Sprava v Černigori
| Sprava v Černigori. Posl. Kraljevački |
| |||||||||||||
S veseljem se oziramo Slovenci proti jugu dežel, od koder nam vsaki dan romeno sončice prisije, dobro vedoč, da tudi tam po Serbii, Bosni, Bulgarskej, junaškej krajini i.t.d. Slaveni, po kervi i slavi naši brati prebivajo. I med temi najdemo narod, katerega do današnjega dne nobena sila ni popačiti, ni podjarmiti zamogla – narod te je slavni Černogorski. Dogodivščina tega naroda i slava ste si ednako velike. Ime stanovališča kaže, da morajo Černogorci s velicim trudom nerodovitno zemljišče, večidel po stermem pečovju nastlano, obdelovati, ako si hočejo potrebnega živeža pridobiti. Vendar zadovoljni Černogorec, verni sin svojih roditeljev, veselo gospodari po svojej dragej zemlji, katera mnogokrat od kervožejnih Turkov nadlegovana, še nobenega ptujega gospodarja poznala ni.
Vsred gostosenčnih logov i dobrav, ki še večidel zemljo pokrivajo, najdeš malo selice. Hišice semtertje raztrošene se ne vidijo daleč, ker jih homec zakriva; le dim, ki se proti nebu vali, je popotniku znamenje, da se kraju bliža, kjer človeške duše prebivajo. Na koncu tega sela je stala popova hiša, ki so ga Volk imenovali. Mali vertec okoli hiše in nekaj zemljišča v spodnjej ravnini, je bilo vse popovo pozemeljsko posestvo. Že skoz dvajset let je bil Volk dolžnosti dušnega pastirja na tanjko spolnoval. Zavolj njegove prijaznosti, skerbi i marljivosti so ga vsi sosedi sila spoštovali. Ni minulo skorej dneva, da bi ne bila ta ali una osoba modrega popa za svet v dvomljivih rečih poprašat došla, i malo kdo izmed pridših je nezadovoljen njegove hiše zapustil.
Bil je Volk oče siromakom, tolažnik žalostnim, zdravnik bolnikom, varh i podpornik nedolžnih, sodnik pri tožbah i vodja vojščakov proti turškim roparjem. Zares težke so bile te dolžnoti za popa, ali imel je v lastnej hiši zaklad, kateri mu je vse muke skerbipolnega živlenja obilno nadomestil, imel je namreč poštenja vredno ženo i ljubeznivo hčer, Jagodo po imenu. Materna čednost i očeta krasne lastnosti so se k velicej radosti roditeljev v Jagodi lepo zjedinile. Popustite mi na tanjko popisovati device lepoto: rudeča nje lica, ko juterna zora, oči nebeških zvezd plamena, ust ljubeznivost; – celo truplo, vitko ko tanka jela v visokej planini, je bilo vredno prebivališče nje lepe, neoskrunjene duše! – Skerbni oče je jo za nevesto odločil poštenemu mladenču, Ranko po imenu, jedinemu sinu kneza, ki je v sosednem selu stanoval, ter v mladih letih Volka priserčni prijatelj bil. Ranko i Jagoda sta bila ljubezni do endruzega ednako vžgana, i tako rekoč, jedna duša je oživljala dva telesa. Po nekih mescih bi imela Jagoda dopolniti šestnajsto leto i po serčnej želji nje roditeljev svojo roko Rankotu podati.
Bilo je zimskega večera. Zamišljen sedi Volk za mizo, debelo knjigo v rokah deržé; mati i hči pa na pečnej klopi predete ter si rahlo na uho pošeptavate, da ne bi otca motile. Zvunaj pa brije i zavija studeni sever čez hišni krov, kakor bi mu hotel vso slamo izruvati. Krog i krog je obmolknilo vse v strašnej nočnej temoti, le tu in tam še psovi, zvesti čuvaji, s vetrom zatulijo. Kar na dvorišču domači pes zalaja i precej tudi na hišna vrata za bobni. Prestrašene planete mati i hči nakviško , Volk si pa verno čelo prekriža, za luč prime, da bi pogledal, kaj če to biti.
»Za Boga, ne odpiraj vrat!« zavpije mati, »pozno je že i noč prestrašna i viharna.«
»Tim veča je sila i tim potrebnejša pomoč« odgovori mirno Volk, ter se k vratam oberne.
»Tako vendar prej povprašaj, kdo je zvunaj i kaj da poželi. Znabiti so to turški roparji.«
»Ne sme se šele na dolgo popraševati«, reče Volk, »kader begun strehe al vmirajoč moje tolažbe i pomoči potrebuje! – Bomli zavolj praznega strahu potrebnemu pomoči odrekel?« – To rekoč, odpre vrata i v hišo plane – Ranko, ves bled, prestrašen, s raztrešenimi lasmi, plašno se ozira okrog, kolena mu se tresejo, strah ga premaga, on omedli in se bez sebe na tla sruši (zverne). Jagoda obupno z rokami zvija, mati hiti iskat domačih zdravil, Volk mu pa hitro toplo postelj pripravi ter njegove drevene ude ogrevati poskuša – i tako jim vendar po sreči izide, s skupno močjo omedlevšega zopet zdramiti. Al huda merzlica ga jame drobiti. Strašne podobe ga vznemirujejo i tako se celo noč v groznih mukah po postelji premetava. Sele v jutro, ko je zgodnja zarja svoje romene žarke po sneženih gričih razlivati počela, Ranko sladko zadremlje. Visoko je že sijalo sonce na nebu; Volk je bil že svoje navadne juterne posle opravil, je Ranko še ves čas sladko počival i spal. Jagoda, objokane oči v Rankota vperte, mu mirno pri znožju sedi in skerbljivo pazi na vsaki izdihlej, ki se njegovim persam izvije. – Zdaj se začne Ranko mezati i po malem oči odpirati; plašno se ogleduje po sobi, kakor da bi mu prebivališče nezano bilo; i zadnjič zagleda zorolično Jagodo, kakor bi jo nekaj poprašati želel. –
»Hvala Bogu, zopet živi!« zakriči devojka ter se jihtijoča čez njegovo postelj verže, – otec hvaležno proti nebu pogleda i roko na Rankotovo vroče čelo položi. Ranko ves ganjen stisne starčeku roko, ter globoko zdihnuvši jame k svojim obernjen: »O zakaj toliko miloserdja, moj oče! – zakaj ta čista ljubezen, nesrečna devojka! jes je ne zaslužim. – Potegnite nazaj svoje roke, odvernite svoje oči od mene, vaše ljubezni jes nisem vreden! Oj vi, goljfani! vi štimate, da Ranko pred vami stoji; Ranko s čistim, nedolžnim sercem? – Omadežovano je zdaj moje ime, – moja roka je s kervjo oskrunjena – jes sim vmorivec!« – Kot od strele zadela plane Jagoda kviško i tresoč se odtegne Volk roko od nesrečnega – kot ojster meč so mu presunile Rankotove besede mehkočutno serce; zakaj ljubil je mladenča iz cele svoje duše, da bi lastnega deteta bolj ne bil mogel. Molče oči v tla pobesi – i njegove solze, ah kot vlomki sveta, se mu čez lice valijo – Jagoda sirota si hoče tugo v persih ohladiti, ter pod milo nebo zbeži.
»Ah, sadaj šele vidim, da sim nesrečen!« jame zopet Ranko »ti dragi oče mi odtegneš svoje roke – i Jagoda me tudi beži! Ah, to vaše zaničovanje je mi britkejše, kot vestna temota.«
»O da bi saj tolažbe mogel najti za te!« jame po dolgem molku zopet Volk, »Govori, povej, kako ti je bilo mogoče kaj tacega včiniti?«
»Znano ti je, da sta si moj otec i sosed Miloš že mnogo let v sovražtvu; dobro pa tudi veš, kako je me ova nesloga v serce bolela. Vse moje poskušanje, nju serdita serca zopet združiti, je bilo zastonj. Ali kar se pri očetih zgoditi ni moglo, to se je srečno pri sinih spolnilo; soznanil sim se namreč ž njegovim sinom Milenkotom in vkratkem je iz tega znanstva lepa prijaznost i uzajemna ljubezen scvetela. Milenko je postal moj zvest tovarš na vsih mojih potih; čredo sva skupej na pašo gonila, v orožju najne moči poskušala i skupej divjo zverjad od najnih čred odganjala. Ali sim šel na medvede ali volke lov lovit – Milenko se ni od mene ločil. Zastonj sim ga tolkokrat opominjal; nevarnosti so mladega lovca šele bolj dražile i spodbadale. – Enkrat zasledim volkuljo. Lahko bi jo bil na njenih nabegih vjel , ali vedel sim, da ima mladiče v ležišču ter sim želel celo pleme pokončati. Ovaj naklep razodenem svojemu predragemu Milenkotu – o da mi niso takrat usta na vekomaj obnemele! – Dobro oborožjena se podava precej na pot i skorej dojdeva na tisti nesrečni kraj. Milenko se je poprej s menoj pogodil, da hoče sam nevarni lov skusiti: jaz pa bi imel od daleč pred berlogom čuvati. In glej, jes nespremišljen človek, pozabivši nevarnosti, ki po tacih spakah žugajo, dovolim njegovemu silnemu poželenju! – Ko se že berlogu bližava, mi začne serce močno v persih nabijati i silna britkost me nahaja ne za me – temoč za Milenkota! – Vendar se na tihem radujem, ko zagledam nove sledke v snegu i ko krog i krog berlog obidem, i povsod očitne volčje slede zapazim, nisem dalje dvomil, da je volkulja pred kratkem šele ležišče zapustila i da mladi nečuvani v gnezdu ležijo. Hitro verže Milenko puško i torbico na stran, i zleze v berlog. Še se mi je njegova obleka iz tamnega berloga blisketala, ko zaslišim na mah silen krič, ki me strašno v serce zbode. Trepetaje skočim bližej ino vidim – o groza! kako volkulja stekla, Milenkota nevsmiljeno objemši, ga v steno tišči. Groza me po celem životu spreleti, kri se mi vstavi, žile mi oterpnejo – komaj še zagrabim puško, namerim, vstrelim i zadenem – o mene nečimernega strelca! – zadenem serce mojega prijatelja. – Ne pusti me, otec, dalje povedat, ah spomin mojega peklenskega dela mi od velike žalosti možgane v glavi zmeša! – Kajan kakor veliki pregrešnik se proti domu obernem, – Milenkotov oče zavolj zgubljenega sina, ki mu je bil naj dražje blago tega sveta, obupno roke zvija i jadikuje. Serd i sovražtvo do naše rodovine, ki je ga dozdaj v znotranjščini kril, zopet narase v živi plamen, i na grobu vinorjenega sina se zaroti, njegovo smert nevsmiljeno maščevati. I glej, kmalo je prisego izpolnil: že drugi dan po našej hiši od vsih strani pogubljivi plami švigajo. Majka mi leži betežna pod lopno streho, otca mi preganja obup čez pečine i stermine i mene grize vest, da nigde pokoja najti ne morem; – o predragi oče! zamore li jeden človek pod milim soncem nesrečniši biti od mene?«
»Predragi moj sinko!« povzame po dolgem molčanju Volk, Rankota za roko prijemši, »popolnoma občutim s teboj nesrečno tvoje stanje; ali nikar ne obupaj, le pokrepčaj se; zakaj obup storjenega nikdar ne popravi, temuč mnogokrat še večo nesrečo nakloni. Spomni se solz tvoje siromaške matere, pomisli tvojega bežnega pomilovanja vrednega očeta, pomisli tvojega lastnega omadežovanega imena. Nikar ne prelivaj več solz, globoko si tugo vtisni v nedra globino, dokler se z razserdjenim sovražnikom ne spraviš i kervavi maščevavni meč od tvojih roditeljev ne odverneš – zato se podvizaj i skaži se v djanju nedolžnega; tvoja nedolžnost ti bo dala serčnost i krepost se s sovražnikom v lepem spraviti.«
»Sprava? Oj nigdar še ni on te besede izustil, serce njegovo še njene slasti nikdar občutilo ni! Mojega serca kri mu zna jezo ohladiti, mojih starišev prah njegovej maščevavnej pohoti zadostiti, al – odpustil on nikdar ne bode!«
»Bode, moj sin! bode, samo poskusi. Glej, očetovsko serce se nikoli laglje omehčati ne da, kakor na grobu jedinega sina; i če se kaka ljubezniva i draga osoba na pokopališče spremla, o takrat, dragi moj! se lahko sovražtvo pozabi! Še enkrat te prosim i zarotim, okrepčaj se i idi s menoj v tvoje selo nazaj; jaz sam hočem poskusiti, vas v miru zopet spraviti.«
Upanja radostni žarki so mu naglo obupa terdo skorjo raztopili. Vnovič se Ranko oživi i zave, i se poslovi v Volkovej hiši; zadnjič še kušne trepečo Jagodo ter se bez skerbi s Volkom na pot poda. Rankotu vkaže Volk v nekem bližnem samostanu ostati, sam pa v selo hiti, izpolniti, kar se je vsim nemogoče zdelo.
Vse drugači je vendar bilo mehkočutnej Jagodi. Temni predčutki se ji silijo iz serca globina i zagrinjajo, ah kot viharni oblači, dalno prihodnosti sliko. Skerbelo jo je življenja drazega Rankota, dobro vedoč, kako strašno se razžaljeni Černogorec maščuje.
Černogorec svobodno živeč je strašen i grozovit, kadar podijo ga strasti. On ne pozna nobenega zakona, kakor tistega, ki mu je ga narava v serce zapisala. Kakor v ljubavi i prijatelstvu, ravno tako mu tudi ni znana meja v sovražtvu i neprijatelstvu. Še devojko ljubico si nevsmiljeno vmori, če se je prederznila, ga v njegovem zaupanju preveriti. I to njegovo sovražtvo seže še unkraj groba; zakaj sin zamerlega prevzema sovražtvo kot drago otčinstvo in te si zopet prizadeva, ga v mlado serce svojega sina zasaditi. Zatorej še čas ne more zadušiti razpartij, če se dve rodovine raztergate. Pri tih okolaostih vsak sam lahko spozna, kako težko da je, razžaljene rodovine spet v lepem spraviti. Ne samo posamezne rodovine, temuč cele občine morajo večkrat na pomoč priti. I ako je neprijatelj pripravljen, žalniku roko podati, tedaj postane praznovanje, pri kterem se na samo rodovine, temuč cele občine, ves narod s radostjo vdeležuje. Dostikrat pa razžaljen ne sluša prošenj žalnika, ne posrednikov, i ako se to zgodi, si mora nesrečnik v nepristopnih puščavah i v ptujih deželah pomoči i zavetja iskati.
Vse to je bilo znano tudi Jagodi. Zato je trepetala za svojega Rankota, zato se je tresla pred negotovo prihodnostjo. Zaupala je scer veliko na moč očetovskih besed pri vsakem, ki jih je slišal; njih imenitnost je bila med ljudstvom že mnogo kervarstva izbrisala. Vendar so ji težave natihoma serce stiskale. Britke negotovosti mučena se ni vedla kam djati.
Med tem si je Volk na vso moč prizadeval, svoje delo pridno oskerbeti. Poklical je nekoliko poštenih možev iz sela mu pomagati. S timi se poda k Milošu, spravo poskusiti ino – njegov up ga ni vkanil. Smert preljubljenega sina je nesrečnega očeta čisto poterla; njegov ponos je bil potlačen, kot hrastov verh v viharju. Njegova usta niso besedice zinule, njegova ušesa niso slišale in njegove oči niso vidile; zakaj tuga i žalost zbog prevelike zgube je mu bila vse počutke zatopila. Brez obotave poda Volku roko v spravo – ali ravno tako mirno bi si bil svoje smerti podpisal. Zadovoljen s pervo poskušnjo hiti Volk spravno svečanost pripraviti, da bi si sovražni stranki vpričo naroda roke podale. Še taisti den si izvoli vsaka 12 poročnikov za kervosodnike.
Pred sodbo se podajo sodniki v veličastnej procesii v bližno cerkev. Ljudstva gosta truma se za njimi vali. Poslušavši tu božjo besedo si obljubijo soditi po naj boljej vesti i vednosti. Po doveršenem opravilu se vernejo nazaj. V zaklenjenej sobi se jame važno delo. Volk kot predsednik obljubi razžaljenej stranki sedmerno kervno plačilo; hotel je spravo na vsako vizo dobiti. S to dobrovolno ponudbo ste bile obedve sodni strani zadovoljne, i bez odloga se pošle ta vesela vest po poročnikih obema strankama. Radovoljno ste obe privolile. Berž ko se vernejo, je bilo zbranim mesto i dan oznanjen, kadaj se ima sprava i občno odpuščenje slovesno poterditi. Začasno odloči nekaj poročnikov, od Vladika poterdbo izrečene razsodbe izprositi. Vsim prijatlom i znancem je bilo napovedano, se na odločen den v praznih oblačilih spet sniti.
Vesel i nadepoln dan se že bliža. Poročniki donesejo poterdenje Vladika, i Ranko zapusti samotan, ter pobitega serca komaj občnega pomirenja čaka. – Naj prej se pošle zjutrej 12 belo oblečenih otrok k Milošu, še enkrat njegove pozvedeti misli. Rahlo pokucajo na vrata; šele po ponovljenej prošnji se jim otvori. Zamišljen sedi v svojej sobi Miloš, i skorom nedolžnih namestnikov ne zapazi. Otroci pokleknejo krog njega, povzdignejo svoje proseče ročice, i podajo mu prinešen dar; vsako dete je namreč imelo belo rutico.
Svitla solza se Milošu v očesu zasveti, molče prime ponujen dar in po tem pokaže, da mu je serce premagano. Veseli hitijo otroci nazaj i oznanijo svojim radostipolno vest.
Naglo je bilo zdaj vse pripravljeno k pomirenju razdruženih.
Jasno i lepo jutro oznani lep veseli dan. Veličastno se vzdiguje sonce za gorami, i razliva svoje mile žarke po prijaznej dolini. Zvonov jasno petje oznanuje važnega djanja početek. Trume ljudi se valijo proti cerkvi, kjer 24 sodnikov prednji zasedejo prostor. Po dokončanem opravilu se vstavijo sodniki pred cerkevjo, kjer je že neštevilna množina radovednih čakala. Blizo porotnikov je stal Miloš, i njegovi sorodniki i prijatelji krog njega. –
Zdaj pomigne Volk. Gledavcev množina se preterga, i v sredo skupšine stopi Ranko, spremljen od svojih. Dolg molk je ljudstvo prevzel. Počasi i trepetaje se bliža Ranko; oči od silnega joka rudeče, pogled bojazljiv i obraz iskrenega kesa pobleden. Puška, iz ktere je nesrečni strel izletel, mu visi čez vrat, znamnje naj večega ponižanja. Komej se množini izvije, pade na kolena, i leze, glavo k tlam vperto, porotnikom bližej. Volk mu gre nasproti, ga vzdigne, mu puško odveže, zakadi jo na tlo i sune je z nogo od sebe. Blizo stoječi planejo čez zarotjeno puško, i razdrobijo jo na sto koscev. Ranko stopi zdaj pred sodnike, ter jim glasno i iskreno obljubi, se s vsakim razsodkom zadovoliti, naj ga stane, kar hoče. Poslej se oberne proti razžaljenemu s trepecim glasom rekoč: »Miloš! v imenu Boga, stvarnika nebes i zemlje, i svetega Ivana, jeli ti mogoče meni skajanemu grešniku odpustiti?« – Miloš ne zine, temne oči v zemljo pobesiv. Ranko vpraša i prosi drugoč: »Miloš! Bog odpusti vsakemu grešniku, če se svojih pregreh spokori, – hočeš li ti jezo i čert do mene i moje rodovine vekomaj v svojem sercu kuhati. Glej, bolj ko bolnik po zdravju, hrepenim po odpuščenju i spravi. Oj vsmili se mene revnega i nesrečnega, ki sim si sam svojega naj drajšega prijatelja vmoril. Ah, senca njegova me povsodi preganja, o ne preganjaj me še ti s svojim sovražtvom. Moja lastna vest me peče v strašnih prepadih i veselih dolinah, v samotnih krajih i v sredi mojih pajdašev, pod milim nebom i v cerkvi pred altarjem – nikjer mi ni pokoja ni mira. Zato Miloš! v imenu sina tvojega vmorjenega odpusti, prizanesi, da bode tudi tebi Bog milostijiv v dnevih sile i trepeta!«
Dolgo molčanje terpi; vsako oko je pitajoče na Miloša obernjeno. Prijatli i vsi njegovi odstopijo, ter mu dajo čas za prevdariti; le Ranko je ostal pred njim ponižno kleče. Miloš še ves čas molči. Oči se mu žarijo, lica so bleda ko smert, i ustnice mu trepečejo – Ni bilo v celej skupšini ne duha ne sluha; groza i strah se natihoma vsacega polasti. – Še bi bil znal Miloš dane besede preklicati, spravo odreči, i tedaj bi bil Ranko zgubljen.
Zdaj stopi Volk k Milošu, ga prime za roko, ter mu neke besedice v uho pošepta. Rankotova žlahta jame prositi i prijatli Milošovi združijo ž njo svoje prošnje. Sedaj začne hrumeti po celej skupšini, če dalje glasnej se vzdigne prepira hrum i na mah zadoni iz tisuč i tisuč gerl: »Odpuščenje, sprava!« Temu napadu se Miloš dalej vpirati ne more. S solznimi očmi gre Rankotu nasproti, privzdigne ga z jedno roko od zemlje, drugo pa pomoli proti nebu, rekoč: »Ti veliki pravični Bog bodi svedok, da mu jes odpustim.« Potem ga je serčno na svoje serce pritisnil i vpričo vsih v znamnje večne sprave poljubil. Veselo ukanje zadoni po celej skupščini. Na koncu še Miloš s kratkimi, pa vgodnimi besedami družtvo ogovori, obljubo ponovi, da se hoče zanaprej terdno i zvesto tega deržati, kar je popred vpričo vsih izustil. Na to se poda cela množica, sodniki i pomirjene stranke na čelu, na Rankotov dom. – Tam so že čakali s vinom, žganjem i sterdjo napolnjeni sodi, i mize so se všibovale pod bremenom vsakoverstnih jedil i pijač. Do belega dne je obedovanje i napivljanje trpelo.
Predenj se ločijo, je bila prinešena denarna kazen, i Milošu slovezno izročena. Potem donesejo razsodbo u dvojnem prepisku. Oba sta visela na svilenej motvozi, i konca te motvozi sta bila vtisnjena v mali srebernik. Višji sodnik prereže motvoz tako, da je pri vsakem spisku pol motvozi ostalo, i podeli vsakej stranki njen prepis, kterega si je vsaka skerbno shranila kot drago rodbinsko blago. – S tim je bila dokončana prazna sprava, i radostipolni se vernejo gosti šele drugi dan zjutra vsaki na svoj dom. –
Med tem je Jagoda doma skoz celih osem dni nepopisljive muke i težave terpela. Med strahom i nado je omahovala. Njeno scer bistro oko je bilo ves dragi čas s solzami zalito. Zastonj si je majka prizadevala, drago svojo hčer potolažiti i s novim upanjem navdati; nevarnosti, v kterih se je Ranko znajdel, noč i dan niso jej iz misli zginile. V strašnej negotovosti ni mogla več dalej preterpeti. Strašen naklep si vmisli. Sama je namreč hotla razžaljenega Miloša k spravi nagnuti; zakaj menila je, da ima nje ljubezen dosti moči i serčnosti k vsakemu, tudi naj težjemu djanju. Sklenila je še tisti večer v tamošnjo selo oditi, predragega Rankota oteti i okove nevsmiljene osode zdrobiti. Ni se bala ne dalje, ne tamne noči, ne grozne samote.
Sonce že zahaja za visocimi gorami, milo se še ozira jo prijazni griči, od poslednjih sončnih žarkov poljubljeni, po tamnivšej se dolini. Tudi bleda luna že nastopi svojo nočno pot. – Pridno je še Jagoda opravila svoje večerne posle. Bila je oskerbljena mala čreda, nasitjena jagneta i prosta večerja vkusno prigotovljena na mizi stoji. –
Skorej je bilo vse sladko pospalo i Jagoda odide v sosedno selo. Kakor da bi jej pregreha za peto postopala, beži po potih, lune žarkov jasno razsvetljenih. Že je bilo pol pota za njo, kar pride v samoten kraj, kjer se je ozek pot po tamnem zapuščenem gojzdu dalej vil. Bezvoljno Jagodo strah obleti na samotnem popotovanju. Dregetec se ji po vsih žilah izlije. – Na enkrat zasliši po germovju šumeti i derskati, i predenj se zave, jej strašni: »stoj!« v uho zagromi. Nemila roka jo zagrabi za njeno. Strahu i groze prepadena se ozre, i gorje! zagleda morilno orožje turškega roparja. – Kri se ji ustavi, jezik se zavaluje; ona ostremi i se negane. Plašno vpre svoj pogled u strašen tolavajev obraz.
»Da, Allah! bogme redka sreča!« počne po nekaj hipih tolovaj.
»Devojka, kot angeli, sama o polnoči, – u tim kraju, kjer se medvedi i volkovi vlačijo – istina srečen primerlej je to!« –
»Pri velicem Bogu, kojega oba moliva, te zarotim!« povzame Jagoda, »ne mudi, ne vstavljaj me dalej. Strašna berznost me sili – vedi, da človeško živlenje od tega trenutka zavisi.«
»Aj norica! je mi li kaj mar življenja človeškega? Mnogoterega sim že iz tega sveta spravil, i svet se vendar še po starem suče. Si mi več, kot desetero ljudi življenje. Taka sreča je redka. Tvoje krasno cveteče lice če mi prazno mošnjo s svitlimi rumenjaki napolniti. Odločena si za pašeta Skadarskega.«
To izrekši jo siloj za seboj potegne. Poterpljivo gre Jagoda, kot jagnje v masaico. Po zaraščenem gojzdu i germovju bez tira i pota jo zavijeta. Prideta na rob groznih pečin. Brezkončen prepad jima naproti rezi. Strašno je bilo v njega pogledati. Med ledenimi stebri se vali divji potok s strašnim šumom i hrupom, kar je polnočno temoto še veliko strašnejšo delalo. Črez strašen prepad je ležalo okroglo deblo s raztresenimi vejami, i to je bil jedini mostič čez brezkončen brezden. Kot šiba na vodi se trese devojka. Skerbno jo vzame ropar na roke i stopi plašen na nevarnosti poln mostič. Že je v sredi grozovitne steze; Jagoda pogleda v strašno globočino i pogleda zopet proti nebu. – Zdaj poskusi zadnjo moč – noga roparja omahuje – ino gorje! – šumeči valovi potoka pokoplejo njega i nedolžno, nesrečno Jagodo.
Drugi dan donesejo ribči Jagodino truplo na očetov dom. Kmalo potem dojde Volk, vesel srečnega izhoda svojih opravil, i najde, o siromak! mater mertvo poleg Jagode; neskončna tuga je materno serce prebila.
Neizmerne žalosti preliva zdaj Volk solze na grobu svojih dragih, i se poda, naveličan tako grenkega živlenja, v samostan, kjer je neizrečeno tugo mirno v svoje serce zapahnil.
Ranko se poda k Gerkom, ki so prostovoljce nabirali, i zapusti na vek svojo domovino. Čez leta dni so se mu serčne želje izpolnile; vbili so ga v morivnem boju pri Samosu.
Posl. Kraljevački.