Sraka pevka
| Sraka pevka Miška spi Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Sraka je imela svoje sračje gnezdo na vrhu smreke. Bila je prepričana, da je njeno gnezdo najlepše v vsem gozdu. Pa ni bilo. Ampak to zdaj ni važno. Sraka je vanj znašala vse mogoče bleščeče reči, ki jih je nakradla, najlepša je pa bila dragocena rumena ogrlica, ki jo je sraka odnesla neki gospe, ko je ta spala. Ta gospa pa je bila operna pevka in tistega večera, ko je pogrešila ogrlico, je pela tako srdito in tako glasno kot še nikoli, bila je vsa zaripala in ljudje so ji na vso moč ploskali.
Sraka se je zibala na veji in si pomerjala ogrlico, zdaj okoli vratu zdaj okoli noge in je bila zelo ponosna.
- Zdaj bom tudi jaz pevka, ji je šinilo v glavo. Razširila je perutnice, se odkašljala in spustila iz grla vreščeč in grd glas, da se je sosedi veverici zataknil lešnikov grižljaj v grlu.
- Moj bog, soseda, kaj pa vam je? je prestrašeno vprašala srako, ta pa je sploh ni slišala, ampak se je še glasneje zadrla.
- Ni slabo za začetek, je rekla sama pri sebi. In je vreščala in vreščala do pozne noči. Drugo jutro pa je naznanila, da bo imela koncert.
Ves dan si je izpirala grlo z mrzlo studenčico in si pomerjala rumeno ogrlico. Strašansko si je bila všeč, ta sraka.
O mraku so se ptiči zbrali pod smreko in čakali.
Sraka se dolgo ni hotela prikazati, zanalašč ne. Potem pa je le prišla, okrašena z ogrlico. Pogledala je po občinstvu, nič se ni priklonila, ampak je rekla:
- No, vi! Zdaj boste slišali!
Ponosno je dvignila glavo in zavreščala na ves glas. Stari kos, ki je pripeljal svoje mladiče na koncert, je osuplo zaklical:
- Odurno! Odurno! Nemogoče!
To je spodbudilo njegove mladiče, ki so zmeraj radi ugovarjali.
- Saj krasno poje, so čivkali. Imenitno! Še! Šeeee!
Sraka se je še glasneje zadrla, mahala je s perutnicami in stopicala sem in tja po veji.
Zdaj so se vse starejše ptice ujezile in si začele mašiti ušesa, vsi mladiči pa so kar ponoreli od razposajenosti in so začeli plahutati in skakljati prav tako kot sraka. Mlade žolne so tolkle takt, šoje so brenkale na gozdno travo, kosovi mladiči pa so cvilili od veselja.
Stari detel je krepko kavsnil po glavi svojega sina, šoja je dobila živčni napad, ker se ji je zdelo, da sraka oponaša njo in je svojim otrokom srdito pulila peresa, pa ni vse skupaj nič zaleglo. Mladiči so se vedno bolj razvnemali in vpili živijo! in sraka je radostno nadaljevala s predstavo.
Starši so nazadnje ogorčeni odšli sami in doma molče pripravljali palice za neposlušne mladiče, ko se vrnejo; medtem je koncert dosegel višek. V splošnem vreščanju sploh ni bilo več mogoče razločiti srakinega glasu od drugih. To je trajalo skoraj do jutra, na kar so vsi izčrpani popadali po tleh in pospali.
Zjutraj se je sraka vrnila v svoje gnezdo in sladko zaspala z zavestjo, da je velika umetnica.
- Za ptičjo madež se je stvar končala bolj žalostno, ampak to je čisto njihova stvar, si je rekla sraka, ko se je zbudila in si znova nadela ogrlico.
Potem se je šla kopat k studencu, dolgo je ogledovala svoj odsev v vodi in razmišljala, potem se je odpravila na sprehod.
Priletela je mimo hiše, kjer so imeli na oknu kletko s kanarčkom. Kanarček je žvrgolel, sonce je sijalo na kletko. Vrata kletke so bila na široko odprta, vanje je bila zataknjena marjetica, kanarček pa se je gugal na gugalnici in pel.
Sraka se je v velikem loku obrnila in se vrnila h kletki. Široko je odprla kljun in se zakrohotala.
- Tiho, ti! Saj ne znaš peti! se je zadrla. Niti pojma nimaš o petju. Boš tiho!
Kanarček je preplašen obmolknil. Sraka si ga je zviška ogledovala.
- Ampak moji stari gospe je petje...mislim, moje petje všeč...je tiho rekel kanarček.
- Bedarija, je rekla sraka. Tako petje ne more biti nikomur všeč. Zdaj poslušaj, kako pojem jaz.
Zajela je sapo, se pomembno ozrla okrog sebe in zavreščala. Kanarček se je kar stresel, reči pa si ni upal nobene besede. Zato je srakino vreščanje privabilo od sosede sivo mačko požrešnico, mrho mačjo prestradano, in ta je tiho sedla pod okno. Ko je sraka zavila oči proti nebu in zavreščala z vso močjo, se je mačka prihulila, se pripravila na skok - in že je frčalo sračje perje na vse strani.
Zdaj je sraka lahko razvila svoj glas, kajti takega vreščanja svet še ni slišal!
Hrup je priklical staro gospo; gospa je snela copato in prepodila mačko požrešnico - ampak od srake je ostala samo še do golega oskubena ptica s polomljeno perutjo. Tiho se je odvlekla v gozd in se skrila v gnezdo. Dolge tedne je ni bilo na spregled in ko se je slednjič le prikazala, ni hotela prav nič slišati o kakšnem koncertu ...
Stara gospa je pobrala rumeno ogrlico in zaklicala:
- To je prav tista ogrlica, ki jo je pogrešila naša soseda, operna pevka!
Pri priči je odšla proti pevkini hiši in potrkala na vrata. Ko je pevka zagledala ogrlico, je bila tako vesela, da je stari gospe hotela podariti cel kup denarja. Stara gospa pa se je samo smehljala in ni hotela ničesar. Vrnila se je domov, sedla h kletki in sončni žarki so ji zaigrali v očeh, ko je rekla:
- Poj, kanarček, poj! Kaj bi jaz brez tebe!