Spreobrnjen tat
| Spreobrnjen tat anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 11 (3. junija) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
»Varujte M tatov!« sa glasi napis na železnični
postaji v velikem mestu na Nemškem.
»Varujte se tatov!« šepeta polglasno gosposko
oblečen, postaran mož, z dobrosrčnim, zaupljivim obrazom,
ko gleda skozi okno v drugem razredu. »Neprijeten
vtis napravi na človeka, ko mora kaj takega brati;
toda opomin je pač potreben«, pravi proti mlademu gospodu,
ki je ravnokar vstopil v coupe.
Besede niso padle na nerodovitna tla, ker mladi
popotnik odgovori takoj prijazno:
»Zalibog, da ni ta opomin odveč; kajti vkljub
vsemu prizadevanju človekoljubnih društev je Se vedno
mnogo tacib, ki ne vedo razločevati mojega in tvojega ;
in le malo je onih, ki se vsled kazni in dobrih naukov
poboljšajo.«
Zabrlizga in vlak se jame premikati; v isti voz ni
vstopil nihče več.
»Kaj se je tako težko odvad ti te grde pregrehe?«
vpraSa stari gospod.
»Vseksko; neizrečeno težko. O tem imam čaBt
soditi sam,« odgovori mladi mož. »Zdaj sem misijonar
v mestu, prej sem bil pa pravi vsakdanji tat.«
Nehotč se oddalji stari gospod od njega in reče
ves zavzet: »Kaj — vi?« . ..
»Tako je. Štejem si v pokoro, da vselej očitno
povem, kaj sem bil prejšnja leta. Grozen dogodek me
je na mah odvrnil od poti, po kateri sem prej taval;
dandanes mi lahko vsak tujec zaupa kolikor denarja
hoče; ni se mu treba bati zanj.«
Stari gospod se mu zopet bolj približa; »grozen dogodek?« vpraSa. »Morda bodete tako dobri — —.« »Zakaj pa ne? Le poslušajte! — Ze izza mladih nog sem bil tat, — otrok brezvestnih stariSev; vzrastel sem med nesramnimi ljudmi; že kot 15 letni deček sem bil znan med svojimi tovariši kot najbolj prebrisan žepni tat.« (Stari gospod se odmakne.) »Seveda sem bil vešč tudi drugih vrst tatvin; in tako sem se plazil tudi nekega dne okrog kolodvora, če bi se dalo morebiti kaj izmakniti. —• Kar pride star gospod — kakor sem izvedel pozneje, je bil znamenit naravoslovec — s podolgaSto koSaro, ki je bila dobro prevezana. Postavil jo je v kot ter se jel razgovarjati z nekim drugim sopotnikom. Slišal sem besede: »Slednjič se mi je vender posrečilo jo dobiti; saj me je pa tudi veljala . . .« Cul sem o nekih tisočih, — potem je pa Sel lastnik podolgaste košare v restavracijo z opombo, da se gre malo okrepčat. Tudi drugi gospod BO obrne v drugo stran, — med tem pa jaz zgrabim sa košaro, (bila je precej težka) in izginem ž njo. Zunaj kolodvora so bili veliki, lepi nasadi; potegnem jo med gosto grmovje, vzamem nož in v hipu so bile vrvice prerezane. Kar začujem za seboj korake, se obrnem in ravno takrat tudi z levico privzdignem pokrov, • toda šel je mimo le neki vrtnar, — druzega nič. — Pogledam v košaro, — in glejte 1 — bila je prazna. — Osupnjen jo Se jedenkrat pregledam, — strašno sem bil jezen. Preklinjajoč sem se odpravil iz grmovja; oh, tedaj sem bil grozen grešnik! Kar me nekdo zadaj pograbi, skoro v istem hipu tudi za levico, in precej na to Se za desno roko. Hotel sem se iztrgati in skočil korak naprej; to je sicer Slo; toda neznanec me ni izpustil; grabil me je za prsi vedno močneje ; jela so mi že rebra pokati in dihal sem le s težavo Se. Na vso moč zakričim, in ravno takrat zakriče tudi ljudje na cesti, ki so me ugledali. — Telo mi je ovila velikanska — kača!« »Kača?« vpraSa preplašen stari gospod. »Da, velikanska kača, ki je prilesla iz koSare, ko sem vzdignil pokrov in pogledal na cesto, — in ki me je na to zgrabila. — Padel sem od strahu na kolena.«
Kar pride iz gostilne preplašen naravoslovec; pogleda me in takoj mu je bilo vse jasno. »A-a, ti si mi kačo ukradel?« zakriči, »in ona je tatu ujela. Zdaj pa le mirno; ne gani se. Samo jeden pomoček, s katerim ti morem pomagati.« »Hitre, hitro !« zastočem, »sicer me zaduši 1« »Skledico mleka!« zavpije naravoslovec; »vročega mleka!« Več ljudij je teklo v restavracijo. Drugi pa so bili tiho, da bi se slišala miš, ker prevzel jih je strah in groza. Gospod, kar sem tisti čas prestal, predno so prinesli mleko, se ne da povedati! Smrtni strah mi je pregnal kri iz lica in mi zježil lase; mrzel pot mi je stal na čelu. Slednjič, oh, so prinesli mleko, ter postavili v mojo bližino. Kača, ki se je niti pogledati nisem upal, se je jela počaBi odvijati, — in naposled je zapustila moje telo. — Nezaveden se zgrudim. Se-le v ječi se zavem. — Dalj časa me je tresla huda mrzlica. — Postal sem ves drug človek. »To je strašno!« zavpije dobri stari gospod. »In kako vas je ovila kača?« Mladi mož pove to Se jedenkrat, slednjič pa reče: »Gospod, tukaj se je ovila prvič, tu je bil drugi ovoj, in tako« (in z rokami je ovijal starega gospoda) »je bilo telo moje čisto ovito. — Vlak se je pa ravno kar ustavil, — pa ž Bogom no,dobro se imejte!« In mladi gospod izstopi.
Stari gospod premišljuje Se nekaj časa o tem, potem pa hoče pogledati na uro — toda, kje pa je ? —- Naglo preišče žepe. Ura, verižica, listnica — kje je ? Spreobrnjeni žepni tat je po končani pripovedi o kači pokazal staremu gospodu, kako ga je objela kača — in pri tem mu je izmaknil uro, verižico in listnico! Stari gospod pa odslej tudi spreobrnjencem ni več Zaupal.