Spomini starega Slovenca ali Čertice iz mojega življenja

Spomini starega Slovenca ali Čertice iz mojega življenja. Andrej Pajk

Izdano:	Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (12. zvezek), 1852, 3–61
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Kako sem nosil študentovsko in kako sem jo spremenil v vojaško suknjo.

Rodil sem se leta 1789 na Hudem pri Zatičini na Dolenskem. Sosedje kmetje so me imenovali in klicali za Jakševega Andrejčka, v kerstnih bukvah pa sem bil zapisan za Andreja Pajka. Moj oče in moja mati sicer nista bila bogata, pa vendar še precej premožna; jaz sem jima bil pervi ljubček izmed devetero otrôk. Hteli so iz mene narediti gospoda; zató so me poslali v šolo; toda šola denar požira, kakor pravi pregovor; moji starši pa niso radi za-me denarjev trosili. Zató sem moral še v tretji razred (klas) bos v šolo hoditi.

Leta 1807 sem bil v štertem razredu v Ljubljani pod gospodom Kersnikom; ta učenik so mi bili najljubši izmed vseh. V tej šoli sem dobil nekaj zastopnosti in učenosti, dobil sem pravo veselje do uka, zlasti do latinskih šol. Stopil sem leto potlej v „parvo“, kakor smo imenovali tačas pervo latinsko šolo. Ali nekaj me je brez prenehanja jedlo in grizlo. Nobenemu mladenču ni namreč po volji, ako vidi, da so njegovi tovarši boljo in lepše oblečeni, kakor on sam, tembolj ako ne samo nima dobre obleke, ampak ima celó slabo. Bilo me je sram v lepi beli Ljubljani, med lepo oblečenimi sinovi premožnih in ošabnih Gorencev in med tenkimi mladenči bogate gospôde študirati — mene ubozega Dolenca v ponošenem opravku.

Kaj si izmisli brihtnoglavec Andrejček Pajk iz Hudega doma?! Djal sem sam pri sebi: „Da bi te — jaz nisem za Ljubljano. Pobral bom svoja kopita, mala in velika, vse vkup bom zadel na ramo in hajdi v ponižno Novo mesto študirat na dolensko stran; tam bom lože živel; gotovo niso tako nališpani in naslikani, kakor v Ljubljani. Novo mesto bo bolje pristovalo moji obleki.“ — Kakor namenil, tako storil.

Prejel sem dobra spričevala od perve latinske šole iz blagih rok gospoda — Valentina Vodnika, kterega pa tačas nisem poznal še, da bodo kedaj imeli tako imenitnost med Slovenci, kakor slišim, da se jim dan danes skazuje. Da je mož slovenski pevec, tega se menda vedel nisem. Pa prav je, ljubi moji rojaki, da ga častite moža, on je bil dober gospod, — e malo je tacih!

V Novem mestu so me pater prefekt Gratus Mavermajer radovoljno vzeli v drugo šolo. Dobil sern pri peku na oglu velicega terga življenje in stanovanje za tó, da sem učil nekega malega porednega Petra in neko Marijico brati in pisati. Oh dobro mi je bilo zares, živel sem brez skerbí. Pa tisto, kar v beli Ljubljani, gonilo me je tudi tukaj: nobenega krajcarja ni bilo v žepu, zató slabo oblačilo na telesu, od doma pa čisto nič. Prijateljev in znancev sem imel revež tudi malo, izmed teh še eden živi, Kastelec po imenu; dan danes so fajmošter v neki veliki fari na Dolenskem. Morda bi bil zdaj tudi jaz duhovnik, ko bi bil pamet imel, in koliko grenkih grenkih dni ne bi bil doživel!

Na Laškem se je bila vojska tačas močno razvnela. Ker je kranjska dežela soseda laški, zató se je bilo bati Avstrijancem za staro Kranjo. Pripravljali so se na sovražnika, kterega so že za gotovo pričakovali, kakor se je dalo. Tako smo bili tudi véliki študentje odbrani v tako imenovani študentovski kor. Vsak, kdor je količkaj mogel, moral se je v orožji uriti in učiti, kakor vojašk novak, vendar plačila ni bilo nobenega za to posiljeno službo. Mislil sem si zdaj: „Kaj bo? Črevlje bom pri tem štopicanji in štelevičenji raztergal, drugih gotovo ne bom dobil. Denarja že zdaj nimam, pri tej službi tudi ne bom nobenega bora zaslužil, kaj bo!?“ Tako sem premišljeval, a predrugačiti si nisem mogel. Kar je, to je, bode že Bog dal kaj, tako sem se tolažil.

Ravno o tem času se nanagloma začnó shajati kompanije deželnih brambovcev v Novo mesto. Ves novomeški bataljon, šest kompanij se jih je sešlo, samih poštenih Kranjcev. Med njimi je bilo veliko Višnjanov, mojih faranov iz Zatičine in druzih mojih krajev; znancev in prijateljev sem imel zdaj več, ko popred.

Kar me na enkrat pusta sreča zadene. Nekova stara baba iz mojega rojstnega kraja pride k svojemu sinu, tačas vojaku, v Novo mesto gledat, ali je še tak, kakoršen je bil, ko je šel od doma. Gredoč pa mi prinese od mojih, kakor sem že rekel, dosti premožnih staršev — Bog jim daj milost svojo! — pripomoč v dnarjih. Mislil bi si častiti bravec, da je moralo že nekaj denarja biti, saj je bilo za pol leta; ves ta čas namreč nisem ga dobil ne boriča od doma. Tudi jaz sem tako menil, ali kako sem se prestrašil, ko zagledam — buzarona! — celih petnajst krajcarjev — nič manj, nič več. Godernjaje gledam véliko kuprasto podobo z napisom 15 krajcarjev.

„To tedaj,“ rekel sem malo nevoljen, Bog mi grehe odpusti — „to tedaj sem prejel od skopih staršev za celih šest mescev! Kaj mi je storiti? Moje oblačilo je na pol raztergano: v orožji pri oddelku študentovskem zastonj črevlje tergati, to mi malo in dosti ne kaže.“

Zdaj vidim nekaj svojih prijateljev iz Višnje gore v nekem stanišču za dnarje igrati. Začnó me napravljati, da bi šel še jaz. „Ne bodi tako dervén, Andrejček, ampak pojdi igrat, bodeš dobil še enkrat toliko, kakor imaš.“ Jaz pa igranja še nisem bil vajen; moj stan in druge okoliščine, ktere vsak lahko ugane, so mi branile se préd prijeti tega posla. Zdaj mi pa nekaj pravi notri: „Andrejček, le igraj; kaj če veržeš ta debeli denar tje, za pol leta si ga dobil, pa kakor si prebil pol leta brez njega, tako boš še pol.“ Začel sem pošteno delo; bil sem brihtneji od druzih. Sreča me je iskala, kakor vsacega, ki na pervo igrá. Nismo dolgo premetavali, ko izpraznim vsem pajdašem žepe in je do suhega oberem. Odnesel sem bil deset debelih tridesetakov, to je bilo celih pet goldinarjev. O veliko veselje za mladega študenta! Toliko denarja nisem še nikdar imel, do tistega časa. Ni čuda, da sem si naredil usnjat pas, da bi denar, ki je v tedanjih okoliščinah veliko težo imel, vedno pri sebi nosil; zmerom pa še nisem mogel pozabiti, da nisem od doma dobil za pol leta več ko 15 krajcarjev. Če bode tako šlo, kaj pa bo, jaz ne morem biti brez vsega denarja. To ni nič, jaz moram svoj stan premeniti, mislim si, da bom imel še kedaj toliko penezov ko zdaj. Kaj sklene Jakšev Andrejček iz Hudega? — Nameni si, nič več brez plačila kakor študent se vaditi po vojaški.

Grem nekega dne k bataljonskemu pribočniku (adjutantu) in ga poprosim: „Ne bi mi li mogli, gospod, kako vojaško službo nakloniti? V orožji sem se nekaj privadil, pisati znam, brati sem že davno znal, to in to znam tudi takó in takó.“ — Gospod me gledajo od nog do glave. Menda sem jim bil že po všeči, rekli mi niso nič druzega, samo: vsedi se. Dajo mi v roke pero in papir in narekujejo mi hitro en stavek, da bi vidili, kako pišem. Pisal sem, kar sem naglo najlepše mogel. Tudi pisava jim je bila po godu. Poslali so me k tretji kompaniji za pervega feldvebeljna.

Stotnik Bogataj me gledajo kakor gospod pribočnik in prašajo naposled, ali si bom upal pisati liste za preskerbljevanje vojakov. — „Ne dvomim gospod stotnik! gotovo je bom pisal,“ odgovorim jaz.

„Prav tako moj ljubi!“ reče mi gospod.

Tako sem postal vojak prostovoljno. Ali prenaglo storjeno, slabo storjeno.

II. Služba avstrijska.

Zdaj mi dajo lepo, novo suknjo z zelenimi ošivi, gosposki klobuček in dolg, plav šopek iz svitlih petelinovih peres na njem, v roko pa lepo gladko terstiko za paličico. Ničesar mi ni manjkalo, kar dela gospóda, kajti tudi v žepu ni bilo prazno. Dajali so mi devet in dvajset krajcarjev na dan. To se mi je zdelo ne samo zadosti, ampak celó veliko, ker nisem bil vajen denarjev dobivati. Malo in dosti: bilo mi je prav dobro in bil sem sam s seboj in s spremembo svojega stanú popolnoma zadovoljen.

„Še le čez pol leta bodem star dvajset let“ — mislil sem si tačas — „pa sem že v tako dobri službi! Hvala bodi Bogu in moji pameti, ki sta me tako dobro vodila, že sem feldvebelj avstrijskega cesarja.“ Plača na dan se mi je po druzih zaslužkih kmalo pomnožila takó, da mi je hodilo skoraj več ko goldinar na dan.

To je bilo l. 1809. Ugibal sem tedaj v svoji glavi: „Kakor je moja rojstna številka srečna devetica, ravno tako je zadnja številka leta, v kterem sem premenil svoj stan prav po sreči, tudi srečna devetica.“ Le stoj Andrejček, po čudnih potih boš še hodil v svojem novem stanu, sreča je nestanovitna!

Na nagloma se je razglasilo: Francozi so na meji. In nismo bili dolgo v Novem mestu. Kmalo pride ukaz, da naj gremo na Ljubljano in od tod na Notranjsko.

Pridemo do Razdertega. Tu so nas čakali okopi (šanci), za silo dobro narejeni in namenjeni braniti Francozu, da ne bi prenaglo prilomastil na Kranjsko. Tu noter tedaj so nas poteknili, da bi odbijali Francoze, kedar pridejo. Šestnajst sto môž in nas pervi bataljon je šlo v okope; veliko druzega vojaka pa je bilo nastavljenega v Razdertem in po okolici. Nas Kranjce so postavili v najviši nasip, pa nekaj Ogrov je bilo pri nas. Pripravljali smo zdaj vse, kakor in kjer se je dalo, da Francoza zapodimo, ali mu vsaj ubranimo v sredino naše dežele.

Predno smo se še do dóbra pripravili, pridejo Francozje. Naš poveljnik, ki bi bil imel pri nas ostati in se z nami braniti do zadnjega moža, — ta nas meni nič tebi nič popustí. Sicer ne sodim, ali je mož iz boječosti pobegnil, ali je imel sam sebe za več vrednega, ko vse nas druge, ali je morda ukaz dobil od viših: samó to vem, da je pete pobral v nevarnosti in v Ljubljano hitel.

Drugi dan se začne bojevanje. Za pervega so se streljavkali Francozje in naši, ki so stali v Razdertem, po malih trumah nagajaje si med seboj iz zatišja. Francozi so tudi nam, ki smo bili na šancih, marsiktero okroglico na visočino po zraku poslali. Pobili so jih izmed nas res malo, ker smo bili zavarovani v nasipih, ali marsikoga so ranili. Pa tudi mi jih izza kota nismo pri miru pustili, ampak nekteri se je zvernil, zadet od krogle iz naših kanonov, da ni vstal na tem svetu nikdar več. Na krilu, kjer sem bil jaz postavljen, stal je tik mene velik kanon. Vidilo se je raz šance lepo do hriba Nanosa, pod kterim so Francozje po kompanijah marširali. Kanon, ki sem stal zraven njega celih pet ur nepretergoma, metal je posebno dobro v vsako francosko kompanijo, ki se je izza hriba prikazala, dvanajst funtov težke kroglje. Kedar je zagermclo iz njegovega žrela, padlo je veliko belohlačnikov, in vselej sem dobro videl tjekaj. Vendar, ako ima človek, celó v pervič, celih pet ur delo pri tacem gromovniku, začnó ga ušesa boleti, ako ni posebno privajen. Jaz sem bil skoraj oglušel, in še dan danes mi brenči od tedaj po ušesih.

Avstrijska posadka v Razdertem ni mogla braniti se proti Francozom. Potegnejo se torej naši vojaki, kar jih ni bilo pri nas v okopih, proti Ljubljani nazaj, da bi tam naznanili meščanom Napoleona. Nas šestnajst sto mož pa popusté tamkaj, da bi se branili in mesto varovali, dokler bi bilo moči.

Pa živeža nam niso bili pustili nobenega. V okopih smo imeli le malo, Francozje pak so nas pritiskali od vseh straní. Pet dni smo stradali; vsak dan le četertino navadnega dela smo dobivali, vode pa nismo nobene imeli. Nekteri možjé so bili tako žejni, da so šli pit iz okopov ven k studencu; pa Francozje so je pograbili in ni jih bilo več k nam.

Da-si ravno pa smo pet dni grozno stradali prostaki in častniki (oficirji), zmanjkalo je peti dan popolnoma vsega, kar pomaga želodcu v njegovih težavah. Zató se je moral polkovnik ogerski, ki nam jo zapovedoval, pogoditi z Francozom o udaji. Pogodbe so bili tako naredili, da so se častniki vsi smeli s polkovnikom vred prosto pomakniti v Ljubljano, nas niže pa so prodali Francozu, da so sami sebe odkupili. Sestradani in suhi ko goba ste bili vi častniki zares, ali blagor vam, vsaj peté ste srečno odnesli domú; mi pak, ki nismo druzega storili, kakor to, kar smo morali, mi smo vse huje reči na pleča dobili. —

III. Kako so me gnali vjetnika proti Francoskemu.

Pisano smo gledali veselo odhajajoče častnike. „Kaj bode z nami?“ to nam je šumelo po glavi. Nismo dolgo ugibali; precej smo razvideli svojo osodo.

Zapoved nam je prišla od Francozov, da naj gremo iz okopov ven v dolino. Potuhnjeno smo gledali, ko so nas po versti na cesti razpostavili, moža k možu. Francoski vojaki, stari vojskarji, vajeni zmage, gledali so zaničljivo na nas premalo izurjene, da-si krepke in zastavne avstrijske vojnike, kakor gleda močneji deček na mlajše in slabeje svoje verstnike, ktere je ravno pometal.

Ukažejo nam orožje na kupe položiti pred sé. Radi smo storili tako, saj bi bil vsak rajši kos kruha premlatil z zobmi, kakor pa troje sovražnikov s puško in sabljo. Lakota je le lakota.

Pa Francozom ni bilo zadosti, da smo jim dali orožje radovoljno iz rók, hoteli so še naše mavhe iz telečje kože imeti, ki smo je na plečih nosili. Kdor ni imel ničesar svojega notri, dal je rad še to, da mu ni bilo treba ničesar več nositi; ali kdor je kaj svojega premoženja imel v njej, ta se je nerad, grozno nerad ločil od svoje mavhe na herbtu. Francozje pa niso prašali, ali daš rad ali nerad, ali boš dal ali boš imel; ampak tistemu, ki bi se bil branil, vzeli so še rajši, ko tistemu, ki je rad dal, ker so vedeli, da so le polna mošnja tatú boji.

Jaz sem si bil tudi nekaj nahranil, od ust pritergal. Jeza me je torej grabila, ko sem moral gledati, kako mi Francozje mavho tergajo in moje premoženje med seboj delé. O ko bi včasi človek vsaj vedel, komu hrani in varuje, kolikrat bi rajši sam zapravil, mislil sem si. Prav vesel bi bil, ko bi bil mogel vsacemu eno za uho pritisniti, pa kaj sem hotel, samo Bog! da mi je uni niso pritisnili, kar bi mi bili lahko.

Bila je na ta dan ravno postna nedelja. Ah žalostna postna nedelja, ko sem moral vpervič svojo ljubo domačo deželo zapustiti, kjer se govori, kakor sem najpred govoriti znal, in v kterem vam zdaj svoje križe in težave razkladam. Zapustiti domovino in daleč daleč iti na Francosko, pa še v zapor, to je bilo hudo, ljubi moji!

Zdaj nismo imeli na sebi nič, pa tudi v sebi nič. Ali nihče nas ni prašal: Ali si lačen, žejen? Kaj ti manjka? Častnik, kteri je bil prejel opravek, da nas vjetnike popelje na Francosko, zapové nam uverstiti se, kar se je dalo na gósto. Potem nas obstopi velika straža francoska z nabitimi puškami. Častnik zakričí s svojim čistim glasom, da nam je zvonilo po ušesih, stražarji nam pa velé se na levo zasukniti. Častnik drugóč zakričí, bobnar začne rompljati in razbijati po bobnu, da je bilo groza, mi pa žalostni; eni izmed nas, ki so bili brambovci in so doma imeli žene in otroke pa v jok. Ali kaj je pomagalo!

Ko zadoní ukaz „stopaj!“ hajdi vsak je moral naprej, kamor so mu kazali francoski stražniki. Kam? tega nismo vedeli, povedati nam nihče ni mogel. To pak smo le predobro vedeli, da na dobro nas ne ženó, ker nas odvračajo od doma proč. „Umri ali hodi“ tako so nam žugali in vsak lehko vé, ktero smo izvolili.

Pervi dan na potu je nam bilo hudo, šembrano hudo. Pomisli kak človek, kakošen prah naredí šestnajst sto mož, na gostem mož za možem, po suhi prašni teržaški cesti! Tak prah je bil, da skoraj nisem videl svojega soseda, ki jo taval tikoma pred menoj, da sem mu zmiraj na pete stopal, ker me je rinil drugi za herbtom naprej. Imel sem prahú polna usta, poln nos, malo in dosti; ves sem ga bil poln. Skoraj mi ni dalo dihati. „Sapnik se mi bo zadelal in zamašil“ mislil sem in komaj sem stopal naprej, „oči mi bodo zatemnele, vse so že od cestnega prahú zakidane.“ In pa vročina, kaj mi je prizadela le-ta! — Žejni pa kakor suha kepa. Lakota se še pozabi, ali žejo terpeti, to je huje ko ne vem kaj. Madjari, ki so bili z nami, so kleli in rentačili neprenehoma po svoje, Hervatje so bogmali po svoje, mi Slovenci smo se pa tudi po svoje hudovali. Zdihovali smo po svoji poterpežljivi natori: „Bog nam daj še enkrat do vode priti, sicer vsi od žeje pocepamo.“ Res je več Ogrov pervi dan obležalo, da kar naprej niso mogli, da-si ravno so francoski stražniki vpili in se jezili. — Komaj sem čakal večera. „Zvečer bomo vendar vsaj vode dobili, če že kruha ne — mislil sem si — poginiti nas vendar ne bodo pustili.“ Prišel je zaželeni mrak. Zdaj se bomo odpočili, kaj za v usta djati dobili in pa vode, veselo so si pravili tovarši moji.

Dadó nam res pičlo mero kalne vode in košček kruha. To je bilo že dobro, ko bi zopet druge, rekel bi, še huje nesreče ne bilo. Čez noč smo imeli namreč ležišča po hlevih, kamor so nas zaperli kakor kozle in okoli in okoli straže razpostavili prav na gosto. Bog se usmili, kam bom ušel, ki sem bil tako zdelan in truden, da bi bil kar obležal; stražnikov bi nam ne bilo treba zares, majhna pest vojakov bi nas bila lahko v kozji rog ugnala. Počepali smo kakor snopje na zdrobljeno slamo, ki je bila tu razstlana. Nobeden si ni postiljal, ampak vse križem smo pospali, kakor kralj-Matjaževa vojska. Truden sem bil, to je res; ali ko bi bil vedel, da si v tem spanji tako strašensko nadlogo na glavo nakopljem, ne bi bil šel spat. Na slami so namreč poprejšnji večer spali drugega transporta vojaki; Bog vedi, kaki so bili, da so bili tako nečedni, kajti zapustili so nam bili toliko tiste hude živalce, ki terpinči in nadleguje po noči in po dnevu človeka, kedar se mu enkrat priklati in ktero z več imeni poznajo sosebno razcapani berači.

Ko začne drugo jutro tambor na vse zgodaj razbijati in nas na noge sklicovati, prihajali smo vsi brihtnejši in skočnejši iz hleva, kajti spodbadale so nas te živalce, da je bilo groza. Vsak mož je dobil četert kruha soldaškega komisa za celi dan; ali ga snej precej zjutraj, ali pa enkrat malo enkrat malo. Eno četert smo dobivali celih petnajst dni noter do Mantove. Vodo smo smeli piti le zjutraj in zvečer, kedar smo bili zaperti; na potu pa, če smo tudi cel dan ob vodi hodili, ni smel nobeden kapljice serkniti.

Štiri in dvajset potov (maršov) so nas po noči po cerkvah zapirali, ali pa kam drugam, kjer so se poprejšnji transporti hranili in živali puščali, tako da smo se jih bili tako nalezli, da me groza spreleta, kedar so domislim. Nastopki so bili, da smo bili bledi kakor kamen, koža terda in skeleča, kakor bi si bil kopriv naložil. — Vem, da se bo nekterim od tega brati gnjusilo, pa meni je do tega, da po resnici povem svoje nadloge, in ako hočem vse povedati, ne smem té primolčati, ki je bila ena najhujših. — Pa nihče ne misli, da smo bili sami krivi, da smo to nadlogo terpeli; ne, temveč na vso moč smo si prizadevali, tega vraga s sebe odkopati. Kosti so se nam majale, tako smo bili suhi od straje in uši. Ko pridemo do Mantove, šlo nam je na bolje — hvalo Bogu! — iznebimo se sitnega in neusmiljenega zapovednika in dobomo tudi več živeža; na dan pol hlebca, tedaj še enkrat toliko, ko pred. Res smo imeli še nekaj bankovcev, kterih Francozje niso hteli vzeti, ko so nas ropali; in v Mantovi smo je ponujali, za kolikor bi jih bil kdo hotel. Ali nihče jih ni hotel poznati avstrijskih bankovcev; niso bili vredni nič, še beliča ne, in proč smo je pometali.

Od Mantove so nas spremljali ali, da bolj prav rečem, gonili civilistje. Malo število jih je bilo; ko ne bi bili tako sestradani in zdelani, lahko bi se jim bili ustavili, da-si smo bili brez orožja. Ali to nam še na misel ni prišlo.

Na vsaki postaji so se naši spremljevavci premenili in drugi brambovci so nas gonili zopet do perve postaje in tako dalje. Tolažili so nas zmirom z mestom Turinom. „Tam boste dobili denarjev in živeža več,“ rekli so in mí smo hitreje stopali, da bi bili popred v Turinu.

In lej, ko smo storili 24 potov od moje domovine, prišli smo v Turin, ki nas je rešilo revščine. Veselo smo kričali, vsaki je le na to mislil, da se bo tukaj najedel, na drugo smo bili pozabili, na dom že ni nihče mislil, ali pa le redkokrat, lastni želodec mu ni pripuščal na koga druzega misli obračati ko na-nj. Dobili smo pol hleba prav lepega kruha, prostaki in korporali po 4 francoske solde (sous), mi feldvebeljni pak po 8 na dan. Zdaj smo se še le okrepčali in svoje živeče nadloge znebili, ko smo si živež sami kupovali. Cenó je bilo pa k sreči tačas vse. Okrepčavši se, potegnemo jo veseli naprej proti Francoski. Tretji dan pridemo do visoke gore, ki se imenuje Mont Cenis. Šli smo sedem ur navzgor po široki, gladko v stermo skalo vdelani cesti. Tukaj dobimo lepo stanovanje pri menihih — Bog jim daj dobro, to so bili možjé po volji božji. — Dali so nam belo oblečeni možje vina dovolj in mesa, da smo ga bili vsi siti, in vso to so nam dali menihi zastonj. Taccga še nismo imeli, kar sem bil vojak, in spoznavali smo to dobrotljivo postrežbo toliko bolj, ker smo bili vjetniki, sestradani, utrujeni, ujedeni, v sovražnikovi deželi. Vsi smo se skoraj veselja jokali in Boga hvalili, bodi si Hrovat ali Madjar ali Kranjec, poreden ali pošten; za menihe pa bi bili ne vem kaj storili tačas, ko bi bili hoteli kaj od nas. „Božja previdnost nas je semkaj pripeljala, in božji ljudjé so to, ki so nas pogostili,“ djali smo, dasi ravno smo bili vojaki.

Solze hvaležnosti so se marsikomu utrinjale skrivaj, ko smo se poslovili od dobrih belih menihov. Jaz gotovo nisem mislil, da bom ta sveti kraj še kedaj videl.

IV. Kako se mi je godilo na Francoskem.

Kakor truden popotnik, ki je v deževji in mrazu težko težko po blatu gazil, laglje noge vzdiga in se mu veselje zopet poverne, ko zagleda gorko solnce in jasno nebo nad seboj in gladko stezo čez travnik: tako je bilo nam, ko smo prišli na Francosko. Vsak dan se bolj okrepčamo od poprešnje revščine, vsak dan veseliši prihajamo, bolj poskakujemo; jaz — kakor sem bil od mladih kolen malo norosten — še včasi zapojem kako milo pesmico domačega glasú tu na tujem, in tovarši moji so me radi slišali in mi pomagali, da so le pozabili nekaj časa domovine, ki jim je zopet bolj na misel hodila. Lahko pa sem bil vesel, saj sem imel zopet nekaj denarja in celo svojo terstiko sem imel še zmirom, ki sem jo bil v Novem mestu dobil; tudi to so mi bili Francozje v Razdertem pustili. V celem kerdelu ni nobene druge palice — se je djalo — sam Andrej Pajk feldvebelj jo ima, pa jo na prodaj ne dá. To me je veselilo.

Skozi Chambery, poglavitno mesto Savojarjev, smo šli v Lyon. Popotovali smo po dolgih žlebovih med hribi in dolinami. Solnce je sijalo, lepo vreme je bilo; za živež tudi nobene sile, samo vodo smo tako kalno pili, kakor bi bila s pepelom namešana. Pa kaj smo hoteli, navadili smo se, in ker smo vidili, da bolje ni dobiti, prav dobra nam je bila. Bili smo Kranjci večidel malovedeži in ničvideži, ki se niso čez deveti prag ozerli; zató smo tudi od ogla do ogla ogledovali to veliko mesto lepe francoske dežele. —

Samo še štiri pote od Lyona smo vkup hodili, kar so nas gnali iz slovenskega Razdertega. Potem nas pa razdelé nekoliko na mesto Bourges, nekoliko nas je šlo pa na mesto Nevers.

Ker sem svojo feldvebeljsko palico še imel, postanem komandant transporta, v kterem sem transportiral tudi sam sebe. Vendar ta sreča in dobro plačilo, ki sem ga za tó dobival, ni me dolgo terpelo. Božja šiba me je iz naglega zadéla in hudo otepla.

Veliko sem bil prestal od Razdertega noter do Francoskega. Lakota, žeja, uši, pomanjkanje spanca, vse me je pritiskalo. Da-si sem bil terden čok, vendar toliko preterpeti nisem bil vajen, kar je preveč, je preveč. Tudi vodo smo pili na potu kalno kakor lužo. Zalezlo je bilo vse to globoko va-me in glava me je jela boleti, ko sem bil komaj nekako povelje dobil čez druge sovjetnike svoje. „To ne bo dobro, če zbolim tu na tujem. Kdo mi bo stregel? Še merzle vode mi ne bo imel kdo prinesti! O zakaj nisem umerl pri Razdertem, da bi me bili vsaj na domači zemlji pokopali!“

Komaj sem začel tako premišljevati, bolezen je bila že tukaj. Moral sem v posteljo. Odpeljali so me v zdravilnico; dobil sem hudo vročinsko bolezen. Tam so me hranili in stradali, da se Bogu usmili. Francozje so nevoljno kričali nekaj nad menoj; jaz še tačas nisem razumel, kaj hočejo, vendar sem vedel, da meni letí, ker so obraze spakovali, kakor bi hteli reči: Še tebe se bo kdo ogibal! Bilo mi je hudo; komaj da sem razločil, da ležim. Mislil sem: „Andrejček, zdaj le je prišla tvoja zadnja ura!“ Spomin in pamet me zapustita in več dni sem ležal, da ne vém, kako se je z menoj godilu. Mešalo se mi je in blodil sem vsakotere reči; k sreči me niso razumeli okoli stoječi, kajti kdo je daleč od mojega doma razumel moj domači jezik. Spametvam se le, ko čutim, da mi raz noge obliž tergajo. Dadó mi kupico vina; okrepčalo me je to, in od dne do dne je zopet bilo malo bolje. Rekel sem: „Bo že bo, Andrejček, ne bodeš še umerl ne.“ Precej dolgo sem bil še bolehav; najrajši in najlaglje bi bil zdaj jedel in pil, pa nisem imel kaj. Stradali so me do dobra. Prec ko sem stopil zopet na noge, prašal sem po svojih tovarših; skoraj nobenega že ni bilo v mestu. Med tem ko sem jaz dolgo v zdravilnici bil, zaslužili so moji tovarši že veliko denarja na kmetih in se lepo gostili; poslali so bili namreč vse na deželo, da so delali. Moških delavcev je na Francoskem tačas grozno pomanjkovalo. Samo krumpci in druge moške pokveke so doma ostali, vsi drugi, da so le mogli orožje nositi, morali so z Napoleonom v Avstrijo in Španjsko na vojsko. Domá so jim žene, starci in otroci sami dela opravljali, oni pak so ropali po cesarskih in španskih deželah, igrali in pevali, pili in dobre volje bili. To so ve da, dobro se jim je godilo, bolje ko nam jetnikom. Pravili so tačas, da je bilo osemdeset tisoč jetnikov po vsej Francoski. Ti so tedaj delali in plačilo dobivali, majhno je bilo res, vendar bolje ko nič. Zvesto smo tudi popraševali, kako je kaj na Avstrijskem. Francozje nam povedajo, da je Napoleon povsodi premogel, da je dobil, česar je želel in cesarjevo hčer za ženo.

Neki dan zvemo veselo novico, da so povernemo v domino. To je bilo veselje, ko so se jeli od vseh kotov zopet shajati vojni jetniki, zdaj že ne več jetniki. Mi slovenskega jezika smo veselo kričali in peli staro višnjansko popevko:

Oh usmili so Bogú,
Kak je v Višnjigori hudó:
Otroci se milo jokcajo,
Matere pa ravno takó;
Višnjana ni noben’ga domú,
Oh usmili se Bogu, itd.

Ta popevka je nam bila sosebno zató priložna, ker je bilo pri nas veliko oženjenih brambovcev in pa veliko Višnjanov. Zapeli smo nektero veselo vojaško, pa moja stara pamet se jih ne domišljuje več. Jaz sem bil pervi pri veselih, da-si še ne terden, ko drugi; in pa še nekaj mi je bilo, kar me je prav nekaznega delalo — lasé mi je bila moja vročinska bolezen populila, golo bučo sem nosil. O kako nekazno! Noter do Avgsburga sem bil gologlav.

V. Kako sem zopet v domovino popotoval.

Še le ko odidemo, premislim Nevers. Res sem tam prestal hudo bolezen, ki mi je dolge lase vzela; res sem bil tam večidel zapert, ali bolan ali bolehav; res so tovarši moji denarja zaslužili, jaz sem bil pa še svojega poprej nahranjenega in od ust priterganega zapravil: toda tudi marsiktero urico sem imel veselo, da sem bil kakor domá.

Jako rad sem gledal potem, ko sem vstal od bolezni, včasih verste fantov in deklet. Sosebno ob nedeljah so se zbirali na gladkem tergu pred cerkvijo po sv. maši; tam so se radovali in si godce izbirali, ki stojé tu v okrogli, veliko jih je in čakajo. Ta ima dudlo pod pazuho, ta ima reč, kakor naš kranjski brus narejene citrice in tako dalje; vsakoverstne goslice in piščalke sem vidil. Po dva, po tri pare fantinov in deklet si je izbralo enega godca. Tam je dudlal eden, malo dalje zopet piskal eden itd., prav veliko je bilo gledati in poslušati. Vsak godec je zagodel eno okroglo, plačevali so vsako sproti, in se pod milim nebom verteli, da so človeku kar noge od tal silile, ko jih je vidil.

Pa vendar smo se mi tujci Slovenci mnogo smejati imeli. Zakaj čudni so se nam zdeli fantini, lepi in dosti čedno opravljeni, pa klobuk in coklje — le-tó se nam je kaj smešno zdelo. Tam pred cerkvijo pred vsem ljudstvom plesati, in še v cokljah, tako nerodnih! Ples so imeli lahek; skačejo na lahko, s cokljami ropočejo in rajajo do mraka; potlej pa se razidejo po kerčmah. Tam se napasejo, si kozarčke nalivajo in si napivajo, da je veselje.

Šest potov smo storili do mesta Besansona; čez osem dni pa pridemo do Strasburga. Tukaj smo gledali slavni stolp, ki je eden najlepših na svetu; tudi ura je napravljena na taki visočini, da Bog nas varuj. Take lepote popisati ne morem, zakaj le mimo sem šel. Ko bi hotel vse vedeti in vse povedati, morda bi se mi zaletelo.

Malo časa sem bil na Francoskem, pa sem se jezika vendar naučil, in še zdaj na stare dni rad gledam francosko gramatiko, da-si me je minilo vse. Dolgo let je od tedaj, postaral sem se, pa še ga lomim in govorim za silo. — In jaz sodim, da se Slovenec vsacega jezika lahko nauči, bodi si nemški, francoski ali laški, ako le hoče. Kako je to s slovanskimi jeziki, z jeziki naših bratov, to bom povedal o priliki. Zato to opominjam, mladeneč! zapiši si v spomin Vodnikove besede, ki pravi, da ti je „Slovencu um dan in da si prebrisane glave.“ To pa si zapomni, da se boš trudil, da postaneš res prebrisan, ne pa da bi si samo domišljal, da si, v resnici pa ne bi bil. Toliko mimo gredé.

V Strasburgu se nisem mogel več uriti v francoski besedi, ampak privlekel sem svojo nemščino na dan, ki so mi jo učeniki v glavo vtepali nekdaj v Ljubljani, in potem v Novem mestu, ko sem se še komaj zavedel, da gotovo živim. Prav mi je prišel nemški jezik zares od Strasburga dalje. Prestopimo reko Rajno in pridemo po velicem mostu štrasburškem v nemško deželo Badensko. Potovali smo prosteje in smo se smeli bolj ogledati po krajih, ko doslej. Pridemo v veliko mesto Avgsburg na Bavorskem, čudimo se veliki mestni svetovavni hiši, sezidani iz rezanega kamna marmora; vikši pa nam velik strah napravijo zato, ker so bili nevedneži, in kar se tiče znanja jezikov, pravi uboščiki, ter niso znali razun svojega maternega nemškega nobenega druzega.

Iz transporta namreč, ki je šel iz Francoskega, izločijo Poljake in je odpravijo po drugi poti v njih domovino. Ker smo mi Kranjci govorili med seboj po slovensko, kakor se pri nas govori, menili so učeni možje v Avgsburgu, spoznavši slovansko lastnijo našega govora: „To so tudi Poljaki.“ Skoro ne bi bilo pomagalo nič, da smo mi terdili in pravili, od kod in kdo smo; po vsej sili so hteli imeti, da bi nas spravili v Poljsko. Ker je bilo med nami nekaj oženjenih in očetov, lahko si mislite, kako nas je bilo strah in nevolja, da nam hočejo še drugo domovino vriniti in nas tje gnati, morda iz dežja pod kap. Po sreči pak se je našel Poljak, ki nas je za Ilire poterdil in vseh nevarnosti rešil.

Dosti mest prehodivši pridemo naposled zopet na cesarsko v Šarting in potem do Linca. Izmed vseh Kranjcev sem bil jaz edini, ki sem pisal in imel dnevnik, zakaj drugi večidel še brati niso znali (tačas je bilo še drugače ko zdaj). Prišlo mi je vse prav, kar sem zapisal, nekterokrat smo se pomenkovali, jaz in moji rojaki o mojih potih.

Menili smo, da nas popeljejo do Gradca in potem v ljubo belo Ljubljano, toda zaobernili so nas čez Češko na Dunaj, kjer se je nam dobro godilo. Medpotoma pa se je naše število vedno manjšalo, kajti marsikterega, ki je mislil, da bode v kratkem domá, poteknili so v regiment. Jaz sem odletel tej nesreči, ker sem bil bolj majhne postave. Na vse zadnje nam v Gradcu vendar dajo odpustne liste in nas razpusté domú. Oh kako veselje je bilo doma v očetovi hiši, ko me zopet zdravega vidijo med seboj! Starši in bratje in sestre se veselja jokajo. Od bližnjih in daljnih krajev prihajajo žene me spraševat, kako je temu in temu, ali je še živ ali kaj? In kako žalostno sporočilo sem moral dati nekteri ženi, nekteri materi!

Da se mi je zdaj zopet na dobro obernilo, to se ume samo ob sebi. Saj sem bil doma! Kje je pa bolje ko doma? Ker so pa imeli moji starši razun mene še osem otrok, ker je bil avstrijanski denar tačas po kurzu ob veljavo prišel, in so bili tudi moji starši veliko izgubili, vidil sem, da me doma ni treba. Ker sem govoril razun domačega jezika tudi nemški, laški, in francoski, dobil sem dobro službo pri nekem gospodu v francoski civilni službi v Medvodah nad Ljubljano.

Vsaka reč pa le nekaj časa terpi. Tudi te brezskerbne sreče mi je bilo naglo konec, kakor bi v nebo pogledal. Bilo je leta 1811 pred pustom, ko pride neki gospod z Goričan k mojemu gospodu v vas. Komaj odide, pokliče me gospodar in me vpraša: „Andrejka, ali bi bil rad francoski soldat?“

„Ne, rajši hočem umreti, ko uši pasti še enkrat po tujem,“ odgovorim jaz.

„Torej moraš mojo službo popustiti,“ reče mi on dalje.

„Zakaj to?“

„Napravljali bodo celi regiment francoski tod po naših krajih; gotovo boš tudi ti na versti. Jaz te ne morem prikriti, torej ti svetujem, verni se na dom, tam so ti znani vsi kotje, laglje se boš skrival, če te bodo lovili.“

Na to jaz gospoda lepo zahvalim, da mi je pred časom razodel nevarnost in grem domú. Kakor blisk se je raznesla skrivna novica med mladimi moškimi po naši deželi. Vsi smo se posvetovali, kam se bomo potikali in kako se bomo odtegnili.

VI. Kako so me vdrugič v vojake vtaknili.

Ni minilo štirnajst dni, že začnó župani, tri pa tri soseske vkup, shajati se, po hostah in vaséh mlade fante loviti in pošiljati nalovljence gosposki v Višnjo goro.

Če le spaka ni, ne boste me imeli ne, rekel sem jaz, z menoj in mojim bratom Antonom pa sta bila ene misli dva brata Zupančiča iz moje vasi. Potegnemo jo v hosto. Štirnajst dni smo v tako imenovanem velikem borštu pri Zatičini tičali, po dnevi v skritih goščah spali, po noči pak kurili, pekli in kuhali, ter posvetovali se in grozili, kaj bomo naredili z lovci, ako nas pridejo lovit. Ker pa ni bilo nikogar v hosto, prešla nam je nevarnost zmirom bolj izpred oči. „Jaz sem se že naveličal laziti in plaziti se po hosti v eno mér,“ pravi Zupančič neke noči, ko smo ravno pri ognji sedeli. Noč je bila černa kakor nikdar tako.

„Pojdimo doli v Štorovje, izpili ga bodemo vsak en glažek; nocoj ne bo nikogar vrag tjekaj pritresel,“ dostavi moj brat Tone.

„Vi dva še ne vesta, kaj se pravi vojak biti v tuji deželi!“ rečem jaz.

„Nocoj nas ne bo še konec ne, gotovo ne,“ reče drugi Zupančič.

„I nu, — pravim jaz — da ne boš rekel, da sem jaz največi strahopetec, pa pojdimo v Štorovje.“

Res gremo iz hosto ven in v samotno kerčmo. Noč je bila, pil ni nihče, komaj smo doklicali spéčega Štorovca, da nam je šel vina dajat. Jamemo ga vlivati dobro v sé. Vino stopa v glavo, zmirom veseleji smo prihajali, celó peli smo in vpili na zadnje, kakor bi bilo vse naše. Zunaj je vstala burja in vihra, dež je lil. Kdo bo v tacem v hosto nazaj hodil, djali smo in legli na klopí in zaspali terdno. Ali kako smo se zbudili?

Predramil nas je krik: „derži ga! derži ga!“ in ko oči odpremo, vidimo sto mož lovcev. Zastonj smo bercali in bíli krog sebe. Vlečejo nas ven, porežejo nam gumbe ali knofe pri hlačah, da smo je morali deržati z rokami in se tako braniti nismo mogli, in hajdi gnali so nas vse štiri v Višnjo goro. Tam nam zopet gumbe prišijejo in nas potem uklenejo.

Od tukaj do Ljubljane nas je gnal 8 parov dva in dva vkup vklenjena neki berič Miha Koncilja in nekteri Višnjani. Peli smo za kratek čas slovenske popevke, pametne in nore, svete in okrogle; zlasti smo svojim gonjačem v kljubo in v nagajivost peli zabavljico na Višnjane, kako pesje meso jedó:

Potokar je kuzlo zaklal,
Višnjanom koline poslal:
„Višnjanje glodajte kosti,
Potokar nas s kuzlo gosti“ itd.

Čez Šmarje smo peli tudi zabavljivo narodno:

Gori vè Šmarji
So sami košarji itd.

Nismo bili dolgo v Ljubljani. Potegnejo nas v Gorico. V Gorici nas zapró v kosarno. Dan na dan priženó več in več novakov, rojakov mojih, ki so jih nabrali in nalovili po Iliriji. Vsak je bil žalosten in pobit, če je tudi marsikteri vriskaje in pevaje skrival prava čutila. Kako ne bi bil človek žalosten, če ga ženó iz ljubo domače dežele na tuje, v boj za tujo reč!

Kacih tristo novakov se je bilo tu v goriški kosarni skrivaj zgovorilo, da se hoče s silo oprostiti. Jaz in moj brat nisva nič vedela za ta namenjeni punt; še le ko so nekega jutra hrupoma udarili iz kosarne na terg ven, spoznala sva, kaj so skrivni pomenki pomenili. Ker so bili pa rekrutje brez orožja, naši čuvaji, francoski vojaki, pa vedno pazljivi, ker so dalje tudi deržali žandarji in tako imenovana narodna straža ž njimi, zato ni bilo iz vsega upora nič. Komaj so se ubogi slovenski mladenči zmašili skoz kosarniška vrata na terg, že so jim šterleli bajoneti in nabite puške nasproti, tamborji so jeli po ulicah strahovito na boben biti, narodna straža je letela vkup. Ves naklep je spodletel, prostost je šla po vodi. Le nekaj malo novakov je bilo ušlo, pa še izmed tistih so jih več ulovili in dva dni pozneje so je kakor begune in prelomljevavce vojaške prisege očitno, v pričo nas ustrelili. Po pravici povem, jaz bi bil morda tudi utekel, ko bi se mi bila lepa prilika primerila; ko sem pa zdaj vidil, kako grozovito se vsaki poskus kaznuje, rekel sem sam pri sebi: Ljubi moj Andrejčko! zdaj veljá vse druge muhe iz glave izbiti in samo Napoleonu zvesto služiti; bode že Bog še vse na prav obernil. Vendar mi je bilo pri sercu hudo, domislil sem se, da nisem staršev ubogal, da sem šel v pervič proti njih volji iz šole v vojake. Ko bi bil v šoli ostal, morda bi mi ne bilo treba te nepokoršine kesati se tam gori na Rusovskem v mrazu in lakoti!

Bali so se novaki, da ne pride kazen za upor. Vendar po sreči ni nihče nič preiskoval, nihče nič rekel. Obstalo je pri onem, da so bili samo ulovljene begune postrelili.

Ko se je nas v Gorici en bataljon nabralo, smo marširali na Palmanovo. Tu se začnó vojaške vaje in sicer petnajst dni še v oblačilu, kakor ga je vsak od doma prinesel. Ko dobimo platneno obleko, krenemo jo do Vičence.

Tukaj dobomo še le častnike ali oficirje, same mlade lepe Francoze, dobomo puške in plava nova oblačila. Zdaj se začne še le pravi red. Jaz se zglasim pri majorji, da sem bil pri avstrijski vojski feldvebelj, in ker sem se bil v prejšnjem vjetji na Francoskem precej francoskega jezika naučil, pelje me major do stotnika Rokavina in postal sem pervi korporal v bataljonu. Ta gospod mi reče: „Do zdaj imam samo enega korporala pod seboj, ki pisati zna; le glej, da se boš dobro nosil.“ Opravljal sem službo lahko. Vesel sem bil, da je tudi moj brat pod menoj, in da ni kacemu druzemu pustežu v pest prišel. Dva mesca smo se v Vičenci v orožji vadili.

Iz Vičence smo marširali trije bataljoni skozi Mantovo, Kremono, Mortaro do Turina, glavnega mesta v Piemontu. Dvakrat sem šel iz svoje domovine, šest in trideset dežel sem prehodil, pa nikjer nisem vidil mesta, ki bi bilo meni bolj dopadlo, ko Turin. Snažne in po redu narejene ulice so mi bile jako po všeči. Sredi mesta je velik lep terg, da se trije polki lahko ob enem obračajo; v sredi je malo viši, da se dež odceja. Tu najdeš tudi kraljevo palačo. Kdor to obide okoli in okoli, razvidi in sešteje lahko vse mestne ulice, ki se naravnost razprostirajo gledavcu pred očmí. Mala voda, ki okoli mesta teče, spušča se ob gotovi uri v vodotocih po ulicah. Vsak gospodar je za potrebo dá prinesti v svojo híšo in čez malo časa je zopet vse lepo.

V Turinu pride k nam še četerti bataljon. Do novega leta se je vadil ves naš polk v orožji. Bili smo po tem času izurjeni toliko, da nam ni bilo treba sukati se noter do ruske meje.

Da smo namenjeni na Rusko, zvedeli smo še le na novega leta dan. Na nagloma nam je prišlo to povelje. Žalostni smo zaslišali to novico.

VII. Potovanje proti ruski deželi.

Perve štiri dni, ko smo bili na potu, hodili smo prav težko. Na nogah so se nam narejali kervavi žulji. Nositi smo morali dvojno obleko; celó kompanijski oficirji so morali telečnjake in svoje perilo sami nositi, ker je vsak bataljon imel samo en voz za poveljnika. Štirje poveljniki so vsak pri svojem bataljonu jezdarili, polkovnik pa spredej pred regimentom. Samo on je imel ženo seboj do ruske meje, čez reko Nemen pa tudi njemu ni bilo pripuščeno, in morala se je verniti.

Pri Francozih ni bilo tako vretje in tako razrivanje po cesti, kakor sem ga videl in doživel pri cesarski avstrijski vojski. Ako je vojak na potu zbolel ali čisto opešal, djali so ga na voz do perve postaje. Tam so ga dobro preskerbeli, in kedar jo ozdravel, potoval je sam za polkom in imel še za vsako uro tri krajcarje za priboljšek.

Nekaj dni po našem odhodu iz Turina so se ločili nekteri od polka in so šli pod poveljem nekega adjutanta Sivkoviča v belo Ljubljano po novake, ki so bili med tem v francoski Iliriji k vojakom poterjeni. Že sem se veselil, da pojdem tudi jaz še enkrat v ljubo domačijo, pa zadela je ta sreča namesto mene nekovega Ljubljančana Markosetija. Jaz, moj brat Tone in z nama vjeta soseda, brata Zupančiča, pa smo potovali s trumo dalje in tolažili se kakor se je dalo.

Ker nam ničesar ni manjkalo, privadili smo se pota; dan za dnevom smo laglje hodili. Vsak četerti dan smo imeli počitek. V drugič sem vidil in vžival gostoljubnost že pred imenovanega samostana na gori Mont Cenis, v drugič sem vidil marsikako mesto, skozi ktero sem popred kakor jetnik, zdaj kot vojak hodil.

V nekem malem savojarskem mestu je bila našemu tambormajorju, vodniku tamborjev in muzikantov, velikanskemu in lepemu Hrovatu, dragocena palica ukradena, veljala je 700 frankov. To smo morali mi vsi noter do Frankobroda plačevati.

Pred vsacim velikim mestom se je ves polk ustavil in zamenili smo platneno popotno obleko z lepo paradno. Pridemo do Štrasburga in dobimo nekaj Španjolov in Portugizov k polku. Petnajst dni ostanemo tukaj. Jaz sem svojemu bratu in svojima pajdašema, bratoma Zupančičema, že večkrat pred pravil od lepote štrasburške, ktero sem v svojem vjetji občudoval. Ko smo torej šli čez veliki rajnski most, rečem jaz svojim pajdašem: „Dvakrat sem tod hodil, nikdar več ne bom!“ Moj brat Tone mi odgovorí: „Kaj tod?! Na Kranjskem smo se rodili, pa nikdar ne bomo vidili Kranjskega več!“ Zupančičema se solze uderó. Moj brat se ozre po meni in ko vidi, da tudi meni milo prihaja, pravi: „Nič, kranjski fantje, korajža velja, zapojmo kako domačo!“ In ker je bilo nekaj Ribničanov med nami, zapojemo, da bi si otožnost po domu pregnali, staro ribniško:

Vrè, vrè, vrè,
 Mi smo Ribničanje;
Po svetu smo okol hodili,
V nedeljo smo Boga molili:
Da bi loncev ne pobili.
Vrè, vrè, vrè,
Mi smo Ribničanje.

Dve bande muzike ste nam godli in krožili čez vsa mesta in sicer ena naša, ena španjolska. V Vircburgu smo pervič vidili svojega glavnega maršala Ney-a.

Potovaje skozi nemške dežele smo imeli posebno dobre kvartirje, tako v Badenskem, Vestfaleskem, Saksonskem, Pruskem. Vseh pet in trideset maršev skozi Nemčijo nismo pri kompanijah živeža dobivali; noter do Poljskega smo ga imeli po stanovanjih. Res so plačevali dva franka od moža, pa pri gostoljubnih gospodarjih smo že pijače za več popili, kakor je bila ta plača vredna. Pri kmetih in meščanih so nas radi sprejemali, vzeli nam telečnjake z rame, pregernili mizo, postregli nam z jedjó, žganjem in tobakom. Večidel nas je bilo šest mož pri enem gospodarji.

Ravno na véliki petek smo prišli v Lipsko (Leipzig). Cela naša kompanija je bila ustanovljena v veliko lepo sobano. Mestno poglavarstvo jo bilo zapovedalo francoske vojake lepo pogostiti. In res, dali so nam še preveč; pil in jedel je, kolikor je kdo mogel. Ker na potu sploh nismo vedeli, ali je dan petek ali svetek, tudi danes tega nismo vedeli. Veliko je bilo pijanih, piskali so eni na piščalke, drugi so pa plesali. Tudi jaz sem bil vesel in sem se malo zavertel. Kar me moj ljubi brat Tone domisli: „Andrejec, veliki petek je, danes je Bog umerl, ne spodobi se.“ Jaz pravim: „Res je tako, dobro da si me opomnil.“ Začnem svoje tovarše ustavljati v veselji in pitji, ter jim pripovedujem, kak praznik je danes. Pa nič ni zdalo opominjevanje, pili in peli so drugi dalje, samo nas Kranjcev je nekaj odnehalo. Ah, kako huda kazen je je zadela na Ruskem zavoljo skrumbe svetega dné!

Prehodili smo 35 nemških mest, ktere bi bravcu vse lehko naštel, ako se ne bi bal, da bi se mu dolgočasno zdelo suha imena brati; naslednje nemško mesto je bilo na meji v Poljsko stoječi Švibus.

V Švibusu sem nekaj doživel, česar tudi nisem pozabil, in česar ne smem zamolčati; tukaj sem namreč dvema rojakoma, Slovencema, v nebesa pomagal. Nikakor majhno delo. Prišel sem tu s svojimi možmi na poglavitno stražo. Postavim stražo pred mestno ječo. Ne vem, kaj me je gnalo, da sem šel k jetnikom. Začnem je preštevati, kakor so ležali na tleh. Štel sem po slovensko eden, dva, tri ... kar se mi oglasí v našem jeziku tam v kotu eden in tam zopet eden. Najdem tu dva rojaka. Eden je bil iz Trebnjega na Dolenskem doma, eden pa goriški Slovenec. Oba sta bila vjeta vojaška beguna, na jutrajšni dan na smert obsojena. „Kako, brata! ali se bosta kaj spovedala in zopet seznanila z Bogom na zadnjo uro?“ prašam ju jaz, potem ko smo se marsikaj razgovorili. Rečeta mi, da ne znata nemško in francosko, pa da bi se rada spovedala. „Jaz sem pripraven, biti vama za tolmača; kakor bosta meni pravila, tako bom jaz nemško duhovnu pravil. Bati ali sramovati se me ni treba, vsi smo grešniki, rečem jima. Obsojenca sta bila zadovoljna in jaz grem katoliškega fajmoštra iskat. Ko sem po mnogem popraševanji našel duhovnika, vprašam in prosim ga, ali bi se moglo to opravilo zgoditi. Gospod me nekako ostro pogledajo in mi rekó: „Francozje ste nepripravni za tako sveto delo.“

Jaz odgovorim: „Gospod, jaz nisem Francoz, ampak Slovan iz Avstrije.“

„Ali ste podučeni v sveti veri?“ prašajo me dalje fajmošter.

„Podučen,“ odgovorim ter jim pokažem šolsko latinsko spričevalo iz ljubega Novega mesta.

Kmalo potem je prišel duhoven s svetim rešnjim telesom v ječo. Kar je bilo jetnikov katoličanov, vsi so pokleknili in našega Boga molili, luteranje pa ne. Jaz postavim polomljeni stol v kot za duhovna in spoved se začne. Tolmačil sem zdaj grešnikovo, zdaj gospodovo besedo. Trebanec se je lepo spovedal, goriški vojak pak jo je bil obdelal bolj po soldaško, na kratko; oba sta prejela sv. telo. Drugi dan sem ju spremljal z duhovnikom vred na morišče. Na glas sem jima molil za duhovnom molitve. Obema zavežejo oči, dvanajst pušek se sproži in — mertva sta bila.

VIII. Kako smo marširali skozi Poljsko in kako sem vélikega Napoleona vidil.

Stopili smo na Poljsko. Pot je bil pust, kraji samotni. Nič več nismo imeli enacih stanovanj in enake postrežbe ko do zdaj, poznalo se je, da smo sovražniku zmirom bliže.

Mene je bila še precej dobra sreča našla. Prestavljen je bil naš stari sitni stotnik in na njegovo mesto je prišel brihten mlad Francoz, Lastan po imenu. Dobro je ta poznal, kteri človek je kaj vreden. Sprevidil je tudi, da smo Kranjci dobre duše in nas je rad imel; sosebno sva si bila midva prijatla. Rajši me je imel, ko vse druge svoje korporale. Marširala sva dostikrat vštric in žlobodrala francoski. Ko smo prišli na Poljsko, bil sem jaz zopet pervi za jezik. Ne samo, da sem kakor Slovan razliko našega in poljskega jezika kmalo pogodil, znal sem že od svojih nekdanjih sojetnikov Poljakov malo „polski móvič“. Sploh sem vidil, kako hitro so razumeli tudi moji rojaki poljske besede. Stotnik Lastan me je porabil, kjer je bilo treba poljski govoriti.

Vsak dan pride več francoskih trum za nami in se pritakne naši rajdi. Naraslo je nas kmalo na širokost in dolgost.

Perve štiri postaje na Poljskem smo imeli na kmetih. Vsak kmet je dobil celo kompanijo na stanovanje. Toda tirjati nismo smeli ničesa od njega, še merzle vode ne. Za kuho in pijačo smo morali za ljubo vzeti kalno, gerdo, s smerdljivo smetano prevlečeno vodo iz luže. Dobivali smo na dan veliko mesa, kruha pa ne. Mislil bi kdo, da nam ni bilo sile pri mesu. Ali kaj se pravi samo meso in nič druzega v želodcu imeti, to vé le, kdor je skušal. Kopalo in rigalo se mi je, žejen sem bil strašno, pa luže nisem mogel piti.

Na cesti pa je bila zmirom veča gnječa, veče vretje. Čez in čez, daleč naprej, daleč nazaj, ni bilo viditi druzega, ko glavo pri glavi, voz pri vozu. Le počasi smo se premikali tako, da smo v 24 urah samo šest ur prešli. Čolne, vozove s smodnikom ali pulfrom, kanone s prižganimi luntami so med nami vozili štirnajst dni.

Že smo bili mi Slovenci od Ljubljane do Ligvine v ruskem Poljskem sto in šest in dvajset maršev prehodili, kakor je moj zapisnik v dnevniku kazal. Pol marša od Ligvine nas razpostavijo vse polke, kar nas se je bilo nabralo, na široko planjavo v versto. Nič nismo vedeli, kaj to pomeni. Že smo menili, da je morda sovražnik blizo; kar prijezdi na belem sircu Napoleon sam na ogled. Bil je prav v prosti obleki, v slabeji ko naš polkovnik. Jezdi enkrat ob vsi versti in zvesto ogleduje trume. Pride do našega polka, kjer smo bili mi, kranjske matere sinovi. Naš polkovnik je stal pred polkom. Napoleon jezdi k njemu in ga praša:

„Qui regiment?“^[1]

„Regiment d’Illirie, votre majesté!“^[2] odgovori polkovnik.

Jaz sem stal tako blizo, da sem ga vidil in slišal na tanko. Dobro sem bil njega obraz v oči ubral in še zdaj, ko me spomin zavoljo starosti že zelo zapušča, pomnim še ostri pogled, zapovedni glas svojega francoskega cesarja, moža, ki je bil moj in cele Evrope strah.

Imeli smo še štiri marše do ruske meje. Ker se je bilo naše število že do vojske naraslo, nismo mogli več po kmetih ustavljati se, ampak narejali smo tabore. Vsako popoldne ob štirih se ustavimo. Naj rajši so nam odbrali taborišče na velicem polji v žitu. Piramide naredimo iz pušek, potem zakričí poveljnik: „Delajte kolibe (barake).“

Po dvajset mož prostakov, en seržant in dva korporala, smo nalomili skupaj drevesnih vej in naredili si stanico in spavnico za eno noč. Žito smo pomendrali in poležali.

Po samotni, veliki planjavi pridemo do reke Nemen. Čolni, ki so se vozili z nami in pred nami, naredili so nam tu z deskami obdan most čez reko. Prekoračimo vodo.

„Bog vé, ali bomo prestopili to reko kedaj nazaj gredé,“ pravim jaz tudi tukaj bratu.

„Nikoli!“ odgovori mi brat in res je revež ni prekoračil več.

Bili smo na rusko-poljski zemlji.

Marširali smo zdaj zmirom ob vodi proti Kovnu. Medpotoma smo zvedeli novico, da ne pojdemo za veliko francosko vojsko, ki je bila že pred nami šla v sredo Ruske proti Moskvi, ampak da ostanemo v mestu Kovnu pri reki Nemenu, da bode naš polk zadnja straža vojski in da bodemo v Kovnu živež, ki je imel po vodi priti do tje, za vojsko prejemali, iz čolnov na suho devali in na vozeh za armado pošiljali. Pridemo v Kovno. Polkovnik Šmid nas začne zopet v orožji uriti, kakor v Turinu. Bilo je ravno okoli kresa leta 1812. Za zarijo smo morali v orožje stopiti in sukati se, da nas je pot oblival, dve uri. Potem je moral ves polk k čolnom na delo; nosili so prostaki piškot, moko, rajž itd. iz čolnov na vozove in v magazine. Meni ni bilo treba težavnega dela delati; moj prijazni kapitan Lastan me pošlje s štirimi možmi na pošto. Jaz sem pisal prejemne liste od tega, kar smo prejeli za vojsko, moji možjé pak so imeli poštne vozove spremljati na vse kraje, da niso drugi vojaki jemali poštnih kônj od vozov. Imeli smo nekaj več plačila, zató ker smo veliko terpeli, in sicer vsak prostak pol franka na dan. Marsikteri je bil prihranil nekaj rubljev, pa ne sebi, ampak ruskim kozakom, kakor bo bravec iz naslednjega še razvidil.

Ali prazno je bilo upanje, po kterem smo mislili, da ostanemo zmirom na meji v Kovnu in da ne pojdemo v sredo sovražnikove dežele. Komaj mesec dni pa smo bili tam.

20. julija pride povelje, vsi pomarširamo iz Kovna proti sredini Ruske. Moji kompaniji je bilo naloženo, sto voz moke na Vilno transportirati. Vsak mož je spremljal voz, naprežen s štirimi konji. Kerme za konje medpotoma nismo druge imeli, kakor zeleno erž, ki smo jo kar s polja kosili s sabljami ali kosami. Konji, nevajeni frišne kerme in vedno napreženi, cerkali so nam na potu in celo vozove smo morali tako na cesti puščati brez čuvajev. Vozniki, ki so bili že iz Pruskega primorani v tako daljo voziti, popustili so konje, voz in vse, in so nam pobegnili, kedar je mogel kteri. Na četerti postaji že nismo imeli več ko trideset konj živih. Kapitan naš je spoznal, da ni mogoče mu moko pripraviti v Vilno, zató se pogodi s pekom v Eviji in mu jo proda.

V Vilno prišedši najdemo zopet svoje tovarše, ves polk in zvemo, da je bil Napoleon pred štirnajstimi dnevi tukaj.

V Vilni ostane ves polk samo trinajst dni, potem pa se pomakne dalje v Minski. Tukaj pride povelje, da od zadnje straže, to je našega polka, ostane en major, en lajtnant in en korporal v mestu, polk pa gre dalje v Borisovo, na reki Berezini. In ravno mene je zadelo, da sem ostal v Minskem. Opravka sem imel veliko; zaklepal sem magacine in ključe branil. Mesto je bilo večidel zapuščeno. V predmestjih je bilo veliko vojakov po stanovanji, zlasti bolehnih, in jaz sem jim imel vsega preskerbeti. Pisanja sem imel veliko. Spat sem hodil v staroversko cerkev, kjer je bilo veliko kupov usnja, od Rusov popuščenega, naloženo v skladavnice.

Tu moram bravcu še povedati izgled tedajšnje ruske neusmiljenosti v kaznovanji. Zvedeli smo v Minskem, da bode sedem ruskih kmetov usmertenih, ker so svojega gospoda grajščaka in njegovo ženo neusmiljeno umorili in grajščino požgali. Hotel sem tudi jaz viditi morstvo po ruski šegi in postavi in sem šel gledat. Zunaj mesta vidim vzvišen prostor — kakor brez strehe kočo, z zemljo nasuto. — Na tem prostoru je molel steber proti nebu, zraven stebra pa je bil velik mesarski ploh. Na to vzvišeno mesto se je prišlo po napravljeni bervi. Tik zraven so stale vislice in precej globoka, z drevami obložena jama. Najpervo pripeljejo dva kmeta. Stopita na nasuto vzvišenino, pripogneta se do zemlje in vzameta slovo od okrog stoječih. Beriči jima srajce iztergajo, objameta steber, roke jima zvežejo, ter zvezane na kljuko pri stebru obesijo, tako visoko, da sta komaj na perstih stala. Dva pa dva beriča sta začela zdaj udrihati s šibami in sta tepla tako dolgo, da sta jima herbet in rebra razcepila. To je bilo kervi! Nesli so ju na pol mertva proč. „Taka je torej moskovska šega? Bog nas varuj!“ rekel sem sam pri sebi in vidil sem druga dva gnati na vzvišeni kraj. Vleže se eden na ploh, gerdogled kmečki rabelj zavzdigne mesarico in daleč je glava odletela. Drugemu se je ravno tako zgodilo in oba so nesli za roke in pete v jamo na derva in djali še glavi k truplom. Germado prižgó in derva so gorele zmirom bolj v jamo, trupli ste zginili v žerjavici. Potem še z druzima dvema ravno tako storé, samo da so brezglavno mertvo truplo še na deset kosov razmesarili. Strašno pa resnično! Poslednjega so obesili na vislice. —

Čez nekaj dni mi je bilo zapovedano vse vojake, ki so bili toliko zdravi, da so mogli puške nositi, na velikem tergu v versto postaviti. Zberem torej ozdravele in je ženem na terg. Imel sem vsakoverstne ljudi vsakoverstnih regimentov, pa večidel so bili Francozje. Ko smo stali v versti, primarširata dva polka Bavarcev skozi mesto in naravnost dalje v gozd. Kam ti hité tako naglo? mislili smo si nevedé, da gredo v smert. Nam pa zapové major, naj se zopet razidemo, naj se kaj dobro okrepčamo, zvečer pa zopet zberemo. Ker sem imel črevlje raztergane, grem v staroversko cerkev, od ktere sem jaz ključ imel, nabašem si usnja in pri nekem čevljarskem mojstru dobom nove čevlje za-nj. Ključ pa denem v žep in dolgo sem ga nosil po Ruskem okrog, sam ne vém, zakaj sem ga bil vtaknil k sebi. Zvečer se snidemo na tergu. Poveljnik nam naznani, da gremo vsi vkup za polkom v Borisovo. Jaz sem bil vesel, da pridem zopet k bratu in rojakom.

Še smo stali, ko pride štirnajst mož iz bližnjega gozda brez orožja. Bili so Bavarci. Od dveh lepih polkov, ki smo jih tistega jutra vidili, ostalo je bilo štirnajst oseb, vse druge so bili v hosti Rusi zajeli in potolkli. Slišal sem našega poveljnika kleti:

„Bougre! deux regiments sont perdu!“^[3]

Mahnemo jo proti Borisovi. V štirih marših dospemo do tje in jaz sem bil zopet pri rojakih.

IX. Andrej Pajk v ognji pri Borisovi. Bég. Nesrečni prehod čez reko Berezino in kako je on čez prišel.

Polnoči je bilo. Vsi smo bili na nogah, puške smo imeli pripravljene, vse je bilo vredjeno, marsiktero serce je glasno tolklo. Vedili smo, da morajo sovražnika čutiti. Tema je bilo, ko so nas postavili na mostu in po grabnih okoli mosta. Jaz sem bil v neki kotanji blizo mosta postavljen. Čakali smo dne. Komaj se je zdanilo, razločimo kakor senco veliko množino Rusov. Jamemo streljati va-nje. Dobro smo merili, za pervega so cepali in umikali se. Mož pri možu so stali naši na mostu in okrog mosta. Kar začnó topovi germeti, in goste verste naših so cepale ko muhe. Tudi v graben, kjer sem jaz stal, priletela je ena krogla in več mojih tovaršev vergla za vselej ob tla. Na mostu se naredí živa kopica. Povsod stok in krič. Že se je most podiral, kanonove krogle so bile že veliko luknjo v zidanih obokih razvertale, večina mojih tovaršev je bila na drugi strani. Tudi jaz moram tje priti, če ne, po meni bo, rekel sem in derzno sem se plazil po vseh štirih čez kup mertvih in pol-živih teles. Prikobacam srečno na drugo stran, ozrem se nazaj in že se je most podiral. Brez reda se pomaknemo v Borisovo nazaj, ali tudi tukaj so bili že Rusi. Vidili smo preobernjene in oropane vozove. Skozi mesto ni bilo mogoče iti. Skakali smo čez plotove in po vertih v ovinku prišli na cesto proti Smolensku. Od vseh strani so iz gozdov in iz zakotij prihajali vojaki k nam na cesto. Bila je že čudna mešanica, in vendar smo šli še le v sovražnikovo deželo.

Uro daleč od Borisovega smo slišali za seboj kanonado, ki je terpela še čez poldan. Pozno naredimo tabor. Jaz zagledam kervavega mladega Poljaka in ga prašam, kako je bilo v bitvi, sodil sem namreč, da pride iz boja, in nisem se motil. Pravil mi je, da ravno takrat, ko je bil zidani most pri Borisovi razbit, bojevali so se Poljaki in maršal Ney za ohranitev dveh drugih mostov, ki so je bili čez Berezino postavili.

Drugo noč na potu proti Smolensku smo prenočili v gozdu. Barak nam ni bilo treba delati, našli smo že lepe iz lesenih desk narejene, berž ko ne so je bili še rusovski vojaki postavili. Edini tovarš, s kterim sem govoril, bil je ranjeni Poljak, kajti ljubega brata sem bil že izgubil. Upal sem, da pridem k polku in ga tam zopet najdem.

Padel je bil drugi sneg verh pervega in mraz je pritiskal. Povsod nas je bilo vse živo, jesti pak nam je primanjkovalo. Malokdo je imel kaj kruha.

Kar zagledam pred seboj neznansko trumo Francozov, ki so brez reda derli od Smolenska doli. Kaj to pomeni? djali smo. Ko smo pa perve srečali in so nam ti povedali, da je Napoleon pobegnil iz Moskve, (ktero je ruski guvernér Rostopčin skrivaj zažgal) in da se vsa vojska od Rusov pojena vrača domu, ko smo vidili, da nima že skoraj nobeden orožja, nobeden konja in da vse vre in hití proti Berezini, vrezali smo jo še mi nazaj.

Zdaj je navstalo vretje in razrivanje na cesti, da nc morem povedati, vsak je hotel berž dalje priti. Vsak je stopal na pete svojemu predniku, pa je nejevoljen klel, ko mu je zadej tudi eden, po druzih rinjen in suvan, zaletaval se v herbet. Vsak je bil lačen, telečnjake smo imeli pa prazne. Slišal sem tu rentačiti Slovenca, Hrovata, Čeha, Poljaka, Nemca, Francoza, Španjolca i. t. d., vsak je imel le dve tri želje, da bi berž naprej prišel na potu, da bi kaj jesti dobil in da bi se proti mrazu zavaroval.

V dveh dneh prilomastimo v Borisovo nazaj. Iskal sem naš polk, da bi brata dobil. Našel sem majorja in lajtnanta, ki sta si v gnječi pomagovala dalje, kakor sta mogla in znala. Combien homes vous-avez? praša major lajtnanta; ta mu odmaja z glavo in kaže v vretje. Brata nisem našel nikoli nikjer. Nikdar več ga nisem vidil. Bog mu daj lahko počivati v hladni ruski zemlji!

Mesto Borisovo je bilo še bolj zapuščeno, ko pred. Vse je bilo odperto. Jaz stopim v neko judovsko hišo; natlačim si tam polno mavho tobaka, v mali sobici dobom malo kruha, kar mi je bilo najljubše, in vzamem samo dva svilna perta z zlatom in srebrom natkana. Dobil sem bil ravno tisto jutro dva lepa konja; pogernem torej perta po konjskih herbtih in ju vodim vsacega za eno uzdo. Ker je bil zidan most čez Berezino pri Borisovi prestreljen, obernili smo se na malo cesto na desno roko.

Vidil sem zdaj, kako so jezdeci svoje konje na količke privezovali, železne oklepnike, ostroge, orožje proč metali in se mešali med nas pešce.

V dveh urah pridemo do Berezine. Kakor so ljudjé vidili, da se zdaj pride na most, pritiskali so še bolj; gnječa je postala taka, da so mene, ki sem s svojima konjema bolj pri kraji hodil, iz verste izrinili in vse prizadevanje zopet zagozditi se med nje, je bilo zastonj. Pred mostom berezinskim je stal majhen gozdič, obraščen z mladimi hojami. Zakurim ogenj; ali mlade in nesuhe hoje niso htele goreti, kakor koli sem že jaz pihal in si prizadeval. Kadilo se je, do plamena nisem mogel razpihati in če sem količkaj odnehal, pogasnilo mi je vse. Vidivši, da ni mogoče, popustim kurjavo. Primem zopet svoja konja za uzdo in grem iz hojevega gozda proti mostu. Strašen pogled! Deržaji ob mostu so bili že odlomljeni, marsikoga je vretje prekucnilo z mosta v globoko vodo. V vodi so se bojevali možjé in konji z merzlo smertjo v valovih; toda malokdo je splaval ven, kdor je že padel noter, ali kdor se je brez premislika sam vergel v vodo, ako čez most ni mogel. Ako bo taka gnječa, nikdar ne bom na most prišel, rekel sem sam pri sebi in sem poskušal od strani v versto priti. Da bi le v sredo prišel, pa sem dober, djal sem in čakal štiri ure prilike. Koliko sem jih vidil pasti pod nogami druzih in pohojenih nikdar več vstati. Konji in ljudjé so derli naprej, kdor je prišel pod noge, tega je imela smert.

Truden postanem od dolgega stanja in čakanja, zató se obernem in grem proč. Ne daleč od mosta so stale hiše. Tjekaj peljem konja. Okoli in okoli poslopja je bilo polno vojakov, ki so kakor jaz čakali, da bi prišli na vrsto. Privežem žival k plotu, naberem pri hiši nekaj suhega lesa in zakurim ogenj. Preiščem mavho in najdem tobak, ki sem ga bil v Borisovem vzel, pa košček kruha. Poslednjega željno pojém, tobaka pa pokažem nekaj peres ne daleč sedečim Francozom in berž ga prodam po dva peresca za en frank. V naglosti sem bil bogat. Denarjev je bilo dosti, zlasti pri Francozih, ali kaj pomaga denar, če kruha ni. Vse kar je imel, bi bil marsikteri dal za košček kruha. Svoj tobak prodajaje sem moško in terdo sedel na mavhi, sicer bi mi jo bili iztergali in vzeli. Za kratek čas sem bil obogatel. Komaj sem bil namreč tobak prodal, prijezdila je taka truma jezdecev, da mi niso samo ognja pomendrali in zadušili, mavho razhodili in pobrali, mojih kônj seboj potegnili, ampak da bi bili skoraj še mene s poltjo in dušo vred pod kopito spravili, ko se ne bi bil urno ognil.

Dva dni sem čakal v mrazu in lakoti zastonj pri mostu. Nepretergoma je bil most tako natlačen, da ne bi bil mogel ne en otrok gori stopiti. Tisoče in tisoče ljudi je požerla Berezina.

Tretji dan pak rečem: ali umrem ali pa pridem čez vodo. Na vse zgodaj čakam že pri mostu. Najdem tu med čakavci zopet enkrat enega Slovenca, mojega pajdaša Devetaka od Gorice domá, ki je bil za hlapca pri majorji. Imel je dva sestradana majorjeva konja.

„Prijatelj! jaz nikdar ne bom na Vilno prišel,“ reče mi otožno.

„Le korajžo, brate!“ rečem mu jaz, „pusti te sesušene merhe, pa skušajva sama sebe rešiti.“

„Na most ne prideva,“ pravi on, „za to bom jaz življenje zastavil. Zvezal bom konje za gobec in za repe vkup, prijel se bom za grivo, vlegel se po herbtih in v vodo ju bom zapodil.“

„Bog ti daj srečo!“ pravim jaz. Vidil sem ga v sredi vode, kako ga je spodnašalo, potem mi je zginil izpred oči, izgubil se med množino v vodo padlih in nikdar več ga nisem vidil. Gotovo je utonil.

Kedar je človek na tem, da mu je umreti pri merzli kervi, neha ga vsako usmiljenje. Tega sem se jaz prepričal, ko sem ves dan ril in prosil, da bi me v versto pustili na most. Prosil sem francosko, nemško, slovansko, na vse viže, pa zastonj. Proti večeru prijezdi med gnječo nek mlad pruski lajtnant. Nagovorim ga nemški in ga za Kriščevo voljo prosim, naj poderži samo toliko konja, da bom jaz svoja pleča zagozdil v vretje in tako na most prišel. In glej čuda mladeneč se me usmili, v lastno nevarnost poderži konja, bil sem v gnječi in prekoračil sem Berezino.

X. Kako sem kozakom všel, potem dober plen dobil, kako potvico sem na Ruskem pekel, stradanja in zmerzovanja.

„Zdaj sem doma!“ mislil sem lahkega serca, ko sem se ozerl takraj Berezine nazaj. Ali ko sem vidil v kalni, žc malo zmerzli vodi, kakor tudi na obéh pobrežjih, toliko mertvih ljudi, zagrenila mi je misel radost nad rešitvijo: morda je tudi moj brat med temi.

Kmalo popoldne se ustavim v neki vasi. Stanovavci so bili pobegnili v gozde, potegnili so bili seboj živino in živež. V usta nisem imel kaj djati, moral sem iti česa iskat. V neki hiši dobom kerdelo Francozov, ki so moko imeli pa piskra ne. Ponudim se jim, da bodem jaz kruh naredil. Že sem se bil pripravil, kar zagledam majhnega prešička po dvorišču skakati. Z veselim krikom letimo nad-enj, ulovimo ga, osmodimo in denemo peč. Komaj je bil malo opaljen, kar povedó: „Kozaki gredo, bežimo!“ Planemo ven, jaz sem bil zadnji. Eden se spusti proti meni in visoko nastavljeno derži svojo sulico. S težo sem mu ušel čez plot, malo je manjkalo, in bil bi me piknil s svojim orožjem. Nekoliko časa sva letala ob tistem plotu jaz zdaj po tej strani peš, on na uni strani na konji, zdaj zopet jaz po uni iu on po tej. Na zadnje se naveliča tacega kratkočasnega lova na življenje in smert tujega človeka, in jo udere za druzimi pajdaši, ki so menda moje Francoze gonili. Jaz hitim v hišo, vzamem kos pol pečenega mesa in letim čez polje; bal sem se namreč, da ne bi še drugoč prišli. Hotel sem zopet na cesto, pa zagledal sem celo trumo kozakov pred seboj. Bili so tako blizo mene, da bi me bil vsak lahko ustrelil; vendar vidivši, da sem jo v krivo zavil in da bežim, niso mi druzega prizadeli, kakor da so za menoj kričali: „Vidiš, vidiš, francoskago smirdulaka!“ Preskočim čez graben in bil sem na vertu neke grajščine. Tam ogenj zakurim, opečem svojo prešičkovo kračo in ko odjem, nabere se okoli mojega ognja kacih 30 mož. Vsi smo bili brez orožja in brez živeža. Gremo zopet na cesto. Proti večeru priderčé kozaki s kanoni in začnó s strani v gosto gnječo na cesti streljati. Cepale so cele verste. Kanoni pa potihnejo, ko se zmračí. Ko se stori noč, vzamem si toliko poguma in se vernem v vas, da-si ravno je bila precej daleč zad. Morda še ni nihče našel ostalega prešička, mislil sem in pa svoje orožje bi bil rad dobil nazaj. Vse je bilo tiho tukaj. V hiši je bila luč in ruske besede sem slišal skozi okno. Kozaki so notri, djal sem. Pri plotu, ki me je bil pred kozakovo sulico rešil, vidim zdaj privezana dva rejena kozaška konja, dva hleba, nov koc za odejo, nov oficirski plašč, pet kokoši in dve vreči moke. To je dobro za-me, pravim, denem vse to na enega konja, na druzega se vsedem in ko blisk sem jo dirjal zopet na cesto po černi noči tjekaj.

Čez pol ure pridem do tabora. Bili so tukaj pruski vojaki, poprosim jih malo prostora pri enem ognji in za plačilo jim dam kruha. Bili so mi hvaležni, naredili so mi prostor in mi odrezali kos gorkega konjskega mesa. Kônj nisem mogel napojiti, ker vode ni bilo. Jesti sem jima dal pest slame, za zobanje sta imela namesto ovsa sneg, na tla sem se pa sam vlegel, odel se s kocem in zaspal. Ko se zbudim, ni bilo koca na meni niti drazega plašča na konji. Drugo pa je bilo še vse, in to me je tolažilo.

Tri ure pred dnem sem šel zopet na cesto in sem precej pota storil dopoldne. Kar me misel obide, da bi kacega rojaka poiskal in da bi tako drug drugemu pomagala. Umaknem se s pota, podkurim na strani popuščeni ogenj in celo popoldne kričim ko jesihar:

„Fantje! le sem kdor je Kranjec! Jaz imam dosti kruha za Kranjce!“

Pa zastonj sem se zadiral, da mi je gerlo ohripelo, nobenega ušesa ni bilo, ki bi me bilo razumelo. Slovenci so bili vsi ali še zadej ali že spredej. Ko torej vidim, da moje prizadevanje nič ne zdá, grem spet v gnječo.

Moko in kokoši sem imel na strani na enem konji privezane, dva ruska hleba, čevel visoka in dva čevlja široka, sem imel pa zvezana v mavhi in tako prevezana čez drugega konja, kakor pri nas vidimo Čiče sol tovoriti. Dosti je bilo v vretji do smerti lačnih. Ali jaz moram na pervo zá-se skerbeti, mislim si, zaslišim prepir za seboj, ozrem se in — o joj — mojih velicih hlebov ni bilo na konji. Eden jih je bil izvohal, iztergal je je doli in tepli so se za-nje, da Bog nas varuj. Kteri se je hleba dotaknil, prijel je tako, da mu je moralo vsaj malo v roki ostati.

V taborji smo imeli po štirje in štirje en ogenj. Reda in vojaške šege res ni bilo viditi tukaj, vendar ravnali smo se po natornih postavah. Kdor je ogenj zakuril, tisti je bil poglavar čez-enj in je imel pravico vzeti, kogar je hotel k ognju; kogar ni hotel, tega je zapodil. Jaz sem skerbel, da sem zakuril pervi in postal tako gospodar. Ravnal sem se potlej po slovenskih pastirčekih, ki nobenega k ognju ne pusté, kdor derv ne prinese. Ker je bilo ognjev neštevilno dosti, zmanjkovalo je povsod derv. Razbijali smo vrata pri hišah, trame, skrinje, omare, dragocene politure iz grajščin, vse kar je nam lesenega pod palec prišlo, smo žgali, da bi oterpnele ude ogreli. Kdor ni bil tako srečen, da bi bil derv dobil, ali da bi ga bil kdo k ognju vzel, zaspal je v snegu in zbudil se v večnosti.

Precej zraven mojega ognja so kurili 4 drugi možjé tisto noč. Ko se drugo jutro ogledam, vidim, da so vsi štirje pri ugaslem ognju zmerznili. Toda nič nenavadnega se mi ni zdelo; kakor bi le spali, potegnem izpod enega koc, zavijem se va-nj in koračim dalje s svojima konjema. Čez dan mi eden kokoši s kônj ukrade. En konj mi od lakote in žeje tako oslabí, da ga pustim na potu in le z enim klomuzava naprej. Svojo žejo sem še ugasil s snegom, ali za konja sem težko dobil kako zmerznjeno mlako, ktero sem sesekal do tal, da sem do nekaj kapljic prišel, ktere je konj klečé mogel posrebati.

Naslednjo noč zakurim sam ogenj in vzamem še tri može Francoze k sebi. Zagrabim skrivaj tri pesti moke, veržem jo v sneg in začnem gibanico (potvico) delati. Sneg je bil namesto vode in potvičanja, pepel pa namesto soli. Gnetem in naredim cmoke, tolike kakor pest ter je opečem v žerjavici. Tri sem snedel, šest sem jih pa posameznim pokazal in svojim dnarnim tovarišem po 3 goldinarje cmok prodal. To je bila draginja in vendar bi jih bil prodal tacih gibanic tri voze po 10 goldinarjev lahko. Svoje moke si nisem upal pokazati, ker sem se bal, da mi je ne bi s silo vzeli lačni reveži.

Mraz je bil od dne do dne strašneji in rezneji. Zmirom bolj se je množilo število zmerznjencev.

Drugi dan dojdem v vretji na cesti adjutanta našega polka. Bil je ves bolán, shujšan, bled in se je tresel od mraza in merzlice. V nevarnosti in nesreči mine ves razloček med stanom. Zató sem ga veselo pozdravil, kakor znanca in prijatla, tembolj ker že dolgo nisem vidil nobenega človeka od našega polka. Poprosi me, da bi ga pustil na svojem konju jezditi, ker so mu noge tako opešale, da bode sicer moral v snegu ostati in umreti. Smilil se mi je, in da-si je moj konj od slabosti komaj noge prestavljal, posadil sem vendar mladega moža na-nj.

Zvečer prideva do neke hiše. V izbi se je vse terlo, toliko je bilo nama enacih ljudi notri. Jaz konja denem v vežo, zakurim pred hišo ogenj in moj ubogi pajdaš se je grel kolikor se je mogel. Dal mi je en cekin za 40 frankov; moral sem ga vzeti. Ko se stori noč, zrijem se v hišo. Bila je tako natlačena, da se ni mogel nihče vsesti, ampak stal je mož pri možu vso noč. Ker smo vsi dihali, segreli smo bili izbo tako, da nas ni zeblo. Rad bi bil še svojega adjutanta noter poklical, ali ker sem se bil en krat vgozdil v gnječo, nisem mogel venkaj in ko bi se bil ven zril, bati se mi je bilo, da ne bi več nazaj prišel. Predolgo pa še nisem bil na gorkem, da bi bil še zdaj popustil to dobrodelno hišo. Vso noč smo stali; samo kakih pet generalov, razcapanih in shujšanih, je sedelo ali čepelo v kotu na svojih mavhah. Ko se je dan začel delati, in so pravili, da je zunaj strahovita zima, nismo hoteli iti iz gorkegu. Na enkrat pak se ogenj pokaže; hiša, v kteri smo bili, je s plamenom gorela. Zdaj je vse vrelo proti durim, vsak je hotel iz hišo priti. Jaz sem bil blizo vrat, zató sem precej skočil v vežo. Drugi pa so se rili tako, da so sami s seboj vrata zatlačili in da jih je veliko zgorelo v tisti koči, med druzimi vseh pet generalov.

Zunaj nisem našel ne konja, ne adjutanta. Zasedel je bil menda mojo merho in odšel. Težko če je kdaj svoj dom vidil! Koračil sem zopet sam brez konj in brez vsega naprej po snegu in mrazu. V sredi poldne se grem gret v neko hišo. Tudi tukaj je bila velika gnječa. Zaslišim dva Laha, da se nekaj od oderte mačke pogovarjata. Ker sem bil grozno lačen, začnem pazljivo gledati okrog sebe. Vzdignem na pol kriv krov od male mizice, in najdem notri popolnoma za kuho ali peko pripravljeno mačko. Z velicim veseljem jo vtaknem berž v veliki žep svojega spodnjega plašča.

Ko bi te mačke ne bil dobil, moral bi bil od lakote obležati in zmerzniti. Kajti od Berezine doli nismo več vidili štirinogate živali, ne goveje, ne pesje, ne nobene, razun kacega konja, ki je leno koščene noge predeval. Kmalo pa je še kônj zmanjkalo, nekaj jih je bilo od lakote opešalo, nekaj so jih bili ljudjé pojedli. Ko se še erženo klasje ni dalo iz snega več dobiti, vidilo se je dan na dan več sestradanih zmerznjencev okoli pogorelih ognjev. Vozovi, tamborji, muzika, vse to je bilo že na Berezini proč; eno samo kaso sem vidil še pred Vilno razbijati.

Vsi smo želeli do Vilne priti. Tam nam bo pomagano, mislili smo si. Ali ko pridem do Vilne, nisem mogel še v mesto, taka gnječa je bila. Šel sem ob nekem plotu iz desk in sem zlezel skozi neko luknjo v mesto. Vidil sem tam francoske oficirje, kako so raztresen bob po pesku pobirali in sirovega jedli. Ker sem bil tudi jaz lačen, začnem še jaz žvečiti sirov bob, ali ni se mi dalo. V mestu ni bilo ostanka; zató grem v gnječo in iz mesta naprej.

Ne ene vojaške podobe ni bilo viditi v velikem kerdelu, ampak mislil bi bil, da so se grintovi berači vsega sveta tukaj zbrali. Vse je bilo v capah oblečeno, v ruskih razterganih kožuhih zavito, s koci in plahtami odeto, s kožami okrog vrata obdano, da so se same čake vidile iz cunj. Nobeden ni imel orožja, nobene sablje ni bilo viditi. Obleko smo imeli vsi opaljeno in prežgano. Uni je imel sežgan nos, ta hlačnico odgorelo, uni rokav luknjast, ta vse oblačilo smerdljivo in umazano. Ta je imel berke po eni strani osmojene, uni lase popaljene. V vsej množini ni bilo viditi zdravega obraza. Vsi so bili pegasti, skorjasti, kakor hrastova stara debla. Kakor zverine so bili nekteri z uma od lakote. „Je suis general, (jaz sem general)“ je kričal v snegu capin, vendar nihče se ni zmenil za-nj, zmerznil je, kakor bi bil najniži prostak ali pa pes.

Šest maršev od Vilne do Kovna sem vidil skoro več merličev v snegu, kakor živih na potu.

XI. Kako sem od sirove mačke šest dni živel. Daljne nadloge, stradanje in preganjanje. Kako sem v svinjaku pri presici prenočil.

Povedal sem že, kako sem bil do mačke prišel. Ko bi si le-té ne bil v spodnjem žepu svojega plašča prihranil, bil bi gotovo umerl, kajti zdaj šest dni nisem imel druzega življenja. Strahotna sem jo pekel in jedel. Ko so po noči moji tovarši jeli okoli ognja dremotni prihajati, začnem jaz v žep segati in ker noža nisem imel, vertel in vil sem za košček v žepu tako dolgo, da sem ga odtergal. Celo mačko izleči bi bilo nevarno. Ko bi me bil kdo zagledal, planili bi bili vsi ko risi in volkovi ná-me in vzeli bi mi jo bili. Plaho se ozrem po druzih ognjih, in ako me ni nihče gledal, porinem košček v pepel in ga zakopljem. Kedar se začne kaditi, preobernem ga s klinom. Nisem utegnil čakati, da bi se bil do dobrega spekel, pervič ker sem lačen bil, drugič ker sem se bal, da se ne bi pečenka mojim lakotnim pajdašem pod nos razdišala in bi bil tako ob-njo. Izberskam osmojeni božji dar iz pepela; ko se ohladí, pogoltnem ga slastno in požrešno. Toda še grizti si nisem upal na glas. Toliko vem, da je ta živež malo smerdel, dalje ne vem nobenega okusa več povedati. Kakor je bila sirova mačka prav slaba, hranil sem vendar zadnji porcijonček še dva marša od Kovna.

Kakor se mi je slabo godilo, imel me j Bog še vendar rad, v primeri z druzimi, morda zató, ker sem bil na potu v Švibusu dobro dušno delo storil.

Komaj mi je bilo mačke zmanjkalo, narajmam blizo Kovna nekega Čiča iz kranjskega Krasa. Iz dveh vzrokov sem ga bil vesel; pervič ker sem lahko ž njim govoril slovenski, v drugič pa še bolj, ker je imel malo moke in je bil tako dober, da jo je z menoj delil po bratovsko. Živela sva od te moke do Kovna. V Kovnu dobim jaz pisker in pristaviva s Čičem močnik kuhat. Kar začnó ruski kanonirji iz nenada po nas streljati, hiše začnó na več stranéh goreti, Francozi jo uderó čez most. Tudi jaz in moj Čič pustiva pisker in ogenj in pobegneva. Pri prehodu čez Nemen, izgubim svojega rojaka Čiča. Večina francoskih opaljencev jo krene ob Nemenu na levo, jaz pa nisem poljski deželi zaupal, zató se obernem na desno po cesti proti Kraljevcu (Königsberg). Rusi pridno streljajo z unkraj vode na nas.

Pridem po vsih štirih na velik hrib in zagledam razprostrano vas. Tudi zagledam tu pervo štirinogato žival, veliko telico, ktere že osem tednov, od Minskega sem, nisem vidil. Toliko vém, da smo bili telico vjeli, pa tudi vem, da je nismo jedli; kako in kam nam je bila pa prešla, tega ne vém že več. Stari spomin moj je že nezvest, ne domislim se zdaj tega v sivih laséh.

V vasi, ki je bila zapuščena, zakurim v neki kašči ogenj; deske iz predalov sem pa žgal. Nabere se okoli mene kmalo več nesrečnežev, meni enacih. En mož gre na večer iz kašče od ognja po vasi gledat. Kar prinese v kufrastem kotlu veliko polkuhanega mesa. Z veseljem ga pozdravimo. Vlastnik pa priletí za njim in hoče svoj kotel nazaj. Bil je Nemec. Francozi moji se vzdignejo, grozé mu in pravijo: „Ven se poberi!“ Meni se jo mož smilil in prosil sem pajdaše, da smo mu dali nekoliko, ko je bilo kuhano. Našel sem v le-tej kašči tudi dolg ženski plašč, kterega sem drugi dan verhu svoje obleke obul. Drugi dan smo se zopet v neki hiši greli; ko pa so prišli poljski kmetje in so nas neusmiljeno s palicami premagali in zapodili, pomešamo se zopet na cesto v gnječo. Zdaj prideró samo štirje kozaki na konjih iz bližnega gozda. Versta se preterga, nekaj jih je bežalo nazaj, nekaj nas je derlo naprej, nihče pa se ni ustavljal, ker da-si ravno nas je bilo ko listja in trave, ni nobeden imel nič v roki, vsi pa smo bili oslabljeni kakor otroci.

Jaz prisopem komaj do neke hiše. Bila je polna Francozov, tako natlačena, da še noter nisem mogel. „Sortez-vous, le kosaks sont ici,“^[4] zakričim jaz na pragu. Vse vre ven, na enkrat je bila hiša prazna, jaz pa padem pri steni na slamo ter se ne morem nič premakniti. Močno zbolim tisto noč. Kmet me je rad imel, ker sem mu hišo izpraznil francoskih pešljivcev in ker sem kakor Slovan lahko za silo ž njim govoril. Drugo jutro ne morem vstati. Kmet je imel usmiljenje z menoj. Razdelim svoje premoženje, kar sem imel v mošnji, hišnim ljudem, uro pa dam gospodarju spravit. Precej potem pridejo ruski vojaki, slečejo me in vsega preiščejo. Kar sem še denarja imel, vzeli so mi ti, razun dveh cekinov, ki sta bila v prerezanih luknjah mojega plašča. Ležal sem do svetega večera. Gospodar, dober katoličan, dá mi molek, da bi roženkranec molil, in razveselilo me je to tako, da sem mu dal en cekin. Prinese mi zató žganja. Pil sem ga po malih požirkih. Ker sem bil od same slabosti bolan, okrepčal sem se tako, da sem že po božičnem dnevi, ko je en Saks k meni prišel, mogel zopet dalje iti. Gospodar mi je vse nazaj silil; toda vzel sem samo uro, druzega nisem maral. Zdaj sva potovala s Saksom sama. Čudil se mi je, kako se zmenim ž njim Nemcem, s Francozom, Poljakom in Rusom. Izpraševal me je vsakoverstne reči, da-si ravno je bil ves nadložen kakor jaz. Z vzdihljeji sem mu pravil od svoje ljube daljne slovenske domovine, on meni od svojih ljubih.

Do večera dospeva v veliko litovsko vas. Prosiva prenočišča, pa strahoma so naji odganjali in pravili nama, da pride čez noč veliko Rusov na stanovanje. Ako najdejo, da francoske vojake prenočujemo, zažgó nam vas, rekli so nama. Star mož se naji tolikanj usmili, da naji zapre v svinski hlev k prešičem.

Stori se noč. Slišiva, da so prišli Rusi v vas. Strašno je bilo merzlo v hlevu. Tresla sva se za umreti. Ganiti se nisva upala, ker prasica je gerdo zakrulila, če sva se kaj premikala. Bati se je nama bilo, da ne bi po tem groznem renčanji prasičinem Rusi pogledali, kaj je v hlevu. Lahko umeš, ljubi bravec, da je bila noč grozovito dolga. Proti dnevu se Rusi z bobnanjem, hrupom in hrumom iz vasi poberó; posloviva se mi dva od negostoljubne hude prasice in greva iz svinjaka. Bila sva vsa terda od mraza, da sva komaj prestopala. Pobirala sva po tleh drobtine in skorjice kruha, ki so je bili ruski vojaki raztresli. Stari Litovec, ki je bil naji v svinjak dal, pelje naji v hišo, da sva se malo pogrela. Ko sva si toliko opomogla na gorkem, da nisva z zobmi klepetala in trepetala, napotila sva se zopet dalje. Iz hiše stopivši sem vidil mlado deklico, ki je kuhan krompir lupila ali majila, kakor Gorenci pravijo. Skočim tje in zagrabim za obličnice, ki je je po tleh metala in je slastno pojedam. Deklica vidivši najino revšino in lakoto, začne jokati. Povsod so dobroserčni ljudjé! Dá nama vsacemu tri gorke krompirje. Kakovo veselje, ko sem zopet enkrat kaj kuhanega v usta založil! Hvaležen sem jej bil bolj, ko bi mi dala kupe zlata.

XII. Kako so me kozaki vjeli, kako me je pa dober oficir kozaškega jetništva oprostil, in kako sem postal prostovoljen jetnik na Litvi.

Potovala sva s Saksom dalje. Bila sva zdaj na pruskem Litovskem, ki je pa bilo polno Rusov. Proti večeru naji zagledajo trije kozaki na konjih in precej dirjajo proti nama.

„Zdaj je po nama,“ rekel mi je Saks in začel bežati.

„Ne bodi neumen prijatelj,“ rečem mu jaz.

„Konjem ne utečeva, ko bi še tako spočita bila, nikar ko sva vsa zdelana in trudna!“

Precej so bili pri nama. Jaz, ki nisem hotel bežati, nisem bil tako tepen, čeravno so tudi meni dali „palku kušat“. Saksa pak, ki je hotel uteči, tepli so ti trije sirovi sinovi pustine takó, da so majhno živega pustili. Oba preiščejo, ali imava kaj novcev in ker nisva imela razun moje ure nič, bila sva še bolj tepena. S sulicami naji suvaje ženó nas v bližnjo vas. Ker so vidili, da ne moreva hoditi, zapovedó tu nekemu kmetu, da napreže dva konja. Med tem ko je gospodar napregal, dovolili so nama v hišo stopiti na gorko. Gospodinja, dobra žena, dá nama malo kruha, kterega sva lakotno pogoltnila. Na saní nisem mogel zlesti, ker sem bil ves mraza terd. Pa ne, da bi mi bil kozak pomagal, še štoknil me je s sabljinim ročnim mešalnikom s tako silo v zatilnik, da sem se zvernil po vozu in da mi je um in pamet za nekaj časa prešla. Litovski kmet požene svoje male konje in derčali smo po sanincu, da so nas kozaki komaj dohajali. Okoli polnočne ure pridemo do ruskega tabora. Bilo je tukaj neštevilno ognjev. Zmečejo naji s saní in kozaki so naji gnali mimo več kozaških trum, ki so nama grozé palice kazali rekši: „Vidiš francoskago smírdulaka!“

Pripeljejo naji do stranskega ognja, kjer je sedel ruski oficir med množino druzih vojnikov. Bil je prijaznega obraza in divjim tovaršem čisto nič podoben. Ogovori naji po nemški:

„Kdo sta?“

Moj tovarš reče: „Jaz sem Saks, gospod oficir.“

„Ti si pa Francoz,“ reče častnik meni.

„Nisem, gospod,“ — odgovorim — „jaz sem llirec, Avstrijan. Posiljen sem moral na Rusko.“

Na tó me pogleda gospod z bistrim očesom, vidilo se je, da mi ne verjame. Da bi mu dokazal, da resnico govorim, pokažem mu latinsko šolsko spričevalo iz Novega mesta. Ko so me namreč kozaki preiskovali, vergli so bili zaničljivo ta papir proč; jaz pak sem se stegnil in ga bil zopet pobral, in glej: rešil me je zdaj kozaškega jetništva.

Gospod pregleda namreč moje spričevalo, ter praša:

„Od kod si doma?“

Vidil sem, da me skuša in sem moško odgovoril: „Iz Kranjskega!“

Dá mi spričevalo nazaj in reče: „Pojta v božjem imenu, kamor hočeta.“

Lepo se mu zahvaliva in precej se napotiva po sledu nazaj. Kozaki naji sicer gerdo gledajo vidivši, da sva prosta, vendar nobeden se ni upal nama kaj žalega storiti, ker so slišali, da je naji častnik spustil.

Nekoliko časa sva še sledila po snegu, kod so naji tirali. Kmalo pa je burja sneg tako čez pot zamedla, da se ni poznala nobena steza, noben sled. Šla sva s Saksom vse vprek. Nevedé kam greva, sva zašla zopet v Litovsko.

Proti jutru prideva v neko vas. Greva v pervo hišo, da bi si kaj jesti izprosila; pa gospodar se zadere, nad nama: „Ek lauko! — poberita se!“ in ko sva oprezovala, naji meni nič tebi nič zaženó ven. Ravno to se nama pri drugi hiši zgodi in po vsi vasi. Bog se usmili, menda nisem več človek, javkal sem jaz, truden da nisem že mogel nič.

Litovci so se namreč bali, da ne bi Rusi prišli in jim vasi požgali, ko bi naji našli notri.

Že je bila tema, ko prideva v drugo vas.

„Jaz bom umerl,“ reče Saks.

„Jaz tudi pol dneva ne morem več hoditi,“ pravim jaz.

Zméniva se torej, da bova po sili v pervi hiši ostala, ako naji ven veržejo, pa spet nazaj pojdeva. Prideva čez prag v izbo in najdeva veliko družino zlasti dosti žensk. Saks se vleže na klop, jaz pa pod klop. Litovci naji gledajo in smiliva se jima, bili so boljši ljudje ko v pervi vasi. Neka mala deklica zagleda moj zlati perstan, kterega kozaki niso bili opazili in kaže na-nj: „Mataj šiedo!“ Jaz snamem svoj perstan in ga podarim deklini. S tem sem se jim prikupil in imeli so usmiljenje z nama. In saj ne bi bili ljudjé, ko bi se jim ne smilil človek osmojene obleke, skorjastega obraza, sežganih las, suh do kosti, leveče se kože, ozeblih in nepogledno žuljastih nog, kakoršna sva bila midva. Dala sva ljudém razumeti, da nama ni moč ne enega koraka storiti, in da bi rada tu ostala. Hišni gospodar pokliče vaškega župana, ki je po sreči malo nemško znal, da smo se pogovorili, od kod sva domá, in da ne moreva zavoljo slabosti in onemoglosti nikamor dalje. Župan naji potolaži, da na tej cesti niso ne Francozi ne Rusi nobenkrat marširali, in da se nama ni bati, vendar je djal, da mora nekega višega uradnika vprašati, kaj naj z nama počne. Midva siromaka ga prosiva, da bi vse dobro napeljal. Drugi dan nama pove, da sva jetnika, dokler se mir ne sklene. Moj pajdaš je bil čevljar in je precej dobil službo, mene pa pošlje župan uro hoda daleč v neko pivarno, da bi vodo vlekel štiri ure na dan.

Pridem na odmenjeni kraj k svojemu novemu gospodarju in dobom opravek. Ali kako bodem vodo vlekel, ki sem majhno živ?! To je tudi gospodar previdil, in štirnajst dni me je brez dela preživil. Ko vidi, da se mi moči le počasi povračajo, dobi mi druzega gospodarja v neki daljni vasi Šaken, v fari Lazdin, deset ur od pruskega mesta Tilzita.

Dobil sem tu na kmetih dobrega gospodarja in služil sem kakor vojaški vjetnik 20 mescev. Ker je bil ta moj gospodar popred „čeren huzar“ pri Prusih, znal je nemško in rad je govoril z menoj. Sam že dolgo časa bolan, imel je tudi do mene usmiljenje in je zapovedal gospodinji, svoji ženi, da me mora imeti brez dela, dokler ne bodem popolnoma ozdravel. Vsaki večer je veliko ljudi zbralo se v hiši. Jaz sem moral praviti po nemško vse svoje dogodbe in nezgode po Ruskem, gospodar moj jih je pa tolmačil litovsko. Radi so me poslušali. Tudi so me spraševali o mojem domu, ali imam očeta, mater, brate, sestre. Dopovedoval sem jim, da sem daleč daleč doli doma, pri spodnjem morji blizo Turškega.

XIII. Kako se mi je v vojnem jetništvu na Litvi godilo. Šege in navade na litovskih kmetih.

Počasi sem se okrepčal. Kotanje po obrazu, kjer so se kosti vidile, jele so se zadelovati in zmirom bolj okroglo lice sem dobival. Ljudém sem se znal prikupiti od dne do dne bolj. Ker so nekteri, kakor sosedje pruskih Nemcev, znali nemško govoriti, razumeli so me lahko. In ker sem bil jaz voljen učiti se litovskega jezika, da bi mogel tudi z druzimi vzlasti z ženskimi in otroci govoriti, pripovedali so mi vzlasti fantinje radi, kako se tej ali uni reči po litovsko pravi. Znal sem več ali manj štiri poglavitne jezike evropske, to je, slovansko v več narečjih, francosko, laško in nemško. Pa mi vendar to znanje ni nič pomagalo pri uku litovskega, ker ima ta jezik, kakor bode komu mojih bravcev znano, lastne korenine in besede, drugim jezikom popolnama nepodobne. Toda jaz sem bil brihtne glave, hotel sem se jezika naučiti, in kmalo sem se navadil toliko, da sem s fanti in dekleti mogel kramljati. Ker sem bil že od mladega vesele natore, znal sem tudi veselim Litovcem marsikaj povedati, kar je je na smeh pripravilo, in radi so kramljali z menoj, ko smo šli k bližnji cerkvi na božjo službo. Kajti, da-si ravno so bili tu luterani in niso imeli maše, hodil sem vendar ob nedeljah ž njimi v cerkev. Oni so Boga častili po svoje, jaz pa sem ga molil, kakor me je katoliška mati učila in sem si mislil, saj je Bog povsod, tudi v luteranski cerkvi.

Vina tukaj ni; pijó le žganje. Jaz sem tudi včasih v litovski deželi prepival. To se je zgodilo pa le zató, da sem si prijaznost pridobil in ohranil, vzlasti pa za pervega, ko sem se malo bal, da me ne bi izdali gosposki, ki bi me bila v ostreje jetništvo v sredino ruske dežele gnala. Pa to je bila prazna skerb, kakor sem kmalo sprevidil, ko sem spoznal dobrotni značaj tamošnjega ljudstva. Šli smo neko nedeljo vsi vaški fantje v kerčmo. Jaz dam za en bokal erženega žganja in ponudim posodo svojemu najboljemu prijatlu, naj ga okrog deli. On mi reče, da je taka navada med njimi, da mora sam deliti in natakati, kdor plača. Dal sem piti po kranjski navadi vsakemu, kdor je bil v hiši. Dam potem še za en bokal in dobro točim deklicam in fantinom. Ko smo šli domú, so me svarili in rekli, da ni bilo še tacega slišati; prihodnjo nedeljo pa je vse po celi fari vedelo, da sem dal za dva bokala. Tukaj so ljudjé trezni, ne najdeš tacega prepiranja in pijančevanja brez konca in kraja kakor pri nas. Pijó po malem, pripijó se malokdaj. Ko smo šli iz cerkve, izpraševali so me kar bodi, postavim: „Endrisos, ar tu toli nomie esi? (Andrejec, ali si daleč doma?)“ Jaz sem jim odgovarjal: „Pas kitos mares, (pri spodnjem morji).“

Proti koncu zime umerje moj gospodar in pri tej priliki sem mogel opazovati litovske navade pri merliču. Vsaka vas ima svoje pokopališče. Drugi dan gremo trije jamo kopat. Zemlja je bila tu pet čevljev globoko zmerznjena in kakor z belo sipo potresena, težko je bilo jamo kopati. Pridemo domú in zakoljemo velicega vola in ga na male kose sesekamo. Ko merlič leži, pridejo dekliči in fantini v vas in igrajo nedolžne igre. Potem je bil pogreb. Predno merliča v rakev (trugo) denejo in predno ga v grob pogreznejo, poljubijo ga vsi znanci in sorodniki še enkrat. Kedar ga v grob devljejo, hodi siva stara ženska med ljudstvom okrog in vpije nekaj čudnih besedí, pogrebniki vpijejo ž njo in jokajo. Vse ljudstvo poje z duhovnikom Davidove psalme. Prišedši domú, denejo razmesarjenega vola v velik kotel kuhat in pridenejo čez nekaj časa še kislega zelja k mesu. Pokličejo vso vas na gostarijo. Vsak vaščan prinese stolček seboj in po versti se v hiši vsedejo sosedje. Po dolgih stoléh razložijo potem mesa in zelja, zraven velikanske eržene hlebe in žlice. Nožek pa mora vsak seboj prinesti. Za pijačo imajo žganje, gospodinja pa še posebej deli doma napravljenega piva (pira), kolikor ga kdo hoče.

Med prazniki imajo veliki petek za največi dan v letu. O kresu, o božiču in o veliki noči tri dni ne delajo nič. Te dni gredó vaški možje od hiše do hiše. Gospodinja jih pri vsaki hiši že pri vratih z žganjem čaka, gospodar pa pri mizi z domačim pivom in kruhom. Pijó in pomenkovajo se dolgo. Primeri se tudi včasi ob tacih prilikah, da se kdo prepije. Vendar se nikdar ne sliši o kacem tepežu in o druzih sirovostih, ki se — Bog pomagaj! — skoraj zmirom godé pri nas, kjer si ljudjé precej v lase silijo, ako so le malo vina vidili. Pijanim fantinom sem jaz marsikako kranjsko nagajivo šalo napravil, da so se drugi smejali. Vendar nikdar mi ni nobeden zameril. Ljudjé tam razumejo šalo in se ne prepirajo radi.

Tudi delavni so tako, da naj se skrije marsikteri narod pred njimi. Ženske po zimi volno pripravljajo za prejo, deklice tkajo, moški pa v stope peljejo, da se sukno naredi. Matere in hčere vzemó boljšo volno proč, pobarvajo jo in stkajo si pisana nedeljska oblačila. Za obleko se torej doma preskerbé, ni jim treba denarja izdajati. Vsaki moški si naredi 13 parov opank na leto. Po letu dene namreč lipovega lubja pod streho, da se posuši; po zimi ga zmoči, splete koške na noge, prevleče je po zimi s suknom, po letu s platnom, ter priderhne to na nogo z motvozjo in nikdar ga ne zebe. Ker je tam mraz veliko hujši ko pri nas, ozebli bi vsi, ko bi tacega obutala ne imeli.

Ker torej denarja ne potrebujejo, ga tudi malo imajo in malo dobodo. Za voz erži, ki smo jo v mesto Tilzit peljali, dobili smo lajto soli. Na potu nismo zapravili nič, ker smo po litovsko imeli seboj suho gosje meso in kruh.

Žito smo po letu kosili. Žanje ga tu nihče ne, ker še serpov nimajo. Vsaki kosec, ki s spodvezanim kosjem tako maha, da se odkošeno žito na stoječe rahlo naslanja, ima eno žensko za seboj, ki nakošeno žito hitro pobira, k nogam ali pripognjena v ogib stiska in s preveslom v snope veže. Na ta način se hitro žito pospravi v snopje. Tudi kozolcev nimajo, ampak po 10 snopov postavijo čez razbor po koncu. V treh dneh je suho. Dežela je posebno bogata erži, pšenice in ječmena.

Mlačba se začne še le po zimi, to je, v septembru in oktobru. Tačas mora vsaki o polnoči vstati in mlatit iti. Vsi enako jedó, vsi enako delajo, moški in ženske. Mlatijo do dne kacih osem nasadov; klasje obračajo v sredo; po ritovji pretepajo možje, po drugi strani za njimi pa žene. V jutru se gredo po vsakdanji navadi umit in dolge svoje lase počesat, potem pa po druzih delih.

Pu delu je čaka tolsto kosilo, ki ga je gospodinja pripravila. Ljubijo zabeljcno jed. Čeravno niso litovski prešiči tako rejeni ko naši, zakoljejo jih pa veliko za dom in ne manjka jim slanine in mesa. Tudi gosi imajo; v jeseni jih nekaj pokoljejo in posušé in imajo vse za domačo reč.

Ni jim treba toliko pri delu terpeti, kakor pri nas nekteri kmet terpí, zato ker delajo vse polagoma in po lepem redu in pa vsi vse.

Jaz sem se vdal v vse, za vsako delo sem prijel, radi so me podučili, kako naj se obračam. Kmalo me je vsak otrok v vasi poznal in vpil za menoj: „Endrisos!“ Manjkalo mi ni ničesa, ne jesti ne piti, ne prijatlov. Ali vendar nisem bil zadovoljen, nisem bil srečen, ker sem bil na tujem, daleč daleč proč od ljube domovine.

Kdor pravi, da je človek povsod doma, kjer se dobro imá, ta se moti ali pa serca nima.

Kolikokrat sem v večernem mraku s polja vračaje se obmolknil v veseli druščini, ker sem se domislil na dom! Bodem li še kedaj vidil ljube dole in jarke, kjer stoji očetova hiša, kjer mati stanuje z brati in sestrami? Taki vzdihljeji so mi vstajali iz globočine serca in solza za solzo mi je oko zalivala; odgovoriti pa si nisem mogel.

Na večer so se vaščanje dostikrat zbirali v kaki hiši. Jaz sem šel tudi méd-nje. Igrali so marsikake igre, ali pa so mene izpraševali, kako je kaj pri nas, kaki so naši ljudjé, naša dežela. Jaz sem pravil na daljnem tujem o lepoti svoje slovenske domovine.

XIV. Kako sem se domú vernil. Sklep.

Dvajset mescev je preteklo, kar sem bil na litovskih kmetih. Lahko bi bil ušel in napotil se v domovino, ali zastonj bi mi bilo upati brez postavnega privoljenja, kakor tujec čez tujino romati; veliko dežel me je ločilo od doma. Moral sem torej počakati, da se sklene mir, da se mi dovoli in od vlade pomaga.

V kratkem času, kar sem bil jaz iz Kranjskega pa do zdaj, bile so se deržavne razmere v Evropi zelò spremenile. Rusija in njena zima je bila Napoleona vergla z verhunca, znad kterega je Evropi zapovedoval, čigar mogočni glas je bil tudi mene gnal daleč na tuje v orožje. Vsi veči in manji vladarji so se bili zvezali zoper njega, zató je bilo sklenjeno vojne vjetnike iz Ruskega poslati na dom.

Proti jeseni leta 1814 je prišlo od okrajnega predstojnika bližnje gosposke zá-me privoljenje, da smem po svoji volji potovati domú. Povedano mi je bilo, naj grem na Kraljevec, tam naj se oglasim v zbirališčni hiši; kaj se bode na dalje z menoj zgodilo, to se mi bode tam povedalo.

Kako bi popisal svojo veselje!

Zdaj začnem slovo jemati od svojih Litovcev. Solze so mi stopile v oči, ko sem po ondukajšnji navadi pri slovesu vsacega človeka poljubil in ko sem vidil, kako radi so me ti dobri ljudjé imeli. Fantinje so se zbirali na vasi okoli mene, deklice so me ljubo pogledovale, gospodinje so mi tlačile v mavho slanine in suhega mesa za popotnico.

„Bog vas obvaruj za vselej!“ rekel sem in s solznim očesom sem zapustil vas in sem se napotil proti Kraljevcu.

Dvajset milj do imenovanega mesta sem hodil čisto sam. Vendar sem bil uren in lahkonog, če sem pomislil da grem domú, da sem prost!

V Kraljevcu najdem v zbiralni hiši kacih dve sto mož Francozov, ki so bili kakor jaz do zdaj vjetniki okrog in okrog po Ruskem in Pruskem. Precej drugi dan marširamo naprej. Premišljal sem po potu svojo dozdanjo osodo in moral sem Boga hvaliti, da mi je zmirom pomagal, da me ni zapustil tudi v največih nadlogah. Kako lahko bi se mi bilo v vretji na ledenem potu spodletelo in bi me bili pohodili, kako lahko bi bil lakote umerl ali zmerznil, kakor tisoč in tisoč mojih pajdašev! In vendar mi je bil večni Rog milostljiv!

Gremo na Branibor, Marienburg, Dancig, Starigrad, Berolin, Vitemberg (kjer je Martin Lutrov grob), Lipsko. Tukaj je bil transport razdeljen. Francozi so se obernili proti Rajni, drugi proti Magdeburgu, jaz in en mlad Hrovat pak sva jo mahala na Vureen in Draždane. Tukaj sem poslednji denar dobil. Šla sva potem čez Kulm, Toplice in Prago na Češkem. Od Prage dalje nisem imel nobene dnevne plače in denarja mi je zmanjkalo. V Pragi sva se bila sicer še zglasila, ali rekli so nama gospoda, da francoskim vojnikom nič ne dadó. Mene je sicer malo jeza zgrabila, češ, ali sem jaz kriv, da sem moral na Rusko s Francozi; Bog vé, kako bi bil rad domá ostal! Ali vse to ni nič pomagalo, moral sem molčati. Še enkrat me je nadloga pograbila za vrat. Morala sva namreč s Hrovatičem prositi in bernjati od Prage doli po Češkem in čez Štajarsko vsak do svoje domovine in dvajset dni beraški posel opravljati.

Bilo je 9. marca 1815 zvečer ko pridem ves razcapan, truden in lačen domú. Kdo bi popisoval, kaj sem čutil, ko sem od daleč zagledal svojo rojstno hišo, ko sem vidil kraj, kjer najdem zopet svoje ljube. Pa ni sreče brez nesreče, ne ene kupice veselja ne dá Bog piti človeku na tem svetu, da mu je no bi namešal s pelinom in grenkoto.

To sem tudi jaz moral skušati in izvéditi. Našel sem namreč očeta — na smertni postelji. Komaj so se me domači v pervem veselji nagledali in razstopili se od mene, vprašajo me, kje je Anton, moj brat. In zopet sem jim moral le žalostne reči naznanjati, da je najberž zmerznil v moskovski deželi.

Namesto veselja je bil jok v hiši. Domači so jokali za Antonom, jaz za očetom, kteri je le še mene čakal in poročila žalostne smerti svojega drugega sina, da je potem — umerl.

Sosedje so se zbirali okoli mene in poslušali moje pripovedi o strahovitih dogodbah, kterih sem doživel; najbolj pa me je vpraševal žalostni sosed Zupančič, ki je dva sina izgubil tam, moja pajdaša. Do pike sem mu moral povedati, kako je jima hudo šlo, in kako sem ju na zadnje vidil.

Dobil sem pozneje službo v Ljubljani pri vojnem komisarji Raharji, vendar že čez eno leto grem domú, potegnem doto in se oženim. Dobim dobro ženico in vzamem hišo pri cesti v najem, kupim vina na upanje in začnem kerčmariti. Imel sem srečo. Začel sem bil tudi barantati z ježicami. Pervo leto sem imel 100 goldinarjev dobička in leto za letom mi je rastel kapital po sreči. V moji kerčmi je bilo zmirom dosti ljudi. Prijel sem se tudi bčelarije in nobene kupčije nisem po nesreči začel.

Leta 1825 kupim lastno domačijo, sezidam lepo poslopje, ki me je stalo 3300 gold. gotovega denarja.

Imel sem sedem otrok. Ker sem se bil sam prepričal, kako dobro je, če človek kaj vé, dajal sem je v šolo vse do tretjega razreda. Eden je padel v Komorni kakor vojak, drugi so še živi in so tako in tako preskerbljeni.

Po smerti moje žene pa me je sreča pustila in zdaj stanujem v Zatičini, star, nadložen, nimam in ne morem druzega ko bučele komandirati, ktere so mi na stare dni skoro edino veselje. Ker rad od Ruskega in od Napoleona pripovedujem, pravijo mi ljudjé: „stari Ruski“.

Mislim, da se težko dobi Slovenec take starosti ko jaz, da bil toliko prestal, če mi ne zamerite, da se pohvalim. Služil sem dva cesarja, dve jetništvi sem prestal, šest in trideset dežel prehodil, tristo sedem in osemdeset maršev premarširal, neizrečeno moskovsko zimo in lakoto prestal, trikrat sto tisoč tovaršev in svojega brata na Ruskem pustil na snegu, s sirovim živežem živel, od Kozakov vjet bil: po vsem tem mi je bil Bog srečo dal in še le zdaj me je malo degradiral. Imam samo deset krajcarjev na dan.

Delati ne morem, hoditi ne morem, moč me je zapustila, naduha me duší. In kdo mi je te slabosti kriv? Kdo drugi, kakor ti Bonaparte Napoleon, moj strah, trepet cele Evrope, ki si me po svetu tiral in gonil, ki si miljone ljudi v gospodovem vinogradu pomoril, praznike odpravljal, papeža preganjal, kralje in oblastnike pod svoje noge spravljal! Zató si pa plačilo dobil, da si na otoku Heleni segnil. Adieu au revoir! Kmalo, kmalo bo prišla bela smert po mé in vidiva se morda v drugič tam, kjer bomo vsi enaki.

Ti pa ljubi mladi Slovenec! če boš našel, da so moji spomini dolgočasni in pomanjkljivi, vedi, da sem je pisal v šest in sedemdesetem letu svoje starosti, in da-si ravno sem povedal vse le po verhu in še veliko izpustil, pisal sem je eno celo zimo, ker moja roka je že okorna. Z Bogom!

1. „Kteri polk je to?“
2. „Polk ilirski, vaše Veličanstvo!“
3. „Vrag! dva polka sta proč!“
4. „Bežite, kozaki gredó!“