Srčnost velja!
| Srčnost velja! Anonimno |
| |||||||||||||
Krvava vojska med Nemci in Francozi začetkom leta 1871 še ni bila končana. Bilo je veliko soboto 8. aprila. Okrog mesta Pariza bilo je brezštevila nemških vojakov; Nemci so namreč po svojih slavnih zmagah prišli do srca Francoske, oblegali so glavno mesto Pariz s toliko silovitostjo, da ni bilo nobenemu človeku mogoče ne ven in ne noter. Prebivalci Pariza so bili torej v velikih stiskah, ker jim je živež vedno bolj pohajal ter jim je grozila huda lakota. Toda za Pariz to še ni bila največja nesreča. Najhuje je bilo, da se je vsled nesrečne vojske vnel prepir in boj med meščani, in da so komunardi ali uporni rogovileži v tistem času dobili vso oblast v svoje roke. V sovraštvu svojem do cerkve ropali so po cerkvah dragocenosti, stikali po hišah duhovnikov in premožnih meščanov, zapirali v ječe duhovnike, in tudi nadškof pariški bil je že v ječi. Nobene pravice uporniki niso spoštovali, vse je bilo v največjem neredu. Hujši kakor sovražni Nemec zvunaj mesta, gospodovala je razdivjana druhal v mestu, kateri je veljala le ena postava: Moč je pravica. Nobeden človek si ni bil svest svojega življenja.
Približala se je velika sobota, ko se povsod po katoliških cerkvah po opravljenih žalostnicah velikega tedna slovesno obhaja Vstajenje Gospodovo. Kako težko, kako vesel pričakuje človek te slovesnosti! V Parizu je bilo takrat po cerkvah večinoma vse zapuščeno. Cerkve so zaprte samovale, duhovniki so bili potaknjeni po ječah; opravila velikega tedna se niso opravljala, in čemu tudi praznovati spomin na Gospodovo smrt, saj so zatiralci njegove namestnike, med njimi tudi nadškofa, kmalu na to umorili.
Tudi velika cerkev sv. Evstahija bila je v tem času oropana in zapuščena; župnik Simon je bil že več tednov v ječi. Vse je bilo torej prazno in mrtvo, jutri pa bo Velikanoč, katere se raduje vsak kristijan.
»Dosti je tega, tako več ne more in ne sme biti; mi hočemo svojega duhovnika imeti; mi hočemo slovesno praznovati velikonočne praznike,« tako je govorila veliko soboto gospa Lamujerjeva svojim tovarišicam, »ženam izpod lôp«, ki so ji navdušeno pritrjevale, da hočejo slovesno praznovati Vstajenje Gospodovo.
Kdo pa so te »žene izpod lôp«? Kaj so pariške lope? Kdo je bila gospa Lamujerjeva? Lôpe so bile velikanski iz železa in stekla napravljeni pokriti prostori na trgu, kjer se v Parizu vsak dan prodaja potrebni živež: meso, kuretina, ribe, zabela, sadje itd. Blizo 1500 takih raznih prodajalnic je pod temi lôpami in žene izpod lôp tukaj prodajajo meščanom vsakdanjo hrano.
Te žene so po vsem mestu znane; večinoma so poštene, delavne in srčno ženske izmed prostega ljudstva, ki se preživljajo s svojo kupčijo, in ker vedno skupno postopajo, imajo v Parizu važno besedo, ker imajo na svoji strani na tisoče drugih, ki ž njimi kupčujejo. Gospa Lamujerjeva je bila tedaj vdova, postavna in zgovorna žena, ki je pri gosposki in drugod zagovarjala svoje tovarišice. Bila je, kakor sploh žene izpod lop, verna in pobožna kristijana.
»Mé smo do sedaj molile,« pravila je ta gospa svojim prijateljicam na veliko soboto, »mé smo molile in pobožnosti opravljale že več tednov, zdaj pa treba, da poprimemo tudi za delo. Kajti Bog nam ni dal jezika samo za to, da bi molile, pač pa tudi za to, da govorimo pred ljudmi, kadar treba, in on nam je dal tudi roke in pesti, da jih rabimo v njegovo čast. Gospodje v mestni hiši se za naše molitve nič ne zmenijo, zato treba pred-nje stopiti in ž njimi resno besedo izpregovoriti: Me nečemo, da bi na veliko nedeljo naša farna cerkev sv. Evstahija stala prazna in zapuščena; me hočemo imeti svojega duhovnika, da slovesno obhajamo spomin Vstajenja Gospodovega. Zato žene, pridite čez eno uro sem in pripeljite kolikor morete veliko drugih svojih prijateljic seboj, da nas bo kakor listja in trave, ko gremo pred mestno hišo in se prepričamo: kdo je gospodar v našem mestu!«
Nekaterim ženam se jo to prenevarno in prepogumno zdelo, toda govornicajih pomiri rekoč: »S takimi gospodi z lepo nič ne opravimo, več dosežemo z nadležno silo in ménim, če gremo pred mestno hišo tirjat, naj nam izročé našega župnika, da opravi jutri slovesno službo božjo, da to ni nič napačnega in če se nam tudi kaj hudega primeri, zaradi vere moramo biti pripravljene vse trpeti.«
»Toda, s čem pa hočemo groziti gospodom v mestni hiši, ako nam ne izročé duhovnika iz ječe?« vpraša ena izmed poslušalk. »Na to še mislila nisem,« pravi omenjena gospa, »a tudi treba ni, le veliko naj nas pride in gotovo bomo to dosegle.«
Kmalu potem se je zbralo na trgu pred mestno hišo na tisoče in tisoče žensk; do zadnjega kotiča je bil ves prostor natlačen. Gospa Lamujerjeva gre z nekaterimi tovarišicami po stopnjicah v mestno hišo. Blanki, eden prvih komunardov, in njegov tovariš Pyat sta sedela pri veliki zeleni mizi in pisala; bilo je še nekaj druzih môž v sobi, ko vstopi gospa Lamujerjeva s svojimi tovarišicami.
»Kaj želite, gospe?« vpraša Blanki prijazno, ko vidi, da so ženske izmed prostega ljudstva. Gospa Lamujerjeva se vstopi predenj ter reče s krepkim glasom: »Gospodje, jutri je Velika noč, in nimamo nobenega duhovnika, da bi opravil na ta veliki praznik službo božjo!«
»In kaj bi radi,« ustavi jo razsrjeni Blanki, »kaj hočete s tem?« Gospa pa mirno nadaljuje: »Précej nam izpustite našega župnika Simona iz ječe, če ne —«
»Če ne?« vpraša Blanki in se zaničljivo zakrohotá, »glejte jih no, sedaj bodo še grozile: če ne —!« Toda smeh ga kmalu mine, ko gospa s prstom pokaže na okno, odkoder se je videlo na trg ter reče: »Če ne, boste kaj posebnega slišali od ženà izpod lôp!«
Blanki se prestraši; ženè izpod lôp, te imajo veliko moč pri nižjem ljudstvu, na-nje se treba ozirati. V zadregi se obrne do svojega tovariša Pyata, ki je stopil k oknu ter tudi Blanki-ju namignil, naj pogleda skozi okno. Začudi se, ko vidi, da je prostorni mestni trg poln samih žensk, ki so mirno in neprestano gledale v mestno hišo in s težkim srcem pričakovale, kak odgovor jim poslanke prinesó.
»Kaj vraga!« vsklikne, »to jih je kakor kobilic; sedaj pa šalo na stran. Koliko pa je vseh prodajalk zelenjave pod lôpami?« vpraša pričujočega pisarja.
»Po zadnjem številjenju šest tisoč!« — »In mesaric?« »Ne veliko manj!« — »Hm, ... to je cela armada in sicer pogumna armada. Kajti to so žene, matere, stare matere, hčere, tete, sestre, svakinje, botre, ... in za njimi stojé možje, sinovi, vnuki, bratje, sorodniki, svaki, s temi pa v sedanjih razmerah ni dobro češenj zobati.« Blanki in Pyat sta se potem med seboj na tihem posvetovala.
»Prosim, ali uslišite našo željo?« vpraša gospa Lamujerjeva.
»Naj bode,« pravi Blanki, »žene izpod lôp imate kakor pariške meščanke veliko zaslug za domovino; vendar je bolj prav, da vam vašega duhovnika izpustimo iz ječe še-le jutri ob štirih zjutraj, da ne nastanejo kaki neredi v mestu.«
»Torej točno ob štirih zjutraj?« vpraša govornica.
»Mož-beseda!« odgovori Blanki.
»Hvala, gospodje, z Bogom;« s temi besedami se poslovi pogumna žena od upornih poglavarjev. Splošno veselje zavlada med tovarišicami, ko jim gospa naznani, da bodo slovesno obhajali velikonočni praznik.
Drugi dan točno ob 4. uri zjutraj zbralo se je veliko ljudi pred glavno ječo, iz katere stopi župnik sv. Evstahija; z nepopisno radostjo ga sprejmó njegovi farani, posebno še srčne žene izpod lôp, ter gredó ž njim v slovesnem sprevodu v cerkev, kjer se je kmalu potem veselo glasila hvalnica velikonočna: Aleluja!
Župnik Simon je ostal prost, niso ga več silili v ječo; živel je po tem dogodku še dve leti. Gospa Lamujerjeva pa je živela še petnajst let in pred tremi leti umrla je ravno o velikonočnem času. Pogreb njen bil je posebno veličasten; župnik, naslednik Simonov, je v zgovornih besedah slikal zasluge srčne gospe, ki je s toliko gorečnostjo v najnevarnejšem času spričevala svojo katoliško vero. Ker je svojega Odrešenika tako odločno spoznavala pred svetom, ji je bil tudi Gospod gotovo milostljiv Sodnik.