Balada.
Na nebu zvezd truma živó zamigljá,
čez hribe snežene spet luna posije,
po milih se dolih ozrè iz nebá,
ki noč jih temotna s peruti že krije;
pogled njen nad kočo se borno ustavi,
nad Miličnim domom v prijazni dobravi.
Pri oknu lesenem že Milka sloní
po licu solzé se ji vtrinjajo vroče,
nesreča obupno serce ji morí,
na dete ozira se mirno spijoče;
sirota nezmožna serce ji prevzame,
v noči tiho besede zgovarjati jame:
„Nazaj kdo poklical spet blagi bo čas,
ko ptuje sercá so britkosti mi bile,
kdo dnevi premili zavernil bo vas,
ko staršev me blagih roké so gladile?
Prezgodaj ah! v temno ste večnost zbežale
ker meni veselja ste dosti dajale“.
„Več staršev ne vgleda temotno okó,
zapustila mene sta brat in sestrica
mi ljubi odtegnil celó je rokó,
pod nebom sem reva ostala samíca;
kdor znancov me vidi, se mene sramuje,
zato v bolečinah sercé zmir zdihuje“.
„Ah! dete nezmožno, kam hočem s tabó,
ki toliko zlegov si mi naklonilo,
naj stvarnik odperl bi ti jasno nebó,
zvijač dá posvetnih ne boš se učilo,
potem tudi meni prešle bodo rane,
ki v sercu prezgodaj so bile užgane“.
Izdihleji Milični dete zbudé,
nasproti prijazno molí ji rožice,
v obrazu se lunini žarki bliščé,
nedolžno smehlja se rudeče mu lice;
v očesa zagleda se Milice mile,
in usta so mamica pervič glasile.
Nad glasom otročjim osupno stermí
v očéh lesketajo solzé ji radosti,
življenje se novo ji v persih zbudí,
obeta olajšati serca britkosti;
objame otroka, poljubi mu lice,
ga boža ter gladí mu nježne ročice.
„Do smerti ljubila iskreno te bom
tako je obljubo glasno govorila,
nesreči nadležni bom prišla v okom,
veselje in žalost bom s tabo delila“;
prisego je slišala lunica mila,
ki zadnje je žarke čez zemljo razlila.
