Sramežljivi Janez
| Sramežljivi Janez Rado Murnik |
| |||||||||||||
Imel je vodenomodre, izbuljene oči, ki so gledale kakor prekuhane vijolice iz mlečne kaše. Veka in obrvi so mu bile redke, kratke, belorumene, torej komaj vidne, tako da v pogledu ni bilo nikdar nič izrazitega. In ponižen je bil Janez, skromen in pa tako neznansko sramežljiv, da ga je bilo celo sram te nesrečne ponižnosti, te nadležne skromnosti, te neotresne sramežljivosti. Rde čica ga je oblila od vratu do vrha čela gori za vsak nič in nič.
Preden je udaril šenklavški zvon trikrat pred osmo uro zjutraj, je stalo že vse polno mladih učenjakov pred hramom učenosti, pred staro gimnazijo, kjer zebe ubogega Vodnika v železni, nesmrtni hrbet. Takole osem ali devet od našega razreda nas je bilo, ki smo se zdeli drug drugega vredni, da kritiziramo absolutistično banovanje nekaterih nepriljubljenih profesačov in pravtako nepristransko hvalimo koristno delovanje drugih, to je profesorjev, ki so si bili znali pridobiti naklonjenost strogih mladih kujonov. Janez se je vselej pohlevno, skoraj v zadregi, bližal našemu prevzvišenemu krogu in ponižno obstal za nami.
Tedaj je mignil elegantni Jamnik, bivši poglavar slovenskih Indijancev, in naša vrsta se je odprla Janezu; včasih ga je pa Milavec prijel za laket in ga rahlo porinil v našo sredo.
„Servus! Seus! Na zdravje˝ smo ga pozdravljali s posebno prijaznostjo. Zakaj ob njegovih preparacijah in nalogah je živelo dvoje sosednjih klopi in životarilo troje oddaljenejših družin ene misli in krvi.
„Na zdravje," je tiho odzdravljal Janez s povešenimi očmi. Tu je stal nekoliko prihuljen in poslušal našo modrost in se smejal, če ga je kdo pogledal, in je zardeval in se veselil, da sme molčati; nikomur se nikdar ni predrznil oporekati najmanjše stvarce ali celo zagovarjati drugačnih načel, dasi je bil mnogo bolj nadarjen kakor mi drugi vsi skupaj trikrat multiplicirani.
Nosil je težke, podkovane škornje, pa ga vendar skoro ni bilo slišati. Kako smo ropotali in se podili mi drugi z odličnim zaničevanjem dolgočasnih pravil o lepem vedenju in se drevili po tistih lesenih hodnikih in izjedenih stopnjicah, zlasti mimo konferenčne sobe! Tam je marsikrat pokukala kakšna bradata glava z bliščečimi naočniki izza vrat za beirotnim rojem divjih mane, ki so se, hvala Bogu in pa lahkim nogam, zadosti hitro poskrile po razredih. Sramežljivi Janez je pa stopical po prstih, tiho kakor pravkar penzijoniran duh, ki namerava v paradni rjuhi obiskati Vile za vesele praznike.
Komaj smo preplezali kitajski zid spodnje gimnazije, že se nas je lotila idealna bolezen. Bila je to petošolska ljubezen, ki je težila nam srce, Stritarju pa želodec. Idealna mlečna ljubezen ! Zlate kolajne bi bil vreden mož, ki bi nam podal natančno psihologijo zaničevane, zasmehovane petošolske ljubezni, edino idealne ljubezni na tem neidealnem svetu! Vreden bi bil solidne zlate medalje, vsaj tako velike kakor tista skrivnostna kahla pred Mestnim domom, in pa štirih pitanih binkoštuih volov, ki bi jo vlačili za srečnim pisateljem.
Najprvo je popadla ljubezen Milavca. Odkritosrčen značaj, si je moral dati takoj duška in nam vsem razodel sladko tajnost, da je idealno zaljubljen. „Kaj je to? " je vprašal Janez nekako hlastno tam pred šolo.
To je bilo prvikrat, da je on kaj vprašal. In precej ga je bilo sram. Povesil je glavo še niže.
„Hm, idealna ljubezen," je dociral Milavec s presunjenim srcem, „to je, hm, to je ljubezen, ki, ki... hm.."
„Ta reč se ne da tako lahko definirati," mu je pomagal Jamnik.
„Se že da!" je ugovarjal modri Prepisavček, „o — se že da!"
Vsi smo uprli oči v pogumnega tovariša, najdebeleje pa ga je gledal Janez s svojimi vodenomodrimi, precejenimi očmi. Prepisavček pa se je odrezal mirno:
„Idealna ljubezen je ljubezen, ki je pravzaprav za nič, pa vendar ni od muh!"
Razen Janeza smo se vsi namuzavali spričo take določbe. Vendar se ji ni protivil nihče. Milavec nam je imenoval kraljico svojega srca. In naenkrat smo čutili vsi, da se nas je prijela kužna bolezen kar tropoma. Za ljubili smo se menda zgolj iz kolegialitete do frizure vsi v Milavčevo dulcinejo. Občudovali smo jo oddaleč pri promenadnih koncertih v Zvezdi ali pod Tivoli in se ji odkrivali s strastnim občudovanjem. Le Janez se je držal nekam hladno in pametno. In prav ta čudak je bil najhuje zaljubljen!
Prepisavček je imel prav. Uživali smo ljubezen, ki je pravzaprav za nič, pa vendar ni od muh! Raztopila se je kakor pisan balonček iz pen, ko smo izvedeli, da je devetkrat nezvesta ljubica Milica zaročena z Človečetom, ki je že davno davno izdelalo peto šolo, in torej bržkone nič več ne ve, kaj je idealna ljubezen!
Edino Janezov balonček ni hotel razpuhteti! Vedno lepši, vedno pestrejši se je zibal po zrakovju, in Janez je gledal debelo in sramežljivo za njim...
Mi drugi smo pozneje noreli trumoma ali posamezno še za marsikatero krasotico. Manjka se v Ljubljani in sploh na Slovenskem pripravnih idealov! Janez pa kar ni mogel pozabiti Milice. Izvedel je, da jo je pustil njen zaro čenec na cedilu in vzel drugo z obilnim drobižem. Milica namreč ni imela druge dote kakor svojo lepoto. In Janezov balonček je plul le še bolj in bolj pisan in krasan po jasnih višavah...
Opravil je maturo in šel z drugimi na Dunaj. Tam smo doprinesli marsikaj takega, kar ni bilo ne nam v prid ne vesoljnemu človeštvu v tolažbo. Idealov je kajpada kar mrgolelo! Milavec je imel tri, Jamnik pa samo enega, pa zato vsak semester drugega. Vendar so popokali tudi ti dunajski balončki; obadva sta se oženila pozneje s Slovenkama. Sramežljivi Janez pa niti ni pogledal nobene Dunajčanke. Poučeval je gosposke adute in vztrajno prežvekoval trdopečeni juridični komis. Obenem z Milavcem in Jamnikom je naredil svoje preizkušnje in se ponudil sveti pravici v službo. Milavec in Jamnik sta se poganjala za boljše mesto in sta ga tudi dobila. Sramežljivega Janeza pa so porinili nekam daleč v zakotno gnezdeče.
In vendar se je čutil tako sreč nega, da bi bil najrajši ukal ves dan, če bi se spodobilo ukati sodnemu pristavu, ki je znan kot sramežljivi Janez. Milica je bila učiteljica v tem zapuščenem kotu!
Obedovat in večerjat je hodila v gostilnico. Tam bi se ji bil lahko približal na lep način. Pa je jedel rajši doma; bal se je, da bi ji ne postal oduren, ker si je domišljal, da preglasno žveče in cmaka. Po prvem obisku se je vedno iznova zopet pripravljal na poset, pa se le ni mogel ojunačiti.
„Kaj vraga pa misliš?" ga je pograbil Jamnik, ko ga je privedla služ bena pot mimo tovariša. „Ali si res še fant?"
„Kajpa," je odgovoril Janez in zardel kakor zmerjana petnajstletna frklja.
„A — to je predebelo!" je rentačil Jamnik. „Milavec, jaz in drugi, vsi smo se obabili — pardon, odamili, samo ti žvirca nam delaš sramoto! Janez, Janez, resnično resnično ti povem, to mi nikakor ni všeč! Opravi se črno in potrkaj pri gospodični Milici! Slišal sem, da bi ne dobil košare! Vsi ljudje te ženijo z njo. Pojdi tja, bo vsaj eden izmed nas zvest petošolski ljubezni. Alo, marš na ofcet!"
Janez je obljubil, da se pokaže moža. Potem pa je odlašal in se pripravljal in nameraval in odlašal. Milica je čakala. Sramežljivega Janeza pa le od nikoder ni bilo.
In ko je prišel nekega zimskega dne premožen vlastelin snubit Milico, je počil Janezu idealni balonček... Žalostni junak se je nasmehnil bolestno, ko je izvedel bridko novico. In ta bolestni nasmeh mu je ostal na licu za zmeraj.
Po službenih urah sameva po gostilnicah in pije v najtemnejšem kotičku. Vsako četrtinko placa posebej, da bi nemara kdo izmed poznejših gostov ne videl, koliko je popil vsega. In že sega tudi po brinovčku. Tako se je olilil iz sramežljivega Janeza — sramežljiv krokarček.