Sprava v Primorskem listu

Sprava
Izdano: Primorski list 5. april 1893 (1/7), 50—51
Viri: dLib 2
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V malej slovenskej vasi stoji tik ceste stara, a precej lična kapelica, posvečena sveti Devici. Tu sem kaj radi zahajajo pobožni vaščani častit Mater božjo, posebno zato, ker v vasi ni cerkve ne duhovnika, njih dušni pastir namreč prebiva v bližnjej vasi pri farni cerkvi.

Popotniku, ki gre skozi vas, se posebno o poznej nočnej uri nekako ohrabri srce, ko vidi v kapelici užgano svetilko in hote ali nehote mora misliti, da v vasi pač ne morejo biti zlobni ljudje, ki tako verno časte svojo nebeško Mater.

Za streljaj od kapelice stoji precejšno poslopje. Ni sicer bogsigavedi kako staro, ali vendar se mu pozna, da je pretrpelo že marsikaj. Gospodar je dober in pošten človek; žena in dvoje otrok, to je vsa družina. Kar pa je najboljšega pri hiši, to je poštenje in dobro ime. Starši in oba otroka, vsi so pridni, delavni in pobožni. Takih družin je dandanes malo, kajpada, saj novodobni svet išče svoje sreče le tam, kjer je najti ni, namreč v bogastvu in posvetnem, minljivem veselji. Slatavčevi, tako se jim pravi, pa nikoli niso bili taki in tudi sedaj niso. Kaj pač pomaga navezovati se na bogastvo in posvetno srečo, ki eno, kakor drugo tako hitro mine!

Sovražnika taki ljudje pač ne morejo imeti, saj so z vsemi prijazni in dobri. Jedeu sam človek tam iz vasi pri fari je bil Slatavčevim sovražen in še ta radi malenkosti. Bila je v vasi dražba neke posesti, kojo bi bil rad kupil; kupoval jo je pa tudi Slatavec ter posest kupil. To je pa moža, Gomilarja po imenu, tako razjezilo, da Slatavca od tega časa ni več mogel pogledati z lepim očesom. Seveda ni bil Slatavec prav nič kriv Gomilarjeve jeze, posestvo je bilo na prodaj in kupi je lahko, kdor hoče ter ima zato potrebnega denarja. Gomilar se ni dal nikoli prepričati, da Slatavec ni kriv, ampak se je vedno nanj jezil, in njegova jeza je postajala tim večja, čim bolj se je pri Slatavčevih kazal blagoslov božji.

Bilo je jesenskega večera. Slatavec in njegov sin sta bila z doma, šla sta po opravkih v bližnje mesto in se dolgo nista vrnila. Mati Slatavka pravi svojej hčeri: Danes očeta in Stefana dolgo ni domov pojdi h kapelici in prižgi svetilko pred podobo Marijino. Anica, tako je bilo hčeri ime, hiti na materino povelje do kapelice, užge lučico ter jej prilije olja, potem pa poklekne pred podobo božje Porodnice in prisrčno moli, kakor more moliti le nedolžno deviško srce. Nič je ni motilo v molitvi saj v njeno srce ni še prišla nobena misel ki bi jo bila mogla odvračati od pobožnosti. Da pač, bila je kakor plameneča luč nad njeno glavo: tiho, skrivnostno, Bogu prijetno bitje.

Blagor človeku, ki ohrani v svojej mladosti srce zvestoudano svojemu Bogu! Ljub je in drag vsem ljudem, in kdor ga spozna ga spoštuje in ljubi. Taka je bila Slatavčeva Anica, vzgled pridnega in poštenega življenja.

Pustimo za nekaj časa dekle klečeče pred podobo Marije in ozrimo se drugam.

Od fare sem korakal je isti večer mož visoke rasti in mračnega čela. Oči so mu bile obrnene v tla, videlo se je, da nekaj tuhta in da mu mora kaj očitati nemirna vest. Pol ure že hodi po cesti, od daleč že vidi svitlo luč v kapelici. Nehote, ali vendar mora se včasih ozreti v to luč, da-si mu je v duši temno, vedno temneje.

Prevzel mi je posestvo, govori sedaj sam pri sebi, katero bi bil jaz tako rad pripravil za dedščino svojemu sinu. Domače posestvo bi dal starejšemu, tam pa bi bilo za mlajšega kakor nalašč; ne daleč od doma, pri rokah in v dobrem stanu. Pa mi tega ni privoščil Slatavec, ali tudi jaz mu tega ne privoščim. Poslopja so blizu ceste, nocoj je temna noč, pod kozolcem zažgem slamo in v malo časa bo vse skupaj pepel. Slatavec pa naj pride gasit, če ga je volja!

Tako je govoril sam seboj mož, katerega je bralec gotovo že uganil; bil je Gomilar, sovražnik Slatavčev. Maščevati se je hotel nad človekom, ki mu ni storil nič žalega; maščevati na način, ki bi njemu ne prinesel nobenega dobička, pač pa bližnjemu veliko škodo.

Približal se je kapelici; luči v njej ni hotel videti, ali zasvetil mu je vendar žarek v njegovo temno obličje. Glej, govori, nekdo je notri in moli, pobožno moli. V tem srcu pač ne more biti hudobije.

Ko pride prav blizu kapelice, spozna molilca. Strese se po životu in pravi: To je Anica, Slatavčeva Anica, koje očetu sem hotel nocoj zažgati posestvo. Tu kleči in moli morebiti ravno za svojega dobrega očeta! In jaz, na kakem potu sem pa jaz? Moj Bog, škodovali sem hotel človeku, ki mi ni storil žalega; ne, ne, tega ne smem, ne morem.

Nehote poklekne Gomilar pred kapelico in tudi on začne moliti tiho, iskreno molitev, kakoršne ni molil že davno.

Od tistega časa se je Gomilar ves izpremenil. Sprijaznil se je se Slatavcem, saj je naposled vendar izprevidel, da mu dobri mož ni storil nobene krivice. Bila sta sčasoma prav dobra prijatelja in rada sta drug drugemu kaj pomagala. Tako je tudi prav; ako se ljudje sovražijo med seboj, ne izide nobena stvar dobro, ako pa so si dobri, imajo vsak zase svoj dobiček. Tudi pri opisanih možeh je bilo tako. Gomilar je izročil svoje posestvo starejšemu sinu, ki je bil dober gospodar. Za mlajšega pa mu ni bilo dolgo skrbeti. Slatavec je sam izprevidel, da bo za novo kupljeno posest trebalo dobrega gospodarja. Ker je hotel to posestvo dati svojej hčeri, moral jej je preskrbeti moža. Uvidel je pa, da bi za zeta ne bil nihče boljši, kakor mlajši sin Gomilarjev. Res sta se moža tudi kmalu pogovorila in ker je bila tudi Anica s ženinom zadovoljna, napravili so kmalu ženitnino.

Vse je bilo tisti dan veselo, a najbolj veselje bil pač eden in ta je bil Gomilar. Pred očmi mu je bilo vse nekdanje sovraštvo, posebno pa še hudobni njegov naklep, da bi zažgal posestvo Slatavčevo. Spomnil se je posebno lučice v kapeli in pod njo klečeče Anice, ki je mnogo pripomogla s svojo pobožno molitvijo, da se je vsa stvar srečno izšla.

Gomilar se je na stare dni rad oglašal pri svojem mlajšem sinu. Vsikdar pa, kadar je šel k njemu in ga je pot pripeljala do kapelice Matere božje, pomudil se je na tem kraju nekoliko časa. Zahvaljeval je nebeško kraljico za tako čudno rešitev zamotane stvari in trdno je bil prepričan da je dostikrat nebeška Mati ona, ki pripelje človeka raz krivega na pravi pot, ter odvrne človeka od nameravane hudobije