Srakoperjeva hruška
| Srakoperjeva hruška Slika iz vasi |
| |||||||||||||
No komur je določeno, da je siromak na svetu in da je zaničevan in zasramovan, ta ostane siromak in naj se trudi noč in dan ter dela kakor tovorna žival in naj se muči tudi do smrti. In zaničujejo ga in zasramujejo in zasmehujejo povsod, in naj je tudi najblažji, najplemenitejši človek.
Srakoper Janža je bil res siromak pravi siromak. Pri gozdu nad vasjo je imel polupodrto kočo, okrog koče pa ped kamenite njivice. Ta njivica je bila nagnjena v stran del proti vasi. In ob koncu njivice — ravno pod hribčkom — je stala velika stara hruška, drevo izredno debelega debla in mogočnih širokih vej.
To pa je bila vsa revščina, kar je je podedoval Janža od svojih roditeljev.
No, Janža je bil tudi s tem zadovoljen. Ni mnogo potreboval. Delal je skoro dan za dnevom v vasi, kjer je dobil živež ter si še nekaj prislužil za zimo, da ni pozimi od gladu in mraza poginil. Za obleko ni po nepotrebnem izdajal in trosil denarja. Vedno je hodil v enih hlačah. A te so bile široke, da so mu čudno, prav smešno plehetale ob drobnih, suhih nožicah. Segale pa so mu le nekoliko pod kolena. Spodnji del nog pa je radovedno gledal v svet božji. In solnce nebeško je ožgalo in osmodilo ta suha bedra, da se niti mnogo razločevala niso od umazano rjavkastih hlač. Debela, hodna srajca in pa klobuk z velikimi kraji, ki pa so bili klavrno povešeni globoko nad koščeni, s trdimi kocinami obrastli obraz — evo, to je vsa Janževa oprava.
Bil je siromak in obenem izredno dober človek. Kaj žalega ni storil nikdar nikomur.
To smo vedeli tudi vaški otročaji. In ko je Janža korakal skozi vas z vivčekom v ustih in zamišljeno zroč pred se, Bog ve, kaj je vedno premišljal,ker je bil vedno zamišljen a najbrž je mislil na svojo hruško, ko je torej korakal skoz vas, in smo mi bosonoga mladina stali v gručah kje tik ceste, smo vpili na vsa grla: »Stric Srakoper, zakaj pa ne letite? — Zletite, zletite, stric Srakoper!«
Časih nas Janža niti videti niti slišati ni hotel. Časih pa se je vendar ojunačil. Pobral je kak kamen na cesti ter ga vrgel za nami, grozeč nam s svojim tankim hreščečim glaskom: »He, otroci drobni paglavski, ali niste še slišali, kako se bere v sv. pismu, da so medvedje raztrgali one fantaline, ki so zasmehovali tistega starega moža božjega, kaj, he?«
»Stric, ali ste vi tudi mož božji?« je povprašal ta ali oni. Drugi pa so se smejali in grohotali.
A na taka ničeva vprašanja Janža ni odgovarjal. Le če je videl kje kako kmetico, je vzel za hip kratko pipico iz ust ter je zavpil: »He, Mica, (če pa je bila kmetica slučajno Liza ali Urša, pa je kričal: »he Liza« — »he Urša«) — he ali ne vidiš, deca me zasmehujejo. In tvoja so tudi med njimi. Napokaj jih, napokaj, ko pridejo domov! Sicer postanejo popolnoma tolovaji in razbojniki divji, roparski! Ne hrani šibe, ne hrani je, ti pravim!«
In vtaknil je spet vivček med zobe ter šel svojim potem.
Mi pa smo se smejali za njim, oponašali mu tanki glasek ter se mu rogali še na razne druge načine.
A časih je ta ali oni doma res dobil zaradi strica Srakoperja kako gorko po hrbtu.
Dvoje stvari so ljubili stric Srakoper: tobak, s katerim je bil v najožji zvezi stari Janžev vivček, in staro hruško pod hribčkom.
»Tobak — kajenje — to me se živi, to!« — je poudarjal često, ako je nanesla govorica ravno na kajenje. — »Obed dam za pipo tobaka, obed rečem! In postavite mi meso na mizo ali pa gibanice, in naj bodo še tako lepo rumene in še tako mastne, če pa tobaka ni, pa mi nič ne gre v slast, prav nič, vam pravim!«
In pri tem jo s slastjo in hitro vlekel iz kratkega vivčka. Čez ostri nosek pa je pogledoval nanj z ljubečim pogledom.
Drugi predmet Janževe ljubezni pa je bila njegova stara hruška.
»Moja hruška — o moja hruška, da, da — moja hruška!« .... to je bil refren skoro vsake njegove govorice.
Nikdar in z nikomur se ni mogel pogovarjati dalj časa, da bi ne prišel po tem ali onem ovinku na ljubljeno hruško.
Bog nebeški, čemu bi se Janža ne smel navduševati za tobak in za hruško! Užival ni nič dobrega na svetu razen tobaka. In imel ni ničesar, kar bi mu polnilo življenje z neko zadačo, kar bi dajalo njegovemu mišljenju neko določeno smer, razen hruške, ki jo je čuval kakor kak bogat zaklad.
No, ko bi bil Srakoper bogatin in bi ljubil svoje cekine, nakopičene z žuljem stradajočih delavcev, s krvjo vdov in s solzami rev, kdo bi mu to štel v zlo? A ker je bil siromak in dober človek ter je ljubil svoj pošteno kupljeni vivček in slabi tobak in staro hruško, pa je bil ljudem le v posmeh!
Ko je kje delal, in so šli k mizi, si je vivček in mehur s tobakom redno zataknil za pas. A kak hudomušen vaški fant mu ga je med jedjo natihoma izvlekel ter ga skril v svoj žep. In ko so vstali od mize in je Janža hotel kaditi — ni bilo vivčka!
»Glej ga, glej! Kam pa sem si ga vendar dejal,« je tarnal ter vznemirjen iskal po vseh oknih in po vseh kotih.
»Saj ga vendar navadno vtaknem za pas, a sedaj ga ni!«
»Nemara pa ste ga pri delu izgubili, stric Srakoper!«
»Kako bi ga izgubil pri delu, ko pa sem vendar še v sobo pripušil! Nekje tukaj mora tišati, če mi ga ni morda kdo izmaknil in skril!«
Mladi zarod se je razposajano smejal Janžu, ki je obledel ob sami misli, da nemara vivčka več ne najde, če ga je kje izgubil, ali pa da ne vrnejo, če mu ga je izmaknil kdo izmed delavcev.
A ker se je ista šala večkrat ponavljala je že vsakikrat za gotovo vedel, da ga ni izgubil, ampak so mu ga skrili. In tedaj je tarnal s svojim tankim, trepetajočim glasom: »Čemu take otročarije? Jaz ne morem kaditi, drugemu pa moj vivček tudi nič ne koristi, vsi pa ki nepotrebno kratimo čas, ko bi vendar že lahko delali. Ali ni to nespamet, — kaj — ha? Recite no, ali ni to nespamet?«
A taki ogovori Janževi so zbujali med lahkoživo mladino le še večjo veselost in razposajenost.
Tedaj pa je Srakoper postajal že malce ogorčen; a le malce, ker prav jezni stric Srakoper niti biti niso mogli.
»Dajte no vivček nazaj, pravim! Dajte, deca razvajena, otročja!«
Da bi ne izpostavljal ljubljenega vivčka več taki nevarnosti, je Janža neko nedeljo vse srajce všil žepe, in sicer na notranji strani, ravno nad srcem.
In odslej je nosil v slučajih, ko nikakor ni mogel pušiti, vivček vedno na srcu, kjer je počival navadno prav mirno in varno.
In če je še kdaj kdo poizkusil kak atentat na to dragoceno pipico, se je vpričo skrbi in čuječnosti Janževe vsak tak poizkus navadno izjalovil prav sramotno.
In še le hruška!
Če ste hoteli strica Srakoperja razburiti, je bilo le treba reči z važnim, povsem, prepričanim glasom:
»Stric Srakoper, vaša hruška se pa na vrhu že suši .... In deblo že tudi prhli .... Skoro se vam bode podrla!«
Tedaj pa je Janža kar otrpnil.
A ko se je spet nekoliko oživil, je začel kriliti s suhimi, žilavimi rokami po zraku ter vpiti: »Kaj? — kako? — Moja hruška! — Da se suši? O, moja hruška pa ne, moja hruška, naak! O, ta še preživi mene in tebe in vse, kar nas je v vasi! O, moja hruška, moja hruška, ta pa, ta! Le malo bolje si jo oglej, ko bodeš šel spet mimo! Zeleni, da je radost in veselje! In deblo, kakor bi bilo iz železa! In ali nisi videl, kako je pomladi cvetela? in koliko sadja je na njej, veje se kar šibe! — O, moja hruška .... da, da moja hruška .... o!«
A navzlic temu navdušenemu slavospevu na svojo hruško vendar ni bil miren.
In brž ko je prišel iz vasi na dom je hitel k hruški.
In šel je po desetkrat v krogu okoli nje. Postajal je zdaj tu, zdaj tam ter napeto in s strokovnjaškim pogledom motril drevo. Njegovo kritično oko je preiskalo in pregledalo vsako vejico, vsak vršiček, slednji listič.
Pristopil je tudi k deblu. Z zapognjenim v trikot sključenim prstom je potrkaval ob nej. Potrkaval je ob raskavo skorjo, odondod spodaj pri rjavkasti zemlji na gori kakor visoko se se je le mogel popeti.
In pri takih pozkusih mu je od straha in pričakovanja glasno utripalo in drhtelo nemirno srce.
»Vse v redu!«
Odehnil si je! Odvalilo se mu od srca breme, težko kakor gora. Nekolikokrat je še od daleč obkrožil drevo.
Potem pa je zadovoljno in radostno pokimavajoč z majhno glavico, korakal proti rodni kočici.
»Eh ljudje, ljudje nič ne umejo o drevju. Niti pojma nimajo, kaj da je pravzaprav drevo in kakovo da mora biti! Ni torej čuda, če mislijo da se moja hruška suši .... O, moja hruška .... moja hruška — čez te pa ni nikjer naokrog — in je ni! — O ta pa, ta — moja hruška!« ....
Ko je prihajala v dežel jesen s svojimi burnimi, mrzlimi sapami, je na Janževi hruški dozorel sad. — Hruške so bile res izredno debele, lepo rumene in prav slastne.
Ako je dozoreval sad, Janža navadno ni mogel spati.
»Fantje so zlobni: — Bog ve, kaj vse mi narede. Nemara mi jih vse otepejo in odneso!« — je često pomišljal s tesnim srcem, ko je po težkem dnevnem delu legel na večer v borno postelj, da bi se malce odpočil ter si pridobil novih moči za drugi dan.
In vznemirjen je prisluškaval zvenečemu petju fantov na vasi. In najsi so šli ti tudi v drugo stran sela, najsi so zvoki koprneče pesmi že zamirali v daljavi, Srakoperju se je vendar vedno dozdevalo, da prihajajo proti hribčku, da se bližajo njegovi hruški ... bliže, vedno bliže.
»Aha — otresejo mi jo, otresejo — nesrečneži!«
Javkajoč je skočil raz postelj ter planil k oknu. Napeto je gledal ven v noč. In če je bila lunojasna, noč v kateri je lahko videl, da nikjer nihče, ne prihaja, se je polagoma pomiril.
A v temnih nočeh,—v nočeh brez meseca in zvezd, ni mogel ničesar razločiti.
In tedaj je prisluškaval ven v temno noč, kakor prislužkuje na smrt obsojen hudodelnik se li že bliža jetničar, da ga odvede na zadnjo pot.
In često se mu je dozdevalo, da sliši pod hruško tih, lahen šepet, da se zibljejo po mirnem vzduhu semkaj od hruške nejasni zvoki pridušenega smehu. Hipoma je slišal kako čudno šušti v tiho noč srčasto listje; kako vztrepetavajo veje, ječe stokaje, kakor bi ga klicale na pomoč.
»Hej — odmakni zlobno roko, nesrečnež!«
A le njegov glas je odmeval v tihi noči žalobno, proseče in grozeče in iz gozda je zazvenel jek, kakor bi se kdo norčeval iz ubogega moža.
A listje je še šuštelo, in veje so še stokale, ječale kakor bi plakala zakleta duša v drevesa.
Janža pa je ves prestrašen poveznil stari klobuk na majhno glavico ali pa je tudi gologlav planil iz koče in kakor blazen hitel po hribu navzdol proti hruški.
In vikal je s prosečim, obupnim glasom: »Pustite, ljudje božji ... pustite .... za Kriščevo voljo … nehajte!«
Ko pa je ves prestrašen in docela zasopen prihitel do hruške, ni našel nikogar.
Le lahni nočni vetrec je nežno zibal vrhove. In listje je polutiho, skrivnostno šumelo in šuštelo, kakor bi se zibalo v lahnem snu.
Janža pa so jo utrujen in trepetajoč od razburjenosti oprl ob raskavo deblo hruškino.
Poslušal je tajno šumenje in šuštenje. Zaprl je oči; dihal je tiho, pridržano, polagoma.
»Kako to šepeče, kako to šušti, šumi, kakor bi človek, slušal daljno godbo.«
Slastno, z nekakim — skoro bolnim — udivljenjem je srkal v se tajni šepet trepetajočih listov.
In ko se je dovolj opojil s čudno slastjo to nočne godbe, se je polagoma vračal v svoj borni stan.
In še v spanju mu je zvenelo, na lahno in drhteče v dušo ono mehko opojno skrivnostno šuštenje nemirnih listov.
A časih se mu je v sanjah hipoma zdelo, da pleza nekdo na hruško, kak vaški fant, in brezdvomno z zlobnim namenom.
Kakor obstreljen tur je planil Janža pokonci ter kriknil s pretresljivim glasom:
»Oj — pusti .... pusti .... za voljo križanega Boga — nehaj .... ne greši!«
In površno oblečen je bežal branit in varovat hruško.
A niti pri hruški niti na hruški ni našel nikogar.
Le noč je snivala okrog in okrog svoj tihi sen.
Na nebu pa so blestele žarne zvezde, migljale, trepetale .... In tuintam je kaka zadrhtela, se utrnila ter v premi črti strmoglavila proti zemlji v nezmerni prepad, za seboj pa je risala dolgo žarno pot.
Janža pa si je oddehnil iz globočine srca.
Oj, kako je ljubil to hruško!
Nekega poletja je razburila našo vas prijetna novica: po naši dolini bodo vendar enkrat naredil železnico.
Mnogo se je o tem že govorilo na Shodih in v zasebnih pogovorih. A doslej je vsa stvar le še tako 'visela'. Železnica je bila le srčna želja krajanov, in vse govorice so bile le domnevanja.
Sedaj pa so ta domnevanja postala trda realnost. Uresničila se je želja vseh krajanov, da bi se spojili proga o .... ška in proga Ij .... ska.
In ta zveza je bila projektirana in sedaj definitivno določena po naši dolini. Bila je pač najpripravnejša.
Radost! Veselje! Zmaga!
Vsa vas je bila pokonci.
Da, celo debeluhasti oča župan, županil je tedaj Beležev Lipe, torej celo župan, ki se je sicer držal oblastno kakor kak paša in ki je vedno stopal tako počasi in premišljeno kakor kak general, je tedaj brzo kakor vaški pastir tekal po selu.
In kjer je na koga naletel, je vpil že od daleč, »Ho, imamo jo, imamo jo, železnico, ho, ho!«
In ves zasopen je tekel dalje.
A če je kje naletel na večjo gručo vaščanov, je postal dalj časa ter oznanjal v navdušenih besedah novost o železnici ter frasasto proslavljal nje dobrote.
»Do sedaj je moral hoditi človek vedno peš, če je hotel v mesto. Ali pa si je moral najeti voznika .... In kaj to stane, koliko dragega denarja! In koliko časa se izgubi po nepotrebnem! — A sedaj! Pet novcev boš plačal, pa si v četrt ure v mestu! To je torej železnica, dragi moji, to! In kdo nam je pridobil kdo, ha?«
»Kdo? Vi oča župan, vi ste se najbolj in največ trudili!« so govorili lizuni, hoteč se prikupiti očetu županu, da bi smeli jeseni brezplačno grabljati v občinskih gozdih steljo.
»Da, da, ne hvalim se, ne baham se, a to lahko rečem: nad stotak so me stali potje in razne prošnje, preden smo jo dobili. In kaj šele moledovanje od Poncija do Pilata! O hvaliti se nočem, a kar je res, je tudi Bogu ljubo. In z mirno vestjo pravim: brez mene bi je ne imeli še kmalu!«
»Res, res!«
Očetu županu pa se je obriti, rdeči in lepi rejeni obraz smejal od sladkega samozadovoljstva in rajske blaženosti.
No, vse je bilo razburjeno, vse veselo.
Le stare ženice so zmajevale z glavami.
»E — železnica! ...... Pa je poprej ni bilo, in smo vendar živeli,« je menila Petkova Ana, stara kakor zemlja.
In Bog si ga ve, nemara bode živel mladi zarod še slabeje, dasi bode imel železnico« — je rekla Strgarjeva Neža, sključena pod težo let.
»Železnica, železnica! Moj Bog, nekdaj sem slišala, da goni vlak sama hudoba. Sicer pa jaz nič ne rečem, ker tega ne umem. A čudna stvar je vsekakor, čudna!« tako je dejala Sivkova Jera, ki je bila na eno oko slepa.
»Čudna, res čudna! In Bog ve, če bode nam v srečo!«
Ves zbor je bil enega srca in ene misli.
In železnica res ni bila vsem v srečo.
Toda dovolite!
Kmalu za to vestjo je prišla v vas komisija, da bi določila smer novi železnici. Skrbno so pregledovali svet ter merili in presojali, kod bi se dala najugodneje in najlepše napeljati nova železnica.
Vaščani so z napeto pazljivostjo in z živim zanimanjem opazovali delo in vse naprave. Dasi so vsi želeli železnice in dasi so vedeli, da dobe primerno odškodnino, je bil vendar marsikateri neprijetno zadet, ko je videl, da so začeli meriti in staviti kole ravno sredi čez njegove njive.
Za vasjo so določili tir ravno pod hribčkom, ki je čepela Srakoperjeva kočica na njem.
Janža je ravno osipal koruzo na svoji majhni njivici, ko so prišli zemljemerci pod hribček. Za njimi pa so delavci postavljali vsodne kole.
Vsa stvar se Srakoperju kar na prvi mah ni zdela povsem v redu. In ko je videl, da gospodje ogledujejo njegovo hruško, mu je neka neprijetnja slutnja hipoma stisnila srce, gori pri grlu pa ga je začelo nekaj daviti. Potne kapljice pa, ki mu jih je privabilo na čelo težko delo so se mu množile ter postajale debelejše.
In vrgel je motiko v stran ter zbežal v dolino.
»Ali je hruška vaša?« je vprašal postaren gospod, ko je Janža prihitel do drevesa ter spoštljivo in ponižno zvlekel klobuk raz glavo.
»Moja, moja, gospod častivredni in milostni! — Oj, kako drevo! Ali vidite koliko sadja se že kaže na njej? Oj hrušek bo na jesen, hrušek! Še gospod milostni in častivredni jih lahko dobite, če jih poželite.«
Gospod se je lahno nasmehnil.
»Prijatelj, drevo bode treba posekati. Tukaj bodemo delali železnico.«
Srakoper je stopil za korak nazaj.
»Kaj? — Kako? — Gospod milostni, ali se šalite? — To hruško, to drevo, ki ni nikomur nikdar nič žalega storilo? — O te hruške pa ne gospod milostni in vse časti vredni moje hruške pa ne — nikdar ne!«
»No, jo bodo pa drugi, če je vi ne marate,« — je malomarno menil gospod.
A Srakoper je jokal in tarnal: »Kako to, da bi jo drugi podrli, ko pa je vendar moja! Tega pa ne, tega! — Moja last je, mojega očeta last je že bila — kar stoji, jo je posedal nas rod. Kako bi jo torej smel kdo drug kar meni nič tebi nič posekati?«
A gospodov ni genila in omehčala žalost obupajočega moža.
Janža pa ni šel spet osipat koruze.
Sedel je nedaleč od hruške na trato. Z žalostnim pogledom je opazoval zemljemerce in svojo hruško. Ni mu hotelo v glavo, kako bi imel kdo drug pravico do nje, kakor on sam.
»Če pa je moja, kako bi jo smel torej kdo posekati, ako jaz ne dovolim. In ne dovolim ne! — O moja hruška!«
In istega popoludne Janžu niti tobak ni šel v slast, tako ga je bila vznemirila in mučila skrb za hruško ....
Proti večeru pa se je obupan napotil v vas.
Namenil se je k očetu županu.
Župan Beložev Lipe je ravno sedel pri mizici pod senčnato lipo na velikem svojem dvorišču. Iz skledice je zajemal s svetlimi vilicami mehak, s smetano pomešan sir. Tik skledice pa je stala ročka vina, da si je župan včasih pomočil.
Tedaj pa je izza ogla prikoračkal Janža. Bil je bled in upadel in preplašeno je gledal v svet božji.
»No, Janža, no, kaj lepega pa ti Prinašaš — no?«
Oča župan so bili dobre volje — dobre volje so bili namreč vedno, kadar so jedli in pili, kar jim je bilo skoro še bolj pri srcu, kakor pa vsa županska čast in imenitnost.
»Oča župan — pomagajte .... rešite me!«
»Kaj pa, Janža, kaj? — Ali ti jo kdo prerešetal reberca in druge take kosti? — Ali pa so ti morda tatovi vlomili — veš, ta Veldinov Jakobe — ta ....«
»Ne, ne, oča župan. Hruško mi hočejo posekati!«
»A hruško! Vem, železnica bode šla tam. Vem, sem že slišal. A, sem že slišal.
»Pomagajte, oča župan pri vseh svetnikih vas prosim in rotim!«
»E — Janža, pamet, pamet! — Vesel bodi! Drevo je staro, ne rodi tako ali več! Bodeš imel vsaj drva za zimo. In navrh še dobiš par goldinarjev odškodnine, jaz bodem že poskrbel za to!«
»O — čemu mi bodo! Obdržite jih sami .... O, ali me hočete tudi vi uničiti .... Oča župan, na Vas sem zaupal! .... A tudi nič .... tudi nič!«
Prijel se je za vročo, bolno glavo. Onemogel se je naslonil ob lipo.
»Vesel bodi, ti pravim vesel, Janža!« — mu je prigovarjal župan ter si spet primočil. In da bi pokazal siromaku Srakoperju svojo moč in veljavo, je pristavil samozavestno:
»Veš, jaz sem sam rekel gospodom, naj napeljejo železnico tik hriba. 'Bode vsaj siromak Janža dobil nekoliko goldinarčkov, sem si mislil. Bodi hvaležen!«
Janža pa se je hipoma zravnal in visoko iztegnil svoje drobne telesce in zroč s palečimi očmi v zadovoljno smehljajočega župana, je kriknil glasno: »Kaj — vi oča župan — ha, vi! Tega vam ne zabim. In to mi pravite v obraz — hvalite se s tem, zasramujte me ....! O tega vam ne zabim!«
In kakor zblaznel je hitel z dvorišča, mrmrajoč sam s seboj nerazločne besede.
Župan pa je odložil vilice ter osupel zrl za njim.
Srakoper vso noč ni zatisnil očesa. Nemirno se je valjal po postelji. Večkrat je vstal ter stopil k oknu. Dolgo,dolgo je zrl ven v lunojasno, mlačno noč.
Mirno, tiho je stala hruška pod gričem, kakor bi dremala, spavala, sanjala. Čez njo pa so tiho, nevidno pluli srebrni valovi blede mesečine.
Oj, ne sluti pač, kaj ji preti!
Staremu možu je postajalo tesno in bolno ob srcu, kakor bi mu umiral otrok.
»Posekajo jo .... posekajo« .... je mrmral mehanično in kakor nezavesten. »Mojo hruško, tuji ljudje brez srca, brez čuta, brez usmiljenja, oj!«
V težki boli se je naslanjal ob okno. Čez gubasto lice pa mu je zdrknila na trepetajočo roko debela solza, svetlikajoča se kakor demant v bledi mesečini. Zanjo pa mu je polzela druga, tretja, četrta ....
»Obrijem se ter pojdem h gospodu župniku. Nemara pa mi pomorejo!« je govoril drugi dan Janža sam pri sebi, ko je skoval že nešteto načrtov, ki jih je spet vse zavrgel.
In res se je gladko obril, si nataknil nedeljske, sicer že stare, a še vendar dakaj ohranjene hlače, si oblekel suknjo ter vzel raz polico boljši, skrbno v papir zaviti klobuk. In tako lepo praznično opravljen, je korakal proti župnišču.
Srce pa mu je utripalo, utripalo!
Gospod župnik je bil star mož in že nekoliko gluh. A bil je dober človek in nikogar ni odpustil brez pomoči in utehe, če mu je bilo le količkaj mogoče pomagati.
Bil je poslednji up Srakoperjev.
Na stopnicah je Janža nekoliko postal. Odkašljal se je lepo, tiho in spodobno — si snel klobuk, si popravil maršave lase, si obrisal s suknje rokavom rosno, potno, čelo in boječe potrkal.
Tiho ....
»Gospod so nekoliko gluhi. Potrkam še enkrat.«
»Ave!«
Janža je počasi odprl, se primerno poklonil in pozdravil.
»Kaj pa bo novega Janža, kaj?«
Starček je sedel v velikem usnjenem fotelju ter je prijazno gledal možiceljna, ki je stal s sklonjeno glavo pred njim.
»Mojo hruško mi hočejo posekati, gospod prečastiti — mojo hruško — mojo edino! Pomagajte — rešite — pri Bogu križanem vas rotim!«
In dolgo in široko je pripovedoval o svoji hruški in o gospodih, ki mu jo hočejo posekati, dasi je izključno njegova last!
»Ne morem ti pomagati, Janža, ne morem, dasi bi rad. Če so izmerili in določili tamkaj. V tem ti ne morem pomagati. Če ti morem kdaj kje druge in kako drugače, ti rad, srčno rad. Bog s teboj!«
Janža je odšel obupan, uničen.
Dozdevalo se mu je, da so mu vzeli pol srca, pol duše, pol življenja. Bilo mu je, kakor bi primanjkovalo okrog njega zraka. Zazdelo se mu je, da niti dihati več ne more da ne more več živeti in ne more. Vzemi ribi vodo, a pusti ji življenje, li more živeti?
Svet je izgubljal zanj ves svoj čar. Vse mu je postajalo tujo, vse je bilo hipoma zanj mrtvo. V vsem je videl nekaj sebi sovražnega, nekaj, ki preži na njegovo pogubo.
Vse, kar je nekdaj ljubil, je bilo tako oddaljeno od njega. Vse se je z zabrisanimi, bledečimi konturami izgubljalo nekje v daljnih sferah. In vsega tega ni mogel videti, ne spoznati, da niti umreti ne tako je bilo tuje.
Ničesar ni imel več svojega, ničesar, kar bi ga vezalo na življenje. Noga mu je omahovala na neznani poti tega novega življenja brez zadače in namena. Kam naj stopi, ob kaj se naj opre? Oko mu je zaman iskalo predmeta, ki bi obstalo na njem, zvezde, ki bi se vprlo vanjo, ki bi mu kazala pot iz tega dremotnega labirnata, ki bi ga vodila; da bi izšel iz noči, ki se je zagrinjala okrog njega ter ga stiskala s temnimi, vlažnimi sponami.
Da, celo spomini na boljše življenje, spomini na lepše, jasnejše dni so se izgubljali nekam v nevidne daljave. Dozdevalo se mu je, da nikdar niti živel ni boljšega življenja, da je bilo vse njegovo življenje votlo prazno in pusto, da je bilo popolnoma brez svetlih trenutkov, ur, dni, let, kakor bi bilo njegovo srce že od rojstva gluho in nemo za vso srečo. Odtegni zemlji solnce, ali še je zemlja, naša zemlja?!
Ostarel je.
V vas je prihajal redkokdaj.
Vedno je posedal na pragu svoje majhne borne kočice ali pa na trati na griču. In nepremično je gledal ali v zemljo pred se, ali pa tja dol na hruško.
Blizu nje ni šel. Ne — saj to ni bila več njegova last, to ni bila več njegova hruška. Odkar so drugi imeli pravice do nje, in po njegovem mnenju so morali imeti tako pravico, ker bi je sicer ne mogli svojevoljno posekati — no, od tedaj je bila zanj izgubljena, mrtva.
Zevajoč, nepremosten prepad, neizmerna daljava ju je ločila. Bila sta kakor dvoje bitij iz povsem različnih svetov.
Le v srcu — nekje globoko, skrito — mu je še živel spomin na njo. In dasi jo je dan na dan videl, dasi jo je opazoval in objemal s svojim motnim pogledom — pogledom brez življenja in zanimanja — cele dneve in dolge nočne ure se mu je vendar dozdevala tako grozno tuja, tako daleč od njega, da je povsem jasno spoznaval, da ne more nikdar več do nje.
Ponoči pa je v nemirnem mučnem spanju često — kakor nekdaj, sanjal o njej. In tedaj je — kakor v prejšnjih nočeh, planil pokonci ter skočil k oknu.
»Stojte .... nesreč ....«
A beseda mu je zaostala v grlu.
Ko je namreč zagledal drevo, ki se je kopalo v luninih žarkih, kakor v raztopljenem, tiho in mirno po neizkončnem vsemiru se prelivajočem srebru; ko je slišal, kako na lahno drhti vejevje ter šušti in šepeta, kakor v sanjah o sreči nekdanjih dni .... nemara pa veje tudi slutnja bližnje smrti v vejevju, tedaj se je hipoma spomnil, da to drevo ni več njegovo, da on nima več pravice do njega.
Odskočil je od okna ter se ječe zgrudil na borno, trdo ležišče ....
Vse to duševno in hkrati telesno trpljenje ga je upognilo bolj kakor deset let težkega dela.
Obraz mu je upadel, lasje so mu osiveli.
V vas je prihajal včasih prosit jedi, časih pa je še tudi pri tem ali pri onem kaj delal. A delal je brez zanimanja, mehanično, brez življenja mrtvo.
Sam je čutil da tresoča roka nima več moči, ker duša nima več ničesar ob kar bi se opirala, iz česar bi pila življenja.
Ko je nekega dne s počasnimi in utrujenimi drsajočimi koraki in sključen kakor osemdesetletni starček, dasi jih še ni imel popolnoma šestdeset, šel v vasi mimo župana, je hipoma postal ob cestnem robu. Zravnal se je visoko pokonci.
Bil je ves izpremenjen. Bil je ogorčen, jezen, razjarjen kakor gorski lev.
»Tu ga imaš, človek brez srca! Ti si kriv. Vzel si mi življenje, še to imej!«
Nekaj je zazvizdalo po zraku .... šipa na oknu je zažvenketala, in na sredo županove sobe je padel Janšev — vivček.
In starec se je vrnil tiho in mirno na dom.
Ljudje pa so govorili, da se Janžu meša.
Minila sta dva meseca, odkar smo dobili vest o železnici, in že so jo delali mimo naše vasi.
Kar je bilo napoti je moralo strani! Zelje so pohodili, podkopali, krompir so izruvali, drevje je padalo pod sekirami.
Jutro je bilo, in na listju Srakoperjeve hruške so še visele rosne kapljice. Svetile in blestele so se v prvih solnčnih žarkih, kakor se sveti in blesti solza v deviškem očesu nedolžne deve.
Tedaj pa so zapele sekire.
Čimdalje so pele pesem, tembolj je drhtelo listje. Bol zadetih ran je trepetaje plula po tankih žilicah tja gor do vej in vejic, vršičev in vršičkov, in slednji listič jo je čutil. In vztrepetavale so vejice in drhteli so srčasti listi.
V svoji ozki sobici pa je na nizkem stolčku sedel Janža ter si zakrival s suhimi rokami shujšano, upadlo lice.
Zvoki sekirnih udarcev so se po tihem mirnem vzduhu glasno in določno zibali tja gor na grič.
Srakoper je slišal vsak udarec, in slednji mu je zbudil v srcu glasen odmev, bolesten jek. Vsak udarec je zadel tudi njega, z drevesom so ubijali tudi njega!
Z drhtečimi rokami si je mašil ušesa, da bi ne slišal.
A dasi niso slišala ušesa, je slišalo srce ter se krčilo in krvavelo. Slišala je duša ter plakala .... plakala ....
In Janžu se je začelo dozdevati, da se manjša ona neizmerna daljava, ki ga je ločila že dva meseca od hruške, da izginja oni zevajoči prepad, ki mu je branil k njej.
Bilo mu je kakor bi bil spet povsem blizu nje, in kakor bi ga, kot nekdaj v prošlih dneh, drhteče listje proseče klicalo na pomoč, v obrambo.
Čimdalje je slušal udarce, tem čudneje mu je postajalo. Dušilo ga je, davilo. Široko je odprl usta ter hropeče dihal. Prsi pa so se mu dvigale kakor kovaški meh.
Divje je ril z drhtečimi rokami po osivelih laseh. Lice mu je rdelo, na čelu se mu je napenjala žila, nosnice so mu podrhtavale. Oči so se mu izbulile ter se zalile s krvjo.
Planil je pokonci. Butnil je ob vrata, da so se ječe odprla.
»Nehajte .... iz ljubezni do Boga križanega ne grešite! Ne ubijajte!«
Z rokami krileč po zraku in kričeč kakor blaznik je stekel v dolino ....
»Stojte!« — »Pada« — »Nesrečneži!«
Prepozno!
Drevo je zatrepetalo, se zazibalo, listje je završelo, in s truščem se je zvalila hruška na zemljo ter pogrebla pod seboj lastnika, ki je ravno prihitel v dolino.
Težko ranjenega in nezavestnega so izvlekli izpod drevesa.
Umrl je še tisti dan.
No, kako naj bi preživel hruško, ko je bila vendar njegova duša v njej!