Spomini na osvobojenje Koroške
| Spomini na osvobojenje Koroške Josip Grdina |
| |||||||||||||
Kjer izvira bistra Sava,
teče Kulpa, Krka, Drava.
Še danes mi je v spominu, kako so 28. maja 1919 grmeli jugoslovanski topovi, dasi bo temu kmalu dvanajst let, ko so se Slovenci in Srbi bojevali za osvobojenje zibelke Slovenije - našega Korotana. Veliko je bilo takrat navdušenje jugoslovanske vojske, ko so pokale puške in grmeli topovi za osvobojenje naše slovenske Koroške. "Koroška je in mora ostati naša! Živela Jugoslavija! Naprej za našo zemljo!" so vzklikali vojaki pri topovih ter pošiljali granate in šrapnele v nemška taborišča, da preženejo vsiljivega tujca iz svoje lastne zibelke, v katero se je hotel zavaliti avstrijski Nemec.
Spominjam se, da sem nekje videl sliko, ki predstavlja Koroško kot zibelko, v njej pa leži neroden bradat Nemec, ki se nikakor noče umakniti majhni deklici, opravljeni v slovensko narodno nošo. Ta deklica kliče na pomoč blizu stoječega srbskega vojaka, ter ga prosi: "Ljubi stric, preženite tega nerodneža iz moje zibelke!" In Srb zapove: "Boga mi, ven iz zibelke!" Tiste dni, ko so se vršili boji za Korotan, je tudi srbski vojak s puško v roki izganjal Nemca iz Korotana. "Ovo je zemlja naše otačbine," so rekli, ko so se borili za slovensko zemljo z isto odločnostjo, kakor Slovenci. Naj reče kdo o Srbih kar hoče, ampak vojaki pa so, da ga jim ni para, hrabri in pošteni. Marsikdo jih sodi krivično ter jih nazivlje s priimki, s kakršnimi se obklada cigane. Toda Srbi niso nikakšni cigani, ampak dobri, pošteni državljani. Nisem nikak Srbofil, ampak povem le to, kar sem videl in doživel kot jugoslovanski vojak v bojih za Koroško. Smelo trdim, če ne bi vzel Srb puške v roko za osvobojenje slovenskega ozemlja, bi bili Slovenci izgubili še več kot pa smo. To so dejstva: Kdo je ustavil Italijane pri Vrhniki, ko so nemoteno prodirali naprej? Srbski polkovnik Švabič je zbral nekaj srbskih vojakov ter žnjimi na lastno pest ustavil Italijane. Rojak, ki imaš morda slabo mnenje o Srbu, prečitaj zgodovino tega naroda in prepričan sem, da ga boš potem spoštoval. Res je, da ni tako naobražen, toda pomniti je treba, da je branil svojo domovino in stoletja je moral biti na straži za domovino, medtem ko so drugi pirovali in nemoteno napredovali v kulturi in omiki. V istem času se je moral Srb bojevati s Turkom in prestajal je težke čase. Njemu predvsem velja, kar je zapisal naš pesnik Gregorčič:
Evropi bil živ neporušen je zid,
ki divje odbil je barbarstvo,
stal sebi v pogubo, sovražniku v prid,
omiki je svobodi v varstvo.
Res ni tako gizdavo oblečen kot bivši avstrijski vojak, ampak je pa toliko bolj domoljuben in hraber. Naj navedem zgled. Ko so avstrijske in nemške čete komaj komaj zlomile silo male Srbije, so se Srbi v vsej svoji revščini umaknili preko albanskih gora na otok Krf. V hudi zimi so bili premraženi in razcapani po sila nerodnih in zametenih potih. Z njimi je bil kralj Peter, zavit v stare cunje, na lesenem vozu je sedel, katerega so vlekli voli. Nekdo je ta prizor fotografiral. In to sliko, ki je kazala polno revščine, v sredi kralj Srbije, podoben beraču. Slika, je prišla v roke Nemcev, ki so brili norce iz srbskih vojakov in njihovega kralja. Sliko so pokazali tudi nemškemu cesarju Viljemu ter so mislili, da se mu bodo prikupili ter da se bo cesar sliki smejal, pa so se zmotili. Cesar Viljem se je pri pogledu na sliko izrazil: "Grozna slika, grozen kralj (iz ozira na revščino, v kateri je bil fotografiran kralj Peter). Tak vladar, ki vzdrži tolike žrtve, je nepremagljiv. To zanj ni ponižanje, ampak slava. Prizanesite mi v bodoče s takimi slikami." Tako je rekel cesar Viljem, ki je dal mesto zaničljivega smeha javno priznanje kralju Srbov in njegovim vojakom. To se mi je zdelo potrebno omeniti, predno nadaljujem z dogodki na Koroškem, kjer so se borili Slovenci in Srbi ramo ob rami. Obema gre čast: Slovencu, ki se je boril za svojo lastno zemljo, še toliko bolj pa Srbu, ki se je boril z isto hrabrostjo za zemljo svojega brata Slovenca, da ga reši izpod tujčeve pete. Vprašajmo se: Ali bi se borili mi Slovenci s tako odločnostjo za podoben kos zemlje doli v Srbiji, kot so se oni za slovenski Korotan?
Zdaj pa k stvari. Koncem aprila leta 1919 je bilo, ko srečam par naših vojakov, ki so jo ubirali po cesti s puško na rami ter sploh v popolni vojaški opremi. Čudno se mi je zdelo: oborožen vojak, pa nikjer kakih vojaških vaj, ali vojne! Pa vprašam vojaka: "Hej, odkod pa?" "S Koroškega," se glasi odgovor. "S Koroškega in v vsej opremi? Kaj se je zgodilo?" vprašam. "Nemci so nas napadli in več naših pobili. Nekaj so jih vjeli, nekaj jih je pa utonilo v Dravi," se je glasil odgovor. "In drugi, kar vas je ostalo, ste pa ušli domov, naravnost z bojišča," jim trpko rečem. Kmalu zatem sem zvedel več. Avstrijski Nemci so še vedno sanjali, da so pod habsburškim žezlom ter da smejo še nadalje ustrahovati in streljati mirne Slovence, da je Slovenec še avstrijski tlačan brez vsakih pravic, katere so mu odrekali na svojem lastnem ozemlju. V tej svoji nadutosti so napadli slovenske vojake na Koroškem, ki so stražili svojo lastno zemljo. Napad se je seveda izvršil zahrbtno in iznenada tako, da je Nemcem uspel. Pobili in vjeli so nekaj naših vojakov, drugi so pa ušli. Nemci so prešerno zasedli vso Koroško in celo del Štajerske. To, na tak način ukradeno ozemlje so potem smatrali za svoje. Kranjskega niso dosegli, ker so ga najbrže milostno prepustili svojemu "bratu" Lahu, ki je kakor ris prežal, da požre še ostalo Kranjsko prav do Ljubljane. Toda najbrže se je ustrašil Srbov, ki so mu stopili nasproti in mu ukazali: "Ne koraka več naprej v slovensko ozemlje!" In Lah je obstal in čakal ugodne prilike in kaj bo napravil njegov pajdaš Avstrijec. Prej je Italijan smrtno sovražil Avstrijo, jo izdal, napadel in okral. Sedaj pa se ji je laskal in jo podpihoval na Jugoslavijo, kateri bi pravzaprav moral biti hvaležen za vse, kar ima. Zahvaliti se mora Jugoslovanom in Čehom, ki so se bili naveličali bojevati se za tuje interese na škodo Slovanom. Slaba bi bila predla Italiji, če bi bila Avstrija zmagala. Tako je bilo koncem aprila in začetkom maja 1919 zelo kritično stanje za slovensko ozemlje, odnosno za Jugoslavijo. Tak lep kos slovenskega ozemlja naj se prepusti Nemcem? Ako mu to pustimo, potem nismo drugega vredni, kot še naprej tlačaniti. Nemec se bo potem pomaknil še bližje in od druge strani bodo pritisnili Italijani. Vlado je skrbelo, narodu tudi ni bilo po voji, da Nemec rogovili in krade. Vlada je napovedala orožne vaje na Koroškem ter poklicala ali mobilizirala vse bivše vojake, ki so bili rojeni v letih 1890, 1891, 1892, 1893 in 1894. Pa je zašumelo med bivšimi vojaki. Kaj? Že zopet na vojno, ali ne bo konca? Naj zlodi vzame vse skupaj prej, predno gremo zopet v strelske jarke. "Ne, ne gremo!" je jeknilo na ta vladni poziv na orožne vaje na Koroško.
Težavno je bilo tistikrat za vlado in za vojake. Komaj da so prišli domov iz krvave vojne, iz ujetništva so še vedno dohajali, vse je bilo izžeto in izmučeno, sedaj pa zopet pod orožje. "Ne, ne grem, naj me rajši ubijejo," je dejal ta ali oni. Da težko je bilo. Kdor je izkusil grozo svetovne vojne na bojišču in ujetništvu, ta je vedel kaj se pravi, iti zopet pod orožje. Pregovor pravi: Kogar kača piči, ta se boji potem tudi zvite vrvi. Druga je bila pa ta: Zavednosti, prave zavednosti je manjkalo. "Svoboden sem od sto in stoletnega tlačanstva in to svobodo je treba sedaj braniti!" Tako bi bili morali govoriti. Toda svobodo, ki je pravkar zasijala, nismo znali takoj ceniti, nismo jo umeli. In dobili so se nekateri, ki so bili kakor izraelci, ki jih je Bog rešil egiptovske sužnosti, pa so potem godrnjali po polnih egiptovskih loncih. Tako so se našli tudi Slovenci, ki so tožili po avstrijskih loncih in še sedaj se najde take.
Kakor pravim, zavednosti je manjkalo. Sicer se je včasih pokazala kje, ampak ni bila prava, skopnela je kot sneg. Zavednost ne sme biti samo na jeziku, mora se pokazati tudi v dejanju, sicer je piškava. Tudi ne obstoji v tem, da se podcenjuje druge, ki niso njegovega mišljenja ali stranke. V tem oziru nas Srbi daleč prekašajo ter stoje za svojo domovino kot jekleni. Sicer je bilo pod Avstrijo težko v tem oziru, da bi bil človek zaveden Slovenec in res narodnjak v pravem pomenu besede. Povsod so pritiskali, razdvajali, hujskali in sramotili Slovence, odnosno slovanstvo. Če znaš nemško, potem je že, če pa ne si tepec.
Končno je pa le prišel tisti veliki dan, katerega se je tudi naš pesnik Simon Gregorči veselil:
Učakal rad bi srečni dan,
dan našega združenja.
Mi smo ga dočakali, kar nenadoma je prišel in sedaj je treba tudi nekaj žrtvovati zanj, drugače ga nismo vredni. Vlada je izdala poziv, fantje in možje so šli, čeprav neradi. Nekateri so se upirali in prišli so orožniki in prosili. Če to ni izdalo, pa so ga tirali v Ljubljano, bolj zlepa kot zgrda. Bilo je nekako tako, kot napravi mati: če lepe besede ne pomagajo, prime za šibo ter otroka malo pouči o ubogljivosti. Kako pa mati tepe, se razume in materna šiba ne skeli, pač pa ozdravi bolezen, ki se ji pravi svojeglavost.
Vse drugače je bilo julija 1914. Takrat v Avstriji niso prosili in spraševali, ampak ostro ukazali: idi pa molči, v 24 urah moraš biti v vojašnici pri svojem polku. Gorje, ako bi se drznil reči: ne, ne grem, za koga se bom pa tepel? To je bilo dovolj, da so ga postavili na suhi bajer, kjer so mu nametali svinca med rebra, potem ga pokopali kot psa, češ, da je bil izdajalec in upornik. Videl sem oba poziva pod orožje: avstrijskega in jugoslovanskega in med njima je bila velika razlika. V prvem strogost, v drugem mehkoba. Jaz sem bil tudi med tistimi, ki so bili poklicani pod orožje. Dva meseca prej sem jo po velikih križih in težavah primahal iz ruskega ujetništva in sedaj je zopet kazalo, da gremo v boj kot leta 1914 v Galicijo. "Naj bo kar hoče," si mislim,"ampak ujeti se ne dam več, zato bom Že skrbel." Vržem v nahrbtnik nekaj potrebnih stvari, potem pa odrinem na postajo Preserje, od tam pa z vlakom v Ljubljano, ter se napotim naravnost v šentpetersko vojašnico. Prizivna pisarna je bila kar na dvorišču te vojašnice, ki je bila zopet vsa živa, menda prvič po 27. juliju 1914. Vse se je drenjalo po dvorišču in mostovžih. Ko sem bil z vpisovanjem gotov, je bilo treba pred vojaškega zdravnika. Stopim pred oblečen in vpraša me, če sem zdrav in če imam kako telesno hibo. Ko mu povem, da sem zdrav, me premeri od nog do glave in reče: "Dobro, greste k topničarjem!" Napiše mi listek na topničarske vojašnico in mi veli, naj počakam toliko časa, da pride kdo iz vojašnice, da me pelje tje. Ker sem imel še precej časa na razpolago, sem odšel gori na hodnik vojašnice in v tisto sobo, kjer sem poprej služil kot avstrijski vojak in kjer sem prvič slišal pretresljivo novico: Vojska bo! Fantje-vojaki, ki so bili v sobi so me radovedno gledali in me vprašali, česa želim. Povem jim, da sem prebil tukaj tri leta kot avstrijski vojak in da bi si rad sobo ogledal. Povabijo me, naj si ogledam po svoji mili volji.
Pred dušo mi stopijo prizori iz leta 1914 tako živo, da sem kar pozabil, kje da sem. Pa pogledam skozi okno na dvorišče vojašnice, kakor sem ravno od tu gledal 27. julija 1914 trume fantov in mož, ki so prihajali v vojašnico s kovčegi v rokah. Na obrazih se jim je brala skrb: kaj bo iz tega. Ta ali oni si je obrisal oči, kot bi slutil, da ne bo več videl svojega doma. In tudi mene je skrbelo takrat: kaj bo?
Pa so minila leta strahu in groze in zopet gledam na vrvež na dvorišču šentpeterske vojašnice ravno od tam, od kjer sem ga gledal pred petimi leti. Pa svet se suče in vrti in v petih letih se marsikaj presuče. Še pred petimi leti se je vpilo: Srbe na vrbe, doli s Srbi! Sedaj je pa sovražnik te male deželice strt v prah, a Srbija je ostla. Tudi danes se vsipljejo možje in fantje v vojašnice, spremljajo jih svojci, a vmes se sprehajajo vojaki v srbskih uniformah. Kdo bi si mislil, da se bo tako zgodilo. Doli na dvorišču danes vsklikajo: živela Jugoslavija, živel kralj Peter! Nato se zasliši pesem: Lepa naša domovina. Kako krasna je!
Krenem doli na dvorišče in se pridružim pevcem. Poleg stojijo častniki, Slovenci in Srbi in pojo znami: Hej Slovani. Z obrazov vpoklicanih vojakov je izginila mračnost tudi tistim, ki so jih prignali orožniki. Vse je navdušeno in vsak pripravljen, da gre v boj za Jugoslavijo. Oficirji so veseli, razgovarjajo se z očeti in mamicami, ki so prišli s svojimi sinovi, vse je tako lepo in priprosto. Kdo bi se ne ogrel in navdušil? "Bog živi!" pozdravljajo naši častniki. "Da ste nam pravi junaci!" pozdravlja srbski častnik. Vse se razgovarja v domačem jeziku. Prej pa je bilo vse nemško. Vojaki so poslušali "raporte" in "befele" z odprtimi usti, ker jih niso razumeli in jim je moral kak podčastnik tolmačiti. Tukaj pa smo se vsi razumeli, naj bo častnik ali priprost vojak. Prišel je vojak iz topničarske vojašnice in povabil one, ki smo bili dodeljeni k topničarjem, naj gremo ž njim. Bilo nas je devet. Poslovimo se od tovarišev, ki so nam želeli srečno s pripombo, da se vidimo na Koroškem. "Pa tudi vi se dobro držite, mi bomo od svoje strani že naredili ta svoje za osvobojenje Koroške," jim odgovorimo in se razidemo.
V topničarski vojašnici smo bili prav lepo sprejeti. Popisali so nas in nam dali obleko, nakar so nam dovolili, da smo šli na izprehod po mestu. Pričakoval sem, da se bomo takoj začeli vežbati po dvorišču, pa ni bilo nič kaj takega. Pokazali so nam samo stvari, ki jih moraš znati pri topu. Mene je zelo veselilo, da se priučim "veliki puški," ker pod Avstrijo sem bil pri pehoti. S puško sem že znal ravnati, sedaj sem se pa še priučil, kako mora človek ravnati z granato in šrapnelom, kako jo potisneš v top, da odžvižga v sovražnikov tabor. Potem pa zopet, kako moraš hitro top spraviti nazaj v položaj, da zopet strelja. Treba se je bilo tudi učiti, kako hitro vse pospraviti, da se spremeni pozicijo. Pri tem je bil zelo kratek čas, častniki zelo prijazni, ves pouk v srbskem in slovenskem jeziku. Tudi Srba se lahko razume, če le hoče. Seve, če hoče kdo gledati na razliko, se jo najde tudi med Gorenjcem in Dolenjcem, med Notranjcem in Primorcem. So tudi Nemci, ki skoro drug drugega ne razumejo. In mi, ki se jezikovno lahko razumemo s Srbom in Hrvatom, čemu bi se odtujevali drug drugemu? Zbližati se moramo med seboj in biti zavedni Jugoslovani.
Tako sem se v topničarski vojašnici dobro počutil. Jesti je bilo dovolj, hrana dobra ter ni prav nič zaostajala za prejšnjo avstrijsko menažo. Kruh je bil dosti boljši. Uniforma res ni bila taka, kot je bila avstrijska, ampak če sem jo primerjal s prejšnjo avstrijsko, ki sem jo videl dva meseca prej na Dunaju, potem pa konštatiram, da je bil jugoslovanski vojak napram tedanjemu avstrijskemu res pravi gospod. Bil je jako snažno opravljen in pa - sit, kar tudi nekaj šteje.
Ko sem tako nekaj dni prebil v vojašnici, prosim za mal dopust. Stvar je bila namreč taka: Par tednov prej sem bil pisal na naslov Ivan Berčiča v Spodnje Gameljne. Žnjim sva bila skupaj v Rusiji, pa mi je bil dal svoj naslov, oziroma njegovi soprogi, pa dobim odgovor: "Hej, Jože, doma sem, doma! Pridi kaj k meni na obisk, da se kaj pomeniva!" In ker sem bil sedaj tako blizu njega, sem ga pa nameraval obiskati. Dobil sem dopust, pa jo mahnem nekoga popoldne k Ivanu tja pod Šmarno goro. Kmalu sva si veselo stisnila roke: "Bog te živi, Ivan, Bog te živi, Jože!" No, sedaj sem bil pa gost Ivana Berčiča, starega prijatelja tam iz ruskega Dona. Razume se, da je pri takih prilikah takoj vino na mizi in midva z Ivanom sva ga zehtala, da sem pozabil na vojašnico, na Koroško in še na Jugoslavijo zraven.
Obujala sva spomine iz dežele Donskih kozakov, tja na polje, kjer sem imel jaz svoj "šalaš" (slamnoto utico), kjer sem mesece in mesece preležal sleherno noč. Kako dolgočasno je bilo vsako noč: ležati v tisti utici in paziti na konje. Pa me je marsikateri večer obiskal Ivan, ki je prignal konje svojega gospodarja na naše polje. Tam sva se razgovarjala o domovini, ali jo še kedaj vidiva — in sedaj pa sva bila oba doma. Nič ni bilo čudnega, da sem pozabil, da mi je potekel dopust in da bi se bil moral vrniti v vojašnico. Ves večer in skoro vso noč sva imela na programu samo Rusijo in kako sva pasla konje. Tako sva se domislila tudi sledečega dogodka:
Neke noči je bilo, ko sedim pred šalašom, pa zaslišim Ivana ki kriči in razgraja pri konjih katere je gnal na naše polje, da povasuje pri meni kot po navadi. Brž hitim, da mu pomagam in vidim, da je v veliki zadregi. Jahal je neko pisano kobilo, poleg je pa gnal druge konje. Spotoma so se pa konji med seboj nekaj stepli in se prav krepko brcali. Najhujša je bila kobila, katero je Ivan jezdaril. Pomagam mu pomiriti konje in Ivan je še posebej v šolo vzel kobilo in jo učil manir s pripravnim konopcem.
Take in enake spomine sva spravila na dan in oba sva bila grozno vesela, da sva zopet doma. Ker je bilo v tem že pozno, sem prenočeval kar pri Ivanu. Ko ga zjutraj vprašam za račun za prenočišče, je rekel: "Eh, kaj, saj tudi jaz tebi nisem nič plačal kadar sem prenočeval v tvojem šalašu." Krepko si stisneva roke v slovo, nakar jaz odrinem proti Ljubljani.
Ko pridem v vojašnico, kjer se javim, me vpraša častnik ki, mi je dovolil dopust, kje sem toliko časa hodil. Razložim mu, kje sem bil in zakaj sem se tako dolgo zamudil. "No, če je pa kaj takega, je pa že dobro; toda pazite drugič, da ne izostanete, ker vsak čas pričakujemo, da odrinemo na Koroško."
In res, še tisti večer nam povedo, da drugi dan odrinemo proti Koroški. To novico smo zvedeli zvečer na 20. maja. Brž uredim svoje stvari, topovi so bili že naloženi in zjutraj odkorakamo proti južnemu kolodvoru, od tam pa z vlakom v Slovenjegradec na Štajersko, kamor smo dospeli okrog enajste ure zvečer. Topove spravimo na polje pri Slovenjegradcu. Uredimo jih za akcijo, potem pa nasekamo zelenih vej, ter topove prav skrbno maskiramo, da je izgledalo, kot da raste tam samo grmovje, ne pa da so postavljeni topovi. To je bilo jako potrebno, ker Nemci so večkrat pribrneli s svojimi aeroplani, da poizvedo, kje se nahaja jugoslovansko topništvo.
Drugi dan se je vršila prisega, ko smo prisegli zvestobo Jugoslaviji in kralju Petri I. Potem pa nismo imeli drugega dela, kot stražiti topove in biti vedno pripravljeni na boj. V tistih dneh smo si ogledali Slovenjgradec in Stari trg. Slednji je zanimiv zaradi tega, ker je ondi služboval kot mašnik Silvij, poznejši papež Pij II. Vsaj tako so nam pravili tamošnji ljudje: koliko je resnice na tem, ne vem. Prebivalstvo je bilo zelo prijazno z nami ter nam je šlo v vseh ozirih na roko. Zlasti kmetje in duhovščina so bili zelo zavedni Slovenci. Jugoslovanskim vojakom so dali na razpolago skednje in šupe, kamor smo hodili spat. Pa tudi podnevi smo se včasih valjali po slami, pa so prišli k nam vasovat domači možakarji, ki so nas spraševali, kedaj pričnemo tirati nemce nazaj. Bali so se, da nas ne potisnejo Nemci nazaj in da zasedejo Slovenjgradec. Povedali smo jim, da čakamo samo še povelja višjih.
Poveljnik naše druge ljubljanske baterije je bil nadporočnik Juvanc, kateremu sta bila podrejena nadporočnik Mravljak in poročnik Alois Zajc. Vsi trije so bili zavedni Slovenci ter pri moštvu zelo priljubljeni. Občevali so z nami kot s tovariši in nismo se mogli pritoževati čeznje.
Nedaleč od Slovenjgradca, gori v hribih so taborili Nemci, ki so kar naprej vznemirjali okolico s streljanjem. Naša pehota jim je seve odgovarjala. Na desno od nas, nad Starim trgom je taborila celjska baterija, ki je od časa do časa poslala po nekaj granat in šrapnelov v nemške postojanke. Zvečer, kadar sem stal na straži pri topovih, sem opazoval Celjane kako živahno streljajo; Nemci jim odgovarjajo in gori v hribih je bil pa pravcati peklenski vrišč: puške pokajo, strojnice regljajo, kot bi kdo orehe stresal na bukov pod.
Z menoj je stal tovariš Janez, doma iz moje sosednje vasi, pa me vpraša: "Jože, kakor vse kaže bo še huda bitka; tako poka kot v Galiciji." Kajpada, Nemci neradi izgube gospodstvo na Slovenci. Toda zadosti dolgo so ga tlačili. Saj pravi pesnik Simon Gregorčič:
Združili vso moč so, ves divji
svoj gnev,
in trli junaka krvavo
in njemu, ki venec zasluži
kraljev,
rabili so trnjev na glavo.
Puške pokajo, na straži stojim, pa razmišljujem našo usodo, ter rečem Janezu: "Nič ne de, če se udarimo in če pademo. Saj bomo padli za osvobojenje svoje lastne zemlje." — "Že velja," pravi Janez in naprej opazuje bliske, ki švigajo iz topov. Toda kaj čakamo, da ne gremo v akcijo? Naši topovi kar molče; ali bomo Ljubljančani samo za parado tukaj? To zopet ne gre, da bi naši 10 palčni poljski havbici ne grmeli. Pa so kmalu zagrmeli!
Dva dni zatem pride povelje, da se našo baterijo razdeli na dva dela. En del gre z nadporečnikom Juvancem v Št. Janž, drugi del pa k sv. Urbanu. K tem zadnjim sem bil dodeljen tudi jaz. Z nami sta bila nadporočnik Mravljak in poročnik Zajc. Hitro smo vse uredili za odhod in odšli, eni na levo, drugi na desno. Spravimo naše topove po precej strmem klancu, ustavimo se na travniku blizu neke žage, deset minut proč od cerkvice sv. Urbana. To je bilo na 26. maja. Nemec je moral bit dobro poučen o naši poziciji, ter je tisti večer kaj pridno obstreljeval našo postojanko, zadel pa le ni. Najbližja granata, ki se je razpočila, je padla kakih pet sežnjev proč od naših topov. Vsi drugi streli so se razpočili daleč proč.
Stal sem tisti večer ravno na straži in si mislim: "Glej ga šmenta, če mi sovražnik razbije topove, zraven pa še moje kosti razmeče po travniku, kako jih bom pa domov nesel? Še ruski topovi so mi prizanesli in take smrti ne bi rad umrl, poprej bi še rad videl slovenski Korotan." Vendar je noč minila brez vsake posebne nesreče. Drugi dan ukaže nadporočnik Mravlja, da se pomaknemo bližje cerkve, kjer bo bolj ugodno za nas in tako postavimo naše topove kakih 20 sežnjev proč od cerkvice. Ko postavimo topove, nam reče nadporočnik: "Fantje pripravite se! Zjutraj ob 3. uri se prične ofenziva na celi črti; zgrabili bomo Nemca in ga pregnaliz našega slovenskega ozemlja!" Pripravili smo vse potrebno in proti večeru so nam pripeljali še novo municijo, tako smo bili vsi pripravljeni za napad. Zvečer sta nam govorila nadporočnik in poročnik:" Fantje, jutri pa le korajžo, da osvobodimo našo zemljo, svojo domovino, da osvobodimo naše Gosposvetsko polje. Ko to dosežemo, se boste z veseljem vrnili domov s zavestjo, da ste se bojevali za svojo domovino, za Jugoslavijo!"
Navdušeni smo vzklikali: "Živela Jugoslavija! Živela naša slovenska Koroška!" Saj Gregorčič je zapisal:
Ne bo nas več tujčin teptal,
ne tlačil nas krvavo;
naš rod bo tu gospodoval,
naš jezik, naše pravo.
Sedaj smo se z vso odločnostjo pripravili na jutrišnji boj s trdim sklepom: da Koroška mora biti naša, jugoslovanska. Tukaj nas je navdajala vse drugačna zavest in pogum, kot takrat, ko smo šli na Ruse. Tam nam kar ni hotelo iz ust: živela Avstrija, še manj pa iz srca. Ampak sedaj je prišlo pa to iz srca.
Zjutraj ob napovedani uri smo bili že vsak na svojem mestu pri topovih. Še enkrat smo vse pregledali, če je vse v redu. Telefonist je bil že pri svojem aparatu ter čakal povelja. Nekaj časa je bilo, ko naenkrat na levi od nas zagrmi strel iz topa - ustrelil je srbski top težkega kalibra. Nadporočnik Mravljak da znamenje za napad, poročnik Zajc zapove: ogenj. Sedaj zagrme naši topovi, težke krogle zažvižgajo po zraku, k nam nazaj jekne pok granat, ki so se razstrelile v nemški poziciji. - Naprej! Prvi streli so padli predaleč, drugi bližje, tretji zadenejo. Po telefonu pride sporočilo: dobro ste zadeli, le tako naprej! Pride povelje: streljajte s šrapneli.
Puške zagrme, strojnice regljajo in topovi pojo v globokem basu. Na desni je celjska baterija, v sredini ljubljanska in levo od nas mariborska, dalje naprej srbski topovi. Vsa dravska divizija je v ofenzivi, kateri načeljuje srbski general Smiljanič. Nemci odgovarjajo s topoviin strojnimi puškami. Nastal je pravcati ropot, kot na gališki fronti. Nemško topništvo obstreljava našo pozicijo, toda krogle in šrapneli ne zadevajo, vse predaleč čez nas merijo.
Ob devetih dopoldne je boj na vrhuncu. Nemci trdno drže in potiskajo naše nazaj. Našim "planincem" pri Kotljah slaba prede. Namerimo topove na Kotlje. Povelje se glasi: granate v topove! Po par poskusih razbijejo naši topovi par nemških strojnic. Sedaj prično leteti granate iz naših topov kot za stavo. Fantje delajo, da jim teče znoj po obrazu. Naši planinci začno prodirati in Nemci se umikajo. Granate zamenjamo za šrapnele in merimo topove vedno v daljšo razdaljo za umikajočimi se Nemci. Ljubljanski pešpolk (bivši 17.) prodira in bije Nemce, ki se umikajo proti Guštajnu, kjer pritiskajo za njimi planinci in celjski polk. Sedaj smo pa rabili samo šrapnele in jih pošiljali Nemcem v hrbet.
Tukaj smo hoteli maščevati zahrbtni napad Nemcev, ki so napadli naše in jih potisnili v Dravo. Maščevati smo hoteli smrt naših Jugoslovanov, maščevati smrt Malgaja, maščevati zavedne koroške Slovence, ki so bili umorjeni ali pa so morali bežati na Kranjsko, da so si rešili golo življenje. Zato nismo štedili z municijo.
Ob dveh popoldne je streljanje precej ponehalo in streli so padali bolj poredkoma. Ob petih popoldne je švignil iz naših topov zadnji strel in letel tje proti Guštajnu za bežečimi Nemci. Stem je bil boj za tisti dan končan, dan 28. maja pa ostane zapisan v zgodovini Slovencev, odnosno Jugoslovanov, ko so z orožjem v roki povedali starim tlačiteljem: Do tu in ne dalje! Simon Gregorčič je pel:
Dovolj nam kamnov je pobral
sovrag za svoje hrame,
odslej pa z naših svetih tal
ne enegane vzame.
Prvi dan boja za osvobojenje Koroške je srečno minil. Zato smo pa bili tisti večer vsi izredno židane volje. "Dobro ste delali, fantje!" nas pohvalita naša častnika. "Sedaj pa pospravite municijo pod streho, potem ste pa prosti za danes večer. Privoščite si počitka."
Ampak kam naj pa pospravimo municijo, ko ni nikjer pripravnega prostora. Nedaleč proč je bila cerkvica sv. Urbana. Poprosimo dovoljenja, če smemo spraviti zaboje z granatami in šrapneli v cerkvico. Dobimo ga in znesemo vso stvar v cerkev pod kor. Ko smo bili z delom gotovi, še malo postojimo v stari cerkvici. Nekateri pokleknejo, drugi pa kar stoje malo pomolijo. Zahvalili smo se Vsemogočnemu, da nas je ta dan varoval vsake nezgode. Vse bi se bilo lepo izteklo, da si jih ni par privoščilo neslano šalo. - Eden je šel namreč na prižnico in začel tam v smešnem tonu brati evangelij, par se mu jih pa smeje. Nekateri, bolj pametni jih začne karati, češ, da tukaj ni prostor za take šale. V tem pa stopi v cerkev poročnik Zajc. Ko vidi, kaj se godi, zakriči: "Svinje! Barabe! Da vas le sram briti norce iz Boga! Marš doli s prižnice, ti beštija!" je grmel poročnik ter vihtel svojo palico, katero je ponavadi vedno imel seboj.
V cerkvi je nastala prava panika: nekateri so jo ubrali ven, nekateri pa, ki se nismo čutili krive, smo šli vsi skupaj ven. Pred cerkvijo nam je poročnik zabičal: "Glejte, da kadar greste v cerkev, da se boste dostojno obnašali, kot ljudje, ne kot divjaki. Ne delajte sramote vsemu slovenskemu narodu! Sedaj gremo na Koroško in kaj bodo rekli koroški Slovenci o nas, da smo barabe in propalice. Če se nočete dostojno obnašati radi Boga, dajte se radi ljudi, ki nas gledajo in po naših delih sodijo. Bodite veseli, nihče vam tega ne brani. Ampak iz cerkve in božjih stvari se pa ne boste delali norca; to je prostaško in nevredno poštenega Slovenca!"
Tako nam je napravil poročnik Zajc prav pošteno pridigo vsem, ki so bili prizadeti in tudi onim, ki niso bili. Poročnik Zajc je bil eden onih redkih mož, ki ga ni bilo sram pokazati svoje prepričanje. Bil je odločen katoličan in dober, pogumen vojak, Jugoslovan od nog do glave. Kot častnik je bil zelo dober vojakom. V njem ni bilo nič tiste oficirske nadutosti, kakoršna je bila v veliki meri pri avstrijskih častnikih.
Kmalu zatem smo imeli pregledovanje pušk, karabink. Poročnik jih je pregledoval, če so vse čiste in snažne. Dobil je tukaj eno, tam drugo, da ni bila čista, pa začne godrnjati: "Da vas le sram ni imeti take puške! Tak židan čas imate, vedno frsate in plešete po skednjih, ampak da bi si puške osnažili, nak, tega pa ne. Da mi ne pridete več s takimi puškami!" Saj dosti jih ni bilo, ki so imeli umazane in zarjavele puške. Tisti, ki so o pravem času zvedeli, da bo pregledovanje pušk, so jih hitro osnažili. Tudi jaz nisem imel v dobrem stanju svoje karabinke, ker sem prepozno zvedel, da bo pregled in sem prej v Krki ribe lovil. Moja puška pa rujava, da je bila kar kosmata v cevi.
Zmočil mi jo je bil dež in mesto da bi jo bil takoj očistil, sem pa kar pozabil nanjo. Skrbelo me je, ko sem stal v vrsti s tako puško. Kaj bo rekel poročnik? Ko pride do mene, jo dvigne proti solncu in pogleda skozi cev. Dene jo nazaj, potem pa reče: "Pa si upate s tako puško pred mene? Vi, Grdina, bivši avstrijski vojak, pa tako puško! Ali veste, kakšna kazen je bila, ako niste imeli snažne puške? Kar takoj jo sčistite in potem prinesite meni v pregled!"
Kar zginil sem ž njo in šel, da jo očistim. Grem tja, kjer smo bili nastanjeni in se pripravim na delo, ko pride k meni topničar Vrečar in pravi: "Jože, daj meni puško, boš videl, kako bo naglo čista!" Dam mu jo, potem me pa vpraša, če imam kaj ostrih nabojev. Dam mu jih nekaj in on gre s puško ven in kmalu zaslišim zamolkel — paf, paf. Vrečar pride nazaj, mi izroči puško in reče: "Pa sedaj poglej karabinko, boš videl, kako se sveti!" Pogledam jo in se je res kar bliščalo v cevi. Potem mi pa Vrečar razloži, da je dal dva ostra naboja v puško, potisnil cev v gnoj in sprožil. Streli so očistili puško, gnoj je pa ogluši1 strel. Namažem jo in jo nesem poročniku, ki me je sedaj pohvalil, da je puška lepo čista. Odslej nisem imel nikdar več umazane puške.
Tak je bil poročnik Zajc, ki ni maral delati neprilik vojakom, čeprav smo včasih zaslužili kak ukor. Vsi smo ga spoštovali, ker je bil res spoštovanja vreden. Dogodek v cerkvici sv. Urbana nam je vsem ostal v spominu in nikdar več se ni kdo podstopil kaj takega napraviti.
Fantje se včasih spozabijo, zlasti če so dobro razpoloženi. Tudi omenjeni dogodek smo pozabili in nikdar ga nismo jemali v misel, ker iz take stvari pride rada mržnja, če se komu kaj predbaciva. Kakor da se ni nič zgodilo, krenemo čez mal mostič k nekemu kmetu ob robu gozda. Šli smo si gasit žejo, ker je bil tisti dan izredno vroč, da je od topov kar žarelo. Pustili smo stražo pri topovoh, da jih kdo ne ukrade. Dotični kmet je bil zelo navdušen Slovenec in nas je prijazno sprejel. "Bog vas živi," nas je pozdravil ves vesel, "danes ste pa pošteno posvetili Nemcem, ki so nas s svojim večnim streljanjem dan na dan vznemirjali, kradli pa kot srake."
"Oče, ali imate kaj mokrega pri hiši?" ga vprašamo. "O, nekaj se bo že dobilo," je rekel in nam prinesel okusnega sadjevca, nad katerega smo se spravili prav podjetno. "Fantje, le pijte," je rekel, "zaslužili ste ga in zastonj vam ga dam, kolikor hočete." Sadjevec je zlezel v glavo in kmalu se je oglasila slovenska pesem: Lepa naša domovina in pa: Hej Slovani. Ne verjamem, da bi jo na kakem koncertu peli s takim navdušenjem, kot smo jo peli mi tisti večer. Zavedali smo se pomena teh pesmi in krepko je donela iz naših navdušenih src.
V tem pride mimo prijatelj Lovro, doma iz vasi Goričice. "O, tako pa će, tako," reče, ko nas vidi sedeti pri polnih čašah. "Na, Lovro, pij, da si splakneš prah iz ust," ga povabimo. Pa mu ni bilo treba dvakrat reči. Lovro je služil pri pešcih, zato smo silili vanj, naj nam pove, kako je bilo tam spredaj. "O imenitno smo nabili Nemce," prične Lovro. "Ko ste vrgli par granat v njihove pozicije in razbili nekaj njihovuh strojnih pušk, so začeli bežati, mi pa z našimi strojnicami po njih. To jim najbrže ni bilo po volji, ker so se premislili in vrgli na nas. Ravno takrat pa ste začeli metati šrapnele ravno med nje in takrat je nastala med njimi prava zmeda, pa so jo ubrali na Guštajn. Rešili ste nas s svojimi topovi. Jaz sem dobil kroglo v glavo, ki se pa odbila od moje železne čelade." "Dobro, da si jo imel na glavi," pripomnim, "Kaj misliš, da bom gologlav na vojsko hodil," pripomni Lovro smeje. Potem nam je povedal, da so zajeli mnogo nemških vojakov, topov in municije.Z ujetimi Nemci so ravnali lepo, ne pa tako kot oni z našimi vojaki, ko so jih polovico pobili, druge pa neusmiljeno pretepli.
Pozno v noč smo pili sadjevec, peli in vriskali. Bil je res lep večer, kakoršnih se v življenju malo sreča. Drugo jutro, 29. maja na praznik Vnebohoda, smo takoj po zajterku odrinili z našimi topovi naprej. Bil je lep dan, ko smo se pomikali po cesti s svojimi okinčanimi topovi proti Guštajnu, kamor smo še včeraj streljali. Po poti smo videli učinke našega včerajšnjega streljanja: razbite strojne puške in topove, ter cele skladovnice granat in šrapnelov, ki so bili namenjeni nam. Šli smo neovirano skozi Guštajn in potem dalje v Prevalje.
Zavedni koroški Slovenci so nas navdušeno pozdravljali, v Prevaljah so vihrale zastave nam v pozdrav, ljudje pa so vzklikali; "Živela Jugoslavija!" Kar presenečeni smo bili nad takim navdušenjem za Jugoslavijo. Škoda bi bilo tega ljudstva, da bi ga tlačil tujec.
V Prevaljah nam pridejo naproti otroci, ki so nam pričeli v lepi slovenščini tožiti, kako hudobni so Nemci. "Stric," so rekli, "vi ne veste, kako hudobni so Nemci. Mi smo lačni, tamle pa imajo pekarijo in imajo dosti kruha, pa ga nam nočejo niti za denar prodati, ker smo Slovenci. Nemcem ga dajo pa zastonj, kolikor ga hočejo!"
Četovodja Čenčič pa zagrmi: "Kaj, Nemci vam nečejo prodati kruha? Nemcem ga dajo pa zastonj? Kje je tista pekarija?" Otroci nas peljejo tje, pa so bila vrata zaklenjena. Eden udari s puškinim kopitom ob vrata. "Odprite!" Dasi smo bili razjarjeni, ko smo čuli, kako so Nemci postopali z našim narodom, vendar smo se brzdali, da ne napravimo kake neumnosti, ker bi to potem Nemci najmanj stokrat povečali, kar bi škodovalo ugledu jugoslovanskih čet. Star mož pride odpret, ki se je tresel kot šiba na vodi. Za njim je prišla vsa preplašena tudi njegova žena. Bala sta se najbrže, da bomo žnjima obračunali. Toda kmalu sta se prepričala, da se nas ni treba bati.
"Imate kaj kruha?" vprašamo. Mož si ni upal tajiti in kmalu smo kupili kruh, ga pošteno plačali, potem pa razdelili otrokom, kateri so se nam lepo zahvaljevali. Pek se je kmalu umiril, ko je videl, da Jugoslovani nismo nikake zverine. Silil se je, da bi govoril slovensko, pa ni šlo. Pa je mešal slovenščino in nemščino nekako takole: En pisl počakn, ne morem vse geben. Koroški Nemci bi se bili lahko naučili slovenščine, pa se jim je zdela preveč poniževalna in so mislili, da je nemški jezik edino zveličavni. Zraven so pa še zaničevali slovenski jezik in ga zatirali, kjer so le mogli. Pozabili so, da kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš!
Ko smo odpravili pri peku, smo se podali h kosilu, ki nas je čakalo pod košatimi prevaljskimi kostanji. Kmalu zatem je prišel še drugi oddelek naše baterije z nadporočnikom Juvancem. Uro pozneje smo že marširali v Pliberk, kjer pa se nismo nič ustavili. V Pliberku nisem opazil tistega navdušenja za nas, kot smo ga videli v Prevaljah. Najbrže so bili Nemci tam v večini. Ustavili smo se pa v prvi vasi za Pliberkom in tam smo bili zopet navdušeno sprejeti. Prebivalci so razobesili zastave in dekleta so nam pripenjala na prsa duhteče šopke cvetic. Vsak vojak je dobil nagelj in vršič rožmarina.
Od tam se napotimo proti Podjunski dolini. V temnem gozdu nas je dohitela noč in biti smo morali jako oprezni, da nas ne napadejo Nemci iz kake zasede. Tiste čase je bilo na Koroškem bolj nevarno, kakor je bilo v Galiciji. V Galiciji ni nihče streljal v hrbet, tukaj pa. In ravno tisti dan smo zvedeli, da je bil zahrbtno ustreljen jugoslovanski vojak-dragonec. Jahal je po cesti, pa sta iz neke hiše padla dva strela in vojak se je zgrudil mrtev s konja. Naši častniki so nas svarili, naj bomo zelo oprezni, kadar hodimo okrog v prostem času, ker hujskanja in zavratnih napadov na Jugoslovane je bilo vse polno.
Tako je bilo treba velike previdnosti tudi v tem gozdu, skozi katerega smo korakali. Z nabitimi puškami v roki smo korakali poleg naših topov. Končno pridemo iz gozda in se ustavimo ob nekem žitu. Namerimo topove proti Velikovcu, ter postavimo močno stražo. Vedeli smo, da pred nami ni nobene pehote in tako bi utegnili rabiti v slučaju napada tudi puške. Z nabitimi puškami ob sebi poležemo ter čakamo jutra.
Lepo jutro se je razgrnilo nad žitnim poljem. Ležali smo v senci borovcev ter čakali povelja, da udarimo. Nemci so začeli streljati s topovi doli za Dravo, toda šrapneli so padali daleč od nas. Ne vem, ali so hoteli streljati na našo baterijo ali kam drugam. Vem samo to, da k nam ni priletel nobeden teh čudnih ptičev, ki tako "prijetno" žvižgajo po zraku.
Tako čakamo ves dan povelja, pa ga ni bilo, samo čakati je bilo treba. Ob petih popoldne pa pride ordonanc in zakliče: "Je topničar Grdina tukaj?" - "Tukaj," se oglasim. "Takoj se javite pri poročniku Zajcu, ker ste odločeni, da greste žnjim v Ljubljano."
Ko se dvignem, da izpolnim povelje, so pa tovariši godrnjali, češ, kako srečo ima. "Mi bomo morali pa čez Dravo in kdo ve, če nas Nemci ne poženo v Dravo ribe lovit," so mi rekli. Jaz sem jim pa obljubil, da bom kmalu nazaj iz Ljubljane in odidem k poročniku.
"V Ljubljano moram po nekaj stvari, katere nujno potrebujemo, pa sem odločil vas, da me spremljate, če vas je volja." - "Pa prav rad, gospod poročnik," mu odvrnem. "Torej spravite svoje stvari skupaj, po večerji pa odrineva. Z nama gre moj sluga in topničar Mehle."
Voznik nas pelje v Prevalje, odkoder se odpeljemo z vlakom v Ljubljano, kamor smo dospeli drugi dan opoldne. Ko se pripeljemo na južni kolodvor, nam poročnik napiše dopust za dva dni. To je napravil na svojo odgovornost, ker mi bi morali čakati nanj v vojašnici. Naročil nam je še, naj bomo ob določenem času zopet v Ljubljani v vojašnici, nakar se razidemo. Jaz sem se odpeljal domov z vlakom. To je bilo povpraševanja, kako je na Koroškem in če kaj napredujemo. Mamice in dekleta so spraševale po svojcih, očetje so pa godrnjali, da je košnja tukaj, pa ni fanta doma, da bi pomagal.
Dva dneva sta hitro minila in zopet sem se moral posloviti od domačih in podal sem se v Ljubljano, kjer smo se v topničarski vojašnici kmalu pripravili za odhod. Z vlakom smo se peljali do Sinče vasi, od tam pa z vozom. Naši so bili že preko Drave in tudi mi smo bili kmalu pri deroči Dravi, Kar je Rusu Volga, Kranjcu Sava, to je Korošcu Drava. V svojih narodnih pesmih jo opeva, rad govori o njej v povestih. Tudi name je naredila nekak tajinstven vtis.
Prišli smo do mostu, ki drži preko Drave na Velikovec. Most je bil razbit in sežgan in razsutih je bilo tudi nekaj poslopij tam okrog. Naši vojaki so bili napravili zasilni most, da so mogli prodirati dalje proti Celovcu.
Pri Dravi se je bila pred enim mesecem odigrala žalostna tragedija. Nemci, ki so nabirali vojake vsepovsod, celo iz Tirolske, so pritisnili na našo jugoslovansko vojsko, ko je bila še majhna in šibka ter nedisciplinirana in neoprezna, ter potisnili jugoslovanske vojake v reko Dravo. Most so bili že prej razbili s topovi in našim vojakom je slaba predla. Več jih je bilo ubitih in ranjenih, nekaj pa jih je utonilo v Dravi, ostale so pa Nemci zajeli, ter postopali ž njimi tako barbarsko, da človek komaj verjame. Tovariš, ki je bil v tistih bojih vjet, mi je pripovedoval, da ko so jih Nemci zajeli, so častnike in podčastnike na mestu ustrelili, da so potem komaj lezli naprej. To so delali bivši avstrijski častniki iz gališke in italijanske fronte. Kaj čuda, da so taki ljudje streljali in obešali nedolžne gališke prebivalce in lastne vojake. In tisti zagrizenci, ki so besneli proti slovanstvu na ta način, nosijo vso odgovornost, da je propadla avstrijska monarhija.
Ko smo stali tam pri podrtem mostu, mi je poročnik Zajc pravil, da so Nemci počejali take stvarmi z našimi ljudmi, da bi jih človek prej primirjal Turkom, kot pa Avstrijcem. Dosti narodno zavednih koroških Slovencev je moralo ponoči zbežati na Kranjsko, če so si hoteli rešiti golo življenje. Poročnik mi je pokazal več domov, katerih gospodarji so raje ušli, kot bi čakali na nemško tolpo, ki je divjala kot besna po Korotanu. Iz več župnij so zbežali slovenski župniki in kaplani, ker so bili po večini zavedni slovenski rodoljubi, ter so si z begom v Ljubljano rešili golo življenje. Župnije, iz katerih so morali bežati slovenski duhovniki, so bile; Št. Peter, Tinje, Borovlje, Št. Jakob, Marija v Zili, Skočidol, Podklošter, Št. Ilj, Šmarjeta, Gorje in še več drugih, katere si pa nisem zapisal. Enega izmed teh duhovnikov, ki so takrat zbežali, je važno omeniti, slovenskega domoljuba in pisatelja č. g. Frana Ksaverija Meška ter zavednega koroškega Slovenca in pisatelja č. g. Rev. J. M. Trunka, ki se sedaj nahaja v Ameriki.
O raznih nasilstvih in grozodejstvih sem zvedel bodisi od poročnika Zajca, od tamošnjih prebivalcev ter od naših vojakov, med temi največ od onega, ki je bil od Nemcev vjet in ki je pozneje ušel. V marsičem sem se pa tudi sam prepričal. To je bilo nekaj neverjetnega za 20. stoletje je bilo tako počenjanje Nemcev, za katere so bili Jugolsovani, zlasti Srbi: cigani, ušivci, svinje in svojat, ter so tako šuntali mirne prebivalce, da so jim ti res verjeli. Toda Nemci so bili osramočeni, ko so Srbi in Slovenci mirno in dostojanstveno vkorakali v Celovce in Gosposveto, ko ni srbski in ne slovenski vojak storil ničesar, s čimur bi si umazal svojo čast.
Krenili smo preko Drave gori po tistem vijugastem klancu v Velikovce, od tam pa v Trušnje, kjer so nas čakali naši. Od tam pa smo šli kar takoj naprej na Pokrče in dalje na gosposvetsko polje. Nemci se niso upali že več dosti upirati, tuintam so izstrelili par krogel, sicer so pa samo bežali. Kmalu zatem je naša jugoslovanska vojska zavzela Celovec in gosposvetsko polje.
"Hvala bogu!" smo vzklikali, Gospasveta je že v naših rokah," in trdno smo sklenili, da ne odnehamo prej, dokler ne bo ves slovenski Korotan pod krilom Jugoslavije.
Naša ljubljanska baterija je namerila svoje topove na Št. Vid, na levi je ležal celovec, na desni Št. Vid, pred nami pa Gospasveta. Nadporočnik Juvanc mi ukaže, naj grem s petimi možmi vrh hriba sv. Magdalene, kjer je taboril naš planinski polk, da napeljemo telefonsko zvezo z našo baterijo in Planinci.
Precej kolačev žice in tudi precej časa nas je vzelo, predno smo dospeli na visoki hrib, dasi smo na vse pretege hiteli, ker smo hoteli delo čimprej izvršiti, da imamo vse v redu, predno nas Nemci iznenadijo. Ko smo dovršili svoje delo in se javili pri poveljniku planinskega polka, smo se malce pomudili pri cerkvici sv. Marije Magdalene, od kjer je krasen razgled daleč na okrog. Gledal sem doli na Št. Vid kot Mojzes z gore Nebo v obljubljeno deželo. Pričakoval sem, da bomo tudi Št. Vid zasedli, pa nam je Italijan vse zmešal.
Najlepši razgled je pa na Gosposveto z slavnoznano božjepotno cerkvico in zgodovinskim vojvodskim prestolom, kjer se je vršilo nekdaj ustoličenje vojvod in sicer v slovenskem jeziku. Sedaj pa Nemec gazi to staroslavno znamenito svetinjo slovenskega naroda. Po vseh teh bujnih poljih in lepih gozdovih je nekdaj gospodaril naš narod, sedaj se pa tam šopiri Nemec, na naši zemlji, na zemlji naših dedov in pradedov.
Kar zavidal sem naše Planince, ki so ležali doli na hribu, mi smo morali pa nazaj k našim topovom. Hoteli smo si ogledati cerkvico od znotraj, pa je den mojih tovarišev rekel: "Aha, bo zopet kateri zlezel na prižnico, da nam bo potem poročnik Zajc bral levite." - "Saj poročnika ni tukaj," se oglasi drugi, "sicer se bomo pa lepo zadržali." Ko pridemo do cerkvenih vrat, so bila pa zaklenjena in hitro omeni eden: "Najbrže je naš poročnik naznanil naj cerkev zaklenejo, ker pridejo gori ljubjanski topničarji."
Ko pridemo do naše baterije zvemo, da so Avstrijci prosili za premirje in da se vrše mirovna pogajanja v Kranju. Tako so se morali Avstrijci ukloniti jugoslovanskemu orožju.
V tem pa izvemo še drugo novico, da so prišli Italijani Nemcem na pomoč, ter zahtevajo, da prekinemo nadaljne prodiranje, v imenu antante seveda. To nas je pa jezilo. "Kaj pa Laha to briga!" smo ogorčeno vzklikali. "Primorje nam je vzel in Koroške namne privošči. Prokleti polentar, ki se zdaj druži z nekdanjo smrtno sovražnico Avstrijo!" Z jezo v srcu smo gledali avtomobil, ki je vozil laške častnike, kot posredovalce med Nemci in Jugoslovani. Najrajši bi bili namerili topove na tisti avtomobil in jim poslali par granat. Pa kaj, ko so prišli v imenu antante, ki sama ni bila nič boljša od Laha in ki je Slovence opeharila, kjer je pač mogla.
Z nejevoljo v srcu nad laško predrznostjo in avstrijsko pohlepnostjo sem stal drugi dan 8. junija (na binkoštno nedeljo) na straži pri topovih. Naslonil sem se na top, v desnico pa stisnil nabito karabinko, ter se zamislil v našo slovansko usodo. Zakaj smo vendar Slovani vedno potisnjeni v kot in da moramo vedno biti orodje drugih, da nas izkoriščajo in potem izkoriščene vržejo, kot to dela z nami nikdar Slovanom naklonjena antanta. Pač, samo takrat se je upoštevalo Slovane, ko je antanti trda predla. Sedaj nas pa zopet ne potrebujejo in se nas lahko okrca in okrade, saj ne bomo nič rekli. Režejo in žagajo od slovanskega telesa zdaj to, zdaj ono, v proti uslugo se nas pa zadovolji s "prisrčnimi simpatijami." Dobro je bilo, da ni tedaj prišel mimo kak Lah, ker bi mu gotovo pri tisti priliki pognal kroglo v glavo. Sicer to ne bi bilo prav, toda kaj pa vraga Lah tukaj išče, kjer ni nič njegovega!
Ko tako slonim in premišljam, pride za menoj topniški nadporočnik Tavčar, sin bivšega ljubljanskega župana in pisatelja, dr. Ivan Tavčarja. Urno stopim v pozor ter oddam nadporočniku v čast. Pa me nadporočnik prehiti in videč mojo zadrego, mahne z roko v pozdrav, se nasmehne in zakliče: "Zdravo, rojak!" ter odhiti naprej. Bil sem spričlo gentlemanskega nastopa nadporočnika Tavčarja naravnost iznenaden. Se vidi, da nismo več v Avstriji, ampak v domači Jugoslaviji, kjer sta si častnik in vojak v prijaznih medsebojnih odnošajih. Kmalu nato pridejo mimo: major Logar, poveljnik ljubljanske baterije, nadporočnik Juvanc, in poročnik Zajc. Ko se pozdravimo, odkorakajo častniki svojo pot, moja ura straže je potekla in zamenjal me je drug vojak.
Par ur pozneje me vpraša nadporočnik Mravljak, če bi hotel priti k njemu za slugo, ker njegov dosedanji gre na dopust. Seveda sem bil takoj pri volji sprejeti ta posel in drugi dan sem bil že pri nadporočniku, s katerim sva prav dobro shajala in svojega novega posla sem bil jako vesel. Nekaj dni zatem smo šli nazaj v Bučinjo ves pri Pokrčah. Kar neradi smo šli nazaj iz slovenskega kraja, katerega smo posedli s pogojem, da ostane naš. Pa so nas potolažili, češ, da bo tukaj še prebiscit odločil in da bo to ozemlje odslej itak naše, ker ga bo prisodil splošno glasovanje.
Teden zatem je šel na dopust nadporočnik Mravljak, katerega sem moral spremljati do Vuzenice na Štajerskem, kjer je bil nadporočnik doma. Pri tej priliki je izposloval tudi zame nekaj dni dopusta. Pa sem se odpeljal naravnost v Maribor, katerega sem si hotel sedaj ogledati. Časa sem imel dovolj, prosto vožnjo po železnici tudi. Tako sem prišel v glavno mesto Spodnje Štajerske, v slovenski Maribor. Kako lep se mi je zdel tedaj Maribor, vse lepši kot kedaj preje. Pozdravljen ti biser zelenega Štajerja, kako lep si! sem vzkliknil, ko sem prišel v mesto. Hvala Bogu, da vsaj tebe ni pogoltnil nemški moloh z Lahovo ali madžarsko pomočjo. Celovec nam je pogoltnil Nemec; zasedli smo ga sicer bili za kratko dobo, pa smo ga morali po "dobrotljivosti" Italijanov zopet izprazniti. Trst je pogoltnil Lah. Maribor je pa še pravočasno rešil slovenski general Rudolf Maister. Hvala mu večna za njegovo delo. Priznanja, kakršnega je zaslužil, seve ni dobil, pač pa dosti kritike. Tako je delo za narod, zato pa capljamo za drugimi, ki nam ukazujejo.
Da si Maribor temeljito ogledam, grem v stolp stolne cerkve sv. Janeza Krstnika, ki se nahaja na stolnem trgu, v sredini Maribora. Stolp te cerkve je kot nalašč za take posete, ter se lahko šetaš po širokem pasu, ki ograjen obdaja stolp gori nad linami krog in krog. Tu se ti nudi krasen razgled. Proti jugu je lep razgled na Pohorje, proti vzhodu pa na ptujsko polje in rogaške gore. Od koroške strani te pa pozdravljajo prijazni hribi in zlasti gora Peca s svojo belo kapo. Na severni strani se pa razprostirajo lepe slovenske gorice, kjer raste izvrstna kapljica. Skozi mesto pa dere mogočna Drava. Zanimiv je tudi pogled na slovensko Kalvarijo, ki se dviguje sredi polja proti nebu v višino 70 metrov, na vrhu je pa lepa cerkvica. Na drugi strani je pa nemška Kalvarija tako, da vidiš dve Kalvariji, nemško in slovensko.
Ko sem si dobro ogledal mesto in okolico s stolpa stolne cerkve, krenem doli po stopnicah, katerih je ravno 125, stolp je pa visok 57 metrov. Nato krenem doli v cerkev, ki je zidana v gotskem slogu. V cerkvi me je zanimal kameniti spomenik nepozabnega in za Slovence tolikanj zaslužemnega moža knezoškofa, Anton Martin Slomška. Komu ni poznan ta veliki Slovenec, bodisi kot narodnjak, bodisi kot goreč služabnik božji. Ni ga menda Slovenca, ki bi se mogel meriti v zaslugah za slovenski narod s tem možem. Velik je Slomšek kot narodnjak, velik kot škof. Da je škofijski sedež lavantinske škofije v Mariboru, je Slomškova zasluga. Poprej je bil sedež v Šent Andražu na Koroškem in ta škofija je bila majhna, ter je velik del štajerskih Slovencev spadal pod graškega škofa, ter so slovenske župnije upravljali nemški duhovniki. Ubogi štajerski Slovenci niso razumeli svojih višjih predstojnikov in ne duhovnikov. Razmere so bile naravnost žalostne. Pa je zasijala za štajerske Slovence svetla zvezda - za lavantinskega škofa je bil imenovan in posvečen Slomšek, ki se je takoj lotil ogromnega in težkega dela, da premesti škofijski sedež v Maribor, ter preuredi škofijo tako, da so prišli štajerski Slovenci pod svojega škofa. K temu mu je mnogo pomagal solnograški nadškof Maksimiljan Jožef pl. Tarnoczy, tako da je kmalu zatem dovolil papež Pij IX. preosnovo lavantinske škofije s sedežem v Mariboru. Stem je Maribor veliko pridobil, še več pa štajerski Slovenci, ki so dobili slovenskega škofa in slovenske duhovnike, za katere je preskrbel neumorni Slomšek, ter jih tako rešil narodne in duševne smrti. Slomšek je videl vse to, zato je delal za slovenski narod in Boga in velika so bila njegova dela.
Da je Maribor tak in da so Štajerci tako dobri Slovenci, je zasluga Slomška in mati Jugoslavija mu je lahko hvaležna za tako delo, ker je vzgojil Štajerce za Jugoslavijo.
Malo predaleč sem zašel, toda Slomšek je prevelik, da bi se ga ne omenilo. Iz stolne cerkve, katero je tudi Slomšek preuredil ter jo dvignil iz zanemarjene cerkvice v stolno cerkev, krenem naprej, da si ogledam mestni rotovž, Marijin spomenik na glavnem trgu, zavod šolskih sester in frančiškansko baziliko, ki je krasna stavba zunaj kot znotraj. Dalje sem si ogledal sodnijsko palačo ter po vrsti še več drugih prominentnih stavb v Mariboru.
Res, Maribor je drugo največje mesto v Sloveniji in hvala Bogu, da nam je vsaj ta ostal pod domačim krovom. Omeniti je vredno, da je l. 1872 obiskal Maribor in opravil daritev sv. maše tedanji papež Pij VI., ko je potoval na Dunaj, da se pogaja s tedanjim avstrijskim cesarjem Jožefom II., radi nekaterih cerkvenih reform, katere je cesar zasukal po svoji glavi. Cesar je takrat papežu vse obljubil, ostalo je pa vse pri starem.
Še ena stvar me je posebno zanimala, in to je vila hiša nekdanjega štajerskega vlastelina grofa Tattenbacha. Grof Erazem Tattenbach je bil zaveznik jugoslovanskih borcev in mučenikov, Zrinjskega in Frankopana. Zanimalo me je to tembolj, ker sem takrat videl v Mariboru slike teh mož, ki so pred 250 leti plačali s svojim življenjem drzni poskus: osvoboditi Jugoslovane in ustvariti svobodno Jugoslavijo. Toda ni uspelo, stvar se je ponesrečila in posledica je bila, da so padle glave vseh treh pod sekiro avstrijskega rablja. Kratek proces in ideja svobodne Jugoslavije je šla za par stoletij rakom žvižgat. Zrinjski in Frankopan sta bila pokopana gori v Dunajskem novem mestu kot "izdajalca domovine." Toda vse se obrne, vsaka stvar ima svoj dan in vsaka krivica se maščuje in kaznuje.
Kako to, da sem videl takrat v Mariboru slike teh treh mož? Dober mesec prej je gledal Maribor slavnosten sprejem, kakoršnega se prireja vladarjem. Bilo je 27. aprila, ko je dospel na mariborski kolodvor poseben vlak, ki je pripeljal iz Dunajskega novega mesta kosti slavnih mučenikov: Petra Zrinjskega in Franjo Krsta Frankopana. Avstrijska vlada jih je morala vrniti po 248 letih nazaj v Jugoslavijo. Kot so mi povedali Mariborčani, je bil sprejem zemskih ostankov teh dveh mož naravnost kraljevski. Nad 20,000 Slovencev in mnogo Hrvatov je navdušeno pozdravljalo mučenika in general Maister je pri njih z golo sabljo prisegel, da hoče pred sovražnikom čuvati zemljo, za katero sta dala življenje Zrinjski in Franjo Frankopan. Ljudje so trumoma pokladali vence na krste, katere je drugi dan odpeljal poseben vlak v Zagreb, kjer so jih v triumfu, kakoršnega še ni videl Zagreb, dne 30. aprila, na dan njiju smrti, položili k večnemu počitku v nadškofijsko grobnico. Mrtvaške obrede je zanju opravil zagrebški nadškof dr. Bauer.
Kaj je bil vzrok smrti Zrinjskega in Frankopana? Na kratko povedano: domoljubje. Zgodovina nam pove in sleherni ve, kaj vse so Turki prizadjali Jugoslovanom. Vsi ti so bojevali težke boje proti Turkom in leta 1664 so sijajno premagali Turka pri Št. Gothardu blizu štajerske meje. Ta bitka je bila najhujši udarec za Turke. Konec bi bilo turške krvoločnosti, da je Avstrija tako hotela, tako piše zgodovina. Toda kaj je naredila Avstrija? Vse je dala Turkom nazaj in povrhu še 200,000 tolarjev. To sramotni mir je presenetil ves svet in grozno je bilo razočaranje. Jugoslovani so bili zopet nalašč izpostavljeni turški krvoločnosti in nasilju. Ko so Jugoslovani videli, da jih Avstrija noče rešiti pred Turki, so pa vstali proti dunajski vladi. Vso stvar je vodil hrvatski ban Peter Zrinjski; pomagal mu je pa svak Franjo Frankopan. Njima se je pridružil še grof Tattenbach. Mislili so, da bo šlo. Dve stvari sta bili, ki so jih imeli v cilju: ali se Jugoslovani sami osvobode ter se odcepijo od Avstrije, ali pa puste, da jih še nadalje zatirajo Turki. Pri tem so imeli tudi dobre zaveznike, predvsem Francoze, ki so jih pa v odločilnem trenotku pustili na cedilu. In tedaj so bili voditelji tega gibanja predani na milost in nemilost avstrijskemu cesarju Leopoldu I. Zrinjski in Frankopan sta bila vjeta na potu, ko sta šla prosit za pomiloščenje. Obsodili so ju na smrt in 30. aprila 1671. sta bila v Dunajskem novem mestu obglavljena in 1. decembra 1671. je bil pa v Gradcu obsojen in obglavljen grof Erazem Tattenbach.
Tako so končali možje, ki so se drznili osvoboditi Jugoslovajne. Umljivo je torej, zakaj je Jugoslavija po kraljevsko sprejela kosti svojih sinov bojevnikov. Proces in usoda teh mož bi morala biti resen opomin in šola za skupno jugoslovansko edinstvo. Slovenci, Hrvatje in Srbi naj si bratsko sežejo v roke in naj bodo ponosni Jugoslovani. Preveč so že žrtvovali za tujce in prelivali kri zanje, sedaj naj si gospodarijo sami.
Iz Maribora sem se odpeljal v Ljubljano. V Ljubljani se nisem dosti mudil; šel sem domov, kjer sem ostal nekaj dni, potem pa sem se vrnil nazaj na Koroško v Pokrče, kjer so se nahajali naši Jugoslovani.
Ko se javim pri poveljniku baterije, me vpraša poročnik Zajc, če prevzamem v oskrbo nakupovanje raznih potrebščin za častniško kuhinjo, kar sem seveda takoj sprejel.
"Vaše vsakdanje delo bo," je rekel poročnik, "da nakupite stvari, katere rabi kuhar dnevno, ter vodite zato poseben zapisnik ali račun. Če nimate denarja, ga dobite." Pripomnim, da imam za nekaj časa dovolj svojega denarja. "Potem pa predložite račun vsako soboto, nakar dobite denar," reče poročnik. "No, ta pa ne bo slaba," sem dejal sam pri sebi. Že pri moštvu ni bilo slabo, tako glede hrane kot glede dela, tukaj bo pa še boljše. Za častniškega kuharja je bil topničar Vrečar, korajžen in jako vesel fant, s katerim sva se prav dobro razumela.
Kmalu nato pa pride ordonanc in ukaže, da moram na stražo. Povem mu, naj sporoči nadognjičarju, da imam drugo službo. Ordonanc odide, pa pride kmalu nazaj, da moram na stražo na vsak način. Grem k poročniku in mu povem, da me zahtevajo na stražo. "Ne bo nič," reče poročnik, "vi ostanete tam, kjer ste, kar povejte to nadognjičarju." Odidem in se javim pri slednjem. Vpraša me, kdo me je poslal v kuhinjo, nakar mu pojasnim, da poročnik Zajc. "Pa ne boš tam," se zadere nadognjičar. "Potem pa se pogovorite s častniki," mu odvrnem. Kmalu zatem se je že javil nadognjičar pri častnikih, ki so bili ravno pri obedu. Tams o mu povedali, da ostane topničar Grdina v častniški kuhinji, na stražo pa pride drugi mesto njega in nadognjičar je odšel z dolgim nosom.
Moje delo je bilo jako lahko. Eno uro, kvečjemu dve mi je vzelo na dan, da sem preskrbel vse potrebno za kuhinjo. Kupoval sem največ od kmetov in le kar pri teh nisem mogel dobiti, sem šel kupit v prodajalno. Ko je prišla prva sobota in sem predložil račun, so bili častniki zelo zadovoljni in so mi dali še lepo napitnino zraven, ker sem dobro gospodaril.
Nekega popoldne mi reče poročnik Zajc, naj vzamem štiri može in naj preiščem brutalni umor jugoslovanskega vojaka, katerega truplo smo našli v Krki. Ko so namreč Nemci mesec dni pred našim prihodom napadli Jugoslovane in jih potisnili s Koroškega pri Pokrčah, so zajeli nekega jugoslovanskega vojaka, katerega so potem brutalno umorili. Morda so jih še več, toda mi smo vedeli samo za ta slučaj. Preiskoval sem slučaj in končno dognal, da so glavni krivci ušli. V sosedni vasi je bil eden, ki je ubogega vojaka izdal Nemcem. S povzdignjenimi rokami je vojak prosil, naj mu puste življenje. Toda ne, pobili so ga s kolom, kakor mi je pravil tisti možak, ki ga je izdal. Prijel sem ga trdo, da se je tresel kot šiba na vodi, vendar sem ga pustil pri miru. Oddal sem poročniku natančno poročilo o tistem umoru našega vojaka. — Tedaj so nam naši častniki ponovno ostro zabičavali, naj bomo previdni, kadar gremo v kako vas in naj nas gre vedno po več skupaj. Nekoč gredo štirje naši vojaki v sosedno vas, pa so bili spotoma napadeni in so komaj odnesli pete.
Pri zavednih koroških Slovencih smo bili brez skrbi in ti so nas še sami svarili, katerih krajev naj se ogibljemo. Poročnik Zajc je meni še posebno naročil, naj grem po svojih opravkih, kadar bom kupoval za kuhinjo, vedno z nabito karabinko. Neke nedelje gremo v sosedno vas na žegnanje. Bilo nas je kakih petnajst topničarjev. Do večera smo plesali v neki gostilni in vse je šlo lepo mirno naprej, dokler jih ni par začelo zabavljati v nemščini čez Jugoslovane. Vnel se je tepež, v katerem se je kmalu ohladila vroča nemška kri. En par jih je dobilo po klobuku, pa je bil mir. Naši častniki niso seve o tem ničesar izvedeli.
V vasi, kjer smo bili nastanjeni smo pa brez skrbi plesali po skednjih. Kmetje so nam to dovolili, za protiuslugo smo jim pa mlatili žito, ali kaj drugače pomagali. Godec je bil, harmonik pa ne. Pa smo zložili skupaj in kupili harmonike, katere smo podarili topničarju-godcu. Zato nam je moral on odslej vsak večer igrati. Včasih pa smo sedeli na dvoriščih in se razgovarjali z domačimi dekleti. Tako sedimo nekega večera in eden mojih tovarišev se spravi na koleselj, kjer je sedela sosedova Rezika. Jaz in še en tovariš sva pa ravno sedela za kolesljem, pa se dogovoriva, da napraviva malo šalo. Dvorišče je nekoliko viselo, pa suneva v koleselj, da je oddrdral po dvorišču. Nastal je velik smeh, ko sta se peljala topničar in dekle v koleslju, kot bi se peljala k poroki. Pa naše veselje se je kmalu izpremenilo v žalost. Koncem dvorišča je stalo orehovo drevo in koleselj se zaleti vanj, da se je oje takoj prelomilo.
In da je bilo še večje zlo, pride ravno takrat na dvorišče naš nadporočnik, ki zavpije: "Kaj za vraga pa počenjate? Kaj se obešate na koleselj, kot bi ne imeli pod milim nebom drugega opravila. Kar hitro h kolarju in popravite koleselj!" Kmalu zatem pride topničarski kolar Kleindienst z brezovim deblom in prikroji oje k koleslju. Godrnjal je, ker je moral delati nepotrebno delo, češ, čemu se je treba hoditi ljudem ravno na koleselj "plaušat", ko je vendar povsod toliko prostora. Pa se je vseeno vse lepo izvršilo in koleselj je dobil novo oje.
Iz Pokrč je bila naša baterija premeščena v Šmarjeto in jaz sem do konca opravljal službo v kuhinji. Dnevi so nam hitro potekali in prišel je konec naše službe. Dva dni pred odhodom nas je prišel pogledat naš vrhovni poveljnik na Koroškem, general Krsta Smiljanič. Da se malo pokažemo pred generalom, smo dan prej nekaj vežbali, česar ves čas poprej nismo delali. Naša naloga je bila edino ta, da smo pregnali Nemce, vežbalnih vaj nam pa niso vsiljevali. Tako je bil sedaj pravcati nesporazum in zabava. Mlajši so znali jugoslovanske vaje, starejši pa avstrijske, kar pa ni šlo skupaj. Nadporočnik je kričal, da se bo slabo postavil z nami pred generalom, mi smo pa skušali ustreči po svoji moči nadporočniku, ki je bil vedno tako dober z nami.
Drugi dan je prišel general, ki nas je veselo pozdravil: "Da ste mi zdravi, junaci, pomozi vam Bog!" Nato je poročnik poveljeval par vaj, katere smo napravili primeroma dobro, in nas je general pohvalil in nam je rekel: "Sedaj pa pojdite domov s ponosom, da ste se bojevali za svojo domovino!" Drugi dan smo bili prestavljeni v Trušnje, kjer je bila naša zadnja postojanka.
Tisti večer smo peli, vriskali in plesali, da je vse v kraj letelo. Zato je dal nadporočnik ob dveh zjutraj povelje, da naprežejo konje in nas peljejo v Sinčo vas. Štiri vozove nas je bilo in na prvem je sedel godec, ki je tudi šel na dopust, čakali smo precej časa na vlak, ki nas je pa končno vendar odpeljal proti Ljubljani. Ko se pripeljemo na južni kolodvor, se postavimo lepo v vrsto, na čelo stopi naš godec in tako odkorakamo v topničarsko vojašnico, kjer so nas veselo sprejeli častniki in vojaki, ki so bili ostali doma.
Dobili smo vsak svojo civilno obleko in drugi dan, 9. avgusta smo se poslovili drug od drugega ter odšli vsak na svoj dom. Še danes se rad spomnim na tiste dneve, ko smo osvobojevali Koroško in žal mi je le to, da niso vsi koroški Slovenci osvobojeni. Zastavili smo bili svoje življenje in svojo dobro voljo, pa nam ni uspelo. Nekaj smo jih pa le rešili in bi bili vse, da nam ni nasprotoval sovražnik Slovanov. Morda pride še do obračuna žnjim, ki nas je zatiral. Bog dal, da tudi ostalim koroškim Slovencem zasije zarja svobode!