Sramežljivi Jazon
| Ata Žužamaža Sramežljivi Jazon Rado Murnik |
| |||||||||||||
Kdo da je bil tisti junak, ki je rornal po zlato runo v Kolhido, je vprašal nekoč profesor grščine, in nenadoma poklical
Jane.za Zelka. Učenec ni bil pazil in je vsem v viharno veselje
odgovoril, kar so mu prišepetavali poredni sošolci: »Janez!«
Posihdoh so ga imenovali dični tovariši v zameno le »Tazona«.
Imel je vodenomodre, kakor precejene oči, izbuljene in
plašne. Veke in obrvi so mu bile redke, kratke, belo rumene,
komaj vidne, tako dav' pogledu ni bilo nikdar nič izrazitega.
In ponižen je bil Jazon, skromen in pa tako neznansko sramežljiv, da ga je bilo celo sram te nesrečne ponižnosti, te nadležne skromnosti, te neotresne sramežljivosti. Rdečica ga je
oblila od vratu do vrha čela za vsak nič in nič.
Preden je udaril šenk lavšk] zvon trikrat pred osmo uro
zjutraj, je stalo že vse polno mladih učenjakov pred hramorn
učenosti, pred staro gimnazijo. Osem ali devet iz Janezovega
razreda jih je bilo, ki so: se zdeli vredni drug drugega, da kritizirajo absolutistično banovanje nekaterih nepriljubljenih gospodov in prav tako nepristransko hvalijo koristno delovanje drugih,
ki so si bili znali pridobiti naklonjenost strogih mladih kajonov.
Bledi Jazon se je vselej pohlevno, skoraj v zadregi bližal temu
prevzvišenemu krogu in v svoji preslegasti suknjici ponižno
obstal zadaj.
Tedaj je mignil elegantni Jamnik, in vrsta se je odprla tudi Jazonu; včasi ga je pa tudi kdo prijel za laket in, ga rahlo porinil med njih sredo.
»Servus! Na zdravje!« so ga pozdravljali s posebno prijaznostjo. Zakaj ob njegovih preparcijah in nalogah je živelo v idealni slovanski vzajemnosti malodane dvoje sosednih klopi kakor družina ene misli in krvi.
»Na zdravje!« je tiho odzdravljal Jazon s povešenirni očmi.
Tu je stal prihuljen, poslušal njih modrost. Če ga je kdo pogledal, se je smehljal, zardeval in se veselil, da sme molčati; dasi je bil mnogo bolj nadarjen nego drugi vsi skupaj, se vendar nikdar ni predrznil nikomur oporekati najmanjše stvarce, kaj še, da bi zagovarjal drugačna načela.
Nosil je težke, podkovane škornje, pa ga vendar skoro ni bilo slišati. Kako so ropotali in se podili drugi z odličnim zaničevanjem dolgo časnih pravil o lepem vedenju in se drevili po tistih lesenih hodnikih in izjedenih stopnicah, zlasti mimo, konferenčne sobe! Tam je marsikrat pokukala kakšna bradata glava z bleščečimi očali izza vrat za begotnim rojem divjih mane, ki so se, hvala Bogu in pa lahkim nogam, vselej zadosti hitro poskrile po razredih. Sramežljivi Jazon je pa stopical po p rstih, tiho kakor pravkar penzioniran duh, ki namerava v paradni rjuhi obiskati vile za vesele praznike.
Pred poukom je stopil hudomušni Milavec včasi za katedro iri oponašal dobrodušnega razrednika : »Auf das gjegjebene Gluokncajhn begjebn zih zemtlihe Šilr dr Anštalt aus im Lerci~rn paruvajze und niht etuva rudeluvajze - niht lahn! - in uvirdigr Haltung aus dem Licjalgjebajde. Es uvere zer angjecajgt, das ... Zi, Jamnik, uvofon habe ih zojebn gješprohn? Nuo? Rujig duo rt in dr cuvajtn Bank! Niht ajnzagn! Ih hel' ales, Zen Zi, Jamnik, uvas habn Zi den uvidr cu šuvecn gjehabt? Ih uverde Zi uvegn Ruješterung und Gajstesabuveznhajt ins Klasnbuh ajntragn und cuvar oneuvajtrs. Štil! Zuonst uverde ih nfioh Uvidrzeclihkajt hincufign! Di Folgn uverdn Zi šuon zen: Zi uverdn das Šulgjeld caln und unzere Anštalt Frlasn misn und uverden Ir ungjecimndes Benemn bald hitr berajn!«
Homerski smeh je zadonel po sobi. Vsi tovariši so prosili Milavca, naj doda še kaj povrhu. Jazon pa je tiho sedel v svoji klopi, kakor bi ga bilo sram Milavčevega počenjanja; nič ni pomislil, da je gospod razrednik svoje dni uganjal še vse hujše burke.
Komaj so preplezali Jazonovi součenci kitajski zid spodnje gimnazije, že se jih je lotila idealna petošolska ljubezen. Idealna mlečna ljubezen! Zlate kolajne bi bil vreden mo z, ki bi podal natančno psihologijo zaničevane, zasmehovane peto- šolske ljubezni, edino idealne bolezni na tem neidealnem svetu! Vreden bi bil solidne zlate medalje, vsaj tako velike, kakor lista skrivnostna skleda pred Mestnim domom, in pa štirih pitanih binkoštnih volov, ki bi jo vlačili za srečnim pisateljem! Najprvo je popadla ljubezen Jamnika. Odkritolsrčni gospodek si je moral dati takoj duška in pred šolo vsem součencem razodel sladko tajnost, da je idealno zaljubljen.
»Kaj pa je to ?« je vprašal Jazon nekako hlastno tam pred gimnasijo.
To je bilo prvikrat, da je vprašal tudi on kaj. In precej ga je bilo sram. Povesil je glavo še niže.
»Hm, idealna ljubezen,« je poizkušal Jamnik, junak s presunjenim srcem, »to je, hm, to je ljubezen, ki, ki ... hm ... «
»Ta reč se ne da tako Iahko opredeliti,« mu je pomagal Milavec. »Vendar mislim, da moja razlaga ne bo preslaba.«
Vsi so uprli oči v pogumnega tovariša, najdebeleje pa ga je gledal Jazon s svojimi precejenimi vodenomodrimi očmi. Milavec pa se je odrezal mirno: »Idealna ljubezen je ljubezen, ki je pravzaprav za nič, pa vendar ni od muh!«
Razen Jazona so se vsi namuzavali spričo take definicije. Vendar se ji ni protivil nihče. Jamnik pa jim je imenoval kraljico svojega srca: Milico.
In naenkrat so čutili vsi, da se jih je prijela epidemična bolezen kar tropoma. Zaljubili so se menda zgolj iz prijateljstva vsi do frizure v Jamnikovo dulcinejo. Občudovali so jo od daleč pri promenadnih koncertih v Zvezdi ali pod Tivolijem in se ji odkrivali s strastnim ohčudovanjem.
Le Jazon se je držal nekako hladno in pametno. In prav ta čudak je bil zaljubljen najhuje! To so spoznali tovariši prav kmalu.
Milavec jo je uganil prav dobro. Uživali so ljubezen, ki je pravzaprav za nič, pa vendar ni od muh! Raztopila se je kakor pisana milna pena, ko so izvedeli, da je devetkrat nezvesta ljubica Milica zaročena s človečetom, ki je že davno .davno izdelalo peto šolo in torej bržkone nič več ne ve, kaj je idealna ljubezen!
Edino Jazonov balonček ni hotel razpuhteti! Vedno lepši, vedno pestrejši se mu je' zibal po zrakovju, in Jazon je gledal debelo in sramežljivo za njim ...
Tovariši so pozneje noreli trumoma ali posamezno še za marsikatero krasotico. Manjka se v Ljubljani in sploh na Slovenskem pripravnih idealov!
Jazon pa kar ni mogel pozabiti Milice. Zvedel je, da jo je pustil njen zaročenec na cedilu in vzel drugo z obilnim drobižem. In Jazonov balonček je plul le še bolj in bolj pisan in hasan po jasnih višavah ...
Opravil je maturo in šel z drugimi na Dunaj. Poučeval je gosposke adute in vztrajno prežvekoval trdopečeni pravoslovni komis. Obenem z Famnikom in Milavcem je naredil svoje preizkušnje in se ponudil sveti pravici v službo. Onadva sta se poganjala za boljše mesto in sta ga tudi dobila. Sramežljivega Jazona pa so porinili daleč nekam v zakotno gnezdece.
In vendar se je čutil tako srečnega, da bi bil najrajši ukal ves dan, če bi se spodobilo ukati sodnemu pristavu, ki je znan kot sramežljivi Jazon. Milica je bila učiteljica v tem zapuščenem kotu.
Obedovat in večerjat je hodila v gostilnico. Tam bi se ji hil lahko približal na lep način. Pa je jedel rajši doma; bal se je, da ji ne bi postaloduren. Po prvem obisku se je vedno iznova pripravljal na poset, pa se le ni mogel ojunačiti.
»Kaj vraga pa misliš?« ga je pograbil Jamnik, ko ga je privedla službena pot mimo tovariša. »Ali si res še fant?« »Kajpa,« je odgovoril Jazon in zardel kakor zmerjana pet- najstletna Frklja.
"A - to je predebelo!« je rentačil Jamnik. »Jaz in drugi, vsi smo se odamili, samo ti žvirca nam delaš sramoto ! Jazon, resnično, resnično ti povem, to mi nikakor ni všeč! Napravi se črno in potrka] pri gospo dični Milici! Slišal sem, da ne bi dobiJ košare! Vsi ljudje te ženijo z njo. Pojdi tja - bo vsaj eden izmed nas zvest petošolski ljubezni!«
Jazon je obljubil, da se pokaže moža. Potem pa je omecaval in odlašal in se pripravljal in nameraval in zopet odlašal. Milica je čakala. Sramežljivega Jazona pa le ni bilo od nikoder. In ko je prišel nekegadne premožen vlastelin snubit Milico, je počil Jazonu idealni balonček.
Žalostni junak se je nasmehnil bolestno, ko je zvedel bridko novico, In ta bolestni nasmeh mu je ostal na licu za zmeraj. Po službenih urah sameva po gostilnicah in pije v najtemnojšem kotičku. Vsako četrtinko plača posebej, da ne bi videl nemara kdo izmed poznejših gostov, koliko je popil vsega. In že sega tudi po brinovčku. Tako se je ulilil iz sramežljivega idealista - sramežljiv krokarček.