Spomini iz otročjih let

Spomini iz otročjih let. Jakob Žnidaršič

Spisal Nik Vodoran.

Izdano:	Slovenski narod, 12/107-110, 83–86 (1879).
Viri:	dLib 107, 108, 109, 110
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kdo se ne spominja rad onih presrčnih let prve dobe svojega življenja? O, srečni časi, o, srečna doba! Škoda, da si tako kratka, škoda, da tako naglo zbeže ti medeni tedni življenja! Tudi jaz pogosto mislim na zlate dneve prve mladosti, ko mi je bila vsaka stvar vir nedolžnega veselja, ko srce nij poznalo britkosti in trpljenja, žalosti in prevare. Nazaj bi si želel blaženi čas, ali zastonj je — zastonj. Enkrat — in nikdar več — je človeku dovoljeno uživati čisto veselje. Edino kar nam je ostalo od nežne mladosti je to, da se spominjamo na njo, da v duhu vnovič preživljamo na veke pobeglo otročjo dobo. Kolikor bolj izpoznavam življenje, kolikor bolj me tepe nemila osoda, toliko milejši so mi ti otročji spomini, toliko bolj pogosto si jih kličem pred oči, kakor bi se bal, da mi ne zginejo za vselej. Ne vem, je-li tudi tebi tako, drugi bralec, ne vem, da li se ti zanimaš za otročje mišljenje in veselje, — vendar te povabim, ako je tvoja dobra volja, pozabi za majhen čas resnobo življenja in zamisli se z mano v otročje življenje, — vsaj se lehko, ako ti ne bo všeč, povrneš, kadar ti drago v tebi primernejši krog življenja in mišljenja.

I.

To je bilo skakanje in letanje ves dan božji, ko so se mi bile noge navadile hoje in se toliko utrdile, da me nij vsak kamenček vrgel! Vsa hiša me je bila polna, in iz hiše je šlo na dvorišče, in dvorišča v hlev, iz hleva na vrt, z vrta k sosedu od soseda po vasi, z vasi na travnike, s travnikov k potoku itd. Povsod sem našel kratkočasnega dela in zabave. Vse sem prevrgel in premaknil, kar sem le mogel. Kar mi je prišlo pod roke, bilo je predmet, na katerem sem poskušal svoje mlade moči. In kako veselje, kadar sem se prepričal, da mi moči rasto. Na dvorišči je ležal — kakor sem jaz tedaj sodil — velik in težek kamen. Mnogokrat sem se ga uže lotil, ali nij se dal z mesta. Denes sem ga premagal, — prevalil sem ga. Odslej sem ponosen gledal nanj, misleč bi: Velik si in težak, ali jaz te vendar zmorem, imam te pod oblastjo. Bolj mi nij nikdo ugodil, kakor tisti, ki me je hvalil, da sem močan, ter mi prorokoval, da bo korenjak iz mene.

Stopite z mano v hlev! (Ve nežne gospodične, katere se tresete pri imenu tega neestetičnega, ali za blagostanje kmeta in nekmeta nepogojno potrebnega prostora, idite ta čas, dokler se mi v njem mudimo, na vrt ali kamer vam je ljubo.) Dekla molze. Kako veselo žvrgljajo curki belega mleka iz polnega vimena v golido! Kar sline mi se začno cediti pri tem pogledu. Mnogokrat sem pazil, kedaj dekla molžnjo konča in mleko materi izroči, da ga razdele ter vlijo v kozice in latvice, kakor je prav. Pristopil sem, ter prav pohlevno začel: „Mati, mati!“ — „Kaj bi rad?“ — „Malo mleka.“ — Rad sem ga pil, kakor zdaj hladilno in peneče se pivo. In kako dober je bil mlečni sok, kako slastno sem zajemal mlečno kašo! Ko bi bilo po mojem šlo, vse jedi bi se bilo morale kuhati na mleku in polivati z mlekom. Zato sem pa tudi rad imel krave, katere so mleko dajale. Izmej vseh pa mi je bila najljubša moja plavka. Šel sem na vrt, natrgal poln klobuk mehke, zelene trave, ter jej nesel v hlev. Kako rada je pojela moj priboljšček, in kako hvaležno in proseče se je ozirala na-me, ko več trave nij bilo in šel sem zopet iskat trave ali kaj druzega ljubej plavki. Tudi košček kruha, ki sem ga po hišnem redu dobil za malico, delil sem radovoljno z njo. Pa tudi ona je mene rada imela. Ne verujete? Zakaj pa se je vselej za mano ozrla, kadar sem jo po imenu poklical? Zakaj sem se jej smel brez skrbi obesiti na vrat, potezati jo za rog in vlačiti za rep. Vse mi je dovolila. Na paši sem se celo vlegel pod njo, in nikdar se nij prestopila, dokler sem bil pod njo, boje se pohoditi me.

Skrbel sem vedno, da je bila čista in snažna, — ona je morala biti najlepša mej vsemi kravami, kakor si zaljubljen mladeneč želi, da je njegovo izvoljeno dekle najlepše mej dekleti. Ako sem zapazil, da je hlapec kaj nesnažnega pustil na njej, česljal in drgnil sem jo sam, dokler sem zbrisal vsak madež z nje.

Veliko je bilo moje veselje, kadar je imela tele. Tudi njega sem rad imel; gledal in gladil sem ga po celo uro, in pogovarjal sem se ž njim — se ve da po otročje, — le to mi nij bilo všeč, da se je sesaje tako zaletavalo in plavko v vime butalo, da je včasi kar nogo vzdigovala — revica. Karal sem ga in učil: „Tako ne smeš, to je tvoja dobra mamica, katera ti daje mleka, ti jo moraš lepo ubogati, mirno sesati, ne pa zaganjati se vanjo; dobri otroci svojo mater ljubijo.“

Takrat še nij sem vedel, da so tudi taki ljudje na svetu, kateri svoje matere ne spoštujejo, kateri njeno ljubezen z nehvaležnostjo in hudobijo plačujejo, — takrat še nijsem vedel, da so ljudje na svetu, katerim je mati-domovina — molzna krava, katero molzejo in sesajo do krvi, in v katero se potem mesto zahvale še grje in huje zaletujejo kakor tele v kravo; tega nijsem vedel, pravim, sicer bi ne bil teletu nič govoril, molčal bi bil pa mislil si: Ti tele, ti neumno tele delaš tako, kakor pametni ljudje-renegati.

Nekikrat imeli smo dve teletci h kratu. Neusmiljeni hlapec naredil jima je posebej v hlevu pregrajo, ter ja ločil od druge živine, da ne bi skakali po hlevu po telečjej navadi. Kadar sem pa vstopil v hlev, jela je plavka mukati in mi tožiti, da so jej teletce vzeli, in njena tožba mi je segala v srce. Šel sem in spustil sem zdaj eno zdaj drugo tele k materi kravi, da se ga je nagledala in nalizala, mej tem, ko je sesalo, pozabil pa nijsem dajati jima otročjih naukov, posebno, kadar nijsta hotela prostovoljno nazaj iti.

Preživela sva s plavko več let srečna in vesela, kar naenkrat stopi mej naji osoda, ter naji loči. Šel sem v središče Slovenije učit se — nemškega jezika.

Ko se vrnem prvikrat domov, grem v hlev, da pozdravim plavko, a plavke nij. „Kje je plavka?“ tečem vprašat mater. — „Prodali smo jo v semenji.“ — „Pa zakaj ste ravno plavko prodali?“

„Stara je bila, in staro kravo rediti ne vrže.“

„Uboga plavka tega pač nij zaslužila, da mora na stare dni proč od hiše. Bog ve, kako hudo se jej godi, ako je sploh še živa,“ pravim žalostno.

Najrajši bi bil spustil jok, a sram me je bilo, in nijsem hotel dati povoda, da bi se reklo: „Kako je še otročji! Za vsako reč se joče.“

II.

Kadar je sijalo toplo pomladansko solnce, kadar so jele drobne tičice veselo žvrgoleti in prijazne cvetlice svoje Ijubke glavice prizdigovati iz zelenih tal, pritekli smo na pisani travnik, in tukaj je bilo zdaj naše torišče. Igrali smo se, skakali in lovili se. Brali smo nežne cvetke, zatikali jih za klobuk, pleli vence, potem zopet vse proč vrgli, ker nam nij šlo prav od rok in strpljenja nijsmo poznali.

„Igrajmo se vojsko!“ reče eden. „Da, da vojsko!“ pritrdimo vsi. Postavimo si dva sovražna cesarja, eden je bil naš avstrijski, drugi turški. Ta dva naredila sta z rokami „most“, drugi smo se vstopili v vrsto držeči se drug druzega od zadej, ter smo šli tako pod „most“. Cesarja sta vse skozi pustila, le zadnjega sta ustavila; stavila sta mu več vprašanj, in slednjič se je moral odločiti, čegav vojak hoče biti, naš ali turški. To se je ponavljalo, dokler smo bili vsi razdeljeni. Dogovorili smo se še, da s palico in s pestjo ne sme se tepsti, — ker to preveč boli, — in ne z nogo drug druzega zavirati in spodnašati, ker to nij pošteno, in se s tem ne pokaže prava moč. Vidite, da kar človekoljubje zadeva, nijsmo bli sadnji mej evropskimi vojskami. — Ko je bilo vse dogovorjeno, zaleteli sta se stranki druga v drugo, vsaka s svojim cesarjem na čelu, — in začelo se je trganje, metanje, podenje itd. To je trpelo, dokler nij bila ena stranka v beg zapodena, ali dokler nij cesar cesarja na tla vrgel. V vsej tej vojski sta cesarja največ trpela; bila sta najmočnejša in najponosnejša mej nami, zato je boj mej njima najdalje trpel. Mi niti videli nijsmo, da je vojska brez osobne udeležitve cesarjev mogoča.

Po končanej vojski nijsmo mrtvih pokopavali, ne mirovnih pogodeb sklepali, temuč, ko smo se nekoliko odpočili, prišel je nov predlog na vrsto in je bil brez razgovora od obeh strank sprejet. Postali smo ptiči in znašali smo vsak svoje gnezdo. Razkropili smo se, izbrali si vsak svoj prostor in izkopali vsak svojo jamico; v te jamice smo nanašali drobnih slamic, bilk, peresec, mahu itd., ter narejali mehko ležišče, podobno ptičjemu gnezdu. Kdor je naredil najlepše in najbolj skrito gnezdo, ta je bil najponosnejši mej nami. Slutili smo, da ima človek nekaj veljave, ako si kakor ptica z lastno pridnostjo in močjo postavi dom in ga kolikor mogoče zakrije in čuva pred sovražniki.

Ko smo se teh ali druzih iger naveličali, poseli smo se po travi in začeli si pripovedovati, kaj bo kdo izmej nas, kadar dorase. Prvi de: Jaz bom krojač, po hišah bom hodil šivat, dobro bom živel in novo suknjo si bom sešil, kadar bom hotel. Drugi pravi: Kadar bom jaz velik, naredim si malin, mlel bom pšenico in imel bom belega kruha kolikor bom hotel. Tretji reče: Ko jaz vzrasem, biti hočem zidar, sezidam si veliko hišo in notri postavim godce, da bodo godli noč in dan. Četrti veli: Jaz postanem lovec, nosil bom puško, streljal zajce, volkove in medvede, in se ne bal nikogar. — Tako je vsak moral povedati, kateri stan ga najbolj veseli; ko pride vrsta na me, pravim: Jaz pa čem biti trgovec, kupčeval bom, in kadar bom imel denarja dovelj, kupim si lepo kočijo in dva velika belca, vozil se bom po lepih cestah in svet gledal. Glejte — dejali so moji tovariši — ta če biti gospod, in začeli so se mi v šali odkrivati.

Nu, nekaj od tega se je spolnilo; videl sem mnogo sveta, ter si marsikaj skušal na njem, pa povsod, kjer sem bil, mislil sem na naše jasne gore, na naše bistre studence in potoke, na naše zelene livade s krasno pisanimi cvetlicami in prijetne loge z milimi ptičicami. Tudi drugod sem videl lepe gore, tudi drugod sem poslušal žuborenje potoka in ptičje petje, tudi drugod sem se sprehajal po zelenih livadah in nabiral cvetoče rožice, ali te gore nijso gledale tako prijazno in jasno na me, kakor naše, te vodice nijso bile tako bistre, te livade ne tako zelene, te cvetlice ne tako krasne, nežne in dišeče, kakor naše, v teh logih nijso pihale tako prijetne sapice, kakor v naših, in v petje njihovih ptic nij sem bil nikdar tako zamaknen, kakor v domačem logu. Lepa je narava tudi drugod, ali srcu ne ugaja nikjer tako, kakor doma; na tujem je vse tuje, doma vse domače, zato mi je srce vedno klicalo: nazaj, nazaj v domovino! O, krasna si ti, naša domovina, in naša si ti, naša — slovenska; krasna in mila si in ostaneš, če tudi te je nekdo imenoval svinjsko deželo, morebiti je storil to zavoljo tega, ker je videl, kako so jo oholi in ošabni tujci onečastili in ....

Pa vrnimo se na livado! Ne samo mi dečki, tuli deklice naše starosti veselile so se krasnega zelenja, dobrodejne pomladanske toplote in novega življenja prebujene narave. Tudi one so igrale svoje igre, ali ne tako hrupno in proč od nas, ker bili smo poredneži in motili smo jih, ako so prišle preblizu k nam. Ko so pa vidile, da mirno sedimo, jele so se nam bližati, da bi se pokazale, kako so lepo opletene s cvetličnimi kitami in venci. V pletenji kit in vencev so bile pač one spretnejše od nas. To smo jim priznali, in v zahvalo prejeli smo vsak svojo kitico, katero smo deli za klobuk. Nikdar pa nij komu izmej nas prišlo na misel, da bi bil kakej deklici kitico podaril. To bi nam bilo čudno.

Prešlo je bilo par let, odkar sem bil zapustil zelene trate, pisane livade in vesele tovariše-vrstnike. Prišel sem iz ljubljanskih šol na počitnice, — ali za-me nijso bile več otroške igre, imel sem gospodsko suknjico in znal sem nemško; mej razposajene vaške paglavce nij bilo več spodobno zahajati.

Necega dne stojim zamišljen na sosedovem vrtu, kjer smo se tolikokrat igrali. Za mano nekaj zašumi, ozrem se — bila je sosedova Nežika. Obstane, povezne oči in molči. Tudi mene je rdečica oblila, in nijsem vedel, kaj bi jej rekel. Ona se prva ohrabri, ter začne: „Veš, kako je bilo nekdaj? Ti si nas pozabil, se ve da, kaj bi maral za nas, ti živiš v mestu, tam je vse lepše, tudi deklice. Gotovo bi ne vzel več kitice cvetlic od mene, ko bi ti jo ponujala.“ — „Kdo ve? morebiti se motiš“ — odgovorim. „Naj bo uže, kakor hoče, nekaj ti morem vendar povedati“. — „Kaj, Nežika? — Govori!“ rečem in stopim k njej, ali Nežika nij prišla do besede, glas moje matere, kateri me je resno poklical, prestrigel je nama komaj pričeti razgovor. Ubogal sem in šel k materi. „To je nespodobno, ženska družba nij za te; kaj misliš? — gospod hočeš biti, pa se z dekleti shajaš in pogovarjaš, sram te bilo, ti ženski nejebore!“ Poslušal sem mater, ogibal sem se Nežike; premišljal sem pa od tega časa večkrat, kaj in kako bi mi mogla Nežika škodovati.

III.

Kjer so doline, krog njih holmci in grič, tam nij brez reke, ali vsaj brez potoka ne. V onem delu lepe naše domovine, kjer sem preživel leta prve mladosti, vije se prijazna reka, in va-njo se vliva mnogo večjih ali manjih potokov. Daleč nesmo imeli niti do potokov niti do reke, zato smo bili često tam, zlasti pri potocih, prvič za to, ker smo bili bliže, kakor reka, drugič, ker smo se — vsaj iz začetka — reke vendar-le nekoliko bali. Po zimi smo poskušali, če led „drži“ in iskali pripravnega mesta, kjer se je dala narediti poštena drsalica. Cela vrsta nas je bila hkratu na uglajenej progi; drug za drugim — bolj pogumni in izurjeni naprej — zaletavali smo se na njo. Vselej se nij srečno izšlo; če je jeden padel, padli smo vsi drugi za njim. Marsikdo je vstal z bunko na glavi ali z bolečino na drugem telesnem delu, a zajokal nij nobeden, — kdor se je na ledu pobil, prenašal je svojo bolečino res junaški, ter se dalje drsal, kakor bi nič ne bilo.

Uže o prvej pomladi, bili smo zopet ob potoku, gledali smo, so li vrbe uže sočne. Ko se je dala koža lepo ločiti od lesa, rezali smo lepe gladke jednoletne mladike, in delali piščali, kakor bi nas bil kdo najel. Vsak se je preskrbel s piščalkami, in piskali smo potem od zore do mraka.

Najprijetnejše je pa bilo pri potoku po leti, — vsaj meni se je tako zdelo. Kako nam je ugajalo bresti po čistej hladnej vodici! Po cele ure zrli smo v bežečo vodo. Metali v njo šibice, vejice in druge stvari, ter gledali, kako jih odnaša. — Odvzdigovali smo kamenje in lovili rake. Pogumnejši izmej nas sezali so z rokami tudi v luknje ob bregu, ter prinašali rakov na dan. Jaz se s tem lovom nesem mogel prav sprijazniti, bal sem se rakovih ščipalnic, posebno ker sem videl, da je včasi kateri zraven raka prinesel tudi krvav prst iz luknje. Večje veselje sem pa imel z vodnimi kolesci, katera smo delali ali narejena soboj prinašali, ter jih v potok postavljali, tako da so se lepo vrtila.

No, kadar smo prišli k potoku, nesmo se tako hitro ločili od njega. Kadar pa smo so se vračali, bile so naše hlačice umazane in mokre, in prišedši domov, imeli smo vsak se svojo materjo težaven račun, kateri se navadno nij izvršil nam po volji. Pa kaj je bilo to nam junakom, kmalu je bilo vse pozabljeno. Naše geslo je bilo: „živela svoboda!“ in kaj de, če se tudi nekaj trpi za svobodo.

Čim večji in drznejši smo bili, tem manje nas je bilo videti ob potoku, tem bolj smo iskali zabave pri reki, se ve da, kjer je bila pristopna. Tu smo radi poskušali, kdo bo kamen črez reko zagnal. Lučanje kamenja je posebna umetnost in v tej umetnosti urili smo se včasi več ur. Mej drugim umeli smo kamen tako zalučiti, da je glasno zapel. Majhene, gladke in ploščnate kamene znali smo tako metati, da so od vodne površine odskakovali.

Da se o poletnem času nesmo pozabili kopati, kadar smo pri vodi bili, to se razume. Prva skrb vsacega novinca v kopanji je bila, da se je plavati naučil, kajti sramotim je bilo le plitko vodo bresti. Učitelj plavanja je bil vsak, kdor se je uže znal na vodi obdržati, da pa nauk nij bil tak, kakor v plavalnici, tega — mislim — mi nij treba omenjati. Učil se je vsak sam, ali s pomočjo druzih. Kdor je mogel dobiti dva mehurja, zvezal ja je skup, vlegel se mej nja in voda ga je držala, kdor je imel putrih, navezal si ga je na hrbet, in brodil je brez skrbi po vodi. Kdor pa nij zmogel tacih pomočkov, ta se je vlegel dvema tovarišema na roke, katera sta ga držala, dopovedovaje mu, kako naj maha z rokami in brca z nogami. Tudi mene so tako učili, a brez vspeha; kadar so me hoteli spustiti, padel sem na dno. Nekoč sem bredel počasi in oprezno vedno dalje, kar me kljubu mojej previdnosti voda spodnese, — ustrašim se in začnem mahati z rokami in nogami, in glej, obdržal sem se na površji. Zdaj se mi strah spremeni v veselje, kajti ...... plaval sem; malo da nesem od veselja storil tako, kakor Arhimedes, ki je skočil iz kopelji in trčal po ulicah, vpijoč: „Eureka, eureka“ ko se je domislil, da vsaka stvar, ako se vtakne v vodo, toliko vode na stran potisne, kolikor prostora potrebuje.

Čudim se, da se nam predrznim plavačem nikdar kaka nesreča nij pripetila, mej tem, ko je voda več odraščenih požrla.

IV.

Rad sem poslušal ptičje žvrgoljenje, fantovsko petje, starinske cerkvene napeve, s katerimi sta star suhi učitelj-orgljavec in še bolj suha žena njegova poveličevala službo božjo, — rad sem poslušal godce, kateri so vabili plesaželjno mladino v prostoren skedenj, ali najmilejši glas mi je bil glas zvonov. Zvonjenja in pritrkavanja poslušat ne bil bi se naveličal noč in dan. Ko je zvonilo „delopust“ ali „sveti večer“, ko se je razlegal glas zvonov o praznikih in slovesnih cerkvenih obhodih, bil sem slep in gluh za vse drugo, — moje oči so bile obrnene v zvonik, kjer so zvonovi peli, duh moj pa je plaval visoko nad zemljo v višavah neopisljivih blaženih občutkov. Razumljivo je, ako sem svojo ljubezen do zvonjenja prenesel na zvonove in zvonike. Oboje sem imel v visokej časti. Izpraševal sem vsacega, kdor mi je hotel odgovarjati, koliki so zvonovi, kdo in kako jih dela, koliko stanejo itd.

Veliko je bilo moje veselje, ko me je cerkvenikov sin soboj vzel v zvonik, radovedno sem poslušal njegove resnične in izmišljene pripovedke o zvonovih, kako se potezajo in obešajo v zvonik, kako razganjajo oblake in točo, kako ublaževajo požar in kako ogluše polje, ako so preglasni. „Glej, ravno tale naš večji zvon bil je tako glasan, da je polje oglušelo, in nij hotelo več roditi, Priti je moral zvonar iz Ljubljane, da ga je prevrtal, ter mu glas vzel.“

„Kako se zvon prevrta?“ vprašam ga.

„To zna samo zvonar; on ima majhen svedrec, tanek ko šivanka, in ga prevrta tako, da se mu nič ne pozna, in potem ima slabejši glas.“

Kadar je kdo pripovedoval o kakej vasi, ali o kakem mestu, nikdar ga nijsem zabil povpraševati, kak je zvonik tam, je-li lepši in višji od našega, koliko imajo zvonov tam, so-li večji kakor naši, so-li glasni in lepo ubrani. Prišedšemu v drugo vas, kjer še nijsem prej bil, bila mi je prva skrb ogledati si zvonik in paziti, kedaj se bode oglasil zvon, da bodem mogel presoditi njegov glas.

Moja največja želja je bila, zvonove imeti, ako ne velicih, vsaj majhene. Vdolbil sem mali zvončič, — prej nij bilo miru pred manoj. Zdaj sem zidal zvonik, vanj obešal svoj zvončič, zvonil k maši, opoludne, zdravo Marijo, — zdaj sem tekel materi kazat, kako umetno znam pozvanjati, kakor kak star ministrant, — zdaj sem zvončič v hiši kam obesil, nove poskuse delal, da so morala vse domačine ušesa boleti.

Ko sem začel rabiti svinčnik, risal sem, kjer sem le dobil kaj belega papirja, zvonike in zvonove. — Bravši prvikrat o velikanu mej zvonovi, o največjem zvonu na svetu, o zvonu v daljnjej Moskvi, želel sem iti na Rusko, da bi videl ta velikanski zvon in zvonik, kateri ga nosi in slišal njegov mogočni glas.

Hitro minejo dnevi blažene otročje dobe, in ž njimi otročje želje in veselje. Otrok, mladenič, mož, starec — vsak ima drugo veselje druge želje. Še rad poslušam lepo zvonjenje, a ne več tako veselo, kakor nekedaj; radosti, ki jo občutim, primešana je obilna mera srčne žalosti. Nehote se spominjam, kadar slišim zvoniti, potrtega srca, da so meni najbolj dragim osobam zvonovi uže zapeli zadnjo žalostno pesen, in da sem ostal sam, sam sredi pehajoče se množice. Bo-li meni še kedaj zvon veselo zapel, bo-li bolno srce našlo kedaj zdravila? — Bog ve. Pa naj bo to, kakor hoče, vsaj to nij moja največja želja, — drugo bolj vročo željo gojim. Zapel naj bi skoro zvon, kateri bi zbudil še speče in dremajoče sinove majke Slave, jih zdramil in privabil vsacega na svoje mesto, sklical jih k dolžnosti, delu, slogi in edinosti; zapel naj bi zvon, kateri bi s svojim glasom pretresel širno zemljo, in proglasil ljubezen za vladarico vsemu svetu, da bi postali „ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi“.

---

Mnogo, mnogo enacih spominov bi ti, dragi bralec, še lehko pripovedoval, a previdim, da sem te uže dovelj dolgočasil, torej tuham. Ako se pa še kedaj srečava, povedati ti hočem kaj bolj zanimivega.