleda. — Sentizzerja poznate, ne! Njemu se je popolnoma žrtvovala. Za vaše odsotnosti sta se dolgo v mrak vodila po sprehodih, sanjaje o zlatih gradovih. — Njej je glava zmešana in črt proti Slovencem jej je vsajen v srce! Ona le za Laštvo gori in živi in vaju oba vodi za nos! — Da se prepričate, nate! berite njeno pismo, katero je on zgubil.
Njega je to vsega poparilo; naglo prime v slabej toskanščini pisano pismo, kjer se je čitalo, da ona za gospoda Sentizzerja goji od zemlje do neba veliko ljubezen; Slovence pa da črti, in da se s kakim le zato kaj meni, ker mati želi tako — kar pa vemo, da ni bilo res. Gospod Sentizzeri jej je veroval in odpustil to; saj je vedel, da Slava je povsod bolj spoštovan, pri vseh ženskih, kakor pa on. — Ko tedaj Strašanski to zve, naguba malo obraz in si misli: Ta pa je res lepa; ha, mene, Slavo in Talijanaša Sentizzerja! — Sedaj sem prepričan, da je vseh zvijač zvijača; in vendar kako laskavo mi je znala pisati! — Da da, ženska je, kukavica, odpadnica … ! — Žal, da sem Slavo s tem mučil; opravičim se in sam naj le uživa … Nečem mu več sreče kaliti … !
Ko je Strašanski tako mislil in se čudil, vidimo Makovca s palčico v roki idočega proti Mohoričevem. Hotel jih je obiskati in se prepričati, jeli res njegova ljubica zgubila kaj ognja ljubezni v tem času. — Predno pa potrka na sobine duri, zaustavi se malo. Iz sobe je bilo slišati smehljanje, cmokanje ustnic, pa vzdihe! —
Kri mu je vrela v glavo. Potrka in k malu z dovoljenjem vnide. Pa lej! — Sentizzer je tu, kateri s povešeno glavo še enkrat pogleda zmedeno Evgenijo in njeno rudeče ter še od poljubov mokro lice. — Sentizzer se na ostri Makovcev pogled kar zgubi iz sobe. Še bolj obitovalno premeri Slava nezvesto Evgenijo, in predno mu je ona mogla besedico reči, izginol je iz sobe, iz pred njenih oči!
Drugi večer so sedeli naši znanci v krčmi, kjer smo je nekoč našli. Slava in Strašanski sta se drug drugemu smijala, češ; da sta radi nevredne ženske prekinola vez prijateljsko! — Drug drugemu sta sedaj si ponujala gospico Evgenijo, a nihče ni je maral. Pravila sta si, kako sta se zaljubila vanjo. Strašanski je rekel, da on ni bil še tega kriv, ampak da se mu je sama postavljala pred oči in mu celo pri sosretu na sprehodu kaj šepnola! itd. —
Le če se nam kaj posebnega pripeti, zberemo se tukaj, sicer redko, reče Jernačev, in nocoj je tudi nekaj znamenitega: spravila sta se dva dobra prijatelja, tako da si ostane naša družba tudi na dalje zvesta in verna. — Ali še nekaj, gospoda, želim predlagati in svest sem si, da moje seme ne pade mej trnje. — Mi vemo, kako nas gledajo ti Talijani; vemo tudi, koliko dobička doprinaša čas zgubljati s tukajšnjimi gospodičinami! — Ne le, da so potalijanke ali odpadnice take, temveč skoraj vsa laška kri tukaj bivajoča! Zato tedaj predlagam, da se čisto nič ne pobrinemo v bodoče za nikako, tudi še tako dopustljivo ne, in ko bi se slučajno kedo zmotil, rešimo ga mi po lepej, ali po grdej poti! …
Izvrstno si ukrenol! mi pristajemo! zakričita Cigojev in Cinkovič, — Furlan reče: da! — S krvjo podpišem, če treba! oglasi se Strašanski. — In jaz! zakriči Slava. — Jaz bom zastopal Hrvate, reče navdušeno Višević!
Dobro tedaj, najprej pojdem na malega Viturćiča, reče Jernačev. — Potem pa na Tončevića, pritakne Višević, držeč se, kakor da so mu vse ženske trn v peti! …
Kozarci zazvenče in med cvenkom se je odmevalo: Velja! velja! — Drugo leto nobeden več, še za mesec dni ne več; kmalu no, ne bo nič, nikako zmotnjave! niti Vitorić!
Ko je Rezika štela drobni novec, čudno se jej je zdelo, da so ti pivci tako tihi in pusti danes. Pa kaj je hotela — spodobno so jo pozdravili in odšli. Oni bi že bili kaj onegali z njo, ker je bila slučajno Slovenka, a morali so biti v izgled, pa je vse zastonj!
Pred vojašnico sta sedela dva vojaka in kadila iz velikih dobro natlačenih pip. — Štokaljev Jožo začne: Presneto, jaz ne bi se dal tako zmečkati, kakor so oni dan tistega Istrana na trgu policaji!
Pa zakaj? seže mu sokadilec v besedo.
Zato ker je zakričal „živio“ mesto „eviva“. — Zgrabili so ga in zlagali se, da je še nekaj zakričal drugega. Ali to ni res! Jaz sem pa slišal na svoja ušesa tam pa tam klic: „eviva Italija“. Na nekem vozu jih je celo več tako kričalo, ko bi se hoteli odpeljati. Nadzornik policajev jih pa ni hotel prijaviti, ampak je prav srčno hvalil njih konje, rekoč: Ala, kako lepe konje imajo, to je kaj krasnega, meni se dopadajo prav! itd. — To je pa govoril, da bi bližnji stoječi ne čuli onih prepovedanih klicev. — Ko so pa žendarji vendar nekaj tacih kukavic vjeli, rekel je gospod glavar, da se ne sme kar tako dlabiti ljudi in vse jim šteti v greh.
Oba potipata po žepih, namigneta si in hajdi gasit nesrečonosno žejo! — Da bi človek dejal, nista imela dosti okroglega. No, nekaj pa je le bilo.
Tam so uže bili Kočevarjev Matiče, Jurjev Jurčo, kateri se je pri vsakem kozarci do podbradka obliznol z debelim jezikom. Z njima pri mizi bilo je še več drugih, a vsi so bili kolikor toliko navdušeni. Kupo so si nekateri na zatilnik potisnoli. — Govorilo se je glasno, in stavki— da so dobili svojo moč in veljavo — dičili so se — kakor mora to uže biti — z mnogimi primojduši, vragi itd. — Štokoljev in njegov prijatelj sta uže „frajtarja“, vendar sta govorila še slovenski in celo k prostakom sela, (bodemo uže videli, zakaj) — Matičetov sosed je sedel mirno, a vino mu je gledalo iz oči. — V takih položajih je pa on pričel svoje velikanske vedno zmočene brke vihati, pa kako vihati? — Z levo roko ni mogel tega važnega dela nikedar opravljati, le na desno mu jo šlo: dosledno tudi, da je on le desno plat pod nosom vil, in katero je res speljal skoro do čela, med tem ko mu je druga plat visela in polu ust kakor metla pokrivala. — On ni tega vedel, ali radovedna Rezika, povsod svoj nos vtikajoča, koja je to opazila in se spustila v glasen smeh! — Nace — tako mu jo bilo ime — videč, da se njemu smeje in vanj z očmi meri, vstane in reče povsem osorno:
Kaj pa je tukaj! jaz hočem vedeti, čemu se mi smejate?
Pa evo! — ko so se pivci nanj obrnoli, začul se je po vsej sobi smeh in krohot. — On je kar strmel nad neumneži in mislil, da jim manjka malo soli. — Nu, Matiče ga jo rešil iz zadrege s tem, da mu je oni nesrečni rogel potisnol in zmotil! — Ali Nace zarjove:
Pri moj dunaj, da ste vsi, vsi prifrkneni! drugi pot bom pa skušal obe strani zavihati, potle pa počite od smeha; pa le, saj vas ni škoda!
Kvel ščavo že štupido! čul se je iz kota nek glas.
Mar se bomo tedaj zavezali, prične Štokoljev, dajati tiste male krajcarje, da bomo kaj brali, kaj deste?
Kaj se boš vraga vmišljaval! — krikne Nace jezno z spet povaljanimi brkami.
A jaz bi! — tudi jaz! rečeta dva iz družbe in še več jih prikima; — to bo koristonosno in kratkočasno!
Matiče, ki je sedel pri nasajenem Načetu, odreže se takole:
Jaz sem te naše reči nekemu stotniku naznanil in on se ni mogel našej neumnosti načuditi. — Rekel je, da v svojej mladosti je bil tudi on „a Bindišer“, a sedaj da je čist „tajčev“. In tudi mi, da bi lehko imeli toliko soli v glavi, da bi nam ne bilo treba biti vedno Slovencem!
Skoraj da imaš prav — kima Jurče. — Za kratki čas se gre vasovat, a? to, to! — ali pa se pove katero g'šihte, kakor tisto, ko sem jaz šel nekoč po noči; vrat ni bila še zaprla — —
Molči, molči! — Vemo to, saj si jo uže stokrat povedal! zavpijejo vsi nanj in zamaše ušesa ušesa. — On umolkne.
Štokoljev je še enkrat začel opisavati korist in potrebo zgoraj omenjenega s živo besedo. Pravil je, kako na to dela nek hrvatski častnik, prijatelj v obče spoštovanega uradnika gospoda Črnca!
Matiček ni tega čul; on je imel drugo reči. — Veš kaj, rekel je Jurčetu, meni dopadajo bolj take žensko, ki so malo „čubaste“ in ki imajo velika ušesa — to se ve, da tenke noge niso spet nič!
Hm, tvoja je umrla, tvoja Marjeta, in kako je bila velika in močna! beseduje sožalno Jurče. — Si se mar jokal tisti dan? —
Nič, odreže se naglo, saj takrat ni bila več lepa.
Sedaj ti bo treba druge in čubastih ne manjka; lehko ti bo! — Jeli res Marjeto žganje umorilo?
Da! — dragi Jurče! — Pa naj jo; tako močne si ne želim več: Veš kaka lica sem imel, če sem jo obiskal po nesreči pijano? Pustiti je pa nisem bil gospodar, kaj pa še!
Ne sanjarita tega, prosim vaju! Recimo, da se vpišemo! — silil je Štokoljev — Matiče počasi odpira svoja obilna usta spoštljivo gledajoč na svojega soseda Naceta, ki se ni več taknol zmešanih brk. Da bi h krati pritrdila; kar se je tudi zgodilo, če tudi počasi.
V sobo stopi Cinkovič, kateri, to čuvši, ju v tem pokrepča i pouči. — Na to se prikažejo še Strašanski, Jernačev in zadnji Mahovec.
Liter, ne? praša smehljajoča se Rezika, odmikaje stolico, češ, naj bi Cinkovič tam sel.
Da, pritrdi Slava, en liter; pa hitro, kajti skoro mislimo na zrak, ali k počitku!
Tedaj povej ti Jernačev, kako se je steklo z Evgenijo! — Jaz se nisem ni brigal za njo, če prav me je takrat tako lepo prosila odpuščanja in toliko papirja pokvarila, da bi me zopet pridobila, reče Strašanski.
Tudi meni tako! nasmeje se Slava. Sentizzer je bil vrtoglavež, ki ni nič imel; še dobrega imena ne! prične glasno Jernačev. — Zato pa se je rad obesil za vrat lahkomišljenej Evgeniji in njenim roditeljem! — Dolžan je bil pod vsako vejo in v vseh kavarnah. — O pustu je oslepil — kakor taki znajo — Mohoričeve in se z Evgenijo — poročil. — Ali v osmih dneh uže je vstalo dolžnikov kakor mravelj in vsak je hotel od bogatega ženina svoje imeti! … Kedo naj plača za sinovca, če ne tast? — Sentizzer pa je tudi umel spraviti denar iz starega, in ker se je hvalil, da je podvzel veliko kupčijo, posodil si je stari celo na hišo denarja ter ga njemu izročil! — Ali kaj se zgodi? — Čez mesec dni, nekega jutra, ni ga bilo več! … Nek listek je pustil v naznanilo večnega ločenja … —
Mohoričevi popolnoma na golem liki žitna njiva po toči, po nevihti, morali so zapustiti ljube Lahe ter se spet povrnoti k zaničevanim Slovencem! — Prej tako obožavana Evgenija ni bila sedaj ni žena, ni vdova, niti dekle ali ljubica! — Sedaj so menda nekje na Kranjskem. — Ej, da bi naši lehkoumni Slovani poznali Lahe, ne bi se jim tako godilo! — Vidite, kako so znali njeno ljubezen — celo njeni ljubimec -- ceniti! — Bodi to našim mnogim deklicam v izgled … !
Tako naj se vsem godi! — dvigne čašo Cinkovič, ki narod svoj zatajevaje bratijo se z Lahi in lahoni!
In tistim tudi, ki se na tak način bratijo z Nemci in nemškutarji! — zakriči Štokoljev in trkne pri svojem omizji.
Jernačev je še marsikaj govoril in se pri tem tudi velike noči spominjal; kajti takrat pojde k svojej odkritosrčnej Lojzki, katera ne ve še dosti, kaj je nesreča, prevara ali ljubosumnost, ona le za njim vzdiše!
Slava in Strašanski sta bila zadeta, žalostna po razjasnenji Jernačevega, dasi tudi sta uže prej skoraj vse to vedela. Slava je večkrat stisnol skozi zobe: nesramni in prevarljivi Lahi!
Cinkovič je rekel vojakom pri odhodu, da jim želi vso srečo v novo osnovanem društvu. — Strašanski in Slava sta šla leč; Cinkovič pa je šel povpraševat svoja druga Cigojevega in Besednjaka v drevored, sta-li našla Vitoroviča pri prepovedanem sadji, to jo v družbi z Angeljičko. —
Za ono uro je vse spalo, le oblaki so še nezaspani plavati nad mirnim svetom ter z bliskom pretili in svarili vrodne i nevredne zemljane!