Spotoma

Spotoma.
Andrej Sobota
Izdano: Slovenski narod 10. december 1910 (43/444)
Viri: 444
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Fani!«

Vrtojba je zaklical natakarici, ki je stala pri mizi, okrog in okrog zasedeni z dragonci, in govorila in poslušala in se smejala, da nikoli tega.

»Fani!«

»Precej,« je zaklicala Fani, a se ni niti ozrla pri tem in tudi k naši mizi je še ni bilo takoj. Eh, dragonske uniforme so bile tako čedne in dragonci fantje, da bi jih gledal z radostjo tudi vsak drug, ne samo natakarica Fani. Ko je slednjič prišla k nam, se je smehljala še vso pot, a pač ne nam, temveč tistim pisanim fantom in tistim razposajenim besedam. In šele, ko je zagledala naše obraze tik pred seboj, se je spomnila na nas, poteze na obrazu so se zdrznile in rekla jo Vrtojbi, kakor otroku, ki sitnari za prazen nič.

»Prosim, gospod Vrtojba?«

»A tako danes,« je odvrnil ta in nabral obraz v važne, kisloresne poteze, »nocoj nas blagovoli gospodična Fani čisto bagatelizirati, kakor da nas ni tukaj. No, seveda dragonci, – to so posebna reč.«

»A jutri že odjašejo Fanika, spomni se tega in spokori se, dokler je še čas,« je rekel diurnist Korent, »drugače ne dobiš odveze in potem bomo mi dannadan samo kartali in ti boš dremala zraven od dolgega časa.«

»Družina, potolaženi! Saj mislim zmerom na vas. Tja se smejem, a sem mislim. Še četrt, gospod Vrtojba? In vam, gospod Korent, tudi?«

Prinesla nam je vina in obstala za nekaj časa pri naši mizi; Vrtojba je bil zares nevoljen, da se toliko drži dragonskega omizja, silil jo je, naj sede in ji ponujal stol. Pri tem je gledal resno in si popravljal ščipalnik neprenehoma. Nakrat se mu je zasmejala Fani na ves glas.

»Če bi bila jaz vaša žena, gospod Vrtojba, bi vi dali najbrže napraviti taka pisana okna, da bi še na cesto ne mogla pogledati. To bi bilo zares žalostno.«

Od dragonske mize so jo klicali; odhitela je tja in ni je bilo več nazaj.

Vrtojba se je držal dolgočasno; bil je zares zaljubljen v Fani in vsled tega ni bil za kratkočasno družbo. Korent, ta se ni brigal za take reči in ni maral resnih obrazov. »Do smrti se prismeješ,« je dejal časih, »a potem boš imel tako spet družbo, ali tako, ali tako, kaj me briga!«

»Pravzaprav pa ni napačno za dragonce, kadar gredo tako-le na okrog,« je dejal Korent. »Se kaj vidi in doživi. E, se; ni dolčas, ne.« 

Korent je bil širok in močan, tudi on je bil dragonec pred par leti. Še zdaj se ni ustrašil cele čete kmetskih fantov, kadar smo se napili in razprli v kaki vasi okrog trga, naše rezidence. O, kako je mlatil!

»Kaj se je meni enkrat dogodilo pri dragoncih; ej!«

Storja bo, sem se razveselil jaz na tihem. Korenta sem rad poslušal; imel je tisto redko lastnost, da ni pri pripovedovanju nikoli tlačil sebe v ospredje; pravil je mirno, ne zaradi efekta, ampak zaradi pripovedovanja samega, kar tako. In zmerom sem verjel, da je vse to res, kar pripoveduje.

»Ustavimo se tako-le na večer, v avgustu enkrat je bilo, v manjšem mestecu, tam nekje, hm, že vemo kod. Ustavimo se čez noč; ob štirih v jutro odidemo, se je glasilo povelje, a noč lahko preživi vsak, kakor pač hoče in more.

Kakor hoče in more, – že prav in lepo, ampak ... Zabavaj se, dragi moj, brez denarja, brez – z eno besedo – hodil sem že bolj pozno v večer sam po ulici semintja in premišljeval puste reči. V tem srečam čisto nenadoma damo, samo, čedne postave in prijetnega obraza. Pogledam jo naravnost v obraz in tudi ona me pogleda in ne umakne takoj oči. Vesel občutek me izpreleti, samo zoprno mi je postalo, ko sem opazil, da je izraz žalosten, oči nemara celo objokane. »Omožena, sem pomislil, in otrok ji je umrl pred kratkim.« Grem dalje in pozabim mimogrede nanjo. Na koncu ulice obstanem, in ker nisem vedel boljšega, grem nazaj isto pot. In srečam isto damo, skoraj na istem mestu, kakor preje; zdaj je držala robec v roki in si ga tiščala na obraz, zdajinzdaj si je obrisala oči. In spogledava se zopet.

Grem naprej in se čudim. Če bi le solz ne bilo, premišljujem nekaj časa, a kmalu spet pozabim na vse. Potem se spomnim zopet, postanem radoveden, obrnem se in grem nazaj. In na istem mestu jo srečam, obraz žalosten, oči objokane in z belim robcem si briše solze. Pogledam jo prav v živo, ona vzdrži pogled in tako grem mimo. A že pri drugem koraku se mi zazdi, da je globoko zavzdihnila. Obrnem se, stopim za njo in pozdravim spodobno. Solze so me ženirale.

»Zakaj tako žalostno, če dovolite vprašanje sočutnemu človeku?«

Gleda mi v obraz, ne odgovori, in zajoka še huje v robec.

»Dovolite vendar –«

Nisem končal stavka, ker nisem vedel, kaj bi rekel, samo čudil sem se.

Naenkrat me pogleda iznad robca, zelo bistro in žalostno, a skozi žalost je zasijala vročica. Čutil sem to.

In tedaj mi je začela pripovedovati, da je omožena, a mož da je pijanec, nikoli ga ni doma. Ko pride iz urada, odbeži precej v gostilno in ni ga domov do pozne noči. A ko pride, je pijan do nezavesti in čisto nič ni ž njim. In drugače je sama v mestu; tam od Trsta nekje je bila prišla sem v ta puščobni kraj in nikogar svojega nima, ne tu, ne drugod. Doma, v stanovanju je tako dolgčas, zato je šla na ulico, da se vsaj giblje. Moj Bog, kako jo vse to žalostno ...

Zajokala je zopet, jaz pa sem jo prijel za roko in sem jo tolažil, kolikor sem najbolj mogel. Pravzaprav sem sprva celo premišljeval, s kom imam opraviti, toda oči so gledale tako odkrito in tako resnično zapuščeno, da sem ji verjel.

In tako sva govorila naprej in šla po ulici. Nisem gledal, kod greva; pred enonadstropno, lepo hišo se ona ustavi in pravi:

»Tukaj sem doma. V prvem nadstropju.«

Odklenila je vežna vrata, stopila v vežo in se obrnila proti meni. Jaz nisem nameraval ničesar, hotel sem ji dati roko v slovo in sem stopil na prag. A ona ni dala roke, stopila je korak nazaj, jaz korak naprej in v temo sem molel roko, ki pa je ona najbrže ni videla. Bila sva oba že čisto v veži; ta hip stopi ona k vratom in jih zaklene, tako enostavno, kakor da sem jaz njen brat in da je pač treba zapreti vrata, kadar prideva domov. Tako, Korent, zdaj pa veš, koliko je ura!

Šla sva po stopnicah, jaz tiho, po prstih.

Ko se mi je zdelo, da sva nekako v predsobi, sem užgal žveplenko: Bila je predsoba, a na stopnice ni imela nič vrat; ta so bila šele naprej, videl sem, da je visela na steni velika slika, in na levi strani, ob steni, je stal star divan. Vzela je ključ in odklenila in mi velela dalje. Jaz sem se naenkrat zbal; ona bi pač zaklenila za nama, mož pride iz gostilne, ima gotovo svoj ključ in lahko se zgodi da me nenadoma in nepričakovano pozdravi kot namestnika ... Ne, tega pozdrava si nisem želel, zato sem se uprl in nisem hotel dalje. Ona je silila, jaz nisem hotel, a naposled sem odnehal.

Pretekla je ena ura, morda dve, morda več, – spodaj zarožlja ključ, vrata zaškripljejo, nato zopet zarožlja ključ.

»On!« se je prestrašila ona in planila kvišku. »Pojdi brž ven!« In tiščala me je ven, a sama je hotela v stanovanje.

»A kako pridem jaz ven? On je zaklenil za seboj!« sem skoraj zakričal.

»Počakaj, skrij se na hodniku, on zaspi in jaz ti pridem odpret.«

Zbežala je, jaz sem se skril v naglici v kot na hodniku, pridržal sapo in čakal. »On« je sopihal po stopnicah, šel mimo, v stanovanje – oddahnil sem se. Zdaj sem premišljeval vse skupaj in všeč mi je bilo; čudil sem se, da ves čas na ulici nisva srečala nikogar. Zna izbirati ulice, ej, zna!

Premišljujem tako in čakam. Čakam, čakam, iz stanovanja se je čulo ropotanje, prepiranje, zmerjanje, jaz čakam, čakam, nič. Notri ni bilo miru, a ure so tekle mimo, zdelo se mi je, da je zunaj že svetlejše.

Kmalu bo štiri! sem se prestrašil, jaz moram ven. Previdno sem se splazil po stopnicah dol, prižiga užigalice, poskušal vrata, tudi zadaj na dvorišče, – vse zaklenjeno! Postajalo mi je vroče, poskušam na vratih, hodim od enih do drugih, – nič. Tristo –!

Takrat pa zalaja pes v hiši nekje. Zbudil sem ga pač; zalaja in laja in se dere vedno močneje. Jaz v strahu poskušam se odločneje – vse zastonj. Ta hip zaškripljejo zgoraj vrata, odsev luči posveti bledo po veži ... jaz skočim v naglici za nekak steber, ki je stal zraven in trepečem in čakam. Po stopnicah dol je koračil »on«, v eni roki svečo, v drugi revolver, namerjen naravnost naprej. Izpreletelo me je mrzlo po vsem telesu – stisnem se k stebru, tako da sem stal v njegovi senci. »On« gre po veži, odpre vrata in gleda ven in zaklene zopet, gre na dvoriščna vrata in gleda ven. Potem su obrne nazaj in gleda sumljivo proti stebru.

Tedaj se mi zasveti v glavi. »Ti ali jaz«, in zaropotam nalahko z nogo. »On« se zgane, stopi naprej – med njim in mojim stebrom je bilo kakih dvanajst stopnic – »on« stopi naprej in leze previdno po stopnicah navzgor. Jaz se sklonim čisto k tlom, de vedno v senci, naenkrat se zaženem z vso silo ob tleh proti njemu, butim srečno z glavo v njegov trebuh, zbijem svečo, revolver poči v zrak, on se zavali znak pred in pod menoj po stopnicah navzdol, jaz z enim korakom čezenj, – vrata je pustil odprta v osupnjenosti skladno z mojim načrtom, jaz skozi in ven. Drvim čez dvorišče, naenkrat stoji pred menoj visok zid. Tristo –! v hiši za menoj se je že čul ropot in krik – ozrem se obupno naokrog. Zraven je stala nekakšna lesena zgradba, drvarnica ene vrste, jaz zgrabim s podesetorjeno silo les; popusti in se odtrga, prislonim ga k zidu, nanj in čezenj na cesto. Zavalim so na vse štiri, poberem se in bežim in drvim in bežim. Ampak toliko pametno, da sem napravil velik ovinek in prišel v svoj hlev h konju od čisto nasprotne strani.

Pogladil sem konja, oddahnil si globoko, zgrudil se na tla in začutil, da sem. »On« me ni videl, torej ne spoznal, ona si ne bo upala povedati, – srečno!

Čez pol ure smo odjahali, in nikoli več nisem nič slišal o tem. Ne o njej, ne o »njem«, revežu.«

»Vredna je storja en liter, če ne več,« sem rekel jaz in poklical Fani. Ta je bila ves čas pri dragoncih. Vrtojba je gledal pusto in jezno, očividno se je čutil »njega«.

Midva s Korentom pa sva bila vesela, da se nama ni treba bati dragoncev in sva pila brezskrbno.