Sprehod v Čepovan
| Sprehod v čepovan Fran Zakrajški Mestoselec |
Potopos kulturno-topičen
| |||||||||||||
2
urediDragi spremljevalec, čitatelj moj, zdaj sva pa v pustem kraji. Solkan in Gorico za hrbtom, par pustih hribov okoli sebe in samotno cesto pred sebo. Le še Soča dere pod tebó. Sicer vse mrtvo. Na levi hrib sv. Valentina, ki kaže rane in rebra, kakor Lazar v evangelji, pred sebo imaš pusto Skalnico in na desni skalnato pogorje, le tu pa tam obrasteno, kakor jo brada ščetinastega kmečkega možaka, če ga je kratkoviden brijač pri slabi sobotni luči in z očali na nosu obril in mu kosmate otoke: pustil na obrazu. Tudi visi nad tebo kaka; ogromna kamenena gruča preté, da ti zdaj pa zdaj zaropota na glavo in nehote spomniš se Vossovega hcksametra: „Furchtbar mit Donnergepolter entrollte der tückische Marmor". A ne oplaši se, če znaš tekariti s fantazijo više, zaženi se ž njo naprej. Loj, ž njo ti ni treba usnjače (kovčega), ni prtljage. Kakor ptica priletiš zmirom nad Sočo najprej v Plave, kder se v duhu privoščiš v gostilni g, Konjedca merico žlahtne kapljice in ogledaš v naglici novo tvornico; potem letiš, na desni Gorenjepolje, na levi Deskle pustivši ter prideš, naravnost v Kanal, zal že gosposk kraj z mostom iz rezanega kamenja čez Sočo. Nekaj više stoji pri reki v divnem kraji selce Bodrož,*) rodišče r. Val. Staniču, pesniku slovenskemu. Nadalje prikreljutiš s fantazijo v prijazni Ročinj in v prijetne Volče s teškimi kozolci in v poetični Tolmin **). Čunjeviti zeleni hribi ti pričarajo hlebe okusnega sira po miseljski asocijaciji in vidiš se v lepem, gorskem, podalpinskem trgu divne lege in zelo romantične okolice. Naposled jo potegneš še v zemljepisno in strategično pomembni Kobarid, snažen trg, kojega, dasi je v vsakem obziru vreden, ne smem preveč hvaliti, ker sem bil ondi spočet ter sem, narodivši se v Gorici, pozneje dve leti otrokoval v njem. Zamolčati moram torej zaradi suma pristranosti, da ima lepo cerkev, snažen, s čednimi hišami, prodajalnicami in krčmami obrobljen krasen trg, lepe ulice in dobra učišča. Tu je dekan, čitalnica, lekarna itd. Kobarid z bližnjimi hostami in hribi ponuja s svojim zvonikom in višavico sv. Antona, kadar prisije vanj in v bližnje Alpe jutrnje ali večerno solnce, kaj mikaven in krasen razgled.
A natrag! Med tem sva prišla po bližnjici zopet na trnovsko cesto v senco nekaterih dreves. Tu sedeš. Ne le, da so odpočiješ, odpre se ti tudi tukaj najkrasniši razgled v goriško dolino. Kako smešen je vendar človek se svojim neznosnim napuhom? /o kacih 1000 let in še več zidajo Gorico in vasi v okolji in vse se ti čini od les kakor kup nanesenoga kamenja. O ideji neskončnosti ni tiru ne sledu. Zaista, vse kar pride iz človeških rok, če ni viša umetnost, prinese se sabo pečat omejenosti. Pa ne seživa do kahirskih piramid, le čedno Ostaniva pri Gorici. Čuj! . . Hie Slavija, hie Germania, hie Lacija! Ti trije, še največ pa prvi in poslednji, se vedno prepirajo, »da si Sloven sme šteti se prvaka«. Poleg pa še prepir doma! Dejal bi kaj, toda ker naravnostne besede presedajo, naj posegnem nekoliko v zgodovino. Ker sta se sprla Bohemund in Tankred in potem drugi, zapodil je Saladin križarje iz Azije, in Kristov grob so v drugo spravili pod se neverniki. Ker bo Katakuceni se vojskovali s Paleologi, polastil so je prvi Amurat večega dela Grške. Tako, ker Be niso zahodni knezi med sebo zlagali v verskih stvareh, vzel jo sultan Mahomed imenitni Carigrad ter je takisto pokopal slavo in ime vshodnega carstva. Istim potem je zmogel Soliman Beligrad, okral, požgal in opustošil jo Ogersko. Dočim so se namreč kristjani preganjali in slabili med sebo, smeje se v pest krščanski sovražnik, obhajal je zmago nad zmago! ... Evo! Et meminisse juvabit.
Zdaj idiva. Pot jo položen, kmalu pojdeva dolu proti Grgarju. Še enkrat smeš pogledati na lepo sprednjišče sv. Gore. V tem ko se ti skrije goriška ravan, odpre se ti druga dežela z gorskim značajem. Na desni globoko pod sebó imaš plodovito kotlino in više nad njo trnovsko cesto, katero si ravnokar zapustil, in ki kaj poetično ovija pusti hrib kakor galerija. Dalje ugledaš večo kotlino, grgarsko ravan, za katero in okoli se dvigajo druge sive gore. Zanimiva je ta peršpektiva, le glej. Zdaj pa pozor! Kar ti bom tu-le pravil, dišalo bo po pravljici. Smeš, ve se g. Nabrrgoju, ki se je odločno uprl nezakonitosti. Dokaz somišljenja obeh strank so nam bile vse seje mestnega zbora, v kojih so navadno jako mlačno in zadrto obravnavajo avstrijske zadeve; če pa gre za proslavo „deli' avita civiltd" in za uprizorjevanje antidinustiških demonstracij, navadno so iste jako živahne, in galerija ploska in ropoče ter daje pogum boljšim lahonskim Rodomontem, n. pr. Raskoviću, d' Angelu, Luzzattu itd. — Čitaj radikalne liste »L' Indioendente«, »II Pic-colo« i dr. in primerjaj je »lojalnim« časopisom »Mattino«, »Cittadino«, in videl bodeš, kako neznatna razlika je med njih politiskimi prepričanji. Tiha voda brege dere. Zadnja dva lista potuhneno in hinavski pišeta, a v nesramnosti i zagrizenem sovraštvu proti Slovanom nadkriljujeta prva. Ako pripomnimo, da za njimi cesto prikrevsa še »Tr. Zeitung« ter z židovsko brezobraznostjo prodaja svojo črno vest zdaj jednej, zdaj drugej stranki, moramo obžalovati osodo malega naroda slovenskega, ki ima opravka s takimi politiškimi trinogi! O vladnej politiki nasproti takim strankam pa molčimo, ker so jej čudijo drugod dovolj.
Kdo pa je bil glavni vzrok tem nenaravnim razmeram? Začetnik in movens tej kolobociji bil je brez dvojbe bivši namestnik De Pretis. Sam Lah, hotel je z Lahi v miru živeti ter je nameraval ustanoviti domoljubno laško trdno stranko, koja bi polagoma posrebala slovanski živelj ter pustila na Primorskem, ali vsaj v Trstu, in Istri jeden sam živelj na krmilu, namreč laški živelj. V dosego tega smotra, kateri bi, po njegovih mislih, pomiril primorske dežele, žrtvoval je vse svoje tukajšnje bivanje in snivanje.
Ker pa teorija često v oči bije praksi, ponesrečil se je njegov načrt in smoter. Ne da bi si vzgojil lojalne stranke, pritiral je kritične razmero ad impossibilia. Irredenta je za njegove vlade ostala in okrepila se. Strupenost te opasne kače okusil je že sam, kajti svedočiti je moral, kako lojalnosti v zobe pljuvajo oni možje, na katere je največ zidal. Rascović, Venezian, d' Angeli, Mauroner itd. so možje njegove dobe.
3
urediKri, če so vzburi, škodi, in Shakerextract, ki ima moč, da jo umiri, pa je drag. Toraj vivat humor; ne more so ukupiti: zato ne stane novcev, kojih se toliko treso trdosrčneži ali bebe. Göthe je pel v Favstu: »kri je zelo poseben sok«, avtoriteta sorodna s Humboltom, najvišega slikarja in tekmeca Aristotela v tla, in Platona v nebo gledećega (Rafael je z božjim kistom naslikal Platona v atenski šoli) neskončne vesoljnosti (Kosmos). V srci je zalog krvi, dobre in slabe. Toraj zopet vivat humor in ž njim resnost umestna! ... Ko so v Gorici pred kresijo kopali, da uravné tla, naleti kopač na železno sklopnico (škatljo), Od njega dobim jo; toda, žal, ne v prvotnem stanu. Menè namreč, da jo notri denar, raztolče in poongavi jo. Toda, navzlic vandalizmu, ostane glagoljski rokopis, ki je bil v škatlji, dragocen in pomemben, kakor bova videla. Vender preje naj prideva mimo Grgarja. Par besedij o njem, kajti to zdi se mi vredno. Glede imena (reduplikncija) privlekli so nekteri iz devete deželo grški Gargaron. Vidiš, taki filologi ne bi kolovrata iznašli. Očividno jo imamo s koreniko g r (gl. Miki. radices itd). Kako naj bi bil prišel Grgar v dotik se staro Grško in Trojo? Prav ima Ciceron, ki pravi: »Smešno je, k temu, kar imamo, ne zinoti, in zahtevati, kar ni«. Kdor bi so opiral na vlaški Gargaro, opel bi se na zlomljeno paliet.; kajti ta obliko je fonetična prikazen. Naš polugl. r stegnol so je v vlaščini v ar, kakor n. pr. v; Tarnova (cfr. Saf. Serb. Lesekörner). Konečni o je pa vlastitost v vlaščini, koja ne dopušča, da se beseda konča na soglasnik. Ta zakon je mej drugim gotovo soprouzročil takozvano muzikalnost italij. jezika in Metastasio ima se mu največ zahvaliti na njegovi strogosti.
Grgar pridela žita lepo reč, tudi nekaj vina (cebedina), pa sosebno dobrega koruna ; ponaša se še snažno cerkvijo z novimi drazimi orgijami. Bodi tu častno omenjen sedanji vikarij g. A. L., vnet duhoven, narodnjak in vešč botanik. V Grgarji se je rodila in je pastiričila blaž. Uršula Frligojnica, katera je v burnih Lutrovih časih, po mil. prikazni M. B. na Skalnici, dala povod zgradbi in posvetitvi daleč po svetu znanega sanetuvarija na sv. Gori. Grgar je kraj, kder se že govori krepka, nepopačena, gorska slovenščina in je otdal, kakor Št. Andrež pri Gorici, lep dotiček viših duhovnikov in viših uradnikov, izmed katerih poslednjih živi sedaj eden v še cvetočih moštva letih, prava dika slovenskih, više zavedenih narodnjakov v Trstu. Pesniški nadarjen, in z domovini posvečenim srcem v prsih, živahne krvi zapel je že mlad marsiktero navdušeno pesem in še pozneje. Živi so njegovi prevodi iz Biirgerja, Gotheja in Petrarke ter sosebno srečno preložil je slovečega Heinetovoga Ratclifa. Po pravici odurjova ono prazno liriko, ki poraja pesmi, slične votlini, s slamo ali stopo natlačenim kipom in podobam, zahtevajoč globoke prave misli in jedrnatosti. Zato so tudi vsi njegovi spisi, pesniški in prozaični, polni zrnja v jako čisti obliki, v vzornem slov. jeziku na podlagi dotičnih primerjajočih študij. Vešč mnogim slovanskim jezikom, sosebno južnjim, odpiral je svoje srce glede slovensko političnega stališča južni politiki, katera sedaj uprav za nas najbolj kaže, in proroško je peval J. Sundečič:
»Srb Hrvatu neka
Bratsku ruku pruži,
A Hrvat sa Srbom
Nek s' iskreno druži.
Slovenac u kolo
Naše nek se hvata,
Bugarin medj' nama
Nek si bira brata
To je naš zadatak,
To nas svrhi vodi;
Taka sloga naša
Samom srećom plodi.«
Plemenito svoje srce in navduševljenost za narod ohranil je tudi v viši službi in marsikaj dobrega čini tudi na tihem v prid slovenskemu narodu …
Zdaj pa bralče, le zopet privzdigniva noge položno dvigajoči se cesti do vrha, kder se bova okrepčala se zajutrekom. Medpotoma naj ti nadaljujem o rokopisu ter naj ti podam le nekaj vsebine in še te in nuce, kar je v njegovem uvodu naj popoglavitnijega. To sem si zabeležil v svoj koloktuarij. Da sem na naglem — a le na videz — šaljiv, no smeš so čuditi, saj tudi Ciceron med kriminalno razpravo šale zbija ter smeši razpravljanca z »bonus Astrologus« ali: »Omnia rapit et verit, cum Veres appelletur«. Saj smejal se je nekoč ves polk vojakov med najhujšim mesarskim klanjem, ko je francoski častnik prosil milosti sovražnega prostaka, ki ga je imel umoriti in mu jo ta odvrnol: »Oprostiti, gospod, vse vam dovolim, le živenja ne!«
4
urediZapazil bodeš v rokopisu tudi nekoliko burmuta (duhana za nos) za vlaške nosove. Poslušaj:
»Na znožji zelene gorice (tako piše naš glag. rokopis o naši Gorici) na Travniku stoje v dolgi vrsti slovenske kmečke koče, za katerimi se svinje pas6" (Opazka moja : Odtod Kočevje, ne pa lahonsko C o c e v i a—K oče proč. Nadalje „svinje paao !" Toraj baš tam, kjer se zdaj Vlaščice babajo na Piazza grande se svojimi poslopji, brbali so slovenski ščetinkoti sè svojimi hršli [rilci] v tla). Rokopis nadaljuje: Po teh hišah stanujó kmetje, bučelarji in tkalci, baveči se kakor njih bližnji in daljni bratje daleč za Vidmom. Ti so Vlahe učili bčelariti in od teh so se Slovenci priučili polentokuhauja. Vlah je jadrn z nožem v človeško meso (aj!) in z besedo, da ogrdi ljudi (aj! aj!), vender i prejadrn, da beži s čostnega polja (aj ! aj ! aj !) Vso planoto od Grada do Soče imenujemo Travnik mi Slovenci, pa tudi Vlahi in Nemci, ne kakor navadno travišče, teinuč kot kraj („Los Piazzegrandniki !) Na Travniku pod Gradom (nemara, kjer zdaj s kladeza vihti srditi Quos ego svojo zlate vile) raste več košatih lip, in med njimi stoji ogromno, zmirom polno korito za kmečka stada. A onstran proti zahodu, od korita kacih par sto korakov (morda, kjer je zdaj vojašnica) stoji snažno selce mirnih kmetov, koje ti in drugi zovo okrogljico, ker senijo v krogu okoli nje rastoča drevesa zelena tla (kako poetično selce? Tudi naš kronist se kaj rad pomudi o njem, kakor priča sledeča tragična povest, katero bi oba Aleksandra Dumas, oče in sin, gotovo pregnjela in prekvasila Francozom. Kakšni so bili Vlahi tudi tedaj, disce ab uno !) Rokopis poroča: »V jedni teh kmočkih hiš (v Okrogljici) stanoval je nedavno zemljak, Seljan po imenu, za vladajočega goriškega knjaza (grofa) Menjhurda (brž ko ne: Majnharda). Seljanu je cvela hči Bohuslava, devojka prekrasnega obraza in Btasa, pa Bnegobelo polti. Njeni sladki ustni sta po sajali tako čarovite nasmehljaje, da bi je bila zavidala sama Venera. Pogosto se je izprehajal bodisi na konji ali pešico blizu Okroglice knjazov sin Ram in (morda Ariuin). Ril je zal, mlad vitez, večkrat zmagovalec v turnirjih. Vzrši Bohuslavo, zaljubi se v njo ter začno na vso moč težiti po posesti čez vse na svetu mu drago osobe. A Bohuslava vedč, da bi knjaz Mejnhurd 1 zvedevši takšno zvezo, onesrečil njo, očeta in vso hišo, ni prihajala k shajalicam (rendezvous), od mladeniča jej naznanjanim tem manje pa se uda zasedam, obetom in prisegam necega mladega, vročekrvnega Vlaha Steliona (morda Celio). Raminova strastna ljubezen, zadevši na tako nena-dejano napoto zbog Bohuslave, vskipi v ramenost. Nekoč proti večeru (v Seljanovi hiši ni bilo še nikogar razven Bohuslave, ki je družini kuhala vlaško papko-polento) pride Ramin v njeno hišo. »Doklč ne najdem milosti pri tebi?« ogovori jo ter jame jo zgovorno in ognjevito zagotavljati, da je vsa njegova osoda v njenih rokah, celo živenje. Bohuslava čudi so Raminovi smelosti, pokara ga in mu naposled resno zatrdi, naj si vsak up zbije iz glave. Vse Raminove molbe so zamam. Knjazov grad bi preje premakno! z zeleno gorice, tako stanovitna jo Bohuslava. Ramin pa ne obupa, posluži se zadnjega Bredetva ter pade pred njo na koleno milo proseč, naj ga ljubi. Devojki, v tem trenotku čez mero vznemirjeni in videči, da je mladenič toli nevaren, privre kri v glavo, vzdvigne mešalnik in mahne v tem no zadosta čuvanem hipu po njem ter zadene ga, čeprav nehote v glavo tako močno, da se nesrečni mladenič omotičen prevrne. V Bohuslavi, ko to vidi, strese se srce, grozno se prestraši. Prej z izbuljenim, potler milim okom gleda v žrtvo. Kes in žal jej očitata strašni čin in istočasno zbudi se v njej se sožaljem — goreča ljubezen, preosodepolna za oba. Ivo se Ramin prebere, vidi, nemalo čudé se, da mu jo mešalnik pripomogel uprav k sreči, katere je prej zastonj iskal pri devi ; kajti ne le da jo zagleda razsolženo v njenem naročji, temveč prepriča se v veliko zadovoljstvo, da ga ljubi. Ljubi! — velika beseda, še viši pojem! (pristavlja naš kronist). Odšlé sta bila dve telesi jedna misel, dve srci en tripljej (Naš kronist popisuje nadalje prav obširno vse prizore in dogodjaje ; ali jaz moram podvizati, kajti, dragi bralec, v Čepovanu, kamor sva namenjena, čakajo naju. Vso tragično povest tako dam svoječasno na svitlo. S kratka toraj: Česar ni moglo ponujeno dostojanstvo, ljubezen, lepota, besede in novci, učinil je polentar. A vlaška Poje sicer glavni italijanki Dante, rekoč:
Guarnaro che Italia chiude ei s u o i termini b a g n a .. a Istra in vsa Primorska je glede lege in prebivalstva eminentno slovanska. Najboljši politiki so spoznali, da usoda Primorske je zavisna zgolj od Slovanov, La Marmora, Mazzini itd. Zadnji izrecno trdi, da »Italijani preko Soče nemajo opraviti ničesar.«
Položaj naš ni brezupen, ampak nadejati se nam je boljše bodočnosti. V dosego zadnje pa moramo skupno in složno delovati, posvetni in duhovni. Nam pač naj bolj velja pesnikov rek:
Ne samo to, kar veleva mu stan, Kar more. to mož je storiti dolžan! In zmaga bode naša!
„Slov. Svet." — Levin.
5
urediNeli, dragi bralec, sedaj se ti je Travnik še bolj prikupil, na kojem je bilo nekdaj toliko živenja in ljubezni, in ne boš pripuščal, da se psuje s ptujko Piazza grande?
Ravno da sem končal, prišla sva na vrh. Spodaj imava Grgar z njegovimi frakcijami, na zahodu sv. Goro, proti severu hribe, po katerih se vije pot v Bate, B a n j š i c e, zelo poetični kraj, in Kal; na zahodnojužni strani ugledava kos sinjega neba (katero se jo med tem zjasnilo), krijočega goriško in furlansko planjavo. Nekaj si se utrudil, a pomisli: trpenja so spasonosna učilnica.
Zopet sva na planem, uglajen pot naju je vsprejel, ki bodo vel naju med senčnimi drevesi in zelenimi živicami ali suhimi ograjami noter do Čepovana. Polja, travniki, ograjene globeli, grmieje to in onstran in blizu vspored se tja potezajoči obrasteni hribi, sosebno na desni strani. Čuj, ptičji zbori jo režejo navdušeno; tu pa tam odlikuje so kak solo, vmes ti zauka še kak deček z onkrajnih hribov. Vročina je zdatno odjenjala, toplomer kaže saj 5° R. niže nego pri Gorici, in to že tukaj, kako 1 ½ ure pred Čepovanom; kaj pa tam! Zrak je tod malokdaj popolnem miren: javi so ti v hladnih sapicah ali bolj energičnih, v teh časih zelo ugodnih vetričih. Ob potu in spodaj pozdravi te marsikatera | kmečka hiša. ali njih več skupaj; kaka Brečna zadovoljnost sije z obrazov teh mirnih prebivalcev v nasprotji z meščani, kojim je, več ali manj, zmešala glavo in srce neka čudna filozofija (?)! Kako je v tej vso črno kakor v Kajfeževi okajeni kuhinji! Predno prideva v Čepovan, imava čas, da si kaj poveva, dočim nama ptiči godejo stopaj, denimo o moderni mišljavi, zabavah, o sreči itd.
Nekje na Slovenskem je grad na gozdni višavi, imajoč globoko pod sabo krasno dolino z veliko vasjo, katero deli z mostom opasana reka, znad gradu štrli krasozor (belvedere), ki jo že črnikast in kosmat (od maha), kakor denimo Bismarkova vest. V gradu je Živel nedavno graščak, gospod Peter, toraj plemenitaš in po vrhu še filozof po najnovejšem kroji. Do čuda bukev je prebral, daleč po svetu potoval (a no peš kakor jaz), veliko skusil ter si iz vse teh po — in neposrednjih skušinj docimpral kaj lahko filozofijo, da vse na tem svetu ni — nič. Človek bi prisegel ne le s tremi, ampak z vsemi prsti, da je takova filozofija kaj lahka; a motil bi so (kakor som se jaz meneč, da bom kedaj imel denar). Tak filozof je ves jeklen odznotraj kakor stroj, v njegovem duhu ni nič mehkega in vero, to prepušča nižim dušam — babjevercem. Baš zato se pa menda tudi v 19. stoletji od same blagim je vežejo že trte s klobasami! Peter je, kakor je sam trdil, napravil dva glavna greha (menda glede števila se je zmotil), enega po nedolžnem, da se je rodil, druzega hote, ko se je oženil. Naš graščak ne zbira dolgo ter vzame, ko se misli vpreči v zakonski jarem, neko soraišljeuico, katera seje bila jednako njemu! nasrkala najnovejših vzorov, zalo Evfemijo, hčer necega sosednega graščaka Jelena, Jelenovka je presviravala vse dni na glasovir, v oddihljejih pa na jezik, sosebno potem, ko je duhtala, kako spraviti Petra pod šlebedre. Aristotel pravi, da ljubi jelen mile napeve (na flavti); čudno tudi Jelenova, zdaj Petrova Evfemija, slišala je najrajši — nemški jezik, dočim je bil Peter — Slovenec. Evo snovi za kacega Sofokla: tu je vozel. Morda nam živi že kak skriti ženij, kateri nam napravi iz tega žaloigro ter obljudi naše tragedično polje, še slično Franc Jožefevej deželi. Iz te zveze priraste Petru več otrok obojega spola, a bil jo srečen, da se Bogu smili, kamor je koli pogledal. Otroci teleta; posli, kojim ni bilo treba hoditi v cerkev, zvite kače; žena pa hudenica. Peter je imd priliko odkriti v Evfemiji vsak čas kak nov talent: da je bila nagle krvi in da je v njej zavrelo še bolj hitro, nego v Papiniaonevem lonci ; da jej je bil jezik še bolj točen, ko pnevmatična pošta in da je imela so vrhu tega čudno ročnost v dlani, vsled katere »se trdo z mehkim snide«.
Ne vem kdo je naštel imena vseh onih pisateljev in filozofov, kateri so imeli jako jezične in navzdorljive žone ter je postavil nek aksijom (ali saj enacega, kakor je pitagorični oslovski most) češ, da je pisatelj tem boljši, čem hujša mu je žena. Če jo to res, morali bi naši državni poslanci skleniti postavo, vsled katere bi morali mladi pisatelji jemati najbolj jezične ženice. Vsako slovstvo bi pri tem le pridobilo.
A drugače je mislil Peter, le žal, prepozno. Dejal je, predno vtakneš kačo v nedra, dobro poglej, je li strupena ali ne. Domači prepiri, ki so nastajali iz praznote sred, so storili, da ni bilo ni gospodarja ni gospodinje in da so posli med tem le bolj drzno rabili svojo grablje. Konečno obuboža Peter in ker je veroval in trdil, da je samomor dopuščen, prevrta si možgane se avinčenko. Evfemijo so pa otroci, kateri so menda Ariatofanovih oblakov posneli, da je možno, celo hvalevredno in pravično, stariše strahovati, neusmiljeno pretepali. Evfemijev glasovir je omolknol, ker so ga jej vzeti brezobzirni upniki.
Tako daleč privede nikanje, katero se dan danes tako močno goji v pogovorih in knjigah. Se nekaj. Podoba je, da je zdaj svet, ki se hoče sam sebe onesrečiti. Bil bi popolnem slep, ko ne bi videl napredka ; bil bi hudobnež, ko bi hotel slavnih mož napore in vapehe zanikavati: bil bi do cela nehvaležnež, nevreden človeškega društva, ko bi hotel (a Bog me varuj) vse to, kar so slavni možaki izduhtali v prid človeštvu, nekako obsumljati; mariveč bil bi prvi (če v to poklican), kateri podpišem tem zvezdam na nebu človeškega živenja v imenu vsega človeštva: navdušeno hvalo! Toda ti možje (morda tudi v domačih in družbinskih razmerah trpeči) so mučeniki in goje znanstva kot taka, pijo iz njih mleko vere in višega spoznanja in je delo drugim. Bas tukaj so jim odkrijem. Imeniten zvezdogled je dejal: »Ni mogoče, da je kateri astronom bogotaj ali mlačen bogočestitelj.«
6
urediEvo, najviše znanstvo nas samo vede k izpoznanju in sreči in nekateri kruhoborci pa praznosrčni uradniki, kateri trobijo z onimi v jeden rog, hote, da nam ukradejo vero in poezijo, ti nebeški sestrici, edini toraj, ki nam moreti biti v tolažbo in znatno krepilo. S posebnim zadovoljstvom sem ondan čital misleca moža duhtečo razpravo o slutnjah, polno! historičnih dokazov in osebnjih opazek, katera zaključuje svoj miseljski zaklad doslovno tako: »Je visi duševni svet, brez dvojbe so iz njega v nas odnošaji in čudnostne izjave, od kojih še nemarno pravega pojma in od kojih se nam še ne sanja.« Če je umetnija kaj višega — in to je — odrekam vsacemu umetniku materijalistu a priori vae pravo umetnijško svečeništvo, in naj je še tako spreten v obliki. Znano je, kako je nedavno Voltaire-a obsodila francoska akademija in Göthe-ju je nekje ušla, menda nehotoma, rekočemu: Pesnik mora biti tudi — veren. Če pa gledamo v knjige tako zvanih starih klasikov, sosebno tragedistov, naletimo na besede, ki nas mogo napolniti z občudovanjem. Pri Sofoklu in Evripidu, osobito pri poslednjem, ker je občeval s Sokratom, vse mrgoli krasnih viših rekov, ki žlahtno diše in visoko dvigajo srce, pa so tudi vplivali na izborne talente in vele-pesnike; tako denimo: Vergil na pesniško čudo Danteja, kateri je tako odločno velik ker dejal bi, božji arhitekt o zgradbi »pekla, vic in nebes«, da se v tem no da primerjati nobenemu pesniku prošlosti, sedanjosti in — če sme se reči, prihodnosti — in pa Evripid na Schillerja, pri kojem diha vse plemenito visokost in klasičnost, heroizem in proroštvo. To je bliščivo polje za človeka, vredno njegovega duha, tako jo po Platonovo: gledati kvišku, ne v tla, s plemenitim koprnenjem. To se pravi zidati človeka, kar mora biti smoter in poklic vedam in umetnijara. Dejal sem že enkrat, človek je neznosen se svojim napuhom in hoče biti po vsej sili pritlikavec! »Nebesa pripovedujejo Božjo slavo« zemljina nižava priča o nezgodah človeških. A zemlja preteka, kakor druge zvezde, ceste na nebu, in da-si zaradi njene temote in malehnosti skoro ni videna odnjih, vendar je s svojim solncem in ostalimi nepremičnicami en del onih svetov, ki so sučejo v prostoru. I)a se slavi prvi vzrok , sodeluje tudi to komaj znatno obelce, — zemlja zvano -- na kojem prebivajo se manj znatna bitja. Ali se pa bitja, drugih planetov in svetov, razsvitljenih od drugih solne tudi pahajo samovoljno z okornimi filozofijami v nesrečo? To je gotovo, kar je zemeljsko, preide. Čas se zavrti kakor kolo in vse je pozabljeno. Med tem ostane človeku, če ga napada veča bridkost, še edin dobrodejni pomoček. Pridno naj obrača v zvezdovito noč svoje poglede gor, v svetlo zvezdišče, ter ugloblja naj se s svojim duhom v ono večne velikote. Pobesivšemu potem svoje oči zopet na zemljo, kaj se mu bodo zdele vse toli zavidane sreče in slave?
Prirodoslovne vede in duh matematike, ko dviga se celo do zvezdišča, imeli bi pred vsem človeka duševno oblaziti vzbujanjem in utrjevanjem religijoznih občutov, potem pa donašati mu vsestransko materialno hasen. Zadnjo se doseza; a žali, večkrat s požrtvovanjem prvega smotra, odkar je denar zašel prvi sedež človeškega mišljenja in čutenja.
Lepo piše učenjak o poglavitnem smotru narave: »Od Boga ustvarjena narava izpodbuja človeka k prirodoslovnim študijam s tisočerimi tihimi glasi iz cvetlic in zelišč, v potoškem šumljanji, v viharskem vršenji in grmenji. Vse govori človeku: Narava se svojim miki in grozami, se svojimi pisanimi potezami in risbami je prva učilnica za živenje. V njej vidiš največi prirodopisni in fizikalični kabinet in kemični labotorij z vso pripravo, podano mu od nevidne roke.« — Še lepše piše drug strokovnjak: »Ustvarjena narava je zastavica, njena rešitev slove: Stvarnik. Niš ni bolj zdatno dvigati človeka in prepričati prvotne in vselej pripravljene previdnosti, nego pogled na čudovito ujemanje moči in prikazni v sestavi naše zemlje." — Najlepše se izrazuje v tem zelo ućeni *William Whewell: „Preiskave materijelnega sveta napolnjujejo nas z vero na najviše, tvorec in vladajoče bitje. Ta vera, ki se rodi v nas že o površnjem znanji naturskih predmetov, utrjuje se v tebi tembolj, čembolj so uglubiš v študije narave. Pri vsem silnem napredku v prirodoslovnih vedah, ujemljejo se znanstveni nazori z našo vero na Stvarnika, vzdrževatelja in vladalca sveta. Prijatelj vere sme s popolno nadejo in veseljem pogledati na napredovanje onih znanstev.«
To so moške besede. Tako mislijo in govore pravi znanstveni svečeniki. Taka mišljava in pojava časti človeka.
7
urediVsi dobro vemo in udostajamo, da so prirodopis, fizika, matematika, kemija zdatno pripomogli izboljšati človeški položaj na zemlji, ker jim moramo biti hvaležni za to, da poznamo vlastitosti zemljin ; rudnine ; živali, naše tovarišice; rastline v živež in obleko in njih leke : hvaležni, da imamo Bevernico, s kojo si upamo čez ogromno morje, da Brno vpregli parno moč, elektro-magnetizem, ki je nam sel in nosi naše misli bliskovito od jednega do drugega zemeljskega tečaja; da smo prisilili celo solnce, da nas izmala v kratkih trenotkih ; da more vodotop se pogrezniti v morsko globino in da nas nad zemljo dvigne zračni balon itd. Vse t&ko je visoke hvale in slave vredno, potrebno in velekoristno. Ali nas pa tudi blaži, s pravo, tešilno nado napolnjuje, krepi in jekleni v zemeljskih (borbah, če ne pridemo do višjih ukrepov?
Kaj nam pomagajo vse znanostne nadrobnosti, ves natlačen spomin, poznati moluske, koravdne tvorine sè zvezdatimi polipi, pomorske pajke, pomorsko komarje in hrošče, pennatule spinose in comatule, pa zopet enerinos liliformes, triodoroa bursarioa itd., če ne izvedemo iz tega spoznanje više, vekovite, duhu uprav ugajajoče, ker njemu potrebne in sorodne, ničemurne dvojbe razganjajoče, ko balzam hladilne stavke? Lepo piše Liebig, »da je doživel omikani svet velik prevrat tudi v šegah in navadah, odkar se je iznašel kislec«. Želeti, da! neobhodno potrebno je, pristavljam jaz ponižno, da se s kislecem bavi; tudi mislec. Drugači reži ti plitvina naproti, duhomor in dušeča suhoparnost pa mrliški toh. Primerjal bi, ako mi dovoliš ljubi bralec, tako natrpano glavo naši zemlji pred žarijo in solnčnim vshodom. Vse je na njej kakor po dnevi : hribi, doline, travniki, mesta vasi in vsi zakladi; ali nekaj jih je grdih, temnih pošastim jednakih, kakor goro in mesta, drugih cel6 ne vidiš. Komaj pa zarija prisveti in zasije solnce, odkrije se ti v tisočerih barvah nov svet, da ves očaran gledaš vanj. Isto je, le — drugo v svetlobi! »Dos mi, pu sto, ko tan gan ki ni so". (Daj mi', kjer bi stal, in zmaknem ti zemljo.) vskliknol je menda Arhimed. Horos Gotlie, ko jo umiral klical ju : »Licht, Licht« in SchIler : »Immer besser«. Jaz zavijem vso te tri važne izreke v venec: Pridi prava svetloba, potem bode z mirom bolje in na tej podlagi zmaknemo teško kopo, ki slovo: nevednost. Abisinski vladar je pisal pred par leti italijanskemu kralju: »Glej, da ne boš moril mojih vojakov; raji učini, da bomo imeli v naši deželi električno luč, katera je pregrozno lepa.«
»Ohe, satis habeo,« porečeš ljubi bralec. No zameri, vsaj si Slovenec, in »Sloven je trpeliv golob,« poje nekdo.
Že dolgo sva hodila po čepovanskem svetu; a dolina v oženi pogledu začenja se še le zdaj. Tega te propričavajo dobro obdelana polja to in onstran, goste sence košatih dreves. Zdaj, meseca julija, nazoblješ se lahko sočnih češenj. Odprla se ti je še hodečemu sijajna podoba. Dolina je širja, zvonik moli ti prijazno naproti, hišna slemena gledajo iz zelenja. Na levi vspenja se cesta v Lokavec, na desni, hobotniše obrasteni, ugledaš hribsko avangardo Sčuri, s katere onkraj imaš čudovito peršpektivo v najromantičniši svet. Baš tebi nasproti, konci doline, s Špehovega brda, se zamikaš lahko v nižo, rajsko Tribuško dolino, katero prešumlja bistra Idrijica. Z dna dvigajo se sloveče Alpe, kakor orjaki, v globok sen zakopani. Vidiš se, hoti ali ne, v najugodnišena letovišči. Podnebje, kakeršnega si le želiš, ptice so zibljejo po drevji (obhajajo italijansko »io.sto). Vedi, tu so polja, na kojih se pridela navadnih gorskih pridelkov kakor žitu, koruza, fižola, repe, merkev itd. v obilici. (Bića Peronospore tod ni čutiti, ker ne raste vinska trta). Hobotni travniki, kakor gozdni bažunasti mah, tu pa tam nasajeni sè seninim drevjem ob kaki hladilni strugi, in bogati pisanih poljskih, belih in rumenih cvetek, vabijo te k počitku. Vabilne so te sočne senožeti sosebno tam, kjer še visoko nad znožjem: zelenim ogromnim preprogam enako, pregrinjajo spodaj bolj redko, više pa bolj gosto obrastene hribe. Tod no pregrešaš lepih sprehajališč : drevoredi te spremljajo, ' bodisi navkreber ali po planem. Kjer hočeš, sedeš; odpočiješ so in si paseš oko in uho. Povsod te obveva čvrsti, gorski, dobrodejni, hladni z vonjavami napolnjeni zrak, po katerem kakor s Himeta piibrni kaka bučelica ali frli kak pisani metulj živoča podoba, smrtnemu telu se izvijajoče nesmrtne duše. (Star ogrski nazor). Odpri čutila, vida posluha in tukaje sosebno vonja. Poslednji služi kaj dobro možganom, ker očvrščuje njihovo oslabljeno delalnost; vsaj trdi veliki naravoslavec Cardano, da jo dober vonj svedok vzbujenega in više razpoloženega duha. A tudi vonj je treba vežbati in utrjati s pogotnim vsrkavanjem zdravega zraka. Moral bi imeti Ganganellijevo (papeža) mojstersko potopisno pero, da bi li mogel v odločnih skupkih predočiti s kratka vse prednosti čepovanske okolice; ali malarjev kist, ki razgrača (razgrinjaj zajedno vso istočasno naravine prizore. Odpri, dejal sem, tudi vid in posluh; ker ona sta najzdatnejša posrednika najvišim duševnim, intelektualnim in moralnim zabavam (in človek mora hlepeti po duševnih radostih ; če jo prostak, da mu nadomestijo nevednost in slavo, če je omikan, da se mu duh suče v prijetnih prizorih.
8
urediČepovan stoji blizu v sredi te doline nad popisanimi gorami do 1000 m. vis., tamarind, kacih 5 ur hoda od Gorice, 606 m. nad morjem; ima snažne, stavbenohigijenično, to je dovolj saksebe zidane, večidel s korci pokrite hiše (nad 70); šteje 1430 preb. 5 krčem in 4 prodajalnico. Cerkev 340 let stara s precej visokim dalekovidnim zvonikom in posvečena sv. Janezu, dala jo menda tudi vasi ime (Caput, Joannis: Capčep; Jovan). Lepo jo opravljena. Po prizadevali prvega njenega župnika, veleč, g. BI. Grče, in se sodelovanjem bogoslužnih prebivalcev, dobila je cerkev lani nove orglje, letos pa prostrano lopo iz rezanega kamenja, pred katero se je prostor razširil, z lipami zasadil in zaprl z železno ograjo.
Sloveča čepovanska voda, za katero se je celo goriška občina poganjala, ker jo nekako zdravilna, mrzla 7° do 8° R. in sestoji po kem. preiskavah tudi iz železa izvira nad vasjo, teče po leseni sè zidanimi stebri podprti strugi skozi njo; žene 3 male mline in žago (pilo), da je nekaterim pomestno zidanim kladezem potrebni dotiček; odteka se potem v podobi pohlevnega bistrega potoka, pridnim pericam v rabo ter se pogrezne konec vasi. Ta voda ne le da je bistra kot golot (kristal) tudi čvrsto moč ima v sebi. Če sise po hribih močno upehal in ti ne vstreza več limonovec, kislo mleko in celó tamarind, napij se čepovanske vode,koj te odžeja in pusti ti v ustih še prijeten pookus. O njej bi kaj debelo pogledal grški modrijan Talet, kateri je smelo trdil, da izvira se iz vode in gotovo bi Pegaz še enkrat cebnol v skalo, da bi iz nje izkresal tako Hipokreno. Pa tudi slovenskih poetov vrli očak Vodnik bi, čepovanšice so napivši, še bolj navdušeno zapel: Mojstru pevec naj mi teče ta požir.
S kako hladnim ali zmerno gorkim zrakom je v najhujših pasjih dnevih, ko drugde, v Trstu ali Gorici, palijo solnčni žarki Čepovan obdarovan, posname se iz teh točnih podatkov: Mes. junija: Ob 6 uri zutraj 10°, ob 12. uri 20°, ob 6. uri zv. 12° R. Mes. julija: Ob 6. uri zutraj 12°, ob 12. uri: 22° ob 6. uri zv. 14° R. in to v najgorkejih dneh. Za služnost in potrebe so razen prodajalnic in krčem na razpolago c. kr. p oš ta, katero služi vsakdanji sel, mnogo rokodelcev, osobito kovači in mizarji, med kojimi se odlikuje v tehnolngiškem muzeji izobražen strugar. Zastopana je hišna obrt »osebno v gorenjem Ćepovanu (žebljarji), koja je razširjena potem v Lokovcu, Tribuši in v Vojskem. Za javno varnost skrbi c kr. žandarimerijski oddelek, ki sestoji zdaj iz inteligentnih in celo umeteljno (godbeno) izobraženih orožnikov.
Čepovan ima dobro obiskovano šolo, katera v sodelovanji uljudnoga g. učitelja Mlekuža z gospodom župnikom vrlo napreduje bodisi v izgoji, prvem smotru, ali v potrebnih znanstvih. Ne bom govoril o cerkvenem duhu; samo to naj povem, da če kdo dvoji, ali se ujema narodno vzbujeni duh z nravitostjo in retigijoznimi čuti in zunanjo izjavo verskega mišljenja bez himbe, nujde baš v Ćepovanu temu popolen dokaz in da pomestni laški „progressou v tem pogledu ne le senca ni, temveč so ti prikazuje, Če piimerjaš bolji stan, v svoji strašni pomilovanja in grajo vredni nagoti. Mislite je, da se prava omika da izvrstno ali prav za prav edino zidati na podlagi verskega duha. Medsebojno so pospešujeta in krepita. Blagor občini, ki ima to neovrgljivo načelo goječega voditelja!
V Ćepovanu deluje kat. Politiško v že 11 let staro društvi, ki šteje nad 50 udov, in katero vodi g. BI. Grća*) župnik in matičin ud, z ono zavedno vstrajuostjo in zrelo politiko vedno, dejal bi večjega delokroga. „Pravi heroizom, piše Lessing, je sličen skritim iskram v kremenu ki mirno spo, dokler jih na videlo ne spravi zunanja moč," Te besede se dajo s pridom obrnoti na delovanje čepovanskega pol. društva; samo da, ko na videz počiva, ne spi; temuč se pripravlja in krepi. Ni ga dalekosežnoga vprašanju na našem političnem polji, sosebno na Primorskem, in že povzdigne to polit, društvo moški svoj glas, ki svetuje ali zahteva. S tem pa, da postavljam, sosebno glede narodostnega duha Čepovan, kakor zaslužuje, na prvo mesto na Goriščini, nočem žaliti drugih občin, v katerih se javi tudi takov duh; mariveć želim, da tam, kjer jo oslabel, zopet čvrsto oživi in s po-nosem se okrili. Oslabel menda vsled od ptujcev zabranjenih vspehov, toda nebó se vedri; pravični čas nam prinese, kar nam gre in moramo imeti. Ideja je pravična, čas mora tudi to biti.
Kako hrupno se naznanjajo svetu toplice, poletišča itd., videli smo v naših časih povzdignot so tako iz skromnih početkov (Radein) do bogastva, bliša in slave.
Prednosti za ugodno poletisče so pred vsem zdrav, hladen zrak, dobra pitna voda, potem složnost, občevanje, sprehajališča, lepa okolica. Z sem takim, kakor smo videli, ponaša Čepovan v eminentnom zmislu. Že poletuje tam nekaj gospode iz Gorice, Trsta in Dunaja. Čepovan jo najprimerniše poletišče glede zraka in vodo ter sme tudi v ostalem tekmovati s takošnimi kraji. Podjetnik, denaren in srčan, moral bi sezidati veče poslopje denimo za zdaj, za kacih 15–20 družin, ter vstregel bi Čepovanu, človeštvu in sebi. Jaz prorokujem, da bo Ćepovan v; kratkih letih slovensko poletišče prve vrste. Volja se zbudi, tedaj! „in iz malega naraste veliko in! slavno."