Spominjam se
Spominjam se Majda |
|
Snežinke bele plesale so v zraku
in mraz je bilo, burja je pihala.
Na zameteni poti sem postala.
Odeta s snegom plan belí se v mraku,
zasanjana tišina je povsodi.
A v duši temna misel blodi ...
– Ti zemlja naša, vsa v beló odeta,
kot v poročji halji srečnega dekleta,
in vendar sužnja si, tlačanka! –
Vse spi, le jaz izgnanka
grem vzdolž po poti strmi, sama ...
In pot je dolga, utrudljiva ...
Kaj daje moč tej trudni nogi?
Tu v srcu misel svetla je,
plamteča kot ognja žar.
– Saj to je zadnja zima
in prvi češnjev cvet, ves nežen, mlad
bom trgala v svobodi – partizanka
»Besedilo partizanke Majde je nastalo na Kozjanskem oz. na Boču l. 1944 ali 1945. Tam ga je od avtorice, ki je kasneje ni bilo več mogoče identificirati, dobil Vlado Miklavc, tedaj član okrajnega odbora OF Rogatec. Leta 1980 je tipkopis poslal uredniku rubrike Partizanska ljudska pesem v TV - 15, Črtomiru Šinkovcu, ki je besedilo naslovil Spomin ob snežinkah in ga preoblikovanega objavil v TV - 15, 1980, št. 46, 26. 10., str. 7 z opombami o pošiljatelju tipkopisa in prošnjo avtorici, naj se uredništvu javi. Prvotni neredigirani tipkopis, ki je podlaga pričujoči objavi, hranijo v urednikovi zapuščini njegovi svojci.« (Paternu 1987: 159)