Spominjajte se
| Spominjajte se! Zofka Kveder |
| |||||||||||
Seznanila sem se pred letom z mlado gospo. Po cele popoldneve sem bila pri njej. Igrala se je s svojim sinkom, ki ji je sedel na kolenih in se pogovarjala z menoj. In v takih razgovorih so včasih vstali pozabljeni spomini. Mehko in sentimentalno so se oglašali in medve sva jih pripovedovale s kratkimi smehljaji v očeh. Mirni in topli so bili najini glasovi, kadar sve govorile: — to je bilo takrat, davno ... Ni nama bilo žal preteklega ali radostno sve sprejemale vse, kar se je vračalo, prozirno in poetično, kakor ugoden sen, zastavilo se za trenotek v najinih dušah, v najinih srcih in zopet odbežalo nazaj v pozabljenje.
Tako sve sedele enkrat v mraku, utrujeni od prepira o neki novi nemški knjigi. Dete je zaspalo na divanu, ko sve utihnili. Mrak se je zgoščal in v sobi je postajalo mehko in sanjavo. Misel, da moram oditi mi je bila neprijetna, zakaj zunaj je naletaval sneg že cel dan in mrzel veter je bril po ulicah.
— Koliko je ura, prosim vas? — vprašam leno.
— Ne vidim, — je dejala moja znanka in mi podala svojo malo zlato uro, sedela je na divanu in ni hotela vstajati, da ne zbudi sinka.
Brez zanimanja sem pogledala na uro ali nakrat je vzbudila stara, tenka verižica, ki se mi je zaplela med prste mojo pozornost. Bila je majhna verižica, kakor odtrgana, na koncu je bila obešena mala zlata krogljica, ki ni spadala sem.
— Kako komično verižico imate! — se začudim.
— Oh da! — je potrdila moja znanka. — Ali mila mi je. Svojo povest ima. Ali glejte, čudno, vsak dan jo imam v roki brez misli, vaše vprašanje pa me je zopet spomnilo na ono epizodo. Hočete, da vam pripovedujem? —
— Prosim! — sem dejala in ona mi je pripovedovala z mehkim, prijetnim glasom v zgodnem, globokem mraku zimskih večerov.
— Enkrat me je ljubil mlad Bolgar. Študiral je na univerzi našega mesta in jaz sem se o priliki neke svečanosti seznanila z njim. Bil je visok in vitek, imel je črne, zveste oči in bogate lase, kakor apostol. In od tedaj sva se videla vsak dan. Bila sem učiteljica prej, ali takrat še nisem imela mesta, pa sem hodila na predavanja. Spremljal me je do doma in mnogokrat je šel z menoj na sprehod. Ljubil je prirodo in rad je sanjaril, kakor jaz. Najraje sva hodila po stezah med poljem, jaz naprej, on za menoj. Z rokami sem gladila bilje, ki je raslo na obeh straneh in zdelo se mi je, kakor da je nekaj živega, kakor da čuti priroda nežnost in toplino v mojih prstih, s katerimi sem se dotikala trav in klasovja. Včasih sva se zastavila sred polja in sva gledala nazaj k mestu, nad katerim so bile posejane bele vile po zelenih gričih. In kadar je solnce zahajalo, zagorelo je vse mesto v rudečem ognju in oblaki so se topili v svetlo rumeni, zlati in krvavi zarji. In kadar sva hodila med poljem, vselej mi je pripovedoval o svoji domovini, o svojih gorah in o svojih dolinah. Kako cveto tam doli poljane v pomladi, kako so zelene doline, „bolj sveže, bolj zelene, kakor tu pri vas", o modrini neba, o solnčnem zahodu, „krasnem, kakor nikjer na svetu".
Rekla sem, da je imel zveste oči. Ali to je preslab izraz, celo njegovo bitje je govorilo o zvestobi, vsaka njegova kretnja, glas, pogled, vse je zbujalo zaupanje. Rada sem ga imela kakor brata, lepo in krasno mi je bilo v njegovi družbi. Včasih bi ga bila najraje prijela z obema rokama za rame in mu dejala: — Slišiš, ti brat, dober si, dober, dober! — Ali nisem mu dejala.
Enkrat, neko popoldne, me je prosil, naj grem ž njim po polju. In šla sem. Objesten ali prijeten veter je razgrajal po dolini in se igral z oblaki pod nebom. Jaz sem bila vesela in zasmejala sem se vselej, kadar mi je veter, kakor poreden deček, razvihral lase. Moj prijatelj pa je bil resen in ko sva prišla k reki, je šel na breg in mi začel pripovedovati o svoji materi. Uboga je bila, priprosta ali dobra in njega je imela rada, „bolj kakor dušo v grudih". Lepo mi je pripovedoval o njej in jaz sem ga poslušala, ginjena in zatopljena v misli. Oba sva gledala na reko, ki je svetlo zelena in peneča hitela mimo naju. In o očetu mi je pripovedoval, o očetu, katerega ni nikoli poznal, katerega so mu ubili Turki, ko je bil še majhen. „Prišli so v vas in vse so pobili, kar ni zbežalo", mu je pripovedovala mati. „Oče se je zakasnil, zakaj hotel je rešiti nekaj imovine pred roparji ali dohiteli so ga in ga zaklali." In od tedaj je bila njihova rodbina revna in od moških je ostal on sam. Negovale so ga ženske in mati ga je vzgajala kakor princa s tako ljubeznijo in skrbljivostjo. Imeli so še daljnega sorodnika v mestu in njegova mati je šla tolikokrat k njemu in ga prosila, da ji da sina v šole. S krvavimi odrtimi nogami je prišla nazaj ali kadar so se ji rane zacelile je šla zopet na dolgo pot, bosa in brez denarja ali polna vere in upanja, da doseže svoj cilj. Tako je prišel moj prijatelj v šole. Samo za učitelja ga je hotel imeti sorodnik ali moj prijatelj bil je lačen vede, žejen prosvete. Učil je kmete po vaseh, stare kmete in sive starčke je učil branja in pisanja in kakor da oznanja evangelij, tako ga je ljudstvo ljubilo. On pa je prosil povsod, naj ga pošljejo v svet, da spozna resnico, da spozna vir vede in življenja. In tako so ga poslali v tujino.
Vse to mi je pripovedoval ali lepše in obširnejše, celo popoldne. In ko je utihnil sva dolgo molčala. Potem me je vprašal:
— Slutite zakaj sem vam pripovedoval vse to ? —
Meni je zadrhtelo srce ali rekla sem : — Ne! —
Zagledal se je v reko, na kateri so plavali rdeči refleksi zahajajočega solnca in obrnjen proti zahodu, od katerega so padali tudi na njegov obraz ognjeni večerni žarki, je zaklical:
— Jaz vas ljubim! — Mehko in žalostno je odnašala voda:
— Ljubim! —
Jaz nisem spregovorila in se nisem zgenila.
— Jaz vas ljubim! — je ponavljal on. — Pojdite z menoj v Bolgarsko, k moji materi. Cvetlice bom nasul kamor bodete stopili in vsi, ki me ljubijo in ki so mi dobri, vas bodo obsipali z ljubeznijo, —
Oba sva gledala tja daleč v zahajojoče solnce in meni ga je bilo žal. Rada sem ga imela, kakor brata, ali v mojem srcu je živela tajna ljubezen do drugega.
— Ne morem! sem rekla bolj v mislih nego z usti ali on me j e slišal.
Obrnil se je od solnca, pokazal po dolini, po kateri so se raztezale prve vijoličaste sence večera in dejal s tujim glasom: — Mrači se. — Meni se je zdelo, kakor da so v tem glasu zatrepetale solze ...
Potem sva šla domov. Pred mestom se je dotaknil moje roke in me prosil :
— Pozabite, kar sem vam povedal današnje popoldne in ostaniva prijatelja. — Ostala sva prijatelja.
Takrat, ko sem ga videla zadnjikrat, — jaz sem odhajala na svoje prvo učiteljsko mesto, — mi je prinesel vse kar je imel: lesen nož za papir, nekaj lepih preparatov morskih zvezd, lepo izrezljano škatljico za peresa in ta odtrgani košček verižice. Mene je ganila njegova prostodušnost, bilo je toliko onega dehtečega čara detske duše v teh njegovih darovih, da sem se nasmehnila, da zakrijem solzo.
— Ta verižica je od mojega očeta, — mi je pravil žalostno, da poviša vrednost svojega daru. — To je edino, kar imam od njega, vzemite! —,
Bilo je nekaj v njegovem glasu, da se nisem upala braniti. — — —
V sobi je nastala tema, samo od snega zunaj je prihajala medla, bleda svetloba skozi okna. Tiho je bilo, samo rahlo otročje dihanje se je čulo.
— In verujete mi, — je nadaljevala moja znanka, — rada sem imela to ljubezen. Ne ljubim ga, ni mi na njem, nikdar mi ni bilo, ali te ljubezni bi mi bilo žal. Prijatelja sva ali jaz nisem pozabila onega popoldneva, onega solnčnega zahoda ob reki. In rada imam to ljubezen. Dotaknem se je rahlo, kakor dih iz dalnjega kraja, sen mehke, poletna noči in ona vztli, vzplapola mirno, kakor sveti večni ogenj. Čutim jo iz daljine; kakor vonj tuje cvetlice jo čutim, ki ima vsako leto en sam cvet. In ta cvet je moj, jaz pridem in si ga odtrgam. Pišem po dolgem času list : „Prijatelj!" In vprašam ga z navadnimi besedami o njegovem življenju in želim mu vso srečo. O sebi mu pišem, o svoji sreči, o svojem možu, ki ga ljubim, o svojem otroku, ki je ponos in upanje moje duše. Z navadnimi besedami mu pišem, kakor se piše znancem, z vsakdanjo, dolgočasno prijaznostjo. Ali med vrsticami pustim besedo, misel, pretrgan stavek, ki je, kakor roža, ki se jo spusti, da pade na tla, da jo pobere tisti, ki gre za nami.
Da jo pobere in poljubi. To so besede, nad katerimi tisti dolgo sedi, ki dobi list, dolgo sedi in premišlja. Ne dajem nič, ne obljubojem nič, ali moje pismo govori: Spominjajte se! Spominjajte se onega ravnega polja, onih ozkih zelenih potov, onega solnčnega zahoda! Spominjajte se! Spominjajte se onih lepih dni, onih lepih Vaših sanj, onih dolgih razgovorov! Spominjate se ljubezni, spominjajte se, da me ljubite! Spominjajte se, kako lepa je ljubezen, kako pusto je pozabljenje! Spominjajte se!