Spomini na Francoze
| Spomini na Francoze |
Uredil in objavil Dr. Josip Gruden.
| |||||||||||
»Matica Slovenska« je pred tremi leti izdala poziv, naj se zbero in zabeležijo ljudski spomini na francoske čete. Storila je to v zavesti, da ljudsko sporočilo v marsičem izpopolnjuje suhoparne zgodovinske podatke. Dočim nam zgodovinska veda navadno podaje le medel pregled tedanje dobe, se ljudstvo nasprotno rado ustavlja pri posameznih osebah in dogodkih, jih opisuje po svojih vtiskih in s tem daje celotni zgodovinski sliki novih, živih barv in novega življenja.
Žal, da se je to gradivo začelo prepozno zbirati. Tretji rod je že legel v grob, odkar je tuje gospostvo našemu narodnemu življenju zastavilo nove cilje. Le iz pripovedk starega deda ali babice je zvedel sedaj živeči rod o tistih burnih časih. Ni čuda, da so ljudski spomini že marsikje izgubili ostre konture in določne poteze in se vedno bolj gube v neki legendarni temi. Spomini na turške čase se stapljajo s poročili o Francozih. Tu in tam se tudi že pozna, da je ljudska domišljija pričela prepletati tedanje dogodke s svojimi nakraski in da se iz njih razvijajo bajne pripovedke.
Vendar nabrano gradivo ne bode brez vrednosti. Marsikaj je tu živo in nazorno popisano, kar zgodovina komaj omenja. Seveda celotne slike o francoski dobi ti ljudski spomini ne nudijo. Preveč vrzeli je ostalo v krajevnih sporočilih, zlasti manjka podatkov z Notranjskega in Goriškega in tudi kar se je nabralo, se nanaša mnogo bolj na krvave boje, kakor na kulturnozgodovinske razmere. Pred vsem bi kdo zaman iskal sledov ilirske ideje med tem narodopisnim gradivom. Bil je pač le omejeni krog Vodnikovih tovarišev in učencev, ki jih je vžgala in prepojila ta ideja. Ljudstvo je čutilo samo vojne nadloge in gospodarska bremena. Zato se o njih pripoveduje največ. — Vsekakor so ti spomini znamenit donesek k zgodovini francoske dobe.
Opetovano so se vršili krvavi boji s Francozi na naših tleh, tako že l. 1797., ko je general Mashena prodiral iz Italije čez Pontebo in Predel na Koroško, Bernadotte pa zasedel Ljubljano i zopet l. 1805., ko je francoska armada slovenskim pokrajinam izžemala strašne vojne davke; l. 1809., ko je prišlo do okupacije »ilirskih provincij«, in slednjič l. 1813., ko so se za slovenske in hrvatske dežele bojevali zadnji boji med Avstrijci in Napoleonovim pastorkom, italijanskim podkraljem Evgenom.
Med temi boji so se zlasti krvavi dogodki l. 1809. globoko vtisnili ljudski duši. Vzrok je očiten. Dočim so se v drugih letih izvojevali boji med regularnim vojaštvom obeh držav in je bojna vihra divjala preko glav preprostega naroda, se je to leto ljudstvo samo organiziralo v »deželni brambi«, udeleževalo odpora proti nasilnemu tujcu. Tisti čas je zlagal Vodnik svoje brambovske pesmi in so nastajale na raznih krajih slične narodne popevke, kakršna je n. pr. »Nova brambovska pesem sa sveste Gorenze«, ki se pričenja:
»Svetli cesar so votli
Povele ven dat
de tisti Podloshni
se morjo meshtrat.«
Takrat je prišlo do malih prask med francoskimi oddelki in posameznimi četami deželne brambe, do krvavih dogodkov v Črnem Grabnu, do ponesrečene vstaje na Notranjskem in v Beli Krajini. Nameravanega spošnega ljudskega upora po tirolskem vzorcu pa ni bilo. Za tako podjetje je manjkalo enotnega vodstva.
Največ je trpelo prebivalstvo po onih sovražniku izpostavljenih krajih, koder je vdirala francoska armada v avstrijsko ozemlje, namreč po krajih blizu Pontebe, Predela in Razdrtega. Ti so se bili trdovratni boji in vršili zanimivi dogodki, o katerih ve ljudstvo še dandanes mnogo povedati. — Posebno ogrožena točka je bil tedaj Bovec in avstrijska trdnjavica na Predelu, ki jo je junaško branil stotnik Herman s svojimi Hrvati. Na Bovškem so nasilna dejanja Francozov in nesrečna smrt hrabrega stotnika še v živem spominu.
Francozi so bili pridrli po soški dolini in našli na Tolminskem le slab odpor. Deželne brambovce je vodil tamkaj grof Pompej Coronini, ki se pa ni mogel ustavljati sovražni premoči. Prišlo je do malih bojev pri Sv. Luciji in pri Kobaridu, potem so se pa brambovci umaknili na Gorenjsko. Francozi so upali hitro zavzeti Predel in se združiti pri Trbižu z ono vojsko, ki je prodiralo preko Pontebe. Toda zadeli so pri predelski trdnjavici na nepričakovan, trdovraten odpor; poleg tega pa jih je še mučilo občutljivo pomanjkanje živeža. Ljudstvo je bilo svojo živino odgnalo v gore ali pa skrilo v stranskih soteskah in oddaljenih planinah. Ložani so imeli svojo drobnico skrito na Planji v Možnici. Nad edino ozko stezo, ki vodi tja, pa so imeli pripravljeno kamenje, da ga navale na Francoze, ako bi jim hotelj ugrabiti burno imetje.
Na koroški strani so skrivali živino na Šortni (nad Rabeljskim Jezerom). Dva francoska vojaka, ki sta prodrla tja, sta morala svojo predrznost plačati s smrtjo. Neki Rabeljčan, ki je varoval živino, ju je ubil in trupli zakril z vejami.
Umevno je, da Francozi, ki so bili zaradi živeža v veliki stiski, niso posebno obzirno ravnali s prebivalstvom. Plenili in jemali so, kar so dosegli.
Kjerkoli so zasegli kako živinče, je moralo iz hleva. Nekemu posestniku so od 21 ovac pustili komaj tri. Drugi je že tekel francoski vojak z golo sablo, da bi ju posekal. Tedaj je zaropotal boben, ki je oznanjal napad na trdnjavo in je kmetu rešil živali.
Na zapadni strani Loga, pod hribom Črnim Vrliom, so se Francozi utaborili, ubijali živino in kuhali. Krav, ovac in prašičev niso klali (zabadali), ampak so jim kar odsekali glave. Kadar jim je zmanjkalo drv, so kar slamo trgali s stehe in jo devali na ogenj. Domačini so jih prosili, naj puste vsaj glave njim, da si jih skuhajo v živež. Toda pridrla je druga četa Francozov in je Ložanom z bajoneti pobrala kuhane glave iz loncev.
Tudi sicer je prebivalstvo mnogo trpelo. Ložane so Francozi prisilili, da so jim pomagali porivati vozove čez Predel. Celo loškemu duhovniku so naložili municijo, da jo je nesel vrh sedla.
Ker se trdnjava ni takoj podala, je prišla francoska armada vsled pomanjkanju živeža v hudo stisko. Ujetemu tvorničarju Mošiču iz Žabnice, ki je moral pri Francoskih ostati štiri dni brez jedi, je general Serrsa na njegovo pritožbo pokazal kos črnega kruha na svoji mizi rekoč, naj si ga polovico vzame, drugo polovico pa pusti njemu. — Zato se e Francozom zelo mudilo, vzeti Predel in hitro zapustili nerodovitno, nevarno bovško pokrajino.
Štirikrat so napadli trdnjavico. Bila je sicer napravljena po večini le iz lesa in prsti, pa je vendar vsled hrabrosti svojih braniteljev uspešno zadrževala podiranje sovražnikov. Kadarkoli so navalili Francozi na njo, so zagrmeli sopovi iz trdnjave in med napadalci se je napravila velika drča. Sicer se je kmalu zopet zaprla, ker so na mesto padlih stopili novi vojaki, vendar je ogromno število Francozov v bovški soteski našlo smrt.
Ljudstvo pripoveduje, da je francoski general hotel stotnika Hermanna podkupiti. Nekega dne sta se baje sestala in se v znak prijateljstva poljubila. Toda vse prigovarjanje je bilo brezuspešno. Niti padec trdnjave Čalabaj pri Naborjetu ni mogel oplašiti pogumnih braniteljev. Sklenili so se bojevati do zadnjega diha.
Za usodo trdnjave je bilo odločilno, da se je štirim stotnijam francoskih lahkih pešcev posrečilo, po ovinku priti do sedla Predela in od tod po skalovju in gozdu do nekih visočin, ki so bile nad trdnjavo. Pot čez tiste strme grape jim je pokazal neki pastir. Francoski vojaki so bili tedaj že tako sestradani, da so smukali listje, trgali travo in jo jedli. Ker so na poti nekateri popolnoma omagali, jim je pastir pomolzel kozo in jim dal piti mleka. Ko so pa došli na višino, je bila usoda trdnjave odločena. Začeli so goreče, smolnate vence metati na leseno streho in ograjo. Veter je razvnel plamen, ki se je hitro razširil na vse strani. Pa ko je gorenji del trdnjave že gorel, so iz spodnjega še vedno grmeli streli in trumoma podirali goste čete napadalcev. Toda zaradi ognja in dima ni bilo več mogoče vztrajati. Hermann je poizkusil z mečem v roki prodreti skozi sovražne trume in se rešiti na bližnje višine, a našel je smrt s svojimi tovariši vred pod razvalinami goreče trdnjave.
Dasi so Francozi premagali odpor Avstrijcev pri Predelu, Razdrtem in Colu in zasedli slovenske pokrajine tostran Karavank, je bil njih položaj v deželi vsled organizovane deželne brambe še vedno nevaren. Več mesecev se je prej ljudstvo bodrilo, naj z orožjem v roki brani svoje domovje proti nasilnemu tujcu. Kaj čuda, če je ta iskra še vedno tlela pod pepelom in se tu in tam razplamtela v obupen upor. Francozi so se dobro zavedali svojega položaja in so hoteli s strogostjo strahovati prebivalstvo, kar je pa ljudi le še bolj razdražilo.
Nič manj jih niso gnali k uporu veliki vojni davki v denarju in živilih, tlaka z živino in vozmi, ki je bila veliko hujša od tiste, ki so jo morali opravljati graščakom. Komaj so francoske čete zasedle deželo, že so morali kmetje od vseh strani voziti v Ljubljano pšenico, rž, seno, da napolnijo obsežne vojaške shrambe. – Vsak poizkus upora se je kaznoval po vojnem pravu. Dne 9. junija so Francozi zasedli vas Naklo na Gorenjskem. Nekdo je osumničil prebivalce pri poveljniku, češ, da nameravajo napad na francoske vojake in jim hočejo ugrabiti blagajno, ki je bila shranjena v neki hiši (»pri Zgubi«). To je bilo dovolj, da je francoska konjica tri ure plenila vas in Naklancem povzročila silno škodo.
Še resnejši so bili dogodki v Črnem Grabnu.
Napačno je misliti, da je šlo pri znanih napadih na Francoze v Št. Ožbaltu in Trojanah le za navadna tolovajstva. Tu imamo ponesrečene poizkuse onega ljudskega odpora, ki ga je imela izvesti deželna bramba. Tudi niso napadi veljali le francoskim blagajnam, ljudska poročila nas uče, da je prišlo še do drugih, večjih krvavih prask med domačini in francoskim vojaštvom. Žal, da je tej deželni brambi manjkalo pravega vodstva in da se je nameravan odpor končal z obžalovanja vrednimi poboji posameznih vojakov.
Duša odpornega gibanja v Črnem Grabnu je bil šentožbaltski župnik Ivan Rozman. Vnemal je ljudi za boj in jim stavil hrabre Tirolce za zgled. Ob nedeljah populdne po krščanskem nauku so se vadili brambovci v orožju.
»Kakor hitro se je raznesel glas, da pridejo sovražniki, so kmetje zapustili svoje hiše in se poskrili po hribih in gozdih. Ako so Francozi koga dobili doma, so zahtevali od njega, da jih je dobro pogostil, potem jim je pa še moral pomagati, prevažati blago in ljudi. Voziti je bilo treba zelo hitro. Ker se je kmetu smilila živina, je hotel včasih počasneje voziti. Toda Francoze mu je iztrgal bič, ga neusmiljeno nabil in vrgel z voza. Potem je sam v najhujšem diru podil naprej.
Nekoč je šla večja francoska četa preko Št. Ožbalta v Celje. Zahtevali so, naj jim prebivalci dostavijo v Smrkolovo hišo, kjer je bila pošta, dvanajst parov volov in barigljo vina. Ko so prišli niso našli nič pripravljenega. Zato je poveljnik ukazal, naj gredo vojaki pol ure daleč na okoli in ugrabijo vse, kar jim pride pod roke. Ako ne dobe v tem okrožju dovolj živeža, naj gredo eno uro daleč na okoli. Vojaki so to storili in penili po vseh okolici. Pri eni sami hiši so vzelo 12 prašičev. Celo slamo so trgali s streh, da jim je služila za kurivo in ležišče.«
Ob takih nasilnostih ni bilo treba mnogo podžigati ljudske nevolje.
»Župnik je bil s prižnice oznanil, naj se zbere kmetje in hlapci in udarijo na Francoze, češ, da ni greh, ker je papež Napoleona izobčil. – Vstaši so imeli svoje taborišče na hribu »Samoglav« med Št. Gothardom in Blagovico. Od tod so napadli posamezne francoske čete. Mnogi vojaki, ki so jim prišli živi v pest, so bili na mestu pobiti. Izkopali so najprej jamo. Potem sta dva kmeta privlekla ujetega sovražnika k njej in ga trdo držala. Tretji ga je udaril po glavi, in potem je bil precej zakopan. Žena nekega »generala« (poveljnika) je bila baje še živa zagrebena. – Pri Krašni so vstaši podžagali drevesa in jih na vrvi navezali, pa tako da ni bilo nič mogoče zapaziti. Ko so Francozi prišli mimo, so kmetje pritegnili za vrvi, da je drevje padlo na cesto in mnogo sovražnikov zmečkali. V Krašni je poleg šole mnogo pokopanih.«
Največ vedo ljudje povedati o napadih na francoske blaginje. – Med temi je najbolj znan dogodek s štirimi oficirji, med katerimi sta bila tudi Boissac in Vernazz, prvi adjutant, drugi tajnik maršala Marmonta. Oficirji so bili pobiti. Blagajno so napadalci odpeljali v Krašno.
Sičen napad se je zgodil »pri Kristofiču« med Blagovico in Trojanami. Neki kmet z Vranskega je tedaj ugrabil Francozom železno kaso, v kateri je bilo baje mnogo zlata. Zakopal jo je na skrivnem kraju v gozdu, da ni nihče vedel za njo. Ko je pozneje zbolel in že ni več mogel govoriti, je kazal proti onemu kraju. Pa nihče ni razumel, kaj to pomeni. Njegov sin, ki je bil za imenovanega napada še majhen, se je spomnil, da sta tedaj z očetom nekaj peljala v gozd. Prekopal je vse hribčke po okolici, pa ni našel ničesar. Baje leži blagajna še danes tamkaj pokopana.
Krvavi dogodki so se v tistih časih zlasti pogosto vršili na št. ožbaltski pošti, kjer je bilo postajališče in prenočišče francoskih oficirjev in vojakov. – Nekega poveljnika je baje sam poštar s pomočjo nekaterih kmetov ubil. Ko je Francoz spal, so mu zadrgnili zanko okoli vratu in ga vlekli po stopnicah. Prosil je, naj ga puste pri življenju, ker ima ženo in štiri otroke doma. Pa vse ni nič pomagalo. V gozdu so ga pobili in še na pol živega zakopali. Mislili so, da bodo našli pri njem mnogo denarja, pa je imel komaj par sto goldinarjev za pot. Zakopan je v »Zavrhu« nad hribom Orčakom.
Posledica teh grozodejstev je bila stroga vojna sodba nad šentožbaltskimi kmeti in vsemi tistimi, ki so čuvali ljudi. Večinoma se je krivcem posrečilo, pobegniti na Štajersko, ki je bilo pod avstrijsko oblastno. Med temi beguni so bili: Anton Rozman, župnik iz Šent Ožbalta, Pavel Zore, »šolmašter« v Šent Gothardu, Ignaclj Fajene, sodnik gamberške graščine, in mnogo kmetov. Pet obsojencev pa je bilo 31. januarja 1810 v Ljubljani ustreljenih.
»Črnemu Gabnu so rekli Francozi »Krvavi graben« in zagrozili, da si bodo tiste kraje dobro zapomnili in da bo hudo, če bi še kdaj prišli tja.«
Pa ljudska govorica ne pripoveduje le o krvavih napadih in grozodejstvih v Črnem Grabnu, tudi o drugih, nežnejših dogodkih.
Ne daleč od Trojan se je neki francoski častnik seznanil s kmetskim dekletom. Prihajal se pogostoma v hišo njenih staršev, ki jim je dajal po večje vsote denarja, Manci, tako je bilo dekletu ime, pa je prinašal razna darila. Sčasoma se je v hiši popolnoma udomačil in tudi za silo lomil slovenščino. – Čez več časa, ko je že oficir odšel, povije Manca lepega dečka. Ko je otrok imel par let, pridrdra nekoč pred hišo krasna kočija, kakršne še ni bilo videti v vasi. Pripeljal se je oni častnik in z njim elegantno oblečena, prijetna gospa, ki je bila videti njegova mati. Ko gospa zagleda dečka, ki se je igral pred hišo na kupu peska, zakrikne vsa srečna nekaj nerazumljivih besedi, pohiti k dečku in ga poljubi. Bil je neki popolnoma podoben očetu. V tem prihite iz hiše domači in začudeni pogledujejo tujo gospo, ki joka od samega veselja. Častnik, ki je bil civilno oblečen, pristopi med tem k Manci in ji ponudi tisoč zlatov kot odkupnino za otroka, češ, da ga hoče vzeti s seboj na Francosko in poslati v vojaške šole. Manca o te ponudbi ni hotela nič slišati in je s povzdignjenimi rokami prosila, naj ji ne vzamejo otroka, ker bi ne mogla živeti brez njega. Toda njene prošnje so bile zaman. Ko sta oče in mati zagledala svetle cekine, sta sama zahtevala, naj izroči otroka častniku, češ, da se mu bode pri očetu bolje godilo nego doma, sami pa bodo obogateli.
Dečka so odpeljali na Francosko. Manco pa je ta izguba strašno zadela. Prebedela in prejokala je več noči in vidno hirala. Slednjič sklene, da gre za otrokom, da ga še enkrat vidi, predno umrje. Odpravi se v oni smeri, v kateri je preje oddrdreča kočija. Odšla je, pa se ni več vrnila. Pravijo, da je na poti obupala in našla smrt v valovih Drave.
Najobsežnejše podjetje kranjske deželne brambe l. 1809. je bil upor na Dolenjskem. Pričel se je na posameznih krajih že v juliju in avgustu in se pojavil s posebno silo meseca oktobra v Beli Krajini. V okolici Novega Mesta je spravil francosko posadko v resno nevarnost. Tudi tu je manjkalo ljudem pravega vodstva. Avstrijski komisarji in nekateri graščaki so sicer organizirali in vadilibrambovske čete, tudi duhovniki so deloma zastavili svoj vpliv, vendar se je nameravani splošni ljudski upor razbil v male krvave praske, napade in poboje.
V šmarijski okolici pripovedujejo ljudje o tem uporu sledeče:
»Leta 1809. je bilo hudo. Takrat je Francoz vse premagal. Naše je premagal pri Razdrtem in cesar mu je moral odstopiti dežele. Moški so morali takrat v »črno vojsko«. Vsem cerkvenikom je bilo naročeno, naj bijejo plat zvona, kadar pride sovražnik, da bodo ljudje skupaj drli in ga zapodili. Zato so bili Francozi na cerkvenike zelo hudi in so jih zasačili da so bili plat zvona. Šmarijski »šomašter« se je iz strahu pred njimi skril v tron za Mater božjo. – Vendar Francoz v Šmariji ni nikomur nič žalega storil. Le nekaj mož je prisilil, da so mu kazali pot proti Škocljanu in Turjaki. Med tem pa so se zbrali dolenjski kmetje in so pognali francoske čete nazaj v Ljubljano. Bilo jih je le malo, kmetov pa veliko. Bežeči vojaki so večkrat streljali nazaj na kmete in marsikoga pobili. Uporniki so tudi Šmarčane silili, naj se jim pridružijo, pa niso hoteli. Ko je v vasi obležal neki francoski vojak, so ga celo spravili v Mokarjevo hišo in mu stregli. To je bila rešitev za Šmarje. Nekaj dni pozneje pride iz Ljubljane močna francoska četa z dvema topoma. Šmarijski dekan baron Gallenfels je sredi vasi pokleknil pred francoskega poveljnika in ga prosil, naj prizanese prebivalcem, češ, tukaj so mirni ljudje, uporni kmetje so prišli od dolnjih strani. Še več je izdalo, ko je tudi ranjeni vojak prosil usmiljenja za Šmarčane in mu pravil, kako so ga rešili in mu dobro stregli. Zato so Francozi Šmarjam prizanesli. Niže doli okoli Št. Vida in Radohove Vasi, ker so se bili kmetje uprli, pa so vse požgali.«
Resneji je bil upor meseca oktobra. Pričel se je na Kočevskem in se razširil preko Poljan do Črnomlja in Metlike.
Najprej so udarili na Francoze Poljanci. Ti so bili bojeviti ljudje, potomci nekdanjih Uskokov, privajeni vojski in ropu. Bili so pravi vragi, pravi neko poročilo, napol roparji, pred katerimi so bili tudi domačini v vednem strahu. Nosili so rdeče kape, rdeče plašče (dolmane), puške, pištole in handžarje.
Osmega oktobra so napadli po hišah stanujoče francoske vojake, po dva ali tri zvezali in jih pahnili v Kolpo. Kmalu potem je došla mala francoska četa z vojaško kaso iz Kočevja. Poljanci so napadli pri Knežji Lipi (Graflinden), pobili vojake, denar pa odnesli. Enako se je zgodilo s francoskimi eksekutorji v Dolu pri Kostelu. Trije so bili utopljeni, devet pri Severinu usmrčenih. Gozdar Pobst in kapetan v Starem Trgu sta organizovala upor.
Razne epizode iz tega poboja je ohranil ljudski spomin. – »Med Francozi, ki so jih bili Pregrajci ujeli, je bil tudi lep mlad oficir, opravljen v krasno uniformo s srebrnimi gumbi. Zajeli so ga bili pred cerkvijo v domači vasi Predgradom. Prestrašen jih je vpraševal, kaj bodo z njim napravili, ali ga nameravajo umoriti. Tresočih rok je izvlekel zlat križec iz nedrij in ga kazal razsrjeni množici rekoč: »Ja katolik, ja katolik!« Večini ljudstva se je mladenič smilil. Odvedli so ga v neko hišo in imeli zaprtega, dokler se ni množica razšla. Zvečer, ko se je napravila tema, pa so ga uporniki na tihem vlekli h Kolpi, mu zvezali roke in ga vrgli v vodo. Ko je vzlic temu priplaval nazaj na breg, so ga ljudi Pregrajci brez pomisleka pobili.«
»V dragatuški okolici sta dva Francoza iztirjevala vojni davek. Nekaj Obršanov in Zapujcev je v dragi »Črnica« pod Cirnikom napadlo neljuba eksekutorja in ju gnalo proti cerkvici Sv. Ane v Snegopolju. Vojaka sta med potjo streljala proti svojim preganjalcem pa se jih vendar nista mogla rešiti. V bližini cerkvice so jima bili preganjalci že tako blizu, da je eden izmed njih zagnal sekiro in nekega vojaka tako hudo rabil na mečih, da mu je meso proč viselo. V begu ni bilo več rešitve. Zato sta vojaka prosila milosti. Toda Obršani so jih neusmiljeno posekali in vrgli v neko jamo poleg cerkvice.«
»Kakih 150 korakov nad potekom iz Obrha v Tančigoro nad Breznikom je zelo globoka jama, v katero so Belokranjci pometali trupla francoskih vojakov. Graščak xxxxx novič v Turnu pri Brezniku je del one nesrečnike, ki so še ostali živi izvleči iz jame.«
»Enaka usoda je zadela tudi francoskega sla, ki je prenašal pisma iz Novega Mesta v Metliko. Bil je vojaški kurir in je na konju predirjal svojo pot. Trije xxxxx Mecan in Raženk iz Gradca in Saje z Otoka so ga počakali na Primostku, ga potegnili s konja in vrgli v Lahinjo. Zaman jih je nesrečni mož prosil, da naj ga puste pri življenju, zaman jim je zatrjeval, da ni Francoz, ampak Ljubljančan, da le prisiljen službi Francozom. Kazal jim je rožne vence, češ, da je kristjan, in klical žene in sedmero otrok, ki jih ima doma, a vse ni nič pomagalo. V obupu se je prijel za mostni steber in »po babi« hotel splezati navzgor. Toda Sajetov hlapec, ki je tam blizu kosil travo, je pritekel mimo in mu s koso presekal prste, da je vznak padel nazaj in utonil.«
Napad na Francoze v Poljanah je imel biti znamenje za splošno ljudsko pobuno. Poročila naravnost vele, da je od »Poljanske komisije« izšlo povelje, naj vsi, ki morejo rabiti orožje, gredo nad Francoze. Pogum jim je še podžigala navzočnost avstrijske armade, ki je taborila na hrvatski strani. Toda manjkalo je enotnega vodstva, zato je prišlo le do posameznih pobojev.
Ko so Poljanci opravili xxxx krvavo delo, so sicer drli xxxx v Črnomelj in med potjo prisilili može, da so morali iti z njimi, pa že v Tanči Gori so zadeli na odpor. Ljudje so se obotavljali in so hoteli prej vprašati avstrijske komisarje, ali naj potegnejo z vstaši. Tudi drugod ni bilo bolje.
Edini, ki je pri tem uporu ravnal po nekem določenem načrtu, je bil grof Liehtenberg, graščak na Smuku in Podturnu, ki je vadil svoje podložne kmete, oborožene z vilami, sekirami, kosami in drugim kmetskim orodjem. Potem je vedel svojo »črno vojsko" vrh Gorjancev Francozom nasproti. Menda se je hotel združiti z uporniki novomeškega okraja. Toda spričo mnogoštevilne francoske posadke je četi upadel pogum in vrnila se je brez boja domov. — Pozneje je prišlo do krvave prakse s Francozi pri Črnomlju. Dvanajstega oktobra so uporniki napadli malo francosko četo. Vojaki so jih sicer z nekaterimi streli prepodili, vendar so se morali umakniti v Gradac.
Položaj je bil izprva za Francoze zato zelo nevaren, ker je bilo v deželi le malo vojaštva. V Novem mestu je bil neki italijanski regiment pod generalom Zucchijem, ki je pa moral krotiti upornike svojega okraja, drugod so bile le male čete. Zato so se Francozi izprva umikali. Toda naenkrat je bilo drugače, ko je došla pomoč iz Ljubljane.
Zdaj so Francozi nastopili z vso strogostjo. Uporne vasi: Predgrad, Stari Trg in Kostel so oplenili in zažigali. Ljudje pa so zbežali v gore in se v skalnatih jamah skrivali pred sovražniki. Vsakdo, ki je nosil orožje, je bil ustreljen.
»Taka usoda je zadela tudi Jurija Šnelerja, kovača iz Dola in njegovega tovariša. Pridružila sta se bila upornim Poljancem, ko so šli proti Tanči Gori. Ko z nameravanim uporom ni bilo nič, sta ostala pri nekem znancu, Štajarju, na pijači. Na povratku zadeneta pri Sv. Ani na Tanči Gori na francosko stražo, ki ju je takoj prijela in odvedla pred poveljnika. Brž se je sestal »preki sod«. Kot tolmač je posredoval kapelan iz Podzemlja, ki je bil vešč fransoščine in je moral hoditi s poveljnikom po deželi. Poznal je kovača Šnelerja, ker je bil nekdaj napravil cerkveno uro v Podzemlju, in ga vprašal: »Kaj počenjate tu, Jure?« — Šneler se je izgovarjal, da je knežji lovec in gre po svoji službi, upajoč, da se s tem upraviči in reši iz zagate. Toda niso mu verjeli. Tudi kapelan je prosil zanj in za njegovega tovariša. Poveljnik pa je bil gluh za vse prošnje in je kratko razsodil: »Kdor nosi orožje, mora umreti.«
Duhovnik je potem oba spravil z Bogom. Takoj so ju prislonili k staremu, širokovejnatemu kostanju. Poveljnik je zaklical: »Ogenj!«, pok pušk se je razlegel po gorah in — moža nista bila več med živimi. Pokopana sta nedaleč od cerkvice Sv. Ane. — Žena ustreljenega kovača je dobivala pozneje od avstrijske vlade 24 srebrnih goldinarjev pokojnine na leto, ker je izgubila moža, ki je šel na ukaz poljanske komisije nad Francoze in bil še poleg tega grajski kovač.
Isti dan kakor upornika iz Dola, je izdihnil dušo tudi pregrajski Markič pri Velikem Kalu blizu Močil. Ko se je vračal s Tanče Gore so ga ujeli Francozi in ker so našli v njegovem žepu malo pištolo, so ga na mestu ustrelili.
Edini slučaj, da so Francozi pomilostili upornika, se je dogodil na Božjakovem. — Za nameravani upor so imeli biti kaznovani zlasti župan tistih občin, iz katerih se je bila »črna vojska« zbrala. Tudi božjakovski župan bi bil moral umreti. Toda utekel je vojakom in se skril v veliko skalno votlino pod vasjo, kamor so mu domači na skrivnem nosili hrano. Neki Smuk, posestnik v Metliki in sorodnik nesrečnega moža, je zvedel kaj ga čaka. Ker je bil dober s francoskim poveljnikom, gre k njemu in ga prosi, naj mu stori neko uslugo. Poveljnik mu obljubi, storiti vse, kar je v njegovi moči. Ko Smuk prosi za županovo življenje, reče Francoz: »Ker sem vam že naprej obljubil, da ugodim vaši prošnji, ostanem mož beseda. Ako bi bil vedel, kaj imate v mislih, ne bi bil obljubil ničesar, ker upornikov ne pomilostim nikdar, ampak jih s smrtjo kaznujem.«
Umevno je, da je moralo zdaj vse belokranjsko prebivalstvo občutiti strogost vojnega stanja. Dočim so bili Francozi izprva obzirni in prijazni proti ljudem in so živila dobro plačevali na stroške ljudi in si ugrabili kar so potrebovali.«
»V Božjakovem so ljudem pobrali vso kuretino in s silo jemali govedo zdaj iz tega, zdaj iz drugega hleva. Zato so gospodarji začeli živino skrivati po votlinah in jamah, ki jih je tamkaj mnogo. To pa je Francoze tembolj razkačilo. Za vsak najmanjši pregrešek so bili ljudje strogo po vojaško kaznovani.
Iz prešernosti so se dali francoski vojaki od ljudi celo na rami prenašati čez mali potok Metličico. To priliko je porabil neki kmet iz Božjakovega, da se je nad njimi nekoliko zmaščeval. Ko je stopal z vojakom na hrbtu iz potoka, se na videz opoteče, kakor da mu je izpodrsnilo in pade s svojim bremenom nazaj v vodo. Vojak je ležalspodaj, a kmet na njem. Ko se je Francoz že dosti napil vode, se kmet dvigne in opravičuje, češ, da ni kriv nesreče, a na tihem se je veselil, da mu je tako zasolil. Posledica tega dogodka je bila, da je poveljnik odpravil prenašanje vojakov, ker se je bal, da bi se kdo zares ne ponesrečil.
V Gradcu so Francozi ljudem pobrali ves živež: meso, krompir, koruzo. V grajski kleti so točili in pili najboljša vina, ne meneč se za gospodarjev ugovor. — — Posebno so se bali maščevanja Francozov Črnomaljci, ker so se blizu njih vršile krvave praske z Lichtenbergovo »črno vojsko«. Prišla je tja močna vojaška posadka. Ko so se bližali mestu, so jim šli mestni župnik, župan in mnogo odličnih meščanov v izprevodu nasproti, izročili poveljniku na pozlačenem krožniku ključe od mestnih vrat in prosili milosti za prebivalstvo. Francozi niso storili Črnomaljcem nič hudega, še veseli so bili, da je prišlo mesto izlahka v njihovo oblast. Le žitnico Nemške Komende so razstrelil, misleč, da je kaka trdnjava. Meščani so pozneje na tistem kraju postavili kapelico. — Vojaštva pa je bilo poslej v Črnomlju kakor listja in trave. Vse hiše so jih bile natlačene. Gospodinje so jim morale streči in kuhati vse, kar so zahtevali. Vendar so bili Francozi zelo previdni in so se bali zastrupljenja. Vsako jed so dali najprej gospodinji ali domačemu otroku pokusiti, preden so sami jedli.«
Posebno značilna oseba v tistih časih je bil adlešički župnik Ivan Devilla. Ljudje pravijo o njem, da je bil Francoz ali pa vsaj njihov prijatelj. Znal je dobro francoski in je pogosto prijateljski občeval z novimi gospodarji. Zato avstrijski stranki ni bil priljubljen. Imeli so ga za francoskega vohuna. Ko se je pripravljal upor, so se skušali tudi njega iznebiti. Graščinski oskrbnik Vrbančič na Pobrežju ga je nekoč povabil na obed in mu postregel z jedmi, ki so bile baje z mišico otrovane. Takoj po obedu so obšle župnika hude slabosti. Sumil je, kaj se je z njim zgodilo, takoj zajahal konja in hitel k Berbiru, domačemu zdravniku v Adlešičih. Zaklical mu je: »Pomagajte mi, otrovan sem!« Berbir mu da nato kislega mleka in še nekaj drugih zdravil, da je izbluval zaužito jed. To ga je rešilo smrti. Čeprav je bil že ukazal, zvoniti zadnjo uro, vendar ni umrl od zastrupljenja.
Prav ta Devilla je rešil pozneje krupskega barona gotove smrti. — Ko je imel izbruhniti splošni ljudski upor, je bil dal tudi njegov oskrbnik v Podbrežju, že imenovani Vrbančič, povelje za napad na Francoze. Toda ko se je stvar izjalovila je Vrbančič zbežal preko Koplje v hrvatsko selo Mrzljake, kjer se je skrival na nekem podstrešju. I Francozi so imeli krupskega barona za povzročitelja razbuke. Zato so poslali na Krupo patruljo, ki je graščaka zvezala in ga privedla v Podbrežje. Tu ga je vojaško sodišče hitro obsodilo na smrt in le še pet minut je manjkalo do izvršitve obsodbe. Kar prihitita župnik Devilla in Berbir iz Adlešič dokazovat, da ni baron hujskal ljudi k uporu, temveč njegov oskrbnik, ki je pobegnil. Tako je bil krupski graščak rešen.
O župniku Devillu pripovedujejo ljudje, da je znal hudo vreme na mah ustaviti. »Če so se pokazali oblaki in je pretila nevihta je kar s prstom mignil proti nebu in huda ura se je razvlekla nad župnijo.« Med ljudstvom je bil priljubljen. Toda po zmagi Avstrijcev nad Francozi je odšel s tujimi gosti. Kakor je z njimi prišel, tako ga je tudi z njimi vzela noč, da ni znal nikdo, ne kdaj, ne kam.«
Doba francoskega gospodstva je bila prekratka, da bi bila mogla zapustiti trajnih sledov v našem ljudstvu. Francoska vlada je zasnovala sicer obsežen program za preosnovo šolstva, prometa, trgovine, obrti, toda ostal je večinoma na papirju, ker so redne vojske izčrpale vse moči naroda in pogoltnile ves denar, ki se je imel porabiti v kulturne namene. Zato so sliko o gospodarskem položaju tedanje dobe temne. Ljudstvo ve povedati večinoma le o neznosnih bremenih, ki so mu jih nakladali tuji gospodarji.
Veliko olajšavo je donesla ljudstvu odprava tlake.
Po načelu osebne svobode je odpravila francoska vlada vse tiste služnosti, ki so jih morali preje kmetje osebno ali z živino opravljati graščakom. Ljudje pravijo: Pod Francozom se je kmetu dobro godilo. Napoleon je vso tlako odpravil, češ, kaj bo kmet za gospodo trpel, gospoda naj sama dela. — Zato so graščaki obubožali. Boštanjski grof Blagaj je moral zastaviti Rakovnik, ker ni imel denarja, da bi plačal 20.000 frankov, ki so mu jih za davke naložili. Vendar je ostala še desetina. Kmetje so sicer poizkušali, se tudi te oprostili, pa francoska vlada jo je ukazala strogo iztirjevati, ker bi bile sicer vse graščine prišle na kant.
Tem težjo tlako pa so morali kmetje opravljati Francozom s priprego pri prevažanju blaga. Vsakemu posestniku so napisali »šihte«, to je: določili dneve, ob katerih jim je moral služiti s svojo živino. Treba je bilo tako naglo voziti, da so kmetom mnogokrat konji pocepali na tla. Tu in tam pripovedujejo ljudje, da so pozneje za opravljeno tlako dobili odškodnino v obliki obligacij. — Tudi Šmarje in okolica je baje dobila tako odškodnino. Izročili so jo grmiški cerkvi, kjer se je napravila iz nje ustanova za reveže in poštene hčere grmiške vasi, kadar so se omožile.
Hudo je zadela deželo vojna kontribucija, ki jo je Napoleon l. 1809. naložil vsem osvojenim provincijam. Kranjska sama je morala plačati 15,260,000 frankov. Ker so se odmerjene vsote le počasi nabirale, je ukazal francoski guverner okoli 20 najodličnejših mož svetnega in duhovskega stanu prijeti in jih odvesti v Palmanovo na Laško, kjer naj bi ostali toliko časa, dokler ne bi bila določena vsota vplačana.
Med talniki, ki so bili odvedeni na tuje, je bil tudi baron Hugo Lazarini, graščak na Čušperku pri Dobrepoljah. Ljudje pravijo, da so ga Francozi imeli dve leti zaprtega. Popolnoma potrt se je vrnil nazaj, tresel se je po vsem životu in le še malo časa živel. Ob njegovem pogrebu je zložil narodni pevec Andrej Klančnik, znan pod imenom »Šmarijski šomašter«, posebno pesem in jo pel v cerkvi ob spremljevanju z orglami. Pričela se je z besedami: »Baron Ugo Lazarini«.
Slično se je zgodilo z županom Kavčičem v Senožečah. »Poklicali so ga v Postojno, da pove, kateri posestniki so najboj bogati. Izpovedati je moral pod prisego. Vendar so ga vzeli Francozi kot talnika s seboj in zahtevali zanj veliko odkupnino. Vse njegovo posestvo so morali prodati, da so ga rešili. Ko je prišel domov, je bil popoln siromak.«
Najbolj so se vtisnili ljudstvu v spomin francoski davki. Imenovali so jih »fronke" in davkarji so rekli »fronkarija«. — Dočim so preje plačevali avstrijski vladi »deseti in dvajseto denar« (deseti in dvajseti del letnih dohodkov), je s Francozi prišla »životna štibra« (osebni davek), obrtni davek (patent), zemeljski davek, davek od premičnin, ki se je odmerjal po stanovanju in hišni davek. "Plačevati je moral vsakdo tolikokrat po dva franka, kolikor peči je imel v hiši.«
Med indirektnimi davki je bila najvažnejša loterija. Francoska vlada jo je preuredila in izdala o njej poseben pouk v slovenskem jeziku, ki ima naslov: »Loteria Zesarska v Ilirii nasnanje ludem, kakshna je in kako se lozhi od csreajske«. Navodilo obsega tri liste v četverki. Tiskarna in letnica nista navedeni. Papir nosi vodeni znak »Timbre Illyrie«.
Gospodarski položaj v deželi je bil tem neznosnejši, ker je že k. 1810. avstrijski papirnati denar izgubil svojo veljavo. Francoski generalni intendant je 10. januarja 1810 izdal odlok, ki je znižal vrednost dunajskih bankovcev na eno šestinko. Za papirnat goldinar se je dobilo torej le 16—17 krajcarjev v srebru. Lahko si mislimo, kako usodna je bila ta denarna kriza za gospodarstvo. Ljudje so rekli: »Denar je crknil.« Tudi pravijo: »Francoz je cesarski denar preklical. Če si je pa kdo kaj pridobil v francoskih časih, tudi ni nič izdalo, ker je potem naš cesar francoski denar preklical.« — Mnogo zgledov iz življenja poočituje hude posledice tega gospodarskega prevrata: Navaden klobuk je stal tedaj 25 goldinarjev papirnatega denarja, plašč je stal tedaj 45 gold., krave 400 gold. — Gospodar neke hiše je rekel v gostilni: »Kdor mi da 40 srebrnih grošev, mu dam hišo.« Pa nihče ni mogel dati, ker so imeli le papirnati denar. Mnogi so takrat bankovce shranili poskrivnih krajih, meneč, da pridejo pozneje zopet do veljave. In marsikje še pri podiranju starih stavb nalete na papirnati denar iz tistega časa.
Neki Kamničan je bil tedaj »ko je denar crknil«, s štirimi konji v Trstu po kupčijskih opravkih. Pri nekem gostilničarju je izmenjal izkupljene tolarje in srebrne dvajsetice za papirnati denar v znesku 300 goldinarjev. Ko je nazaj grede prišel v Sežano, že nihče ni hotel več sprejeti papirja. Hitro je nakrmil konje, da bi čim preje prišel v Ljubljano, kjer je še upal denar zmenjati. Toda ker je preveč podil, sta mu med potjo dva konja obležala. Prišedši v Ljubljano, že ni mogel nikjer več papirja v denar spraviti. Pri nekem trgovcu je dobil za vseh 300 goldinarjev komaj blaga za eno suknjo. Večkrat je pozneje pravil svojim otrokom: »Glejte, ta suknja je stala pod Francozom 300 goldinarjev.«
Hudo je trl prebivalstvo tudi krvni davek. V navadi je bil tedaj konskripcijski sistem. Vsaka dežela je morala postaviti določeno število novakov, ki so se izbrali iz krepkih in zdravih mož. Ti konskribiranci so potem morali služiti dolgo vrsto let in so postali vojaki po poklicu. Napoleon je visoko cenil ilirske vojake, pa jih je tudi ob mnogoštevilnih vojskah za svoje armade rabil vedno več. Zato je nakladal ilirskim provincijam visok kontingent: osemnajst tisoč mož na leto. Kranjska je morala dajati sama več kot tretjino.
Slovenski fantje niso radi služili Francoza. V mnogih okrajih (kantonih) se konskripcija niti izvršiti ni mogla, ker so vsi za orožje sposobni ljudje ubežali. Ušli so navadno na Štajersko, kamor jim je bilo najbližje. Večkrat so se oblekli tudi ko ženske, vzeli s seboj trlice in šli kot terice čez avstrijsko mejo. Zato se je pričel lov na zdrave in krepke fante, ki so jih s silo vtaknili v vojaško suknjo in potem poslali v daljnje kraje, da ne bi mogli ubežati. Ako je bil kje cerkveni shod, so navadno žandarji in policaji čakali pri cerkvenih vratih. Izmed ljudi so prihajali iz cerkve, so ugrabili vse tiste, ki so bili sposobni za vojaško službo, jih zvezali, odvedli in — ni jih bilo več nazaj.
Za lov na fante so bili postavljeni posebni biriči, ki so bili pa večkrat z njimi v prijateljski zvezi in jim celo pomagali, da so ušli. O tem priča sledeča dogodba:
V kamniški okolici je živel okoli leta 1809. neki Nagraškov Miha, ki je lovil fante za vojake. Spal je navadno v podstrešju neke samotne bajte pod Kamniškimi Planinami, od koder je napravljal svoje lovske pohode za fanti, ki so se skrivali po okolici. Med begunci je bil tedaj tudi Fajdigov Jaka, Mihov dober znanec, ki se je že dalj časa potikal po planinah, ker se je bal vojaščine. Da bi bil na varnem, sklene, se zateči k svojemu prijatelju — lovcu, dobro vedoč, da ga tam drugi lovci ne bodo iskali. Res potrka nekega večera na Mihova vrata, ki ga je prijazno sprejel. Z Jakom sta prišla tudi sva njegova prijatelja. France Stele in Miha Ažman. Vsi trije so varno spali pri svojem najhujšem sovražniku.
Še predno se je zjutraj zdanilo, je Miha vstal, da bi šel zopet za svojim poslom. Ne meneč se za svoje goste, pokliče prijatelja Jaka in mu naroči, naj skrbno zapre duri, kadar odide. — Dobre četrt ure pozneje jo uberejo tudi naši trije prijatelji proti Štajerskemu, da ubeže na avstrijska tla. Ko pridejo vrh Črnivca, je začela po cerkvah dan zvoniti. Tudi iz Kamnika se je čulo zvonenje. Bridko so zajokali prijatelji, ker so morali zapustiti domači kraj.
Ko gredo nekoliko časa dalje, zagledajo na travniku ugašajoč ogenj. Sluteč nevarnost, primejo tesneje za svoje gorjače in se pripravijo, da bi branili svojo svobodo. Toda ostalo je vse tiho. Ogenj so bili zakurili stražniki ob ilirsko-avstrijski meji, ki so po noči čakali na begunce in tihotapce. Ko je pa že dan odzvonilo, so bili odšli domov. Veselo so korakali tovariši proti Celju, vedno se ogibajoč človeških selišč. Pred Celjem, kjer so bili že na varnem, jih dobi policaj in jih vpraša za potne liste. Ker jih niso imeli, je odgnal vse tri v mestno hišo. Vendar se jim ni zgodilo nič žalega. Ko so povedali, da so ubežali francoski vojaški službi, so jih izpustili. Potem so se razšli: Ažman. ki je bil krojač, je šel v neko župnišče šivat. Jaka v neko graščino za kočijaža. Stele pa za lakaja, toliko časa, da je bilo francoskega gospodstva konec.«
Mnogo naših ljudi je vzel Francoz v vojsko in so se morali zanj bojevati po tujih krajih. Prišli so v Italijo, na Nemško, Francosko, Rusko, in mnogo pripovedovali, kako huda se jim je godila. Marsikdo pa je našel tudi svojo srečo na tujem in se vrnil bogat, dočim so nekateri drugi ostali na Francoskem in se tamkaj poženili.
Francoska vlada je za kratko dobo svoje vlasti v Iliriji največ storila za povzdigo prometa in trgovine. Za dobre ceste so Francozi prav tako skrbeli, kakor nekdaj Rimljani. In za te obče koristne naprave je bila zaukazana še tlaka. Župani ali meri, kakor so se tedaj nazivali, so bili za to odgovorni, da so bile ceste v dobrem stanju. — Največ dobička je tedaj nesla ljudem transitna kupčija iz Orienta, od koder se je izvažal bombaž, volna, nojeva peresa, tobak, živalske kože preko naših dežel v gorenjo Italijo in južno Francijo. Podjetniki in vozniki ob velikih prometnih progah so si tedaj zaslužili lepe denarje. Marsikatera hiša je obogatela. Francoska vlada je za prevažanje blaga ukazala posebne vrste vozov. Morali so biti močni in imeti železne osi, ki pri nas še niso bili v navadi. Zato so jim rekli »železni vozovi« ali »parizarji«.
Uvoz angleškega blaga je bil vsled Napoleonovega kontinentalnega sistema strogo prepovedan, čeprav se ni dal popolnoma preprečiti. Opetovano so na tržaškem in ljubljanskem trgu sežigali zaplenjeno blago ob velikem številu radovednih gledalcev. V Devinu, na Reki in v drugih jadranskih pristaniščih pa so zmetali cele bale takega blaga v morje.
Tudi pošta je šla iz Carigrada preko Ilirije v Italijo in na Francosko. Za pošto so rabili vozove trojne vrste. Najhitrejša je bila »štafeta« (estafette, Eilpost). Za njo so rabili majhne vozičke, pred katerimi je bil vprežen en konj. V najhitrejšem diru je šlo dalje. Na določenih štacijah so izmenjavali konje. Iz Ljubljane do Lukovice je bila ena pot. Tam so prepregli in šlo je zopet do Trojan. Če je med potjo kak konj obležal, so imeli že drugega pripravljenega.
Ilirska meja je bila proti Avstriji zavarovana s carino na kolonijalno blago in deloma tudi na domače pridelke. Zato je bila skrbno zastražena. Pri mitnicah v Krašnji, Lukovici in Trojani so bile takozvane »vahte« ali finančne straže za colnino. Ako se je tem stražam kdo približal, je francoski vojak zaklical: »Qui vive?« (Kdo je?). Popotnik je moral odgovoriti: »Bon ami.« Z besedo: »Passez!« ga je vojak pustil dalje. Kmetje so se drug od drugega učili teh besed. Na Trojanah je bila glavna straža. Tam niso pustili brez carine ničesar prenesti, kar je prišlo iz Italije: ne sira, ne riža, ne kave, ne sladkorja. Vsak poizkus tihotapstva je bil silno strogo kaznovan. — Neka ženska je nesla hleb sira iz Trsta čez Trojane. Skrila ga je pod obleko. V Krašnji so jo svarili, naj nikar ne nosi sira v »kontrabant«, ker jo bodo Francozi preiskali in vsakega, ki ima za več ko 5 gold. »kontrabanta« ali ki je 5 gold. ukradel, ustrele na mestu. Ženska je srečno preišla preko francoske straže na Trojanah, pa je na Vranskem od prestanega strahu zbolela.
Ljudje štejejo Francozom posebno v zaslugo, da so v deželi skrbeli za varnost in red.
Pred njimi je bilo po naših krajih mnogo tatov in rokovnjačev, ki niso le napadali samotnih potnikov, ampak celo pri belem dnevu vlamljali v hiše in odnašali, kar jim je bilo všeč. O njihovi predrznosti se pripovedujejo razne zgodbice: kako so porezali vrvice pri stenski uri, z njimi zvezali kmeta, potem pa vpričo njega oropali hišo, kako so nekega drugega za jezik k mizi pribili itd.
Za francoskih vojen je to zlo še bolj narastlo, ker sta siromaštvo in podivjanost zavladali med ljudstvom. Mnogi kmetje so tedaj šli med rokovnjače, ropali in plenili, kakor so drugi delali z njihovim imetjem.
Francozi so v kratkem času napravili red. Postopali so s tatovi in roparji kratko, po vojnem pravu. Kakor hitro je bilo dokazano, da je kdo ugrabil za 5 goldinarjev vrednosti, so ga usmrtili. Navadne roparje so obešali ob cesti, zločinske kmete pa pred njihovimi hišami. Prepovedano je bilo, obešence snemati in pokopavati. Viseti so morali, dokler niso razpadli ali jih pa roparske živali niso raznesle na vse strani. To je bilo seveda kruto postopanje, vendar je povsod zavladala neverjetna varnost. »Človek bi bil lahko tedaj ob belem dnevu cekine na dlani nosil.« Izgubljeni denar je obležal na tleh, in nihče se ga ni dotaknil.
Pa tudi s svojimi ljudmi so Francozi strogo postopali, ako so se kaj pregrešili proti disciplini. Maršal Marmont je bil izdal ukaz, da vojaki ne smejo nasilno ravnati z Ljubljančani in si ničesar s silo prisvojiti. Neki vojak se je pa v pijanosti vendar spozabil in je neki deklici — baje natakarici »pri Kolovratarju« pred škofijo — silno ugrabil zlate uhane. Deklica pogumno hiti k samemu maršalu, ki je stanoval nasproti gostilne v škofiji, pritožiti se o krivici, ki se ji je storila. Na Marmontovo povelje so vojaka takoj prijeli, obsodili na smrt in ga ob šenklavški cerkvi ustrelili.
Naši fantje so vroče krvi. In kadar pride do pretepa, radi sežejo po nožu, da le prevečkrat teče kri. Ko je francoska vlada to opazila, je izdala ukaz, da razen mesarjev nihče ne sme imeti špičastega noža, temveč morajo biti vsi na oblo brušeni.
S koliko odločnostjo so znali Francozi tudi v manj važnih rečeh napraviti red, priča sledeča humoristična dogodba:
Pri urah na ljubljanskih zvonikih je bil že tedaj velik nered, kakršen je večkrat dandanes. Ure so kazale in bile, kakor je že xxxxxx nanesel. Zvonilo je zdaj prepozno, zdaj prezgodaj. Posebno opoldne ni bilo zvonenja po cerkvah ne konca ne kraja. To je težko prenašal francoski maršal, ki je stanoval v škofiji. Opominjal je in žugal, pa bilo je zaman. Enkrat se razjezi, ukaže poklicati vse cerkvenike v mestno hišo in vsakemu odšteti po deset palic in glej ga čuda! Odtlej so vse ure bile ob istem času in vsi zvonovi ob istem času zvonili poldne.
V živo je zadela francoska vlada ljudstvo s svojimi cerkvenimi reformami. Odpravila je vse zapovedane praznike razen štiri: Božični dan, Vnebohod, Vsi Svetniki in Veliki Šmaren, ki je bil Napoleonov rojstni dan. Ob opravljenih praznikih je bilo prepovedano vsako znamenje xxxxxxxx: n. pr. zvoniti xxxxxx. Žandarji so hodili okoli po hišah in ljudi priganjali k delu. Vsa javna dela so se morala opraviti, kakor ob navadnih dneh. Ljudi so te odredbe zelo užalostile. Tudi nekatere druge pobožnejše navade, n. pr. kajenje po hišah, razne procesije so Francozi prepovedali.
Vedne vojske so xxxxxx mnogo denarja. Zato so se tudi plače iz državne blagajne zelo neredno izplačevale. To so občutili posebno duhovniki po xxxxx župnijah, ki jih je bil ustanovil cesar Jožef II. in ki so dobile kongruo iz verskega zaklada. Trpeli so veliko pomanjkanje, in sicer tem bolj, ker je tudi ljudem vsled slabih gospodarskih razvad strla revščina. Tudi ljubljanskemu stolnemu kapiteljnu ni francoska vlada nakazala nikake plače. Xxxx to pravijo ljudje, da so pod Francozom ljubljanski kanoniki hodili po hišah jest. — Enako se je godilo tudi ljudskim učiteljem, ki jim vlada po celo leto ni nakazala plače, tako da so mnogi opustili svoje službe.
Za francoske vlade se je osnovala v Ljubljani prvikrat tajnostna družba prostozidarjev (framasonov). V »Rednti«, ki je stala na mestu sedanje »Mestne dekliške šole«, so imeli baje svoj urad in svoje zbirališče. Koliko čarovniško moč pripisuje ljudska domišljija tej družbi, priča sledeče poročilo: V red francoskih prostozidarjev se je dal vpisati neki odličen ljubljanski meščan. To pa nikakor ni ugajalo njegovi soprogi, ki je bila verna, pobožna žena. Šla je torej k načelniku družbe in ga silno prosila, naj izbriše njenega moža iz reda. Gospod takoj vede ženo v veliko dvorano, kjer so na stenah visele slike vseh članov. Ko mu žena pokaže svojega soproga, potegne načelnik iz žepa samokres in prestreli tisto sliko rekoč: »Tako, sem ga že izbrisal.« Ko žena pride domov, najde moža mrtvega s prestreljeno glavo (!)«
Mesto županov so načelovali pod Francozom posameznim občinam (komunam) meri, ki pa so imeli večjo oblast nego oni. Za to važno službo so Francozi izbirali zaupne ljudi, ki so jim bili naklonjeni. Na ta način je prišel do službe francoskega mera v Cerkljah na Gorenjskem Ivan Borštnik.
Ta mož je bil doma iz Rakitne in je bil nečak tedanjega cerkljanskega dekana Mihaela Borštnika. Ker je dekan Borštnik zidal pečati z župnim gospodarstvom, novo župno cerkev, se ni utegnil ki je bilo zelo obsežno. Župnišče je imelo tri zemljišča, 72 podložnih kmetov, ki so dajali župniku desetino, beneficij Sv. Tomaža in sodno oblast nad 118 hišami.
Zato je dal v šolo svojega nečaka Ivana, da bi ga izobrazil za oskrbnika. Šolal se je Ivan v Trstu in se naučil nemški, italijanski in nekoliko francoski, poleg tega pa se je izučil tudi za geometra, da je razsodil mejo, delil pašnike in meril njive. Izprva je bil oskrbnik župnijskega imetja, pozneje pa mu je stric kupil hišo in zemljišče v Cerkljah. Po njegovi smrti leta 1801. je tudi podedoval vse njegovo premoženje in postal imovit kmet. Dekan ga je bil oprostil vseh sužnosti, desetine in tlake, tako da je bila Borštnikova hiša popolnoma neodvisna in je plačevala le cesarske davke.
Do francoske vlade je Ivan gospodoval doma. Hkrati je bil župan in notar cerkljanski. Pod Francozi pa je postal mer, ker si je pridobil njihovo naklonjenost. Zgodilo se je namreč tako:
Ko so Francozi že zasedli Ljubljano in so se cesarski umikali čez Savo, je zašel od glavne francoske armade adjutant nekega generala in se izgubil v gosti megli. Prišel je v pest kmetom iz vasi Zaloga, ki so ga hoteli najprej ubiti, potem pa so se premislili in ga vedli k županu Borštniku v Cerklje, da ukrene, kar se mu zdi potrebno. Adjutant je ostal pri županu čez noč. Zjutraj zgodaj pa ga je peljal županov hlapec, skritega na vozu slame, ki je bila namenjena cesarskim vojakom, in ga izpustil pri Črnučah k Francozom. — Ko so Francozi zasedli Gorenjsko, je prišel isti adjutant z vojaki v Cerklje in se ustavil pri Borštniku. Povedal je, da bi bil vsak deseti kmet ustreljen, ako bi se njemu zgodilo kaj žalega. Zato se imajo kmetje le svojemu županu zahvaliti, da so še pri življenju.
S posredovanjem tega adjutanta je bil Ivan Borštnik od francoske vlade imenovan za mera cerkljanskega. V tej službi je moral v nedeljo pred cerkvijo ljudstvu čitati vse vladne ukaze in mu jih tolmačiti. Napravil je tedaj na stari cerkvenikovi hiši hodnik in od tod oznanjal dekrete francoske vlade. Pod hodnikom je stala straža dvajsetih mož, ki ga je vojaško pozdravila, kadar je prišel in odšel. Tudi je imel oblast, ljudi poročati in take, ki so se pregrešili zoper francoske naredbe in postave, obsoditi in v 24 urah ustreliti. Borštnik je ostal mer v Cerkljah, dokler so bili Francozi pri nas.
Težko si je napraviti jasno sodbe o razmerju Francozov do prebivalstva, ki je bilo deloma prijazno, deloma pa sovražno. Poročila si v tej točki zelo nasprotujejo.
Mnogi hvalijo Francoze, da so bili prijazni, pravični ljudje, ki so se obzirneje in pametneje vedli, kakor naši cesarski vojaki. Zahtevali so sicer od kmetov živila, pa vse dobro plačali. — Drugi zelo tožijo nad njihovo nasilnostjo in krutostjo, češ, da so ropali, kar jim je prišlo v pest, celo otroke morili, jetnike konjem za rep privezovali itd. Tu je pač razločevati med vojnim stanjem in poznejšo dobo miru.
Za vojske in uporov l. 1809. je bilo razmerje z obeh strani sovražno. Prišlo je do nasilstev, ropov in pobojev. Vendar je splošno francoska vojska ohranila dobro disciplino in pri vsej strogosti vojnega prava njeni poveljniki poudarjajo »ozire na humaniteto«.
Naravno je, da so bili Francozi proti prebivalstvu v deželi skrajno previdni. Kadar so jedli v kaki hiši, so postavili v kot gospodarja, gospodinjo, domačega sina ali hčer, ki je morala od vsake jedi najprej sama pokusiti. Prav tako so ravnali, kadar so pili v gostilni. Bali so se namreč — zastrupljenja.
Med ljudstvom kroži mnogo zgledov francoske ošabnosti in predrznosti. Omenil sem že, kako so v Beli Krajini morali domačini prenašati čez reko vojake. V kamniškem okraju pripovedujejo, da je nekje francoski oficir prišel v hlev, pokazal na najlepše tele in rekel: »Jezik tega teleta mi pripravite za kosilo!« — Najbolj pa je znana po Gorenjskem neka druga epizoda: V kmetski hiši so se bili nastanili francoski vojaki. Eden izmed njih se uleže v zibel in ukaže, naj ga gospodar ziblje. Hudomušni Gorenjec se ni branil in hladnokrvno zibal prevzetneža, zraven pa pel:
»Vsaka reč le en cajt trpi.« Naenkrat krepko zaziblje, da se je vojak zvrnil na tla. — Ne vem, koliko je resnice na tej pripovedki, ki jo je videti večkrat naslikano na končicah čebelnih panjev, gotovo pa dobro izraža mišljenje ljudstva, ki se je ob raznih nadlogah tolažilo s tem, da jih bode kmalu konec.
Mnogo težav je napravljala razlika jezika. Ljudstvo je težko umelo svoje nove goste s Francoskega. Treba jim je bilo uporabljati razne geste, simbole in druga nazorna sredstva, da s ljudstvu dopovedovali, kaj hočejo. Vendar je prišlo do raznih smešnih konfliktov in pomot. Tudi takih spominov je še mnogo med ljudstvom ohranjenih.
Naj jih nekaj tu navedem!
Na Dolenjski cesti je bila poleg mitnice nameščena francoska straža, da je nadzirala prihajajoče in odhajajoče. Neki xxxxxxx dan je prišlo po cesti več Dolenjcev, ki so nesli razna živila v Ljubljano na prodaj. »Qui vive?« (Kdo je?), zakliče stražar »Ej, mi smo mi, piščeta nesemo,« odgovori eden za vse. »Passez!« (Pojdite dalje!). Kmet je razumel, da ga vojak kliče na korajžo, in pase — udarimo! Zato odgovori: »Ej pa se nočemo, gremo pa nazaj.«
V Cerkljah sta bila pri nekem krojaču nastanjena dva francoska vojaka. Zahtevala sta z xxxxxx jedi in pijače, grozeč: »Če xxxx — pa kakup (Te ubijeva)«. Mož jima je vesel postregel z jedjo in pijačo rekoč: »Le jejta in pijta, jutri bo pa kaput, saj strgana sta res reveža.« Mislil je, da pomeni »kaput« suknjo. Francoza, ki sta besede po svoje imela, sta se pa spogledala in takoj xxxxxx meru pravit, češ, da čakajo cesarski in da jih bodo jutri napadli. Mer je poklical krojača in pojasnil zmoto. Vsi so se na to od xxxxx smejali. Francoza pa sta krojača potrepljala po rami rekoč: »Xxxxx put dal Napoleon.«
Nekoč je prijahal v vas francoski konjik in izpraševal ljudstvo: »Wo sind kaiserlich?« Ljudje niso razumeli, kaj hoče imeti, in neki starec mu odgovori: »Tam doli za grabnom so sami kajžarji.« Povedal je to glasno in pokazal proti dolenjemu koncu vasi, kjer so res sami »kajžarji« stanovali. Francoz pa se ustraši, obrne konja in oddirja.
V ljudskih sporočilih o Francozih imajo posebno veliko vlogo ugrabljene blagajne in zakopani zakladi. Gotovo je, da so se v tedanjih burnih časih velikokrat vršili napadi na vojaške blagajne, prav tako je resnično, da so domačini kakor Francozi v sili večkrat svoj denar zakopali. Vendar je ljudska domišljija te dogodke zelo pomnožila in ve pripovedovati o napadih na tem in onem kraju. Mnogim podjetnikom, ki so prevažali blago ali preskrbeli živila za francosko armado in so tako opomogli, podtikajo ljudem, da so obogateli z ugrabljenim francoskim denarjem. Zato je posameznih slučajih težko xxxxx koliko je na pripovedki resnice in koliko izmišljotine.
Razen že omenjenih napadov na Črnem Grabnu in Beli Krajini, ki sem jih omenil, se tudi precej glasno poroča o sličnih atentatih med Razdrtim in Postojno in Savi pri Litiji.
O poslednjem sledeče: Francozi so se posebno trudili, da bi dvignili plovbo po Ljubljanici in Savi. Zato so napravili posebno komisijo, ki je imela izdelati načrte za regulacijo teh rek in odstraniti zadržke nameravanega brodarstva. Po zgledu pošte na kopnem so uvedli tudi poštno ladjo, ki je prevažala blago in ljudi iz Zaloga v Sisek. Tudi vojaki so često rabili to prometno progo. Podjetniki iz Litije, Zaloga, Radeč pa so prevzemali prevažanje. Neki podjetnik iz Litije je hotel to priložnost po svoje izkoristiti. Ko so enkrat vozili po Savi vojni materijal in vojno blagajno, so njegovi brodniki spremljajoče francoske vojske upijanili, potem s podjetnikom vred blagajno izpraznili in z denarjem pobegnili. Vojaki so bili strogo kaznovani, toda krivcev, ki so si z denarjem dobro opomogli, niso dobili v pest.
Resnično je tudi, da je bila na holmu Sv. Katarine pri Bledu zakopana železna skrinjica z veliko vsoto denarja in mnogimi dragocenostmi. L. 1860. so prišli trije Tolminci črez Bačo na Bled in na podlagi nekih načrtov in popisov ondi kopali. Odšli so, ne da bi se vedelo, če so kaj dobili. Za stvar se je pričela zanimati tudi gosposka. Bile so preiskave v Radovljici, Kanalu in Gorici. Zvedelo se je le toliko, da je l. 1812. neki francoski general tamkaj zakopal mnogo denarja in dragocenosti; Tolminci so zvedeli o zakopanem zakladu po neki ženski, ki je bila mana z generalom. Pripovedujejo tudi, da so dobili skrinjico, ki je bila prav plitko zakopana pri stopnici, ki drži v cerkveno lopo. Od takrat so že mnogi drugi kopali za skritimi zakladi. Videti je dokaj jam okoli starodavne cerkvice na Homu. Vendar jim sreča ni bila mila.
Sličen dogodek se je zgodil tudi pri »Bežjem Gradu« ob Dunajski Cesti v Ljubljani. Poleg tega poslopja se je nekdaj širil velik vrt. Nekaj let po odhodu francoskih čet obišče tuj gospod lastnika tega posestva in se mu predstavi kot potnik s Francoskega, češ, da mu je njegov rojak, ki je kot višji častnik bival dalj časa v Ljubljani, pogosto hvalil to mesto in tudi vrt za »Bežjim Gradom«. Zato prosi dovoljenja, da si sme vrt ogledati. Posestnik je tujcu to rad dovolil, in večkrat so ga videli domači, ko je šetajoč po vrtu ogledoval to in ono. Nekega jutra po so pod nekim drevesom sredi vrta opazili precej veliko jamo. Ko si to drevo natančneje ogledajo, zapazijo, da je bilo ovito v medeno žico. Iz vsega se je dalo sklepati, da je francoski častnik nekdaj tamkaj zakopal dragocenosti, drevo zaznamoval in svojega mlajšega rojaka natanko poučil, kje mu je iskati zakopanega denarja. Temu pa se je posrečilo zaklad najti in odnesti.
Taki dogodki so še bolj razvneli ljudsko domišljijo, ki je sanjala o francoskih zakladih, skritih po raznih krajih. Nekatera poročila se čitajo kakor pravljice, češ, »da je zaklad skrit tam, kjer raste lipa s stremi vrhovi, pa da se je začela tresti gora, ko so ga hoteli dvigniti«.
Med spomine na Francoze, ki jih imamo v deželi, moramo prištevati tudi nekatere rodbine, ki so francoskega pokolenja. Marsikateri obrtnik in trgovec je prišel za Napoleonove vlade v Ilirijo, vzljubil kraj in ljudi in se tu nastanil za vedno. Tudi nekaj vojakov je po odhodu francoske posadke tu ostalo. Priženili so se v kmetske hiše, kjer njihovi potomci še sedaj gospodarijo.
Francoska pokolenja so v kamniškem okraju rodbine Abé in Botjé. V Ljubljani so bili še pred nekaterimi desetletji znani: Charles (graver na Starem Trgu), Francois, Jean; na Štajerskem: Benler. Omeniti je tudi F. Fetticha-Frankheima, deda mnogih še zdaj na Kranjskem živečih potomcev. Bil je rodom iz Štrasburga v Alzaciji in je kot uradnik državnega knjigovodstva v Ilirijo jako uspešno posredoval med tujimi zmagovalci in ljubljanskimi meščani.
Drugi francoski spomeniki so med narodom čedalje bolj redki. Pred desetletji se je našla še tu in tam kaka Napoleonova soha ali slika. Posebno priljubljena je bila slika »princa Lulu« (Napoleonovega sina), čigar rojstvo se je po vsej Iliriji zelo slovesno praznovalo. Naslikan je bil z lepimi, plavimi kodri, ki so bili spredaj lepo razdeljeni in počesani. Imel je modro, žametovo suknjico s širokim, zobčastim, nabranim in nazaj položenim ovratnikom. Pri doprsni podobi se je spodaj videlo tudi malo pasu in meča.
Razen tega hranijo še tu in tam kako sablo, nož, francoski občinski grb in razne listine. Tudi izpričevala ilirskih gimnazij in licejev so še precej pogosta. Druge zanimivosti so že davno v deželnem muzeju.
Zadnji spomini na Francoze so združeni z velikimi boji, ob katerih se je zrušila njihova oblast nad Ilirijo. Italijanski podkralj Evgen, Napoleonov pastorek, je tedaj branil francosko postojanko proti avstrijskim četam. Evgenova vojska je prodirala čez Pontebo in Ljubljano proti severu, dočim so Avstrijci iz Celovca in Celja izkušali vdreti v Kranjsko. Ob celi liniji Karavank so se tedaj vneli krvavi boji, ki so še živo v ljudskem spominu.
General Belotti je dobil od podkralja Evgena povelje, naj se polasti Ljubelja. Branila ga je le kompanija lovcev pod stotnikom Molom, ki so napravili okope v »Hudinovih klancih« pri Tržiču. Devetindvajsetega avgusta je bilo naenkrat v Tržiču vse polno francoskih vojakov, ki so bili pa večinoma Italijani. Tedanji mer tržiški, ki se je pisal von Wiederkehr, jim je moral pokazati poti in podati popis Ljubelja. Pogumno naskočijo avstrijsko postojanko. Lovci so bili zavarovani za »štuci«, kakor stolp visokimi skalami in so izza njih pošiljali morilne svinčenke v goste trume napadovalcev. A vedno se je ponavljal njihov klic: »Avant! Avant!« (Naprej.) Tedaj so začeli cesarski hlode in skale doli valiti, ki so napravljale velike drče v francoskih četah. Odločilen je bil padec nekega višjega oficirja, ki ga je ustrelil avstrijski lovec izza skale. Zdaj so se francozi spustili v beg. Zvečer so pripeljali v Tržič vse polno ranjencev, ki so ljudem kar v rokah umirali. Po vseh hišah so morali pripravljati obveze za ranjence. »Ko so pri posameznih odelkih klicali imena vojakov, tedaj se je zgodilo, da je stotnik klical po petdeset imen, pa se je komaj eden oglasil. Vsi drugi so padli.«
Za Ljubeljem se je vnel srdit boj za mesto Kranj. Avstrijska vojska je gnala bežeče Francoze iz Tržiča proti Kranju. General Belotti se je moral umakniti črez Savo proti Medvodam, pa dobil je od podkralja Evgena povelje, naj zopet zasede Kranj. Zdaj se je pričel hud boj za važno postojanko. Francozi so z »Gašteja« obstreljevali mesto. Kranjci so poslali vso živino na Rupo in v druge vasi. Sami pa so se poskrili po kleteh. Francozom je bilo tem težje zajeti mesto, ker so bili sami prej podrli most čez Savo. Treba je bilo torej reko prebresti in preplavati. Pri Majdičevem mlinu so morali lesti črez kolesa. Tedaj pa je eden mlinarjev spustil vodo, kolesa so se začela vrteti in mnogo vojakov je bilo pokončanih. Trikrat so Francozi napad ponovili. Slednjič se jim je 2. septembra posrečilo vzeti Kranj.
Belotti je po srečno izvršenem napadu takoj hitel po levem bregu Save proti Črnoručam, da zasede most in varuje prehod čez reko tja do Zaloga. Toda tu ga je zadela usoda.
Avstrijska vojska pod generalom Foelseisom mu je prišla naproti iz savinjske doline preko Trojan in Brda. Na velikem, prostranem polju, ki se razteza med Mengšem, Komendo in Holmcem, trčita sovražnika skupaj. Lujdje imenujejo to bitko po neki mali vasi ob potoku Pšata »boj pri Mosth«.
Francozi so došli iz Kranja preko Čerkelj in se razširili med Mostami in Mengšem, dočim so »cesarski" zasedli Holmec, višave okoli Križa in Drnovo (pusto peščeno polje med Križem, Šmarco in Kamnikom). Bilo je osmega septembra, na Mali Šmaren. Boj se je pričel s topovi, ki so obsipavali s kroglami zlasti kriško graščino in Holmec. Veliko radovednega ljudstva iz Kamnika, Blagovice, Črnega Grabna in drugih sosednih krajev se je zbralo po teh višavah, da gledajo krvavi prizor. Avstrijcem se je posrečilo, obiti levo francosko krilo in s strani napasti Belottijeve čete. Pri »krvavem znamenju« je bil boj posebno srdit. Veliko oficirjev je padlo. Odločilno pa je bilo za bitko, da je padel general Belotti sam. Ustreljen je bil pri »Boštjanovem kozolcu«.
Ljudska poročila pripisujejo srečen izid te bitke pomoči Matere božje na Holmcu, ker se je bila prav na njen praznik, ki so ga Francozi odpravili.
»Naših je bilo malo, Francozov se je pa kar trlo. Cesarski general je pa rekel: »Le nič se ne bojte, dokler je na Holmcu Mati božja.« Naši so imeli na Holmcu v cerkvi mašo, dva oficirja, ki sta stregla, da svoje sable na oltar v križ položila, molila in prosila Marijo za pomoč. Po maši sta ukazala svojim vojakom, iti okoli cerkve. Bilo jih je le 200 (!), Francozi pa so mislili, da jih je silno mnogo, ker so vedno marširali po griču in so bili zelo prestrašeni. — Ko so se pričeli bojevati, se je od Holmca sem kar bela meglica potegnila in padla na Francoze. Zato so začeli bežati, kolikor je kdo mogel. In ko so francoski konjeniki naskočili naše na Holmcu, so se konjem kar noge vdirale v zemljo, da niso mogli naprej. — Tudi pri Sv. Mavriciju v Šmarci so se tisti dan kar naprej brale maše in on je napravil, da so Francozi vse polno naših vojakov videli in zato zbežali.«
Tudi s to bitko je združena zgodba o neki vojni kasi. »Francoski general je spravil svojo kaso v Mengšu »pri Kramarju«, češ, da jo hoče potem vzeti s seboj, ko se vrne iz bitke. Bežeči Francozi so raje vrgli kaso v vodnjak, da bi jo skrili. Ko so pa vodnjak čistili, so Kramarjevi dobili kaso in obogateli.«
Za Francoze je bilo usodno, da se je tudi ljudstvo postavilo na stran Avstrijcev, videč, da je prišla ura odločitve. Kmetje okoli Trzina so se dvignili, napadli Francoze na begu in nekaj vojakov pobili. še sedaj stoji v Trzinu štirioglata, na steber pribita tabla z ravno, malo strešico, ki spominja na ta dogodek. Naslikana sta dva Francoza v belih oblekah. Eden se ravno obrača, drugi pa pobija kmeta, ki leži na tleh.
Slični boji, čeprav v manjšem obsegu, so se vršili še niže doli ob Savi, okoli Litije in Zaloga.
»Avstrijci so se bili utrdili na desnem bregu Ljubljanice vrh kašelskega hriba, kjer je še videti okope. Od tu so obstreljevali Francoze, ki so se zbirali okoli Zaloga, in jih tudi porazili. V tem boji je bil neki višji francoski častnik zvijačno ustreljen. Zgodilo se je tako: Oddelek francoskih vojakov je bil nastanjen blizu »kanala«, kjer so pristajale ladje, njihov poveljnik pa v gostilni sedanje Lovrenčkove hiše št. 22, in sicer na onem koncu hiše proti Ljubljanici, kjer se skozi okna vidi na bližnje hribe. Avstrijci — bili so Hrvati — so se z natakarico dogovorili, da je pri večerji svečo tako na mizo postavila pred častnika, da ga je bilo z bližnjega hriba videti skozi nezagrnjeno okno. Nato so top tja namerili, ustrelili in tudi dobro zadeli. — Sledove tega boja je bilo še dolgo videti na poslopjih v okolici. Tudi grobovi padlih vojakov so tamkaj zelo mnogoštevilni.
Nič bolje kakor njegovim generalom ob Savi, se ni godilo podkralju Evgenu na Dolenjskem. Tu so prodirali Hrvati pod generalom Miljutinovičem in Rebrovičem proti Ljubljani. Sam Evgen jim je šel nasproti, da bi jih vrgel nazaj, toda godila se mu je slaba. Pri Šmarju je prišlo do velikih bojev, o katerih ljudje sledeče pripovedujejo:
»Francozi so imeli zasedeno Ljubljano, dočim so naši prišli z doljne strani. Tudi cesto iz Ljubljane do Šmarja so imeli dobro zastraženo. Vsak dan so tu jezdile francoske čete. Ljudje so rekli tem jezdecem »grivarji«, ker so imeli velike grive na čeladah.
Vzlic temu skrbnemu nadziranju so se prerinili avstrijski vohuni v Ljubljano. Najbolj zvit je bil neki »pomarančar« iz Lanišč. Naložil je solato in druge zelenjave, šel čez Barje do Ljubljanice, od tam pa se je po čolnu peljal v mesto. Vsi so mislili, da je iz Krakova. Natančno si je ogledal francosko posadko, ponoči zopet po čolnu odšel iz mesta in se odpravil naravnost k avstrijskemu generalu v Višnjo goro. Za vsako sporočilo je dobil cekin. Še v poznejših letih se je rad pobahal s temi nevarnimi podjetji, češ, »pa me le niso dobili«.
Dvanajsti dan septembra je podkralj Evgen s svojo armado šel proti Šmarju. — Francozi so se utaborili ob »Zaloškem hribu«, med Drglerijo in Glinkom. Hrvati so jih ponoči napadli. Ker so bili napadalci v hosti dobro zavarovani, Francozi pa na griču ognju izpostavljeni, je teh zelo mnogo padlo. Sam podkralj se je razjokal, češ, najboljše ljudi so mi pobili. V Zelenikah leži pokopanih čez tri sto Francozov. Ob stezi iz Šmarja na Grmišče in Drglerije pa kmetje še danes izorjejo mnogo krogel in odlomkov raznega orožja, ki spominjajo na to bitko. Po teh poročilih je soditi, da je bila bitka pri »Zaloškem hribu" največji boj, kar jih je bilo l. 1813. na Kranjskem.
Toliko ljudska poročila o bojih l. 1813. Odločitev se je izvojevala drugod. Podkralj Evgen se je proti koncu meseca septembra odločil, se umakniti iz Ilirije, ker mu je avstrijski poveljnik Hiller preko Tirolske hotel priti za hrbet. S tem je bilo konec francoskega gospodstva.
Ljudje pravijo, da so Francozi napravili »železna pisma«, da jih ne bode več nazaj, ker se jim je slabo godilo pri nas.
Spisu g. dr. Grudna naj tu dodam še sledeče:
Dr. Val. Zarnik piše v »Slov. Narodu« z dne 6. apr. 1871 v članku »Pad francoske in Slaveni«: »Da ima pa res francoski narod večje simpatije nego kateri drugi tuji narod med nami Slovenci, ne le samo pri izobraženih, temveč tudi med prostim našim narodom, posebno pri kranjskih kmetih, dokaz so nam temu spomini iz časov prve republike in prvega Napoleona. Še dandanes ti navdušeno sem ter tja kak starček pripoveduje, kako uljudni, dobri, postrežni in pravicoljubni ljudje so bili Francozi.«
Zagrebški dopisnik »Slovenskega Naroda« (30. dec. 1871) pripoveduje sledeče: »Iz časov francoskih vojsk pripoveduje se pri nas sledeča burka: Ko je Napoleon rekel: »Ilirija vstan'« ter je pod Ljubljano kot glavno mesto postavil vse, kar je onstran Save doli do Siska in tja do Senja, ustavljali so se temu zlasti Turopoljci. Prišlo je med njimi in Francozi do praskanja. Francozje so hoteli namreč Turopoljcem njih zastavo vzeti. Turopoljski barjakter ruval in pipal se je dolgo z nekim francoskim grenadirjem za zastavo. Dolgo sta se brez uspeha sem ter tja suvala. Nobeden ni bil drugemu kos. Francosje in Turopoljci stali so okolo onih dveh ter čakali »boja kon'c«, kakor pravi slov. narodna pesem, kar se nenadoma od Turopoljcev oglasi rekoč: »Xxxxx pusti Francozu zastavo, mi xxxx mamo vu Lukavcu gradu još tri, Barjaktar Jurič si je te besede k srcu vzel ter je res Francozom xxxx goveljno zastavo prepustil, ki je baje še danes nekje na Francoskem kažejo.«
(Konec.)