Srce (Domoljub)
| Srce (Domoljub) anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 12 (15. junija) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Čudno je človeško arce. Kak« rado se kaj uresniči, o čemur je src« te prej slutilo! Kako pogosto nas srce kam tleče, daai ue vemo nobenih razlogov, takaj. Sele pozneje spoznamo, kako prav je bilo, da smo poslušali notranji glas Kako ae to godi, ne vemo. Botja vsemogočnost gospoduje povsod.
Naslednji dogodek kaže, da ae res lahko tako tgodi. Pripovedoval nam je moi, ki je to sam itkusil. Pravil pa je to le :
Bilo je prav lepo in prijazno jutro po tirni. Moja mlada soproga, a katero sem se bil šele pred malo tedni poročil, prosi me, naj jo »premim k sveti msii. Vsaka njena prodaja mi je biia Sicar ukai, rad sem ji vedno ustregel; sedaj pa mi ni dalo. da ne bi ugovarjal: .Braga, saj vendar danes ni nedelja?"
.Kaj pa je na lem", dejala je. .Ali ne smemo počasliti tudi med tednom včasih svojega Boga?* Pri teh besedah pa ae me je ž« oklenila, in moral s«m jo spremiti. Mrzlo jutro je bilo. teblo j« naju na vso silo; tato sva s« dobro podvitals. l«r kmalu stala pri cerkvenih stopnicah Na vrba stopnic je sedela bleda, uboino oblečena ientca ter , jpetala m tu. Soproga me je opozorila, naj daaa aboiici kak dar, toda tega bi niti ne bilo treba, fol leta aem ia poaial leno ia imel neko čudno aočutjedo nje. pa sam nisem vedel, takaj. PotnaJ sem jo le pu obrazu. Se sedaj a« spominjam, kako aem ae akoro prestrašil, ko »em ugledal ubogo teno prvič pred pol ietcin tako zapušč«ao. Ta veli obrat, t« Umne, udrte oči: v« se ui je globoko vUsnilo v apomtn, kakor da bi biia moja dav na tnauka. Nobenega berača ne zaničujem, do te sirote pa sem imel neko skrivnostno čualvo, ne vem kaku bi je imeuoval. Bil »em lihi trni naklonjen, celo spoštoial sem jo in častil. Pogosto se mi je vrivala misel ali ni bila morda ubotica nekdaj imeuitna gospa, plemenitega rodu, in jo je le nesreča pogreznila v siromaštvo? C mu bi se mi bila sicer tako prikupila? Dragega vzroka n.»«ai vedel, zakaj me srce uko vleče k ajej.
In ko »em videl uboiico danes trepetati mrazu, tabolelo me je *rce tako hudo. da bi s« mi ae mogla bolj usmiliti lastna mati, ko bi jo gledal v laki bedi Supil sem k njej ur ji rekel nekaj beaed v lolaito. Hvaležno me je pogledala, — toda U pogled pretresel me je dJ dna duš«. Prosil i*m jo, naj vzame mal dar, v take« mrazu prišlo ji bode ie prav. Skoro plaino je vzela po nujam denar, zahvalila me in izginila v cerkvi; tudi taid« »va stopila v cerkev k sveti maši.
Ko sva stopila po sveti maši it cerkve, uttavi m« uboga iena zopet in pravi: .Odpustite, goapod, goto»o ste se zmotili.- Pri teh besedah mi da tlat. katerega jt bil ret dal po pomoli.
.Kes aem se zmotil, dobra i«na, a Vaša poiuaosi jc več vredna kot tlalo, tato I« obdriito, kar sem vam dal.gendal. Ako ne rabite tase, utegne natadnje biti v prid vašim otrokom.11
Kaj je neki tako užalilo pri teh mojih besedah blago leno in ji alUlo solte r oči? Kaj bi bil dejal, da je taihtela? „Oh — danes — danes !* šepetala je ubožica in se naklonila skoro naiavestua na steber ob vratih. I pirala jo dolgo avoj pogled v mene. Nato tiho pravi: .Odpustite! Predrzno se vedem. A ne vem, takaj sem skoro ob pamet. Vi ne poznate mene, in jaa ne vas . . . In vendar oh, današnji dan . . . Oj pojdite proč, blagi dobrotnik! "j, vi oe veate, kaj mi teli srce; nikdo mi ne more odvzeli Ui*, ki me tlači... 0, jat nevredna! . . . Danes .. Io bridko ja jokala.
Soproga moja pa ji pravi: .Dobra iona, bodite odkoder koli, tnfcaj ae mete ostati! Preveč ste zapuščeni — potrebujete tolažb*. Nekoliko se okrepčate, in topel pridete k moči. Pojdite t nama I" Prijela je ženo aa roko in jo nekaj korakov silila s seboj. Ubožica naposled udauo in bvale&uo pravi: .Gospa, vi ste moj angel varuh t nebes; rada pojdem t vami."
Tako je stara žeoa prišla t nami domov. Nekaj čase je počivala, potem pa umolknila in se zamislila. Soproga moja pa je dobro vedela, kako dobro dd človeškemu ercu, ako ima koga, kateremu more potožiti svojo bol. Že na obratu je posnela starki, kaao tndi ona hrepeni po tolažbi in aočatnera srcu, dasi ni bilo več čuti globokih vzdihov. Le tako koprneč je pogledovala prijatno goapo. Nspoaled boječe vpraša, ali ne bi bila nama r nadlego, ako pred nama odkrije svoje srce; s tem upa, da ji moogo odleže, ako le potoži svojo bol, in če najde še eelo sočutna srca. .Tako skrivnostno me vleče srce ravno k vama. Saj sta pa todi preprijazna z menoj zapuščeno vdovo", dejala je.
Rada sva ustregla želji, takaj nisva bila malo radovedna, kaj bi nama rada povedala.
Pripovedovala je torej: .Ime mi je Magdalena. Bila sem tgodaj zapuščena, sedemnajst let stara preživljala sem se sama a šivanjem. Tedaj se seznanim s pridnim delavcem. Bil je pošten in marljiv; tato mi je tako ugajal, da sem ee radovoljno ž njim omožlla. Rada sva se imela in živela zadoroljoo in srečno, dasi skromno. Tu se zgodi nekega dne r oni tovarni, kjer je delal moj mož, velik zločin. V blagajnico je bil nekdo ulomil, ves sum pa je letel na mojega nedolžnega moža. Okoliščine so bile res tako nesrečne in zapeljive, da sem verjela že skoro tudi jat. Ubogi Iran je to menda opazil, takaj, ko so ga odpeljali, dejal mi je:
.Magdalena, ne daj, da se ločiva, ne da bi imel vsaj to tolažbo, da vsaj ti veruješ, da sem nedolžen, tko me obsoja tudi ves svet."
.0, kako naj verjamem, da ai kriv?* ihtela sem na njegovem srcu. Potoke solza sem pretakala, ko so ga odvedli. Vreme je bilo neprijazno in viharno oni večer, in močan veter se je kar igral t okni. Cvetic«, katere sva z možem gojila tako ekrbno, vrgel je raz okna in razbil posode, a niti opazila nisem. Le jokala sem za možem,kater-gt so mi ugrabili tako grozno, in za detetom, ki bode kmalu tudi tožilo po očetu . . .
Tu čujem nekoga tiho prihajati po stopnicah; potrka na moja vraU.
Osupn;eno in plašno se ouem, ko se odpio vraU. Bodt-li morebiti angel, katerega mi Lk<g pošilja v tolažbo? .Ah, celo v solzah lepa', pravi vstopivši tujce. .Magdalena, me li ae poznaš več?*
Mračno je bilo sicer, ali vendar sem »p.znala moža. ki je hodil nekdaj za mano i a katerega sem bila odklonila, ko nii>em o njem slišala nič prida.
Govoril j« dalje: .Magdalena, lahko nšira tvojega moU iu dokažem, da je nedolžen. Kaj praviš na to?* Groza me je bilo, ali kakor blisk mi je šinila neka misel v glavo: Ta je pogubtl mojega moža. on ima zločin na vesti. .Po beri se proč od mene !* viknila tem v smitnem strahu.
.Ne prej, dokler li no povem*, prati zlobno ae n-žtč, .zakaj da sem prišel. Magdalena. Maščoal *m M! Ali v.diš ukradeni denar?*
Pri teh besedah je vrgel zavoj baukovcsv — bili so res oni ukradeni — na miio in dodal: .Tako, sedaj jih daj nmj onemu, kogar ao, ali pa jih obdrži: tvoj mož je in feUne obsojen, »roj namen pa sem s tem tudi dosegli. Ko nisi posula moja žena. naj t« tudi on nima V prisilni delavnici se te pa lahko spominja.* Pri t«h besedah je izginil grozoviuž.
Radostna sem hitela v piaaroo lovarnično in otst denar nazaj ter vae povedala. Toda zgodilo s« je. kar r vedel moj sovražoik že naprej: niso mi verjeli. Iieoar -J pač v teli, a uto me tudi neusmiljeno zaaramotali, ki da sem res z»ita. Denarja ne morem rabiti, ker »o mi» številke na bankovcih uto pa hočem reliti mola s um, da 1'roem vse na drugega, nedolžnega.
Vse moje dopovedovanje, VM obupavanje ni nič pomagalo: ut je prisegel slovesno, da je vse zlajran«. k" »em pripovedovala o njem, in ves« Is sem morals biti, di tudi mene n so poslali v ječo. O. da bi btls t* de; um'1-« s svojim detetom! Toda še hatše je prišlo!
Zbolim in težim več tednov siromašna in zapuščen Kdo pa na| bi tudi pomagal ženi in otroku, katerem« cče je bil iločtne«! Vae. kar sem prihranita, porabila «a kmalu, niti za otroka ni bilo hrane. Sila je bila v«dt večja, skoro obupavala sem Nekega večera nesla sem d* i doma. Tri me je silen strah, da bodem morala trm. ksko bode umiralo moje dete za lakoto. Tega ne! Stopili jem v naideaišnieo in položile ondi svoje dete. Zavrtelo se j« osodepoloo okno. in det« je izginilo . . . Kako sem prišla domov, ne vem. To pa vem, da mi je iveaelo ne prenehoma po ušesih: Zena, kje je tvoj aoprog? Mati kje imaš svoje dete? Odgovarjati pa si niaem upala Preteklo j« nekaj tednov. S ailo aero $*> preživela Mirti pa niaem imela, ni mi dalo pikoja, gnalo me je k soprogu. Sla sem v mesto. Pri tratih jetniAuičmh obstojim Tu prineao iz j«tmša:ce krsto. le duhovnik je spremljalmrliča. .Hvala Bogu. topet jedeo potepuh manj na sveto!" čula sem mrmrati vratarja.
.Kako je bilo mrliča ime?" vpraša neka žena. ki je imela dete na rokah, ko je mimo šla. .Ivan", odvrne vratar malomarno ter pristavi priimek. Ril je moj mol! Potrtega srct sem šla ta krsto, v kateri so bili zakriti za vselej vsi moji upi. Cema naj pripovedajem še nsdsljno življenje9 Žalostni časi so bili, časi trpljeoja. Pogosto mi je oekaj prigovarjalo, nsj poiščem svoje dete, pa zakaj? Ali mu ni zaprta potem vsaka boljša pot, ako zvedo, da je sio etarišev budodelnikov? Sedaj pa je prost in morda v časti. To je tgodovina mojega žalostnega življenja.
Dane« je topet obletnica, ko sem itgubila svoje dete, da ga nikdar več ne vidim." Zopet je žena bridko jokala Sedaj sem vedel, zakaj me je srce tako vleklo k dobri ženi, spoznal sem, tskaj se mi je tako smilila, zakaj sem se taojo tako zanimal. Šiloma sem se premagoval, da sem vprašal na videz mirno: .Kdaj je bilo to, blaga žena?"
.Danes pred 31 leti se je to zgodilo, 24. novembrs 18 . o d v r n e .
.In koliko je bilo tedaj staro vaše dete?"
„Se le sedem tednov; rojeno je #. oktobra istega leta", prvi.
.Deček ali deklica?"
.Deček."
.Potem je v moji starosti", pravim skoro premagan. Uprla je svoje oko v meoe in tresoč se rekla: .Da, gospod, in vi me spomiujate po svoji velikosti in svojem obrazu nekoliko oa mojega moža. Tak oekako je sedaj tudi moj Ivao."
.Tudi jaz sem Ivao", pripomnim. nAli niste pualili nobenega spomina svojemu detetu V" izpraiujem.
.Svoj zaročni prstan, zadnje, kar sem imela, privezala sem mu okrog vratu, da bi ga sili oe darovala." Planil sem r svojo sobo: kaj ai je mislila med tem moja soproga — za to se oe menim. Cet ptr minut sem prišel zopet k stari ženi s škatljico io vprašal: .Ali bi spoznali prstan še danes?"
.0,' seveds, izmed tisoč! Vrezane so črke: M. M. in J. M. in poročni dan: 1. maja 18 . ."
.In kaj pomeni ta ,M.", kako se je tval vaš mož?"
.Ivan Miltn."
Glasno je vsklikoila moja žeua pri teh besedah iu objela ubogo oesrečnico, predno sem mogel pokazati prstan. Veselo je klicala: .0, Ivan! Tvoja mali, in sedaj tudi moja mati I" ter mi jo pritiskala na srce. Kako je pogledala mati name, tega ne pozabim nikdar. Zasvetilo se je nekaj, kakor nadčloveška radost v njenih očeh, potem pa je nesvestna omaiioila na moje srce. Bilo je revi preveč: ssj je bilo skoro tudi za naju preveč. Moja soproga vsaj je jokala, — bile so solze sočutja in veselja; tudi ja* sem se komaj premagoval.
Prenesla sva mater ua posteljo, in tu sem ji po- Ved al svoje živ ljenje. Vzgojen 6em bil v najdenišnici. prijatelj me je dal v nauke, postal sem deležnik kupčijski in naposled tet pravega posestniks. Bog se je u«milil mene uboge sirote taradi bolečin in žrtvovanja uboge matere. .In danes je pripeljal aina in mater skupaj za vedno", sklenila je moja soproga io poljubila mater. Tako je aeveda tudi bilo. Blaga mati BO tiveli ae dolgo pri nas, tiho, pobožno in ponižno, ter so tudi umrli kot prava kriatijana. In le ona, jedino ona je gotovo še izprosila, da se je spreobrnila tudi oua zver v človeški podobi, ki ji je bila oropala srečo v življenju. Na smrtui postelji poklical je v silnih mukah duhovnika, izpovedal »*, spričal pred notarjem, da je bil on tat, in spravljen t Bogom je umrl. Mali pa BO mu bili že zdavnaj odpustili. Bilo je njih zadnje veselje, ko so zvedeli na smrtni postelji, da se uradno naznanja po časnikih, da njih ljubljeni mož, moj oče, ki je umrl v prisilni delavnici, ui bil zločinec, ampak da mu je vrnena po krivici vzeta čast, žal da toliko časa po njegovi smrti.
Ako mislim danes^iazaj na to čudno dogodbo, priznati moram: Srce me je tako skrivnostno vleklo k ubogi, bledi, slabotni ženi, katero sem videl le tu in tam v cerkvi: Božja roka je bila v tem, Bog sam je trkal na moje srce: le njemu se mi je zahvaliti za mater.