Spomini (Slovenski narod, 1904)
| Spomini ... Nehljudov |
| |||||||||||||
Po ulicah so drdrale težke kočije in motile mučni večerni mrak, ki se je tiho in skrivnostno priplazil nad mesto ...
Po ulicah je bilo prazno ... Svetilke so tupatam le težko zmagovale gosto meglo, vsled česar je bilo temno daleč naokrog.
Ivan je stopil iz veže na ulico. Sapa mu je zapihala v obraz in kaplje, nastale iz megle, so porosile njegovo obličje, da je nervozno potegnil z rokavom po obrazu ...
In odhitel je skozi temne ulice, hodil je najrajši po bližnjicah, in kmalu dospel do parka, v katerem je podnevi vse šumelo, — a sedaj je bilo tiho, samotno, in zdelo se mu je, da plava v težki megli bleda smrt, pozdravljajoč trume ljudi, prihajajoč mimo ...
Ivan je obstal. Pred njim je stala hiša visoka in lepa ... Znana mu je bila dobro, saj ni prvič stal pred njo in tudi notri je bil že neštetokrat ... A danes se mu je zdela lepša in veličastnejša. Okna so bila danes večja in lepša ... Žarela so kot nebo v večerni zarji in v tem žarenju so se razločile temnejše pege ...
Bili so ljudje, stoječi ali sedeči blizu oken. Ko je tako stal nekaj časa, se približa k njemu temna postava, ki ga zbudi iz misli. Prime ga za rame, pogleda v obraz in reče: O, Ivan, kaj pa tu? Bog te živi! — Pa ne čakaš morda koga druzega?
V zadnjih besedah je bilo nekaj čudnega ... Zadnji dve je prijatelj čudno govoril, da se je Ivan na nekaj spomnil ...
Da bi odvrnil sum, hitro odgovori: O, nikogar ne čakam, le premišljujem ali bi šel gor ali ne. Danes mi je tako čudno ... Nič nisem pri volji, vse me jezi ...
Ah pusti pusti vse drugo, danes je prva letošnja veselica, pomisli prva!
Pusti vse drugo če ti je morda kaj prišlo na misel, saj se taka stvar ne pokvari ...
Boš videl, kaj bo vse danes. Jaz pričakujem posebnosti, ki se ne vrše povsodi ... Toliko jih gotovo še ni bilo nikdar. Kar za menoj ali bolje pred menoj.
Danes nikakor ne morem, Emil, mi je tako slabo. Opraviči me pri tovariših. Mogoče, če bode bolje, da potem pridem.
Torej te pa pustim, pa če le moreš, pridi k nam. Na svidenje! Stisnila sta si roke in Emil je izginil hitro skozi vrata po stopnicah v dvorano.
Ivan pa je nekoliko postal in gledal za njim. Potem je pa sedel tako, da ga nikdo mimo prihajočih ni opazil ...
Iz dvorane se je začula godba, ki je začela svirati nekatere komade. Toda on se ni zmenil za godbo, ne za šum in ploskanje, temveč se zatopil globoko v misli ...
Bilo je pred letom, ravno v tem času ... On je prišel ravno v to mesto in hodil redno s tovariši k zabavam ...
In tu je zapazil prvič njo, tu je videl prvič Anico ...
On je bil mlad, prvo leto v službi in veselje do življenja bralo se mu je na obrazu in iz vsakega migljaja ...
Nikdar še ni čutil v sebi one strasti, ki ji pravimo ljubezen. Bil je bolj sam svoj in ni se dosti brigal za ženske ...
Toda danes je bilo drugače. Sedel je v bližini nje ... Vedno jo je postrani opazoval ... Tudi ona ga je gleda ...
In gledal jo je vedno in vedno in ni se mogel ločiti od nje. Kot bi ona to čutila, ni odvrnila pogleda od njega ...
Od takrat se je začelo zanj novo življenje. Okusil je prvič v življenju slast ljubezni, slast prave ljubezni ...
Ves večer je plesal ž njo in govorila sta mnogo, mnogo; sam se ni mogel drugi dan spomniti kaj ... In hodila sta po hodniku dolgo skupaj, ko so se drugi zabavali v šumni družbi ...
Malo po tem času sta se sešla na samotnem kraju in on ji je prisegel zvestobo.
Nihče ga ni slišal, le ona in tiha noč ...
Ivan se je zdrznil. Nekdo ga je prijel za ramo in rekel: »Ali ti je slabo?«
Da, slabo mi je, zato sem tu! Prijatelj je zmajal z glavo in rekel: Tu se prehladiš, pojdi rajši v posteljo! Škoda, škoda!
Ivan je pa odšel v tiho noč. Šel je v lepši del mesta, kjer so bile samo velike in lepe hiše.
Pred eno se ustavi ... Visoka okna so bila razsvetljena ...
Tukaj notri je ona, a tu na cesti sem jaz. Pa kaj zato! Jaz sem se rešil, oni je pa vjet ... Danes še šumi godba, a jutri bo šumelo morje življenja in ona se bo topila v tem morju gorja ...
Videl sem jo sam na svoje lastne oči ... V taki noči je bilo ... Šla je s tolpo pijanih, ravno ko je odšel on po opravkih iz dežele ... Jaz sem prost in svoboden.
Zaigrala je na novo godba, on pa je odhitel po mračnih ulicah, nekako veselih korakov na svoje stanovanje ...