Spominski verz na Kredarici
| Spominski verz na Kredarici Valentin Korun |
| |||||||||||||
Vojteh Režun bi bil že zakonski mož, ko bi ne bil tak neumno ljubosumen. Vsled ljubosumnosti pa se je njegova srčna zadeva zavlekla, da je danes šele na oklicih. In to je zanj vsekako škoda.
Sicer vem, da pri tej moji trditvi zmaja z glavo ta ali oni, ki se je zakona preobjedel, češ, da razvijam čudne nazore. Pa prosim potrpljenja. Takoj pride dokaz, ki nam pojasni ne samo, da je na škodi Režun, ampak tudi, da se kakor Režun oškodi vsakdo, ki zavlačuje ženitev.
Da je zakon breme, bi si sicer jaz iz različnih vzrokov ne upal trditi. Pa ker ves svet tako govori, je morda le res in tej splošni govorici se uklonim. Ravno tako res je pa tudi, da je zakon sladak. Tega sicer ne trdi ves svet, pač pa njega boljši prosvitljeni del, to so pesniki. Sicer ne pravijo tega izrecno o zakonu, ampak o poljubih in ljubezni. Ker se pa postavno smejo ljubiti in poljubovati le zakonski ljudje, zato je očividno, da imajo na misli le sladkost zakonskih poljubov in zakonske ljubezni. Pesniki so pa, kakor znano, proroki človeštva. In ker je prorokom verjeti, zato je jasno, da se mora verjeti tudi pesnikom.
Sedaj pa dalje! Ker je zakon breme, obenem pa sladak, je torej sladko breme. Potemtakem nekako tako, kakor stožce sladkorja, kateremu lahko odgrizneš košček za koščkom, kadar te je volja. Noseč ga na rami boš sicer občutil njegovo težo, toda neprijetno čustvo, ki bi ga utegnila provzročiti ta teža, spremeni se takoj v sladko prijetnost, ko potegneš z jezikom po stožcu. Seve, preobjest se ga ne smeš, ker potem bi občutil zoprnost mesto sladkosti in bi sodil o sladkorju prav tako krivo, kakor sodijo krivo o zakonu oni, ki so se zakona preobjedli. Nastala bi subjektivna prevara, ki bi je pa ne provzročil sladkor, oziroma zakon, ampak edino le tvoja požrešna nezmernost.
Ta primera, ki res ni bogvekako poetiška, pa je okusna in ki ima razun tega to prednost, da je nisem od nikoder preplankal, kar vendar tudi nekaj velja v današnjih na originalnostih tako revnih časih, nas pa uči in concreto, koliko sladkosti in abstracto zamudijo tisti, ki odlašajo z ženitvijo.
Med tem pa, ko mi je glede drugih ljudi vseeno, koliko škode da si nakopljejo vsled svoje malomarne zamude — kam bi pa prišel, ko bi se za vsakega posameznega brigal! — ni mi vseeno glede Vojteha Režuna. Prvič, ker je Režun moj stari prijatelj, ki ga imam rad, drugič in zlasti pa, ker sem prav jaz tisti nesrečnik, ki sem zakrivil, čeprav nehote, da še danes ne gleda ob stožcu svojega sladkorja.
Ta moja krivda pa obstaja v temle: Nekega soparnega dne sem se sprehajal gori po tivolskem gozdu. In ko sem stavil nogo pred nogo, se stemni nebo in ulije se ploha. Mene, ki navadno nosim dežnik pod pazduho, kadar ga kje ne pozabim, dež sicer ni motil bogvekako. Toda ko napravim nekaj korakov, zagledam Režunovo nevesto Binco Selan, sedečo na klopi. Kakor plaha golobica se je stiskala k smrekovemu deblu, da bi se ubranila mokrote. Kaj mi je bilo storiti? Storil sem to, kar bi bil storil vsak galan, kakršen sem jaz. Ponudil sem ji roko in dežnik ter tako viseča drug ob drugem sva šla proti mestu. Ker pa sem imel jaz cilinder na glavi, Binca pa svileno krilo na sebi, zato sva se res nekoliko tesneje oprijela, da ne bi trpela škode na obleki. To je bilo pa tudi vse. Saj veste!
V tem trenutku pa prinese sam bognasvaruj Režuna po drevoredu. In jedva naju ogleda ter premotri, kako sva tiščala glavi pod dežnik, se zasuče na peti in nama obrne hrbet, predno sva mogla Binca in jaz, poznajoča njegovo ljubosumnost, nekoliko zrahljati medsebojno dotiko. Drugi dan pa dobiva pismi od njega. Binci je odpovedal ljubezen in zakon, meni pa je pisal, tla svojo bivšo nevesto kratkomalo meni prepušča. Lahko si sedaj mislite nasledek te Režunove furije. Ona se je jokala, da ji je stara Selanka jedva sproti nosila sveže rute, mene je pa pripravil ta zlodej v največjo zadrego. Jejmena! sem si mislil; kaj pa naj počnem z Binco? Res, da je eden stožec sladkorja sladko breme. To vem in o tem sem, kakor se nadejam, prepričal tudi vas. Ampak ako si kdo naloži dva na ramo, tedaj vrlo občuti njiju težo, razun tega je pa v očitni nevarnosti, da se sladkorja kmalu preobje in dobi hude skomine.
Zato pa mi je bilo mnogo na tem, da bi Režuna spet spravil na pot, ki jo je bil tako lepo nastopil, s katere je pa furijasto krenil. Iskal sem torej prilike, da bi se mu približal v pravem trenutku in poravnal to, kar sta zakrivila dež in ljubosumnost. In našel sem jo.
Režun je ljubil ceneno zabavo, da se je, kadar ni imel kaj dela, kar po cele poldneve vozil po cestni železnici in to po dolgem in počez, od Južnega kolodvora do dolenjskega, od mestnega trga do bolnišnice in nazaj. Kilometre pa, ki jih je prevozil, si je zapisoval, da je vedel koncem leta, koliko sveta je prepotoval v pretekli sezoni. Sedaj pa, ko je prišel z Binco navzkriž, opustil je to svojo navado ter je sklenil v resnici odpotovati iz Ljubljane, da bi v tujini lažje prebolel svojo rano. Vendar kmalu sem opazil, da tega njegovega sklepa ni resno jemati; zakaj odpravil se je res večkrat na pot, toda kako! Vsekdar je prišel na kolodvor ali prepozno, ko je vlak že odžvižgal, ali pa prezgodaj, tako da se je čakanja naveličal in si premislil. In to je bil prvi znak, da Binci ni treba obupati.
Toda da je še vedno močno razdražen, spoznati je bilo iz tega, da je gledal grozno hudo in pa da se je skrbno ogibal Binčinega stanovanja. In ker je sovražil vse ženstvo povprek, mrzil je tudi Prešernovo muzo. Vendar pa, da je čas najboljši zdravnik za ljubosumne kaprice, pokazalo se je tudi pri Režunu. Sčasoma so se namreč začeli omiljevati njegovi pogledi, ovinki mimo Binčinega stanovanja so pa postajali vedno manjši. In čez dober teden dni se je že govorilo pri kavnih venčkih, da hodi Režun že spet tik pod Binčinimi okni in da se ustavlja že tudi pred Prešernovo muzo. Zdaj torej, ko je postalo železo mehko, je bilo na meni, da vzamem kladivo v roko.
In res sem ga vzel, ko sem zagledal nekoč Režuna pred spomenikom zročega v muzo. Približam se mu, ga potipljem po rami in pravim:
»Kajne, Vojteh, lepa ženska je tale muza?«
»Mh!« je bil odgovor.
»In pa kake prsi ima! Kakor dve sladki pomaranči. Ali ne? He!«
»Mh!«
Kar sem pa rekel nadalje, pa ne maram povedati dobesedno, ker ni, da bi zasebni pogovor vlačil v javnost. Zadostuj samo to, da sem napravil lepo primero, pri kateri je imela tudi Binca važno vlogo. In ko sem videl, da se je pri imenovanju nje imena razjasnil Režunov obraz in zadobil mehke poteze, tedaj sem ga prijel pod pazduho in ga peljal doli po obrežju Ljubljanice, kjer sva se po dolgem pogajanju posejanem z mnogimi »pa, toda, vendar« končno pobotola in domenila, da za spravo napraviva naslednjo nedeljo turo na Triglav. Obljubiti sem mu pa moral, da pridobim tudi Binco za to turo; vendar pa da uredim tako, kakor da bi Režun nič ne vedel, da bo šla Binca. In ko sem se obrnil na Binco, je stavila tudi ona enako zahtevo rekši, da je sicer pripravljena iti, toda samo tedaj, če ukrenem tako, kakor da bi ona ne vedela za Režunovo udeležbo. To slepomišje se jima pa je zdelo potrebno, da sta navidezno pokazala svojo brezbrižnost drug za drugega, čeprav sta v resnici že kar koprnela po zopetnem zbližanju. In ker sem jaz to dobro uvidel, sem njuni trmi ugodil ter uredil, da se sestanemo v Vratih, kakor slučajno.
Turo na Triglav sem izbral pa namenoma. Mislil sem: Med dolgo potjo bosta imela prilike dovolj, da se pogovorita do pičice natančno, kako in kaj; težavna hoja bo omehčala njuno trmo in rezki gorski zrak jima bo odpihal zadnji sled vsakršne nejevolje. Na gorah tudi ni nič nenavadnega, da na gladki skali komu izpodrsne, da se padši zvali svojemu nasledniku v naročje. In če se Binci posreči ta nesreča, kar je od nje pričakovati, potem je njena igra dobljena: Ko občuti Režun mehkost in toploto njenega telesca, ga bo zgolj vosek in med ter zaroka na Kredarici je neizogibna. In nisem se motil.
Naslednjo nedeljo sta se odpeljali Binca in mati s prvim jutranjim vlakom proti Dovjemu, jaz in Režun pa z drugim. V Vratih smo se pa »slučajno« sešli; in tu je bilo začudenje velikansko.
»Kaj vidijo moje srečne oči?« je gostolela Selanka.
»Tudi vi tukaj!« sem jaz hinavski vzklikal.
»Kak čuden slučaj!« se je čudil Režun.
In to je šlo tako naprej kakor v gledališču, kadar se igrajo komedije.
Ko smo se pa odpravili iz Vrat navzgor, se je Režun, dasi se je nekoliko obotavljal, moral pridružiti Binci, ker sem jaz delal družbo njeni materi. Sicer sta pa Binca in Režun od začetka govorila le redke besede. Potoma se je pa njiju pogovor poživil, vendar posebno prijateljski ni bil videti. Da je bilo tako, spoznal sem namreč iz tega, ker je Režun nervozno klatil z rokami, Binca si je pa oči brisala. Jaz sem si pa mislil: Je že v redu tako. Da se nebo trajno izvedri, treba je, da oblaki izgube električno napetost, zrak se pa otrese mokrote.
In res, nebo njiju ljubezni se je kmalu začelo jasniti. Naravno, ker Režun je preveč mehkega srca, da bi bil mogel brezčutno gledati grenke Binčine solze. Pa tudi nikdar mirujoča nesreča je prihajala spravi v prilog. Binci se je namreč na gladki skali nekaterikrat izpodrsnilo, in kar je bila sreča v nesreči, vsekdar tako, da je elegantno zdričala Režunu v naročje. Ko pa je on občutil toploto in mehkost njenega telesca, postal je seveda zgolj vosek in med.
Ko je pa njena mati videla učinek Binčinega dričanja pri Režunu, začela se ji je pripetevati ista nesreča. Jaz sem jo parkrat sicer pobral. Ko sem pa videl, da ji drsi vedno pogostneje, sem se kratkomalo uprl rekoč, da me roke bolijo, ker sem si dal pred kratkim v »Mestnem domu« staviti koze; zato da je ne morem vzdigovati. In glejte čudo! Od sedaj naprej ji ni drselo nič več.
Brez hujših nezgod prisopli smo slednjič v kočo na Kredarici. In tu je prišlo tekom večera, ko je tulila burja okrog oglov ko tristo volkov, do slovesne Režunove in Binčine zaroke. Režun je bil vesel, kakor da bi bil iz uma, Binca je bila pa lepa, kakor potonika. In v tem kipečem veselju je bilo, ko se je Režun splazil na Pegaza, odprl svojo pesniško žilico ter spesnil tale verz:
Okrog oglov burja piska,
Od veselja srce vriska;
kakor se bere v ondotni spominski knjigi.
Je že res, da verz sam na sebi ni bogve kako duhovit po vsebini in dovršen po obliki. Vendar ko bi bili tisti planinci, ki so ga pozneje opremili z različnimi slanimi in neslanimi opazkami, vedeli za okolnosti, v katerih se je spesnil, bi ga izvestno milejše sodili, to tem bolj, če jim povem, da Režun sicer ni pesnik, pač pa bo, kakor vse kaže, izboren zakonski mož. To je pokazal namreč, ko smo se spravljali spat. Ta šment je bil tako navdušen za zakon, da bi bil najrajši že kar tisti večer skočil vanj, in imeli smo mi drugi, kar nas je bilo pametnejših, mnogo truda, da smo mu dopovedali, da zaroka še vendar ni poroka.
»Ne bodi tak nestrpnež,« sem mu na srce govoril; »saj ne gori voda. Če mora toliko drugih čakati, še boš že tudi ti počakal kak teden, zlasti ko si kriv ti sam in tista tvoja neumna ljubosumnost, da še nisi poročen. Tvoja krivda, tvoja škoda! Vidiš!«
In ko sem slednjič še pristavil: »Pomisli, Vojteh, da predujeme jemati ni lepo v nobeni službi, najmanj pa v službi zakona,« se je zavedel svojega dejanjskega položaja ter šel z menoj spat v podstrešje, kakor se spodobi za ženina, katerega nevesta je spala v pritličju. Predno pa mu je sen zatisnil oči, šepnile so še enkrat njegove zaljubljene ustnice:
Od veselja srce vriska.